Sreda, 1. december 2021 Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
V predstavitvi umetniška skupina IOCOSE obravnava svojo najnovejšo produkcijo, povezano z gibanjem NewSpace, ki jo sestavljata video instalaciji Kazanje na nov planet (Pointing at a New Planet, 2020) in Prosti zgodovine (Free from History, 2021) ter serija podob Prerokovalec (The Fortune Teller, 2020). Gibanje NewSpace proizvaja ogromne ekonomske, tehnološke in diskurzivne investicije, ki bi vodile k zasebni kolonizaciji zunajzemeljskih planetov. Najbolj vpletena in vidna akterja sta Elon Musk (SpaceX) in Jeff Bezos (Blue Origin), vendar pa sodeluje tudi vedno večje število investicijskih skladov, tehnoloških svetovalcev in zagonskih podjetij, večinoma s sedežem v Silicijevi dolini. Gibanje odpira številna vprašanja, povezana s privatizacijo zunajzemeljskega prostora in pogoji možnosti imaginarijev, povezanih s prihodnostjo človeške vrste. Konceptualno je NewSpace videti kot tehnološka rešitev za omejeno peščico in ni verjetno, da bo udejanjen za časa našega življenja, je pa zmožen premikati ogromen kapital v zelo kratkem času. IOCOSE raziskuje utopične obljube, povezane z gibanjem NewSpace, in njihov neizogiben neuspeh, in se sprašuje, kaj bi lahko naredili s sledmi, ki jih bo ta avanturistični projekt pustil na našem planetu.
PostScriptUM #39 Daniel Rourke Zakaj hočem jebati Elona Muska
Guruji gibanja NewSpace v svoji vesoljski tekmi širijo imaginarij, ki hibridizira individualizem, libertarizem, neoliberalno ekonomijo, protikulturo in utopizem. Esej Hočem jebati Elona Muska se igra s temi kulturnimi referencami, pri čemer se navdihuje pri najbolj simbolnih izjavah, ki jih je Elon Musk izgovoril ali tvitnil v zadnjih letih. Daniel Rourke, pisec, umetnik in visokošolski predavatelj iz Londona, se je zatekel k delu z jezikovnim modelom Generative Pre-trained Transformer 3 (GPT-3) laboratorija OpenAI, da bi si zamislil in pripovedoval kronike iz bližnje prihodnosti, v kateri so se materializirale verige blokov, globoka ponaredka Bezosa in Muska pa sta naselila Mars. Fikcijski univerzum, ki sta ga ustvarila človeška in nečloveška domišljija, tvori literarni ustreznik najnovejših del kolektiva IOCOSE – videoanimacij Kazanje na nov planet (2020) in Prosti zgodovine (2021) –, predstavljenih na razstavi Vse vaše baza v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani.
SI | 14.8 x 21 cm | 18 strani | barvno | mehka platnica | 2021 ISBN 978-961-95437-4-0 (Tiskana) ISBN 978-961-95437-3-3 (Digitalna)
Umetniška praksa kolektiva IOCOSE se osredotoča na neuspeh pripovedi o prihodnosti in tehnološki inovaciji, pri čemer ustvarja nove interpretacije imaginarijev, ikonografij in retorike in s pogosto nadrealistično poetiko sabotira njihove izvorne pomene. Vse vaše baza (All of Your Base) predstavlja video animaciji Kazanje na nov planet (Pointing at a New Planet, 2020) in Prosti zgodovine (Free from History, 2021). Deli sta prvi poglavji v potekajoči raziskavi o gospodarstvu novega vesolja (NewSpace Economy), gibanju zunajzemeljske kolonizacije z zasebnimi investicijami, ki širi svoj domet s Silicijeve doline na vesolje.
V Kazanju na nov planet moška roka prečka nezemeljsko pokrajino in kaže na nevidno destinacijo. Osamljena okončina pripada Elonu Musku, enemu glavnih protagonistov NewSpace. Da bi jo oživil, je kolektiv IOCOSE zbral spletne video posnetke nastopov Elona Muska v vlogi izvršnega direktorja SpaceX in ustvaril 3D odlitek ter rekonstruiral proksemiko, ki jo je podjetnik uporabljal, da bi s pomočjo kazanja s kazalcem našo domišljijo usmeril k neznanim planetom. Kolektiv to gesto že dolgo raziskuje zaradi njenih mnogoterih simbolik: znotraj ikonografske tradicije se uporablja za označevanje vednosti, znanstvenega napredka ali prihodnosti, a tudi kot podoba ukaza, prevare in iluzionizma. Potovanje roke spremljajo karaoke, ki so mešanica nekaterih Muskovih najbolj senzacionalističnih izjav in glasu Albertine Sarges, avtorice in izvajalke melodije.
V nadaljevanju z naslovom Prosti zgodovine roka prispe na Mars in začne proces prilagajanja planeta človeškemu življenju. Albertine Sarges spet posodi glas mešanici besedil, vzetih s spletnih strani, in izjav investicijskih skladov, ki spodbujajo k razširitvi trgov onkraj meja Zemlje. Z dvojnim klikom na pokrajino, ki ga kazalec miške tipično izvede v video igrah o teraformiranju, roka ustvari drevesa, od nikoder se pojavijo stavbe in vlaki smrti, pa tudi čudesa znanosti in nove oblike medplanetarne zabave. Med konstrukcijami, ki jih generira ustvarjalna roka, je kompleks geodetskih kupol, kar je oblika, ki jo IOCOSE tudi fizično predstavi prek instalacije v razstavnem prostoru. Geodetsko kupolo je v 50. letih prejšnjega stoletja proslavil Richard Buckminster Fuller, ki jo je uporabil kot strukturo, ki simbolizira občutek zaupanja v napredek, tehnologijo in prihodnost. Njena uporaba se je hitro razširila v različnih sektorjih, sprva v znanstvenih in vojaških, postopoma pa je vstopila tudi v množično kulturo. V 60. letih so jo namreč, deloma zahvaljujoč krepitvi mita o Fullerju, ki je bil za mnoge vizionar in inovativni guru, apropriirali protikulturni krogi: njen model so uporabili za samograjene konstrukcije hipijevskih komun, kot je Drop City, radikalno arhitekturo Archigrama ali Cedrica Pricea in efemerne objekte, ki so gostili dogodke in razširjeni kino, prve izraze multimedijske umetnosti. En primer so video kupole Stana VanDerBeeka, vizionarskega pionirja medijske umetnosti, ki je v poznih 60. letih v geodetski kupoli videl reprezentacijo »kulture-interfona«, modela prihodnje vednosti, osnovanega na globalni mreži medsebojno povezanih povezav in vozlišč. Razstava Vse vaše baza evocira nekatere kulturne reference, ki jih uporabljajo guruji gospodarstva NewSpace in hibridizirajo individualizem, libertarizem, neoliberalno ekonomijo, protikulturo in utopizem. IOCOSE izpostavi, kako nam njihove pripovedi o prihodnosti pravzaprav pripovedujejo zelo stare zgodbe, zakoreninjene v zahodnih kolektivnih imaginarijih. Tako kot figura moškega genija, ki lahko sam ustvarja svetove iz nič in osvaja nova divja ozemlja, zdaj – lastnoročno – potiska napredek človeštva onkraj meja Zemlje.
AVTORJI
IOCOSE je kolektiv, ki ga sestavljajo štirje umetniki: Matteo Cremonesi (Brescia, Italija), Filippo Cuttica (London, Združeno kraljestvo), Davide Prati (Berlin, Nemčija) in Paolo Ruffino (London, Združeno kraljestvo). Kot skupina delujejo od leta 2006 in raziskujejo, kako pripovedi o prihodnosti tehnologije puščajo sledi v sedanjosti. Večinoma se ukvarjajo z video instalacijami in digitalnimi podobami. Razstavljali so v več umetniških ustanovah in na različnih festivalih po svetu, med drugim MAMbo (2018), OGR Torino (2018, 2021), Fotomuseum Winterthur (2017), The Photographers Gallery (2018, 2016), Tate Modern (London, 2011), Science Gallery (Dublin, 2012), Jeu de Paume (Pariz, 2011), FACT (Liverpool, 2012), MACRO (Rim, 2017, 2012) in Transmediale (Berlin, 2013, 2015). Njihovo delo je bilo predstavljeno v publikacijah, kot so Wired, The Creators Project, Flash Art, Liberation, Der Spiegel, El Pais, Adbusters, Neural in Vanity Fair in na TV-postajah, kot sta RAI in France4.
KURATORKA
Virginia Sommadossi
Claudia D’Alonzo je neodvisna raziskovalka in kuratorka, doktorica avdiovizualnih študij in profesorica na Accademia di Brera in Accademia G. Carrara v Bergamu ter magistrica Fondazione Fotografia Modena. Je kuratorka zbirke INBTWN za Centrale Fies. Kurirala je projekte za Cimatics, Careof, Digicult, ICA Milan in Subtle Technologies Festival. Pisala je za Alfabeta2, Digicult, double zero, Exibart, Motherboard. Njeni eseji so objavljeni v publikacijah Mimesis International in Amsterdam University Press.
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
V predstavitvi umetniška skupina IOCOSE obravnava svojo najnovejšo produkcijo, povezano z gibanjem NewSpace, ki jo sestavljata video instalaciji Kazanje na nov planet (Pointing at a New Planet, 2020) in Prosti zgodovine (Free from History, 2021) ter serija podob Prerokovalec (The Fortune Teller, 2020). Gibanje NewSpace proizvaja ogromne ekonomske, tehnološke in diskurzivne investicije, ki bi vodile k zasebni kolonizaciji zunajzemeljskih planetov. Najbolj vpletena in vidna akterja sta Elon Musk (SpaceX) in Jeff Bezos (Blue Origin), vendar pa sodeluje tudi vedno večje število investicijskih skladov, tehnoloških svetovalcev in zagonskih podjetij, večinoma s sedežem v Silicijevi dolini. Gibanje odpira številna vprašanja, povezana s privatizacijo zunajzemeljskega prostora in pogoji možnosti imaginarijev, povezanih s prihodnostjo človeške vrste. Konceptualno je NewSpace videti kot tehnološka rešitev za omejeno peščico in ni verjetno, da bo udejanjen za časa našega življenja, je pa zmožen premikati ogromen kapital v zelo kratkem času. IOCOSE raziskuje utopične obljube, povezane z gibanjem NewSpace, in njihov neizogiben neuspeh, in se sprašuje, kaj bi lahko naredili s sledmi, ki jih bo ta avanturistični projekt pustil na našem planetu.
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Angels & Discounts je oda potrošništvu in elegija nedoseženim sanjam in izgubljenim idealom. Govori o»love-hate«odnosu do potrošniške in popularne kulture, glorificira njen čar in moč hipnotiziranja množic, hkrati pa nudi refleksijo na bežnost kolektivnega miselnega toka družbe. Je pripoved o iskanju svobodne izbire v otopeli dremotnosti prehodov in stalaž s konzervami graha in vloženimi kompoti v supermarketu.
V slogu osvetljenih reklamnih panojev nam platna velevajo, kako prav živeti, kako postati tisti boljši, novi jaz, kako končno uloviti svoje sanje. Kako živeti ameriški sen. A sporočila na njih se usmerjajo nazaj k vsemogočni entiteti sanj in pripovedujejo o posledicah in ranah, ki jih te lahko povzročijo: o času zdaj, ko smo se izčrpali od lovljenja sanj; ko se trudimo biti skeptični in cinični, a so iluzije in želje močnejše od realnosti. Globoko v lastni in kolektivni zavesti smo še vedno zvesti sledilci zlatim sanjam o boljšemu jutri, ujeti v stremljenje k zeleni luči potencialnosti.
Nakupovalni voziček nam, kot sodobni rog izobilja, ob kopičenju artiklov obljublja boljšo, jasnejšo in optimistično prihodnost. A ta se skupaj z njim izprazni takoj, ko na blagajni zložimo izdelke na tekoči trak in njegova magičnost izgine do takrat, ko ga uporabi naslednji kupec sanj. Čaroben artefakt nudi hipno srečo, saj deluje kot črna luknja: vanj zlagamo tuje slogane in obljube o sreči, ki ne glede na to, kako vdano ga polnimo, vedno izginejo – vse do naslednjega nakupa.
Med pohajkovanjem po trgovini sanj nas spremlja vaporvawe glasba z občasnimi prekinitvami fiktivnih trgovinskih obvestil. Skoznje umetnica svoj vizualni jezik pretvarja v fonoestetično izkušnjo razmišljanj, osnovanih na njenem odnosu do sodobne potrošniške kulture.
Angels & Discounts je replika na trenutni popularni nihilizem, na čas in prostor, ko je ideja zabavnega grajena na opevanju banalnosti obstoja, sporočilnosti brez sporočila in kjer je vrednote skoraj povsem izpodrinila vrednost. Plastična, dvodimenzionalna in direktna dela so očiščena vse nepotrebne forme do točke, kjer gledalca na razstavi popeljejo v zaodrje igre potrošništva.
Dela na eni strani pripovedujejo o poetiki ameriških sanj in romantizirajo posameznikov odnos do neskončnih zmožnosti, neomejene izbire in takojšnjega zadovoljstva, obenem pa ponujajo vpogled v fantazme masovno produciranih ideologij in marketinških sloganov. Razstava je avtoričina osebna zgodba o grabljenju po previsokih zvezdah, spopadanju z danostmi ter iskanju angelov in popustov v trgovinah sanj.
AVTORICA
Matej Tomažin
Iris Pokovec (1992) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 2017 magistrirala z delom Všečnost in kupljivost. Njena praksa primarno temelji na klasičnih slikarskih in grafičnih medijih, s katerimi preigrava komunikacijska orodja sodobnega potrošništva. Vsebinsko se ukvarja predvsem z odnosi med aktualno potrošniško plastiko, marketinškimi slogani 21. stoletja in sodobnim popularnim nihilizmom. Predstavila se je na samostojnih razstavah 37 dni božiča (MGLC, Ljubljana, 2020), Všečno in Kupljivo (Gallery, Ljubljana, 2018), Sigmund Freud Collection Premiere (Zigutamve Project Space, Dunaj (AT), 2018) in izvedla več samostojnih projektov: Novoletne zaobljube 2019, za katerega je prejela delovno štipendijo za samozaposlene v kulturi Ministrstva za kulturo RS in v sklopu le-te izvedla raziskavo Kako narediti umetnost Všečno in Kupljivo: Raziskava (2019), ki jo je z How to Make Art Likeable and Buyable, The Research (2019) ponovila tudi v Angliji na umetniški rezidenci Ministrstva za kulturo RS v Londonu. Sodelovala in razstavljala je na več skupinskih projektih in razstavah doma in v tujini: Gallery.Delivery: Live Love Laugh (Ljubljana, 2021), Waardeloos (PERIOD gallery space, Haarlem (NL), 2019), Odstotek za umetnost (Buy Art Campaign, 2018), Made in China: Authentic Slovenian Art in Belgium (WARP, Sint-Niklaas (BE), 2018), Made in China: Goods and Services (Spike Berlin, Berlin (DE), 2018).
KOLOFON
Avtorica: Iris Pokovec
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2021
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Avdio: Besedilo: Iris Pokovec Montaža: Matej Tomažin Glasba: Zadig The Jasp – Stroll in the mall in Last moments after 1997
(re)programiranje: Skupnosti
Astra Taylor, Marta Peirano
In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 12
Nika Oblak & Primož Novak
Nika Oblak & Primož Novak In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 12
Delo tandema Nika Oblak & Primož Novak z naslovom Neskončnost (digitalna) se posveča vplivu sodobnih komunikacijskih sredstev na življenje posameznika. Na sledi svoje umetniške prakse, s katero sta v preteklih dvajsetih letih kontinuirano naslavljala položaj človeka v primežu potrošniških doktrin, medijske kakofonije in popularne kulture, sta ustvarila prostorsko video instalacijo, sestavljeno iz ekranov, kablov in ostalih glasnikov sodobnega vsakdana.
Tudi tokrat umetnika z dobršno mero humorja in samoironije v središče postavljata človeka, ki je – nič manj kot v preteklosti – ujet v absurde dnevnih rutin ter podvržen konvencijam tradicije in vzorcem dominantne kulture. Delo Neskončnost (digitalna) prikazuje motiv teka, ki (lahko) simbolizira slehernika, vpetega v večplastne mehanizme današnje neoliberalne stvarnosti. Podobo protagonistke, ki v neskončnem in nesmiselnem krogu teče iz ekrana v ekran, je moč prepoznati kot manifestacijo mitološke zgodbe o Sizifu, ki mu je božja kazen naložila, da je moral vedno znova in znova kotaliti isto skalo v isto pobočje. S to gesto avtorja ponovno izpostavljata človekov samoumevni odnos do tehnološkega napredka, kažeta na imperativ prilagajanja vsakršnim spremembam in opozarjata na rahljanje osnovnih humanističnih vrednot. Čeprav sta družba in tehnologija v preteklih nekaj desetletjih napredovali do te mere, da je monotonega dela in opravil navidezno vse manj, se lahko človek v izobilju vsega, kar je na voljo v materialnem in virtualnem svetu, še vedno počuti ujetega v metaforičnem teku v prazno. Sodobna družba pač časti nenehno izpolnjenost z delom in najrazličnejšimi informacijskimi dražljaji, posledično pa je človek danes pogosto prezaposlen z najrazličnejšimi službenimi ali prostočasnimi aktivnostmi, naj si bodo to služba, prisotnost na družabnih omrežjih, nenehno absorbiranje informacij, potovanja, dopustovanja ali telesne aktivnosti. Zato lahko protagonistka videa, ki v vsakdanji opravi vztrajno in neskončno teče skozi ekrane, simbolizira ravno to neizbežno ujetost posameznika v spone predpisanega življenja in delovanja, ki se jim brez tveganja skrajnega družbenega odklona in izobčenja ne more upreti. Monumentalno belo brezprostorje videa, v katerega se v enakomerni ravni črti giblje tekačica, metaforično nakazuje na samoumevno dejstvo, da je posameznik vselej podrejen kolektivu, to je družbi, in da se ji mora zavoljo lastnega udobja vselej prilagajati. Neskončnost, ki jo umetnika obravnavata, je tako skrajno abstraktna in brezoblična, hkrati pa je lahko zelo domačna, saj je človek zavedno ali nezavedno podvržen ponavljanju vzorcev; ti ga pravzaprav izpolnjujejo in vzbujajo občutek varnosti. Neskončni tek in njegov monotoni zven je tako luciden prikaz njunega odnosa do sveta in njune lastne pozicije v njem.
AVTORJA
Nika Oblak & Primož Novak kot tandem na področju sodobne umetnosti delujeta od leta 2003. V svoji ustvarjalni praksi raziskujeta sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala, ter njeno vizualno in lingvistično strukturo. Razstavljala sta na vidnih mednarodnih prizoriščih, med drugim na Sharjah Biennial (UAE), Japan Media Arts Festival, Tokio (JP), Istanbul Biennial (TR), Biennale Cuvee, Linz (AT), Transmediale Berlin (DE), FILE Sao Paulo (BR) idr. Prejela sta številne štipendije in nagrade, med drugim CYNETART Award, ki jo podeljuje Trans-Media-Akademie Hellerau v Dresdnu (DE), častno omembo likovnih kritikov in novinarjev na WRO Media Art Biennale v Wroclawu (PL), Beli Aphroid, nagrado za umetniške dosežke, ki jo podeljuje KIBLA MMC (SI) in Priznanje Riharda Jakopiča, ki ga podeljujejo Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov (SI).
Predstavitev Četrtek, 9. september 2021, ob 11. uri
Kustos, raziskovalec in pedagog iz Barcelone Bani Brusadin predstavi svoj esej z naslovom Megla sistemov. Umetnost kot preorientacija in odpor v sistemu planetarnega obsega, ki je izšel kot 37. številka serije PostScriptUM.
V eseju Brusadin ponazarja, kako se nekaj, kar ima čedalje večjo vrednost, dogaja ne le »nad« t. i. infra strukturami, pač pa tudi v in zunaj njih ter med njimi, ko jih ljudje snujejo in naseljujejo na vedno bolj zapletene načine, vlagajo svoja čustva in jih uporabljajo za merjenje, avtomatizacijo in grajenje vizij in prihodnosti. To stori skozi umetniške metodologije, ki kartirajo, si ogledujejo, uprizarjajo, secirajo, pripovedujejo, vizualizirajo ali utelešajo sestavljeno v omrežje povezano strukturo, ki jo včasih imenujemo naša družba, včasih internet, včasih pa planet Zemlja.
Primož Krašovec Smetnjak vs. Ljubljana: singularnost humorja in političnost brez volitev Esej je komentar Smetnjakove produkcije zadnjih desetih let, ki je presežna tako intelektualno in politično kot etično. Intelektualno kot množica referenc, ki so teoretske, a ne akademske, kar pomeni, da so aktualne, to the point in intrigantne in ne del kanona, vzpostavljenega za namen vzgajanja epigonov te ali one “šole”. Politično kot vaja v mišljenju, ki ne zavzema fiksnih strani ali stališč, a ne zato, ker bi bi bilo medlo ali oportunistično, temveč zato, ker je preveč intenzivno, da bi se pustilo ujeti v fiskne identitetne pozicije. In, last but not least, etično kot drža tako do sveta kot do sebe, ki ne pristaja na obstoječe, a hkrati do (subjektivnega in objektivnega) obstoječega ni kritična na način afirmacije nasprotnega (saj bi to predpostavljalo fiksno individualno ali kolektivno identiteto, ki kritizira) niti se nad obstoječim ne zgraža ali ga obsoja (nepristajanje onkraj morale). Najpomembnejši metodi delovanja Smetnjaka sta singularen humor in izogibanje opredeljevanju.
SI | 14.8 x 21 cm | 12 strani | barvno | mehka platnica | 2021 ISBN 978-961-95437-1-9 (Tiskana) ISBN 978-961-95064-1-7 (Digitalna)
Eva & Franco Mattes raziskujeta učinek interneta na družbo od devetdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer razmišljata o tem, kako omrežene podobe in spletna komunikacija na novo oblikujejo naše zasebno in družbeno obnašanje. Njuna umetniška dela so bila razstavljena v pomembnejših muzejih in galerijah ter na festivalih po vsem svetu. V zadnjem spletnem prenosu programa MemesteticA, z uvodom umetnostne zgodovinarke in kuratorke Valentine Tanni, bosta predavala o svojem najnovejšem delu.
Lahko internetne meme obravnavamo kot pravo umetniško obliko? In katero orodje lahko uporabimo, da bi bolje razumeli njihove skrite pomene? Valentina Tanni, avtorica knjige “MemesteticA – Večni september umetnosti”, in kolektiv Clusterduck, katerega intenzivno raziskovanje memov je mednarodno priznano, bosta v pogovoru skušala odgovoriti na ti vprašanji, pri čemer bosta predstavila tudi nekaj študij primerov iz svojega nedavnega dela.
Ali je mogoče grdoto in povprečnost pretvoriti v nekaj lepega? K temu težkemu cilju stremi Smetnjak, anonimni kolektiv iz Slovenije, ki že več kot desetletje združuje meme s teorijo in umetnostjo. V pogovoru z umetnostno zgodovinarko in kuratorko Valentino Tanni član kolektiva komentira Smetnjakovo produkcijo memov in predstavi njihovo prvo razstavo Everything Must Go, ki bo na ogled v Aksiomi.
Umetnik Joshua Citarella raziskuje spletne politične subkulture. V pogovoru z umetnostno zgodovinarko in kuratorko Valentino Tanni opisuje estetiko memov generacije Z – pri čemer se sklicuje na vsebino svojega slavnega eseja »Politigram & the Post-left« ter komentira težavne odnose med spletnimi ustvarjalnimi skupnostmi in institucionalnim svetom umetnosti.
Marc Tuters je docent za medijske študije na Univerzi v Amsterdamu in preučuje spletne subkulture v raziskovalni skupini OILab. V pogovoru z umetnostno zgodovinarko in kuratorko Valentino Tanni bo komentiral vlogo nenavadnosti, nesmisla in nejasnosti v kontekstu »globokega ljudskega spleta«, predvsem v povezavi z aktivnostjo političnih skupin skrajne desnice in razvojem teorij zarote.
