Publikacija je del postavitve 0.004 Hz. Projekt raziskuje dogodek, ki je leta 2018 za več mesecev skoraj neopazno zaznamoval vsakdanje življenje na območju 25 evropskih držav, tako da je v dveh mesecih upočasnil nekatere elektronske ure za šest minut.
Publikacija je izbor večinoma najdenih odlomkov, ki kažejo na potencial zaostanka in so zanj bistveni ali pa se ga le dotikajo. Uradna obvestila in novinarska poročila o dogodku so postavljena ob literarna, umetnostna, teoretska, filozofska in znanstvena besedila. Zadnja med drugimi vsebujejo odlomke pisk in piscev, kot so Karen Barad, Gertrude Stein, Marshall McLuhan, Theresa Hak Kyung Cha, Brian Massumi, Adriana Cavarero, Marcel Duchamp, Mladen Dolar in Simone de Beauvoir.
EN, SRB, SI, AL | A4, 21 x 29.7 cm | xx strani | čb | mehka vezava | 2020 ISBN 978-961-95064-0-0
Tao G. Vrhovec Sambolec: 0.004 Hz Koncept, urejanje, uvod, vpisi, slike: Tao G. Vrhovec Sambolec Lektoriranje: Janine Armin, Tea Kačar Slovenski prevod: Maja Lovrenov Grafično oblikovanje: Luka Umek, Tao G. Vrhovec Sambolec Programska oprema – graf odklona povprečne frekvence električnega toka: Jurij Rejec Produkcija in izdaja: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Ljubljana Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Mondriaan Fund, Nizozemska Zahvale: ELES d.o.o., Kleitia Zeqo, Tomaž Grom Tisk: MegaDruck.de Naklada: 1000 Ljubljana, september 2020 COBISS.SI-ID 23895555 ISBN 978-961-95064-0-0
Novo delo tandema Nika Oblak & Primož Novak z naslovom Neskončnost (digitalna) se posveča vplivu sodobnih komunikacijskih sredstev na življenje posameznika. Na sledi svoje umetniške prakse, s katero sta v preteklih petnajstih letih kontinuirano naslavljala položaj človeka v primežu potrošniških doktrin, medijske kakofonije in popularne kulture, sta ustvarila prostorsko video instalacijo, sestavljeno iz ekranov, kablov in ostalih glasnikov sodobnega vsakdana.
Tudi tokrat umetnika z dobršno mero humorja in samoironije v središče postavljata človeka, ki je – nič manj kot v preteklosti – ujet v absurde dnevnih rutin ter podvržen konvencijam tradicije in vzorcem dominantne kulture. Delo Neskončnost (digitalna) prikazuje motiv teka, ki (lahko) simbolizira slehernika, vpetega v večplastne mehanizme današnje neoliberalne stvarnosti. Podobo protagonistke, ki v neskončnem in nesmiselnem krogu teče iz ekrana v ekran, je moč prepoznati kot manifestacijo mitološke zgodbe o Sizifu, ki mu je božja kazen naložila, da je moral vedno znova in znova kotaliti isto skalo v isto pobočje. S to gesto avtorja ponovno izpostavljata človekov samoumevni odnos do tehnološkega napredka, kažeta na imperativ prilagajanja vsakršnim spremembam in opozarjata na rahljanje osnovnih humanističnih vrednot. Čeprav sta družba in tehnologija v preteklih nekaj desetletjih napredovali do te mere, da je monotonega dela in opravil navidezno vse manj, se lahko človek v izobilju vsega, kar je na voljo v materialnem in virtualnem svetu, še vedno počuti ujetega v metaforičnem teku v prazno. Sodobna družba pač časti nenehno izpolnjenost z delom in najrazličnejšimi informacijskimi dražljaji, posledično pa je človek danes pogosto prezaposlen z najrazličnejšimi službenimi ali prostočasnimi aktivnostmi, naj si bodo to služba, prisotnost na družabnih omrežjih, nenehno absorbiranje informacij, potovanja, dopustovanja ali telesne aktivnosti. Zato lahko protagonistka videa, ki v vsakdanji opravi vztrajno in neskončno teče skozi ekrane, simbolizira ravno to neizbežno ujetost posameznika v spone predpisanega življenja in delovanja, ki se jim brez tveganja skrajnega družbenega odklona in izobčenja ne more upreti. Monumentalno belo brezprostorje videa, v katerega se v enakomerni ravni črti giblje tekačica, metaforično nakazuje na samoumevno dejstvo, da je posameznik vselej podrejen kolektivu, to je družbi, in da se ji mora zavoljo lastnega udobja vselej prilagajati. Neskončnost, ki jo umetnika obravnavata, je tako skrajno abstraktna in brezoblična, hkrati pa je lahko zelo domačna, saj je človek zavedno ali nezavedno podvržen ponavljanju vzorcev; ti ga pravzaprav izpolnjujejo in vzbujajo občutek varnosti. Neskončni tek in njegov monotoni zven je tako luciden prikaz njunega odnosa do sveta in njune lastne pozicije v njem.
AVTORJA
Nika Oblak & Primož Novak kot tandem na področju sodobne umetnosti delujeta od leta 2003. V svoji ustvarjalni praksi raziskujeta sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala, ter njeno vizualno in lingvistično strukturo. Razstavljala sta na vidnih mednarodnih prizoriščih, med drugim na Sharjah Biennial (UAE), Japan Media Arts Festival, Tokio (JP), Istanbul Biennial (TR), Biennale Cuvee, Linz (AT), Transmediale Berlin (DE), FILE Sao Paulo (BR) idr. Prejela sta številne štipendije in nagrade, med drugim CYNETART Award, ki jo podeljuje Trans-Media-Akademie Hellerau v Dresdnu (DE), častno omembo likovnih kritikov in novinarjev na WRO Media Art Biennale v Wroclawu (PL), Beli Aphroid, nagrado za umetniške dosežke, ki jo podeljuje KIBLA MMC (SI) in Priznanje Riharda Jakopiča, ki ga podeljujejo Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov (SI).
Ko javno življenje zapira vrata, umetnost odpre okno.
Z otvoritvijo razstave Oblomo: Zaposlen z nedelom Aksioma predstavlja povsem nov format: #pridimimo in #pokukajnot! Projektni prostor Aksioma bo v sredo na stežaj odprl svoja okna in vas povabil k lenarjenju. Na računalniških tablicah, dostopnih z ulice, boste lahko kovali kriptovalute. Pokukali boste lahko v Oblomo market, kjer vam (ne) bo v pomoč naša speča »prodajalka« in zapravljali z Oblomo zaslužkom. Največji lenuhi pa boste lahko rudarili kar iz udobja domačega kavča.
Razstava Saša Sedlačka bo združila štiri prostore – galerijskega, javnega, zasebnega in internetnega. Ne-delali boste lahko v katerem koli izmed njih, #drivein pa bo za vas odprt vsak dan do 20:55. Naj se vaša lenoba splača!
Ali je lahko to, da ne počnemo nič, ultimativna oblika dela v dobi avtomatizacije? Z uporabo enakih tehnologij, ki nas sicer silijo, da smo neprenehoma aktivni, kot je npr. biometrija, projekt Oblomo spreminja našo neaktivnost, negibnost in lenobo v koristno dejavnost. Nekoč privilegirane vrednote, rezervirane za vladajoče razrede družbe, demokratizira, naše stališče do lenobe pa spremeni tako, da je ne vidimo več kot nizkotno, temveč kot plemenito lastnost. Tej pa doda tudi ekonomsko vrednost in kupno moč.
Kriptovalutna platforma Oblomo temelji na kombinaciji tehnologije veriženja blokov in strojnega učenja ter nagrajuje uporabnike za njihovo mirovanje z lastno kriptovaluto. Ko aplikacija zazna nedejavnost uporabnikov, jih nagradi z nakazilom kriptokovancev oblomo v njihovo e-denarnico. Virtualne kovance lahko porabijo v spletni trgovini na platformi, ki omogoča trgovanje prek oglasov in v kateri lahko s svojim nedelom nakupujejo raznovrstno blago in storitve.
Platforma Oblomo je spletna aplikacija, ki deluje v brskalniku, zato jo lahko vsakdo uporablja na svojem telefonu, tablici ali računalniku, tako rekoč na katerikoli napravi z internetno povezavo in spletno kamero.
Začetek projekta sega v november 2019, ko so v performansu Om za kovanec trije posamezniki – »rudarji« – izvedli meditacijo mantre om pred programsko opremo za strojno učenje in pravim občinstvom. S tem dogodkom so ustvarili prve kovance v ekosistemu platforme in tako je nastalo prvih 2.000.000 kovancev oblomo, ki so zdaj na voljo javnosti za rudarjenje in trgovanje.
Projekt Oblomo je dobil ime po romanu ruskega pisatelja Ivana Gončarova Oblomov iz leta 1859. V njem nastopa glavni junak Ilja Iljič Oblomov, ki je nedvomno najbolj len junak svetovne literature in vir sinonima za oblomovizem, ki označuje globoko zasidrano apatijo in lenobo. Toda čeprav večino časa preživi v postelji, Oblomov ni popolnoma negativen lik, v resnici niti ni tako len – ali pa je lenoben zgolj v fizičnem smislu, saj je v intelektualnem pogledu pravi vrelec energije. Projekt Oblomo tako prepoznava vizionarsko upodobitev ruskega realizma v posamezniku 21. stoletja, namesto katerega bodo kmalu, oziroma ga že, fizično delo opravljali drugi – umetna inteligenca in roboti. Zaradi uničujočega vpliva človeka na okolje in pomanjkanja refleksije, ki je posledica stalne aktivnosti, pa projekt nosi tudi okoljsko in zdravstveno sporočilo. Lenoba je organska, ekološka in zdrava.
AVTOR
Domen Pal
Sašo Sedlaček je diplomiral iz kiparstva in videa na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer od leta 2015 dela kot izredni profesor za video in nove medije. Za svoje delo je dobil različne nagrade, med njimi sta trend za izjemne dosežke v vizualni kulturi (Ljubljana, 2012) in VIDA 11 (Fundación Telefónica, Madrid, 2008). Njegovo delo je vključeno v različne zasebne in javne zbirke, med drugim v zbirko MGML. Od leta 2001 je bilo razstavljeno v Sloveniji in na tujem na različnih prizoriščih, od katerih so najbolj nedavna: Mestna galerija v Ljubljani (2019), Espace Apollonia v Strasbourgu (2018), Contemporary Art Palazzo Torriani, Gradisca d’Isonzo (2018), Autostrada bienale Prizren (2017), Handel Street Projects v Londonu (2017), UGM v Mariboru (2017), MSUM v Ljubljani (2016), AND Festival v Manchestru (2015), Wro Art Center v Vroclavu (2015), Ars Electronica v Linzu (2014), Transmediale v Berlinu (2014). Leta 2020 je bil njegov projekt Oblomo z alternativno kriptovaluto, ki temelji na lenobi, predstavljen v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture.
KOLOFON
Avtor: Sašo Sedlaček Programiranje: Sunčica Hermansson Zahvale: Uroš Hercog, Nebojša Živković, Ruth Catlow, Max Dovey, Franc Solina, Borut Batagelj, Dominik Hudoklin, Florijan Germovšek, Matjaž Duh
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019–2020
Ta projekt je sestavni del Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture ob podpori Oddelka za kulturo mesta Reka, Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške, Ministrstva za turizem Republike Hrvaške, Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
POVEZANI DOGODKI
Domen Pal
Sašo Sedlaček Om za kovanec Performans in razstava 6.– 29. november 2019 Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Tanja Kanazir
Sašo Sedlaček Oblomo: Busy Being Lazy Razstava 21. avgust–30. september 2019 Exportdrvo, Delta, Reka Hrvaška
Medtem ko algoritmi vse bolj prodirajo v naše delo in vsakdanje življenje, projekcije prihodnosti dela navajajo kreativnost, fleksibilnost in inovativno mišljenje kot predvidene zahtevane veščine, ki jih bodo morali imeti zaposleni. Te veščine, ki so bile tradicionalno pripisane tudi umetniškemu poklicu, naj bi bile med tistimi, ki bodo najbolj odporne na avtomatizacijo ali pa ji vsaj najmanj izpostavljene. Mnogi ljudje mislijo, da to, kar počnejo, zahteva kreativnost in da tega ni mogoče izraziti v obliki izvršne kode ali pa posnemati s strojem. In vendar se številne naloge, ki naj bi zahtevale človeške sposobnosti, kot so intuicija, empatija in ustvarjalnost, že predajajo v izvajanje vedno bolj sposobnim avtomatičnim in avtomatiziranim sistemom, ki jih le opravijo na drugačen način.
Obstaja več načinov, kako nekaj destilirati v podatkovne točke. V svojem nedavnem delu je Sanela Jahić svoje umetniško delovanje – svoja umetniška dela, raziskave in interese zadnjih 14 let – pretvorila v podatke. Kot podatki postanejo značilnosti njenih umetniških del tabele številk; vsaka ustvarjalna odločitev se pojavi kot numerična vrstica. Umetnica nato odločanje preda napovednemu algoritmu. Stroj nabor podatkov uporabi za presejanje in prepoznavanje vzorcev v njenem umetniškem delovanju, da lahko napove vsebino in estetiko njenega naslednjega umetniškega dela. Prva faza tega večletnega projekta je bila predstavljena z razstavo Delati zginotje delanja v Aksiomi leta 2018.
Kljub temu pa je taka napovedna moč omejena pri predvidevanju prihodnjih izidov, saj podaja izbiro iz že narejenih odločitev. In čeprav je to morda izvirna izbira, je ta računski napovedovalec prihodnosti še vedno obremenjen s preteklostjo. Da bi prekinila cikel, v katerem strojni algoritem producira kombinacije prej obstoječih podatkov, in se izognila nastanku povratne zanke, je umetnica v zaključni fazi tega projekta stroju omogočila vpogled v njene zdajšnje raziskave kot zgodnje okno v trenutno neorganiziranost njenih misli. Algoritem nato določi jutrišnje umetniško delo na podlagi opazovanja sedanjosti, medtem ko se preteklo kaže v vzvratnem ogledalu. Na podlagi napovednega modela je tako nastalo delo Pataka, ki prisluhne temu, kaj naši glasovi o nas govorijo strojem.
AVTORICA
Domen Pal
Sanela Jahić(1980, Kranj) je leta 2008 končala študij slikarstva na ALUO v Ljubljani. V letu 2010 je kot štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije končala podiplomski študij mednarodne smeri ”Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije” na Bauhaus Univerzi v Weimarju. Kot intermedijska umetnica gradi tehnološko podprte kinetične objekte in naprave. Njena umetniška praksa pogosto vključuje sodelovanje s strokovnjaki za strojništvo, avtomatizacijo, programsko opremo in elektroniko. Živi in dela v Škofji Loki. Svoja dela je predstavila na več razstavah v Sloveniji in tujini.
Avtorica: Sanela Jahić Tehnična podpora: Andrej Primožič Grafično oblikovanje: Vasja Cenčič Razvoj in izdelava napovednega modela, vizualizacija podatkov: Iztok Lebar Bajec Razvoj in izdelava napovednega modela: Jure Demšar Pomoč in vpogled v raziskave: Nicholas Cummins, Jude Dineley Oblikovanje dinamične vizualizacije podatkov: Peter Primožič Pomoč pri snemanju in postprodukciji slike: Toni Mlakar Postprodukcija zvoka: Julij Zornik Zahvale: Borut in Helena Zupančič, Simona in Žak, Petra in Loti, Sonja in Miško, Suzana in Zoja, Petra in Koko
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2020
Ta projekt je sestavni del Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture ob podpori Oddelka za kulturo mesta Reka, Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške, Ministrstva za turizem Republike Hrvaške, Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
POVEZANI DOGODKI
Jure Goršič
Sanela Jahić Delati zginotje delanja Razstava 12. december 2018–11. januar 2019 Aksioma |Projektni prostor
Jaka Babnik
Hiperzaposlovanje Razstava 7. november 2019–19. januar 2020 MGLC – Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kurator: Domenico Quaranta Umetniki: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni
Avtomatiziraj vse živo! Simpozij 14.–15. januar 2020 Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani Moderna galerija
Sodelujoči: Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Michael Mandiberg, Domenico Quaranta, Sašo Sedlaček, Sebastian Schmieg
Tanja Kanazir
Sanela Jahić Negotovost v zanki Razstava 5.–27. november 2020 DeltaLab, Reka, Hrvaška
0.004 Hz raziskuje dogodek, ki izvira iz spora med Srbijo in Kosovom in ki je leta 2018 več mesecev skoraj neopazno zaznamoval vsakdanje življenje na območju 25 evropskih držav. Zaradi zapletenih in nerazrešenih političnih odnosov med Kosovom, Srbijo in srbsko manjšino na Kosovu je med januarjem in marcem 2018 v regiji prišlo do primanjkljaja električne energije. To je povzročilo, da se je povprečna frekvenca električnega toka v celotnem evropskem kontinentalnem omrežju (od Istanbula do Santiaga de Compostela in od Rima do Københavna) znižala s 50 na 49.996 Hz. Zaradi padca frekvence za 0.004 Hz so številne električne ure, ki merijo čas glede na frekvenco električnega omrežja, ne pa s pomočjo kvarčnih kristalov, v dveh mesecih zaostale za šest minut.
Zanimivo je, da tega ni opazil skoraj nihče.
Projekt sprejme ta dogodek kot dobrodošlo priložnost za razmislek in soočenje s časovno vrzeljo – režo, izgubo,– oziroma zamudo, ki je prekinila (merjen) tok časa. Posledica tega je nekaj, kar Sambolec poimenuje ekstatični interval: interval, ki poudari nejasne in nestabilne odnose med razumevanjem, merjenjem, predstavo in izkušnjo časovnosti. Ta vrzel hkrati tudi osvetli nevidno, nenamerno in nepričakovano »povezljivost v senci«, ki jo omogoča celinski prenosni električni sistem, in sicer med oddaljenimi ljudmi, kraji in kulturami ter med političnimi sferami in vsakdanjim življenjem.
Kako skupno omrežje povezuje politične institucije na Balkanu s kuhinjami in spalnicami na Danskem? Kako to vpliva na sodobno človeško stanje, razmere in odnose med izkušnjo, dejanskostjo, razdaljo in vidnostjo? Na kakšen način (pre)oblikuje pojem teritorialnosti, avtonomije in državnosti? In kaj so potencialni odnosi med tem dogodkom in poetičnimi, filozofskimi in umetniškimi izrazi neulovljivega, efemernega in nezaznavnega?
Postavitev vsebuje zvok, graf, ki prikazuje odklon povprečne frekvence električnega toka v evropskem kontinentalnem omrežju med januarjem in marcem 2018, in publikacijo v časopisnem formatu. Zvok vsebuje dve frekvenci: 50 in 49.996 Hz. Ozvočeni sta prek subwooferjev in transducerjev, ki so pritrjeni na membrano tupana. Ta boben je različica tradicionalnega turškega bobna Davul. Albanci ga imenujejo Tupana, srbsko ime zanj pa je Tapan.
Publikacija je izbor večinoma najdenih odlomkov, ki kažejo na potencial znotraj ekstatičnega intervala, ki so zanj bistveni ali pa se ga le dotikajo. Uradna obvestila in novinarska poročila o opisanem odklonu frekvence in njegove interpretacije so postavljeni ob artikulacije ekstatičnega intervala v literaturi, umetnosti, teoriji, filozofiji in znanosti. Zadnje med drugimi vsebujejo odlomke pisk in piscev, kot so: Karen Barad, Gertrude Stein, Marshall McLuhan, Theresa Hak Kyung Cha, Brian Massumi, Adriana Cavarero, Marcel Duchamp, Mladen Dolar in Simone de Beauvoir.
AVTOR
Foto: Kathrine Uldbæk Nielsen
Tao G. Vrhovec Sambolec (SI/NL) je umetnik in raziskovalec, ki se v svoji praksi osredotoča na zvok, nove medije, interakcijo v realnem času in na vprašanja sodobne mediacije v odnosu do občutka (telesne) prisotnosti. Njegovi nedavni projekti vsebujejo prostorske in zvočne instalacije, dogodke in intervencije, kjer (ne)posredovani zvočni dogodki delujejo kot osrednji element, ki afektivno vzbujajo človeško telesno prisotnost, hkrati pa oznanjajo fizično odsotnost telesa. Tovrstna izkustvena umetniška dela, ki obiskovalce nagovarjajo skozi zvok, taktilnost, kinetično gibanje in vibracije, so namenjena prevpraševanju čutne zaznave telesne prisotnost onkraj neposredne bližine in vidnosti, ter kako lahko iz teh re-artikulacij prisotnosti vzniknejo nove poetike.
Njegova dela so bila predstavljena v različnih mednarodnih muzejih, galerijah, projektnih prostorih in bienalih ter na festivalih sodobne umetnosti.
Na Univerzi v Bergenu na Norveškem je zaključil doktorat iz umetniškega raziskovanja (Artistic Research) prejel pa je tudi norveško umetniško raziskovalno štipendijo (2013–2016). Trenutno prejema štipendijo nizozemske Mondrianove fundacije za uveljavljene umetnike (2018–2022). Leta 2017 se je udeležil Raziskovalnega paviljona na 57. beneškem bienalu. Njegovo delo je leta 2010 prejelo nagrado na festivalu Ars Electronica v Linzu.
Leta 2018 je postal član umetniškega odbora puntWG Project Space v Amsterdamu in član umetniškega odbora DNK – Amsterdam, serije koncertov eksperimentalne sodobne glasbe in zvočnih umetnosti, prireditev, predavanj in razstav. Istega leta je z umetnikom Sascho Pohlejem soustanovil in soorganiziral Home Sequence – vsakoletno razstavo, ki se odvija v domovih amsterdamskih umetnikov.
Avtor: Tao G. Vrhovec Sambolec Programska oprema – graf odklona povprečne frekvence električnega toka: Jurij Rejec Grafično oblikovanje publikacije: Luka Umek, Tao G. Vrhovec Sambolec Lektoriranje: Janine Armin, Tea Kačar
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2020
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Mondriaan Fund, Nizozemska
Kakšne učinke bo potencialna množična implementacija umetne splošne inteligence imela na družbo? Régine Debatty se pogovarja z nagrajeno režiserko Tonje Hessen Schei o dokumentarnem filmu iHuman, ki raziskuje superpametne stroje, družbeni nadzor, pomanjkanje transparentnosti pri sprejemanju odločitev in možno regulacijo.
Posebni gostje: Pika Šarf, Marko Grobelnik, Boris Cergol
Po klasičnih teorijah naj bi vrednost izvirala iz človeškega dela, denar pa naj bi predstavljal to vrednost. Čeprav so te teorije postale zastarele, med drugim tudi zaradi subjektivacije vrednosti, ki je odprla vrata naracijam financializacije, pa ideja, da bi vrednost morala biti objektivno povezana s fazami svoje produkcije, vztraja v naših ekonomskih imaginarijih. Ne glede na to, ali je bilo delo »prva cena, izvorna kupnina, ki je bila plačana za vse stvari,« ali pa je bila njegova vrednost indeksirana glede na dobiček, pridobljen iz njega, posledice česar lahko jasneje kot kadarkoli prej vidimo v primeru plač ‘kritičnih delavcev’, produkcija vrednosti z ozirom na delo še vedno ostaja eno najbolj perečih vprašanj digitalne evolucije.
Zanimivo je imeti v mislih, da delo v Zahodni Evropi relativno dolgo ni bilo družbeno cenjeno, in sicer nekje do 18. stoletja, ga je pa potem v veliki meri poveličeval nastajajoči moderni izobraževalni sistem 19. stoletja. Kot dejavnost, ki je bila od antike naprej tradicionalno podcenjena oziroma včasih celo deležna obsodb, je bilo delo zoperstavljeno duhovnemu smislu življenja (in dejansko tudi vojaškim dejavnostim). Ljudje naj bi samoizpolnitev našli z otium (meditacijo, refleksijo, poezijo, politiko itn.) ali vojno, ne pa z njegovo negacijo, negotium (trgovino, poslom itn.).
Po stoletjih neposrednega izkoriščanja delavcev je bilo 20. stoletje priča zlitju otium in negotium v novo ekonomijo znanja, ki je presežno vrednost ekstrahirala iz intelektualnega in kulturnega dela. To, kar nekateri vidijo kot pot do nekakšnega »dotCommunism (spletnega komunizma)«, je žal večinoma vodilo do mišljenja, da so podatki nova nafta. Situacija in zgodovina, ki sta ga proizvedli, sta seveda bolj kompleksni in to, kar Martín Nadal in Cesar Escudero Andaluz predlagata s projektom Ekonomija, znanje in nadzorovanje v kriptocenu, je poskus, da bi ju mapirala skozi prizmo množičnega zanimanja za kriptografijo.
Ne le da je ekstrakcija podatkov s pretvorbo otium v negotium spremenila čisto vsakega uporabnika v nehotenega delavca, pač pa tudi močno škodi zmožnosti koncentracije, in to do te mere, da resno zmanjšuje našo sposobnost ohranjanja pozornosti. To vprašanje naslavlja Ishtar Gate, platforma mikro ekonomije v umetnosti, ki temelji na veriženju blokov in jo je pisateljica in vizualna teoretičarka Penny Rafferty skupaj z Nascent zasnovala tako, da nagradi branje kritične vsebine in njen komentar z žetoni, ki so zamenljivi v resničnem življenju. Sašo Sedlaček naredi korak naprej v tej vrnitvi k cenjenju otium, ko nekatere tehnologije ekstrakcije podatkov – kot je ocena položaja telesa v realnem času – obrne proti njim samim in omogoči uporabnikom njegove platforme Oblomo, da s stanjem pri miru rudarijo kripto valute, produkt teh fizično nedejavnih trenutkov pa zamenjajo za delovno silo drugih ljudi, ki so pripravljeni pokositi trato ali oprati avto, denimo. In kaj če bi v tej dobi vedno bolj razširjene avtomatizacije lahko ocenili mehanično delovno silo in jo prenesli prek valute? Haket, ki ga je zasnoval kolektiv Telekommunisten in ki klasično teorijo vrednosti dela vstavi v racionalno digitalno kripto valuto, je mišljen kot kritika arhitekture bitcoina in način, da o njem ponovno razmislimo kot o stabilni valuti, ki je posledično uporabna kot valuta.
Tako kot pri mnogih drugih tehnologijah se je radikalni potencial verige blokov in kriptovalut za revolucioniranje načina dela, trgovanja, sodelovanja in izmenjave zožil, ko so si glavne banke, korporacije in drugi močni interesi prisvojili ta potencial. Kaj se je spotoma zgodilo s tistimi alternativnimi prihodnostmi? In kaj s potmi, ki jih v razvoju te tehnologije nismo izbrali? Ali je bilo tako usojeno? Je bila ta tehnologija prekleta od začetka? Ta okrogla miza si prizadeva raziskati duhove in fantome alternativnih možnosti in radikalne domišljije, ki strašijo po današnji krajini eksperimentov z verigo blokov. So v dobi, ko se verige blokov uporabljajo za namene večanja korporativne moči, konsolidacijo neenakosti ali nove načine nadzora in izkoriščanja, drugačne prihodnosti verige blokov sploh mogoče?
Udeleženci okrogle mize bodo skušali obuditi politične ekonomije hekerskih inženirjev, katerih zgodbe se začnejo z zagovarjanjem »decentralizacije«, ki je izšla iz časa pred bitcoinom ter iz izkušenj šifropankovskih in hekerskih kultur ter kultur peer-to-peer omrežij. Obravnavali bodo tudi dolgo denarno zgodovino »epskih neuspehov«, v kateri so spletkarji, sanjači in sleparji skušali vzeti denarni veter iz jader ekonomskih bogov in pri tem spodleteli. Skupaj bodo pretresli nalogo ustvarjanja resnično revolucionarnega denarja, ki ne bi prinesel le redistribucije bogastva, pač pa tudi ponovno zamišljanje vrednosti. Eden od obravnavanih predlogov bo raziskovanje tega, kako bi tehnologijo veriženja blokov lahko uporabili ne za »popravilo« vrednostnih sistemov, ki temeljijo na lastnini, pač pa za zavrnitev takih sistemov v celoti. Se lahko »kripto«, namesto da bi financializiral ustvarjalne prakse in še nadalje komodificiral estetske artefakte, upre lastnini kot taki? Kako bi digitalni artefakt, ki ga ni mogoče imeti v lasti, lahko deloval na verigi blokov?
Posebni gostje: Martin Mihajlov, Miha Artnak, Marina Markežič
Davčne oaze so priljubljena tema gostilniških bentenj o Drugih, tistih umazanih prascih, ki so prišli do ogromnih količin denarja s sredstvi, mrežami, orodjem in metodami, do katerih navaden zemljan nima dostopa. Na splošno se predpostavlja, da so ta finančna sredstva rezultat pranja denarja/javne korupcije/kriminalne dejavnosti (kar je pogosto res) ali pa »popolnoma zakonite in legitimne« sheme izogibanja davkom. Po zakonu je nezakonita le davčna utaja, ostalo pa so zakonite metode »unovčevanja« individualnih ugodnosti, tj. davčnih olajšav za zaupanja vredne. Javnost se na razkritja oblasti, novinarjev in drugih o milijonih v nacionalnih valutah, ki so poniknili na eksotičnih offshore lokacijah, dozdevno odziva z resignirano ugotovitvijo, da bo vse ostalo isto. To je res, vendar hkrati tudi zamegli prave posledice davčnih oaz: milijone evrov, ki nikoli ne dosežejo državnega proračuna in so pogosto rezultat transnacionalnega kriminala. Po Panamskih dokumentih, ki so stresli globalne trge leta 2016, so nekatere države udarile nazaj tako, da so vzpostavile registre dejanskih lastnikov. Vendar pa ne morejo narediti skoraj nič glede cvetoče offshore finančne industrije. Če bi to naredile, bi to bilo v nasprotju z nacionalnimi ekonomijami velikanov, kot so ZDA, kjer so nekatere zvezne države same »onshore« oaze. Pri tem je globalna javnost sama vpletena v to normalizacijo, ker je, iskreno povedano, zapleteno razmišljati o davkih in davčnih oazah, kajne? Naj vam ta okrogla miza raziskovalnih umetnikov v pogovoru z raziskovalnim novinarjem olajša stvari. RYBN.ORG vas bo peljal na intimno potovanje z The Great Offshore in vas nežno vodil skozi offshore finance na zloglasnih lokacijah, kot je Malta, da bi se lažje identificirali z Drugimi. Potem vam bo Demystification Committee pokazal, kako lahko celo postanete eden izmed Njih, če sledite napotkom njihovega Offshore raziskovalnega instrumenta za vzpostavitev lastne globalne korporativne strukture.
Posebni gostje: Maruša Babnik, Žiga Perovič, Sebastijan Peterka, Matej Zwitter
V sodobnem času smo priča različnim lokalnim odrazom globalnih stanovanjskih razmer, in sicer od praznih luksuznih stanovanj v Londonu do odstranitve slumov v Istanbulu, od hipotečne krize v Španiji do predragih najemnin v Sloveniji. Te lokalne krize izvirajo iz nepremičninsko-finančnega kompleksa, ki je stanovanja spremenil v naložbeno priložnost za vedno bolj neenako koncentracijo globalnega presežnega kapitala. Komodifikacija stanovanj tako nudi dobičkonosne finančne priložnosti za višje razrede, istočasno pa prispeva k vse večji bivalni odtujitvi, stanovanjski negotovosti in razlastitvi nižjih slojev. Države k takemu razvoju niso prispevale le z deregulacijo stanovanjskega trga in privatizacijo javnih najemniških stanovanj, pač pa tudi z uporabo različnih podjetniških strategij, ki podpirajo zasebne naložbene strategije, pri tem pa omejujejo razvoj neprofitnih alternativ. Stanovanje tako ni več vir individualne ali socialne stabilnosti in varnosti, pač pa je vir stalne napetosti, konflikta in izkoriščanja. Kako se skupnosti v trenutnih razmerah finančnega plenjenja in državne oslabitve lahko združijo, da bi ustvarile druge scenarije? Kako lahko razvijemo nove mehanizme skupnostnega nadzora, ki bodo stanovanjske trge ponovno vključili v lokalne družbene odnose, stanovanje pa obravnavali kot skupnostni vir in človekovo pravico? Si lahko zamislimo drugačen sistem, ki ne bo temeljil na stanovanju kot naložbi, pač pa bo stanovanje razumel kot dom?
Neoliberalne politike so reorganizirale osnovne vrste oskrbe, ki so prej veljale za temeljne kamne demokratičnega življenja – zdravstvo, stanovanje, dostop do znanja, pravico do azila, svobodo gibanja, socialno podporo itn., in jih spremenile v orodje za nadzorovanje, izločanje in kaznovanje najranljivejših, pri tem pa družinsko celico na novo opredelile kot edino nosilko odgovornosti za odvisne člane. V luči teh procesov se je pojavil naraščajoč val iniciativ, ki prevprašujejo politični in ekonomski okvir skrbstva in eksperimentirajo z njegovo kolektivno reorganizacijo. Na tej okrogli mizi bo Tomislav Medak predstavil raziskovalni projekt Pirate Care, ki združuje različne samoorganizirane skrbstvene prakse, ki trenutno nasprotujejo kriminalizaciji solidarnosti in naznanjajo modele za ustvarjanje skupnostne skrbstvene infrastrukture. Cassie Thornton iz Feminist Economics Department (FED) bo predstavila Hologram, triosebni sistem za spremljanje zdravja in diagnosticiranje, ki se izvaja s kavčev po vsem svetu prek telefona in z veliko ljudmi zato, da bi proizvedli tridimenzionalno podobo fizičnega, psihičnega in družbenega zdravja vsakega udeleženca. Ta sistem temelji na enem izmed brezplačnih, eksperimentalnih skrbstvenih modelov, ki so jih razvili zdravstveni delavci na družbenosolidarnih klinikah v Grčiji na vrhuncu finančne in begunske krize. Maddalena Fragnito bo predstavila izkušnjo Soprasotto, vrtca, ki ga v Milanu od leta 2013 vodijo starši sami. Razpravljala bo o konceptu »ustvarjanja skupnostnega skrbstva« tako, da bo njegove specifike primerjala s tržno usmerjenim »tehno-solucionističnim« zaupanjem v digitalne tehnologije, da bi družbi pomagala nasloviti reorganizacijo skrbstvenih potreb.
Posebne gostje: Majda Hrženjak, Lea Aymard, Maja Ivačič
Denis ‘Jaromil’ Roio je v pogovoru z Domnom Savičem (Državljan D) poudaril, da je tehnologija le sredstvo – govoriti moramo o težavah in rešitvah. Pri gradnji aplikacij se je treba vprašati, ali jih gradimo zato, da bi mi razumeli bolje posameznike in družbo, ali zato, da bi nas aplikacije bolje razumele. Poleg decentraliziranih aplikacij za sledenje posameznikom smo se posvetili tudi sistemom vzajemnega kreditiranja, ki so po pričevanjih (vsaj) iz Italije, od koder se je oglasil Jaromil, morda bolj učinkovite tehnološke rešitve od sistemov za sledenje okuženim posameznikom.
Posebni gostje: Anja Blaj, Andraž Tori, Maja Založnik
Trenutna kriza, ko vlade prosijo tehnološka podjetja za pomoč, je osvetlila velikansko privlačnost ideologije tehnološkega solucionizma. Toda kakšna je njena politika? In kako je povezana z drugo prevladujočo ideologijo v današnjem času, tj. z neoliberalizmom? V predavanju se bo Evgeny Morozov poglobil v politične učinke tehnološkega solucionizma, ocenil njegovo mesto v današnjem globalnem kapitalizmu in predlagal možno postsolucionistično politiko.
Spomladi leta 2019 je po Franciji zaokrožila umetelna nova beseda – kolapsologija. Kaj bi to pomenilo leto kasneje? Kolaps določenih vidikov globalnih financ, logistike in proizvodnje ravno v pravem času je bil napovedan veliko prej, toda po le nekaj tednih korona krize je še prezgodaj reči, kateri vidiki globalnega finančnega sistema so končali na smetišču zgodovine. Vodilne nacionalne države zdaj preučujejo digitalne valute kot možno orodje za postpandemsko stimulacijo (ali varčevanje). Kako so prejšnji predlogi za univerzalni temeljni dohodek povezani z nenadnim pojavom helikopterskega denarja v nekaterih državah? Ali so keynesijanski monetarni predlogi za podporo zahodnih gospodarstev znak konca neoliberalne hegemonije? Je kvaziprepoved gotovine med korona krizo znak prihoda brezgotovinske družbe?
Posebni gostje: Iztok Hočevar, Tjaša Pureber, Vuk Ćosić in Rok Kranjc
Bodo čez trideset let vse neprijetno delo za nas opravili roboti? Ali pa nas bodo pokorili, da bomo postali podredljivi sužnji? Razprave o tem, kako bo umetna inteligenca (UI) spremenila naša življenja, se gibljejo med tema skrajnostma. Ni dvoma, da bo sprememba dramatična. Mogoče je zdaj ravno pravi čas, da se začnemo vmešavati.
Pionirski stripovski esej o UI vas vabi na ilustrirano potovanje skozi razsežnosti in implikacije inovativne tehnologije. To delo, ki obravnava pomembne možnosti in tveganja, povezana z UI, je ustvarjalna spodbuda za tiste, ki se spoznajo na to temo, pa tudi vabilo za novince, da se informirajo in pridružijo razpravi.
Doktorica ekonomije Julia Schneider ceni podatke in kodo kot orodje za reševanje zapletenih ugank in obožuje strip kot medij za pripovedovanje zapletenih zgodb. Umetnica Lena Kadriye Ziyal, ki prihaja z nasprotne strani, pa rada šifrira kompleksnost z asociacijami in tako pomen določene teme razširi s svojo perspektivo.
Na potovanje skozi stripovski esej o eni najbolj aktualnih tematik našega časa nas je popeljala avtorica dr. Julia Schneider v pogovoru z Niko Mahnič.
Kako narediti računalniško znanost bolj pozorno na vprašanja manjšin in revnih? Ali je za neke institucije bolje, da se ne digitalizirajo? Ali je prepoved nekaterih tehnologij nujna rešitev ali le podleganje naši tehno-paranoji? Bi bilo to na prostem trgu sploh mogoče? Bi morali obnoviti svoje pojmovanje zasebnosti? Pridružite se prenosu pogovora in prisluhnite zanimivim pogledom na umetno inteligenco in dileme, ki jih poraja njen pospešen razvoj.
Dr. Julia Schneider je neodvisna svetovalka za umetno inteligenco in članica znanstvenega odbora združenja eksoskeletne industrije VDEI Association of the Exoskeleton Industry e.V. Doktorirala je iz ekonomije na svobodni univerzi v Berlinu (Free University of Berlin), in sicer z raziskavo o učinkih nemške reforme trga dela iz leta 2005 na obnašanje in zdravje prejemnikov socialne podpore. Potem je delala kot postdoktorska raziskovalka na področju empiričnih raziskav trga dela in inovacij in kot višja podatkovna strateginja.
Lena Kadriye Ziyal je del kolektivno upravljane agencije za vsebine in grafično oblikovanje Infotext v Berlinu. Ustvarja oblikovalske koncepte, infografike, ikone in ilustracije. Lena je študirala vizualno komunikacijo in grafično umetnost na Weißenseeju, visoki šoli za umetnost (Kunsthochschule Berlin-Weißensee), Univerzi za umetnost (UdK) v Berlinu in Univerzi Marmara v Istanbulu. Preden se je pridružila Infotextu, je delala kot svobodna grafična oblikovalka in vizualna umetnica.
KOLOFON
Razstava: Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2020 Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Publikacija: Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2020 Sozaložnik in distributer: Mladinski kulturni center Maribor V okviru: konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost Projekt konS je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
