Danilo Correale
Sanjarjenje – o osvoboditvi od dela, 2017

Ob koncu dobe, ki je večinoma temeljila na delu kot praksi in etični vrednoti, je razmišljanje o družbi brez dela lahko težje kot njeno uresničenje. V Sanjarjenje – o osvoboditvi od dela Danilo Correale sodeluje z newyorškim hipnoterapevtom pri pisanju dveh scenarijev za vodeno hipnozo, katerih cilj je sprostiti telo in duha v pripravi na družbo brez dela. Delo je predstavljeno kot instalacija, ki občinstvo izolira od okolja in tako omogoči popolno potopitev, in ni mišljeno kot sredstvo bega pred pragmatičnimi razpravami o samoorganizaciji in državljanskih pravicah, ampak je prej poskus vzpostaviti drugačno narativno interakcijo s časom in subjektnostjo, da bi porodili globljo povezavo s samimi sabo, našimi vlogami državljanov in zaveznikov in vlogo umetnosti v našem času.

Elisa Giardina Papa
Delo spanja, 2017

»Delo spanja […] je serija kratkih videoodlomkov, ki se humorno navezujejo na aplikacije za samopomoč. Delo preučuje idejo, da je spanje postalo najnovejše mejno območje raziskovanja vedenjskih in bioloških podatkov za optimizacijo spalnih vzorcev, s čimer pa se čas, ki ga naša telesa uporabljajo za počitek in obnovo, spreminja v obliko dela, namenjenega pridobivanju podatkov. Tako digitalne naprave delujejo kot strup in hkrati kot zdravilo zanj, pri čemer nudijo olajšanje za čas, ki ga vzamejo. Dnevne vaje in ocene, ki jih predlaga Delo spanja […], se zanašajo na vrsto motivov, ki razkrijejo absurdnosti tehnološko podprte samooptimizacije. Videoodlomki ponazarjajo, kako tehnologijo uporabljamo, da bi človeške spalne navade uravnavali po ritmih širšega sistema, ki vključuje tako ljudi kot neljudi, od organske materije do digitalnih naprav samih.« (Christiane Paul)

Sanela Jahić
Delati zginotje delanja, 2018–2019

Avtomatizacija dela je proces, ki v zahodnih družbah poteka že od prihoda prvih strojev, z razvojem umetne inteligence pa se nam obeta njeno dokončanje. Bo umetniška dejavnost imuna za te dogodke? Slovenska umetnica Sanela Jahić predstavlja ambiciozno raziskavo v teku, v temelju katere je programiranje napovednega algoritma, ki naj bi namesto nje zasnoval umetniška dela. Na razstavi bodo nova, strojno predlagana dela javno predstavljena. Projekt, ki se uvršča v dolgo tradicijo avtomatizacije umetniškega dela v medijski umetnosti, postavlja neprijetna vprašanja: Se proces umetniškega ustvarjanja lahko popolnoma avtomatizira? Kaj pa če se umetnica v temelju ne strinja s tem, kar stroj proizvede? Če bi umetnica in algoritem vzporedno ustvarjala dela za razstavo, bi občinstvo lahko razlikovalo med obema produkcijama?

Silvio Lorusso
Ne bi morali delati?, 2016

»Ne bi morali delati? (2016), katerega naslovno vprašanje je natisnjeno na prozornem ozadju v navadnem operativnem fontu, je serija nalepk, ki naj bi jih postavili v katerokoli prostočasno ali deloma prostočasno okolje, od prenosnika do stranišča, da bi delovale kot večni opomnik napornih dolžnosti pred nami. Ne bi morali delati?, poimenovan po besedilu, ki ga vtičnik brskalnika StayFocusd z več kot 600.000 uporabniki sproži, ko se konča čas, ki je uporabniku odmerjen za družabne medije in druge zavlačevanju prijazne strani, vsaki površini omogoča, da delavce na daljavo opomni, da so še vedno privezani na stroj.« (Nicola Bozzi) Delo, ki bo predstavljeno v novi iteraciji, razviti posebej za Hiperzaposlovanje, simbolično predstavlja novo kategorijo delavcev, ki jih je Lorusso opredelil kot »podjetni prekariat« (entreprecariat) in ironično povzema shizofren odnos »uporabnika tehnologije« do dela in prostega časa.

Jonas Lund
Govori z mano, 2017–2019

Govori z mano, ki je bil lansiran leta 2017 kot spletni projekt, je bil predstavljen kot pogovorni robot, ki je bil narejen po vzoru in se je učil iz vseh prejšnjih pogovorov z neposrednimi sporočili (skype, whatsapp, facebook messenger), kot jih je natipkal umetnik sam, da bi ustvaril pametno, strojno naučeno, avtomatično govorečo verzijo umetnika. Do oktobra 2019 je pogovorni robot sogovornikom odgovarjal z glasom, ki je bil verzija umetnikovega glasu, sintetiziranega na podlagi napisanega besedila. V knjižni verziji, ki je bila razvita v sodelovanju z umetnikom in oblikovalcem Federicom Antoninijem in bo prvič pokazana na razstavi Hiperzaposlovanje, niso le zbrani vsi pogovori, opravljeni za projekt od leta 2017, ampak se tudi razkrije obrat, zaradi katerega je projekt celo bolj pomenljiv: večinoma se je dejansko pogovarjal umetnik sam, igral je robota, zasužnjen s programom, ki ga je ustvaril.

Michael Mandiberg
Kvantificirani avtoportret (enoletni performans), 2016–2017

Kvantificirani avtoportret (enoletni performans) je trikanalna videoinstalacija, ki dokumentira enoletni performans, v katerem je Michael Mandiberg sodeloval_a v letih 2016 in 2017. Michael Mandiberg je uporabil_a samosledilno tehnologijo gibanja quantified self, trenda v panogi velnesa, ki skuša doseči poznavanje samega sebe s sledenjem lastnim osebnim podatkom. Umetnik_ca je svoj računalnik in iphone sprogramiral_a tako, da sta eno leto vsakih petnajst minut zajela posnetke zaslona in podobe, kar je tehnika, ki se uporablja za nadzorovanje dela v svobodnih poklicih. Poleg tega je sledil_a svojim duševnim, fizičnim in čustvenim stanjem s pomočjo fitbita in dnevnika. Namesto da bi si prizadeval za dobro počutje in popolnost, Kvantificirani avtoportret (enoletni performans) razkrije položaj umetnika_ce kot mikrokozmosa patološko preobremenjene in vedno bolj kvantificirane družbe.

Sebastian Schmieg
Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018

Fiverr je globalno spletno tržišče dela na poziv, na katerem se cena vsake naloge ali storitve začne pri petih dolarjih za izvedeno opravilo. Umetnik je izkoristil pomanjkanje varnostnih ukrepov na tej platformi dela na poziv in tako prenesel na tisoče videov, ki so jih za svoje stranke ustvarili delavci na poziv. Izbor iz arhiva je prikazan na dveh pametnih telefonih, ki sta s trakom za mobilne telefone pritrjena na rokav prazne trenirke. V videih množično podjetništvo in množična inovacija postaneta vidna kot izvajanje preživetvene ustvarjalnosti, tj. kot zamišljanje kakršnekoli ideje, s katero je moč preživeti na konkurenčnem področju. Pričakovanja in izvedbe hkrati naslovi tudi voajerizem, in sicer na dveh ravneh: po eni strani naredi vidne ljudi, ki na fiverrju naročajo take videe, po drugi strani pa ponudi vpogled v intimnejše kotičke ekonomije na poziv.

Guido Segni
Zahtevajte popolno lenobo, 2018–2023

V času obsedenosti z delom, strahu pred roboti in močnega tehnološkega pospeška kolektivno domišljijo vznemirja nov pomp: pomp dolgočasne avtomatizacije in popolne lenobe. Zahtevajte popolno lenobo je petletni načrt in trajajoči performans o umetnosti, delu, samopreživljanju in lenobi. V prihodnjih petih letih (2018–2023) bo italijanski umetnik Guido Segni z uporabo množice algoritmov globokega učenja delegiral in avtomatiziral del ustvarjanja svoje umetniške produkcije, zato da bi povečal produkcijo, presegel delo v umetnosti in se vedno bolj prepuščal lenobi. V prvem letu (2018) se je stroj z globokim učenjem naučil ustvariti edinstvene portrete umetnika, ki je ležal v postelji. Projekt lahko podprete na platformi za množično financiranje Patreon, ki je bila zasnovana posebej za pokroviteljstvo v umetnosti, s čimer Segni raziskuje model umetniške ekonomije, ki bolj ustreza družbi brez dela.

Danilo Correale (Italija) je umetnik in raziskovalec, ki živi in dela v New Yorku. Analizira vidike človeškega življenja, kot sta razmerje med delom in prostim časom in spanje, in sicer v luči časa in telesa. Njegovo delo je bilo predstavljeno na številnih skupinskih razstavah, med drugim na 5. uralskem bienalu v Jekaterinburgu (2019); trienalu Broken Nature v Milanu (2019); Istanbulskem oblikovalskem bienalu (2018); Bienalu v Rigi (2018); Somatechnic v Museionu v Bolzanu (2018); razstavi Work It Feel It! na dunajskem bienalu (2017). Njegove nedavne samostojne razstave vključujejo: TheyWillSayIKilledThem v centru MAC v Belfastu (2017); At Work’s End v Art in General v New Yorku (2017); Tales of Exhaustion v La Loge v Bruslju (2016); The Missing Hour. Rhythms and Algorithms v galeriji Raucci/Santamaria v Neaplju (2015). Correale je nedavno objavil The Game – A three sided football match (FeC, 2014); No More Sleep No More (Archive Books, 2015) in Reverie. On the Liberation from Work (Decelerationist Reader, 2017). Leta 2017 je prejel nagrado New York Prize za mladega italijanskega umetnika, bil izbran za program novih naročil galerije Art in General, dobil pa je tudi štipendijo programa Italian Council Grant in raziskovalno štipendijo na Univerzi Columbia v New Yorku.

Elisa Giardina Papa je italijanska umetnica, katere delo raziskuje spol, spolnost in delo v odnosu do neoliberalnega kapitalizma in globalnega juga. Med drugim je bilo razstavljeno in prikazano v newyorški MoMi, muzeju Whitney [naročilo Sunrise/Sunset], na bienalu Seoul Mediacity Biennale 2018, v neuradnem internetnem paviljonu 54. beneškega bienala, na XVI Quadriennale di Roma, rhizome.org [naročilo za serijo Download] in v newyorškem The Flaherty. Elisa Giardina Papa je magistrirala iz likovne umetnosti na RISD in diplomirala na Politecnico di Milano, trenutno pa pripravlja doktorat iz medijskih in spolnih študij na Univerzi Berkeley. Živi in dela v New Yorku in Sant’Ignaziu (Sicilija).

Sanela Jahić je leta 2008 diplomirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2010 pa je magistrirala iz Umetnosti v javnem prostoru in novih umetniških strategij na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Je intermedijska umetnica, ki gradi tehnološko podprte kinetične objekte in instalacije. Njena umetniška praksa pogosto vključuje sodelovanje s strokovnjaki za strojništvo, avtomatizacijo, programsko opremo in elektroniko. Živi in dela v Škofji Loki. Njeno delo je bilo razstavljeno na številnih prizoriščih v Sloveniji in na tujem.

Delo Silvia Lorussa se osredotoča na kulture in retorične režime, vgrajene v tehno-družbene sisteme. Ukvarja se z naracijami in protinaracijami, ki opredeljujejo platforme, naprave in vmesnike. S tem se loteva napetosti okoli idej dela, produktivnosti, avtonomije, samooblikovanja, podjetništva, prekarnosti in neuspeha. Lorussova praksa združuje različne medije, kot so video, spletne strani, knjige umetnika, instalacije, predavanja. Je pridruženi raziskovalec na Institute of Network Cultures v Amsterdamu, predavatelj na Kraljevi akademiji lepih umetnosti v Haagu in raziskovalec na Akademiji Willema De Kooninga. Njegovo delo je bilo predstavljeno v mednarodnem prostoru, na prizoriščih, kot so Re:Publica v Berlinu; MAXXI v Rimu; Transmediale v Berlinu; Drugo more na Reki; Kunsthalle Wien; MoneyLab v Amsterdamu; IMPAKT v Utrechtu; Sight & Sound v Montrealu; Adhocracy v Atenah. O njegovem delu so med drugim pisali Guardian, Financial Times in Wired. Živi v Rotterdamu in predava po svetu. Njegovo knjigo Entreprecariat je v italijanščini izdala Krisis (Brescia, 2018), v angleščini pa Onomatopee (Eindhoven, 2019).

Jonas Lund je švedski umetnik, ki ustvarja slike, kipe, fotografije, spletne strani in performanse, v katerih kritično razmišlja o sodobnih omrežnih sistemih in oblastnih strukturah nadzora. Lund je magistriral na Inštitutu Pieta Zwarta v Rotterdamu (2013) in diplomiral iz likovne umetnosti na Akademiji Gerrita Rietvelda v Amsterdamu (2009). Imel je samostojne razstave v Whitechapel Art Gallery v Londonu (2016), Steve Turner v Los Angelesu (2016, 2015, 2014), Växjö Konsthall na Švedskem (2016), Showroom MAMA v Rotterdamu (2013) in New Museum v New Yorku (2012), sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah, med drugim v Carrol/Fletcher v Londonu; ZKM v Karlsruheju; Van Abbemuseum v Eindhovnu; Witte De With v Rotterdamu; De Hallen v Haarlemu in Moving Museum v Istanbulu. O njegovem delu so med drugim pisali Artforum, Kunstforum, Metropolis M, Artslant, Rhizome, Huffington Post, Furtherfield in Wired.

Michael Mandiberg je interdisciplinarni_a umetnik_ca, ki v svojem delu križa več oblik in disciplin, da bi orisal_a politično in simbolno moč, kakor se ta oblikuje na spletu. Michael Mandiberg je magistriral_a iz likovne umetnosti na California Institute of the Arts in diplomiral_a na Univerzi Brown. Projekti Michael_a Mandiberg_a so bili med drugim predstavljeni v newyorški MoMi; Los Angeles County Museum of Art (LACMA); New Museum v New Yorku; Musée d’Art Moderne de la Ville de Paris; Denny Dimin Gallery, Art-in-Buildings Financial District Project Space v New Yorku; Arizona State University Museum & Library v Tempeju in Transmediale v Berlinu. O delu Michael_a Mandiberg_a so obširno pisali Artforum, Art in America, ARTnews, New York Times, New Yorker in Wall Street Journal.

Sebastian Schmieg je umetnik, ki živi in dela v Berlinu. V svojem delu se ukvarja z algoritmičnim obtokom podob, tekstov in teles v kontekstih, ki zabrišejo meje med človekom in programom, posameznikom in množico, delom in prostim časom. V središču njegove prakse so igrivi posegi v najdene sisteme, ki raziskujejo skrite – in pogosto absurdne – vidike za bleščečimi vmesniki naše omrežene družbe. Schmieg dela s široko paleto medijev, kot so video, spletne strani, instalacije, knjige umetnika, programi po meri in predavanja performansi. Schmiegovo delo je bilo med drugim prikazano v The Photographers’ Gallery v Londonu; Rhizome v New Yorku; Transmediale v Berlinu; NRW-Forum v Düsseldorfu; Panke Gallery v Berlinu. Živi in dela v Berlinu in Dresdnu.

Guido Segni, alias Clemente Pestelli, živi in dela na presečišču umetnosti, pop internetne kulture in podatkovne halucinacije. Za njegovo delo, ki se večinoma osredotoča na dnevne (zlo)rabe interneta, so značilne minimalne geste na tehnologiji, ki združujejo konceptualne pristope in tradicionalni hekerski odnos do tega, da stvari narediš čudne, neuporabne in disfunkcionalne. Je soustanovitelj Les Liens Invisibles, v preteklosti pa je deloval na področjih hektivizma ter mrežne in videoumetnosti. Njegovo delo je bilo razstavljeno v galerijah, muzejih (MAXXI v Rimu; New School v New Yorku; Muzeju umetnosti KUMU v Talinu) in na mednarodnih festivalih umetnosti in medijske umetnosti (beneškem bienalu; Transmediale v Berlinu). Predava na Accademia di Belle Arti di Carrara in vodi imaginarni laboratorij REFRAMED in spletno galerijo greencube.gallery.

Kurator: Domenico Quaranta
Avtorji: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni

Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019

Koprodukcija:
MGLC – Mednarodni grafični likovni center

Partner:
Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji

Medijski partnerji:
Neural – Critical digital culture and media arts, DPG, TAM-TAM

Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana

Program Zavoda Aksioma sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov razvoja in profesionalizacije NVO in prostovoljstva.

Avtomatiziraj vse živo!
Simpozij
14.–15. januar 2020
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
Moderna galerija