Dekolonizacija strojnega vida: algoritemske tesnobe in epistemsko nasilje

Čeprav je redno predstavljena kot objektiven »pogled od nikoder«, umetna inteligenca (UI) zagotavlja nadaljnji obstoj režima zahodne moči, ki se še naprej poslužuje neokolonialnega nasilja. To je razvidno iz tehnološkega razvoja UI in njene uporabe v vojaške namene v obliki brezpilotnih letal in avtonomnih orožnih sistemov. V te sisteme je vprogramirana algoritmom lastna logika delovanja in racionalizacije, ki je soudeležena v reduktivnem opredeljevanju življenja in smrti na območjih spopadov. S potrjevanjem vse bolj razširjene logike, da UI deluje kot »črna skrinjica«, zgodovinski razvoj avtonomne produkcije podob ohranja glavno (če ne celo nepogrešljivo) vlogo v teh procesih in standardnih postopkih delovanja. Da bi ta in druga vprašanja lahko kritično ovrednotili, moramo ugotoviti, v kolikšni meri kolonialne tehnologije – kot so mapiranje triangularnosti, fotografiranje iz zraka, fotogrametrija in nedavno razvita tehnologija »operativnih podob« – vedno vključujejo premestitev okularnocentričnega, korporealnega in proprioceptivnega dogodka videnja (ali mišljenja) na avtonomna področja strojnega vida. Downey namreč meni, da devolucija deliberativnih oblik vida in mišljenja na algoritme ne razkriva le kalkuliranega uokvirjanja subjektov glede na njihovo zamenljivost, temveč razodeva tudi vzročno, če ne celo usodno, povezavo med kolonialnimi tehnologijami reprezentacije in netransparentnim področjem strojev, ki ne prevzemajo nikakršne odgovornosti.

Vse fotografije: Miha Fras / Aksioma