Merila realnega časa

Realni čas. Sanjska vizija tehnokratskega upravljanja. Stanje popolne vsevednosti, kjer se to, kar je znano, in način, na katerega je znano, sploščita na bleščečo površino računalniškega ekrana. Paradigma realnega časa, ki zaobjema nabor tehnologij, doktrin in želja, je odgovor na potrošniške zahteve po praktičnosti in hitrosti, obenem pa tudi odziv na vladne in korporativne apetite po bujnem in pogostem prikazovanju podatkov.

Lotfi-Jam dolgo zgodovino realnega časa, povezano s tehnološkim nadzorom in kapitalizacijo, umesti s preučevanjem realnočasovnih inovacij, ki se uporabljajo na področjih, kot so vojaški napadi in sledenje dobrin. Obenem izpostavlja, da pri realnem času ne gre le za uporabljanje hitrosti z namenom nižanja stroškov in večanja marž, temveč za strategijo novonastajajočega trga izkustev. Novi vmesniki med človekom in strojem omogočajo bolj intuitivne interakcije s prostorskimi podatki in digitalnimi procesi; vse od ravni pametnega mesta, kjer komputacijski sistemi usmerjajo gibanje, do ravni optimiziranega doma, kjer tehnologije učinkovitosti in nadzorovanja ustvarjajo informacijske subjekte. To predavanje bo predstavilo posledice tovrstnih multiskalarnih realnih časov ter orisalo slepe pege domnevno vseobsegajočih in vsevidnih tehničnih sistemov, s čimer bo pokazalo, kako ti sistemi izločajo urbane prihodnosti, ki ne sodijo v domeno vojaških, varnostnih in finančnih vzgibov.

Fotografije: Blaž Gutman / MGML