Nerealnost je nova realnost

Podatki so bili (vsaj do pojava strojnega učenja) običajno pojmovani kot alfanumerična reprezentacija fizičnega stanja ali procesa, denimo kot meritev ali kategorična oznaka. Čeprav so na temo natančnosti in politike takšnih reprezentacij potekale številne razprave, je bila implicitna predpostavka vedno ta, da je na prvem mestu fizično stanje ali dogodek, na drugem pa podatki. Vendar to nikoli ni bila celotna zgodba. Mnogi antropologi namreč trdijo, da smo ljudje edina bitja z zmožnostjo izmišljanja zgodb, ki nimajo neposredne povezave s fizično resničnostjo, in verovanja vanje. Ko se vse bolj poglabljamo v digitalna okolja, podatki delujejo manj kot fotoaparat in bolj kot motor, ki sveta ne beleži, temveč ga ustvarja. S tem ko postreprezentacijski podatki postajajo vse pomembnejši, vprašanje ni več, kaj podatki so, temveč kaj opravljajo. Tudi nerealni podatki imajo namreč realne posledice.