V sedanji fazi poznega kapitalizma vsak dan doživljamo ključno protislovje. Po eni strani obljuba družbe brez dela Johna Maynarda Keynesa zaradi naraščajoče avtomatizacije proizvodnih procesov očitno postaja ne le realnejša, temveč tudi bližja; po drugi strani pa delo – daleč od tega, da bi izginjalo – kolonizira in spreminja vsak trenutek in vidik našega obstoja. Porast prekarnega dela nas je osvobodila odtujitve stalne službe, vendar je zaradi nje naše življenje bolj nestabilno in tesnobno, poleg tega pa povzroča nove družbene bolezni. Zaradi naraščajoče avtomatizacije smo bolj brezposelni, kar je stanje, ki mu skušamo frenetično ubežati z mikrodelom, to pa nas spreminja v »podjetnike sebstva«.
Hkrati s tem je eksplozija informacijske družbe z vzponom osebnih medijskih naprav, kot so pametni telefoni, in družabnih medijev prinesla pantagruelsko rast tega, kar se imenuje periferno delo: dnevno, fragmentarno, neprekinjeno, neplačano delo, ki ga opravljamo zase, denimo branje e-pošte in odgovarjanje nanjo ter oblikovanje naše spletne identitete na več platformah, in vedno bolj tudi za podjetja, ki služijo z našimi spletnimi interakcijami in podatki. Vsakič ko kaj iščemo, pošljemo sporočilo, naložimo ali uporabimo vsebino, rešimo captcha ali dovolimo aplikaciji, da dostopa do našega položaja oziroma nadzoruje naše sprehode ali spanje, delamo za nekoga. Čeprav tudi vedno bolj razvijajoče se polje umetne inteligence, od strojnega vida do nevronskih omrežij in pogovornih robotov, obljublja avtomatizacijo vseh stvari, pa dejansko poraja več nevidnega, nereguliranega in podplačanega človeškega dela, pogosto pa se tudi informira iz našega spletnega vedenja.
Rezultat je, da se delo še zdaleč ni razblinilo, ampak je preseglo delovne dneve in ure in je postalo nonstop dejavnost: toda namesto da bi nas naredilo bogatejše, srečnejše in stabilnejše, nas je naredilo bolj tesnobne in revne in nas ropa naše prihodnosti. Ta razvoj in kriza dela sta predmet trajajočega umetniškega raziskovanja iz različnih razlogov: prvič, ker se pravilno dojemata kot vidika splošnejše krize prihodnosti in njenih imaginarijev, na katero se umetniška praksa mora odzvati; drugič, ker je ta razvoj neizbežno vplival na umetniško delo, in to z vseh vidikov: po definiciji je to delo prekarno in temelji na samozaposlenosti in proizvajalnih sredstvih, ki so jih radikalno spremenili globalizacija, zunanje izvajanje (outsourcing) in avtomatizacija; in končno, ker nam razvoj dela omogoča opazovati »človeško-strojno kompleksnost«, ki je eno ključnih vozlišč naše sedanjosti.
Hiperzaposlovanje – beseda, ki je izposojena od medijskega teoretika Iana Bogosta in opisuje »utrujajoče delo uporabnika tehnologije« – je celoletni program, ki se osredotoča na družbo brez dela, spletno delo, umetno inteligenco in avtomatizacijo in je zamišljen kot poskus natančne preučitve in raziskave nekaterih od teh vprašanj. S skupinsko razstavo, simpozijem, nekaj samostojnimi razstavami in predstavitvijo končnega kataloga Hiperzaposlovanje pokriva paleto tem, od avtomatizacije do ekonomije na poziv, konca prostega časa, aplikacij za samopomoč, utrujenosti zaradi družabnih omrežij, kvantifikacije, umetne inteligence in družbe brez dela.
Hyperemployment – Post-work, Online Labour and Automation
Besedilo: !Mediengruppe Bitnik, Felix Stalder, Silvio Lorusso, Luciana Parisi and Domenico Quaranta.
Založnik: NERO in Zavod Aksioma
December 2020
NAROČI ZDAJ!
Več o zborniku
