Ali ime umetnika pove več o družbi ali o posamezniku? In kakšno vednost nosi ime umetnika?
Knjiga vsebuje devet esejev, en intervju in dokumentacijo o projektu »Janez Janša«, ki je potekal poleti 2007, ko so trije umetniki iz Slovenije uradno spremenili svoja imena v »Janez Janša«, ime takratnega desničarskega predsednika vlade. Začenši z vprašanjem, ali je to dejansko umetniški projekt ali prej zasebna gesta, kot so trdili trije umetniki, vsak avtor raziskuje eno od implikacij »dejanja preimenovanja« in vprašanja, ki jih odpre na različnih poljih – od pravnih vidikov v primerjalni študiji do medijskega vpliva.
Preimenovanje razkrije pomembnost imena kot sredstva individualnosti, lastnine in tržljivosti – teme, ki so še posebno relevantne v zahodnem sistemu umetnosti.

Knjiga DemoKino – Virtual Biopolitical Agora ni le dokumentacija umetniškega projekta, ampak čitanka v besedi in sliki, nadaljevanje projekta DemoKino – virtualna biopolitična agora Davida Grassija, anti-zabavnega interaktivnega filma, ki se odvija glede na odločitve gledalcev.
DemoKino je virtualni parlament, ki ga je deloma navdihnil škandal »pianisti« v italijanskem parlamentu, ko je nekaj poslancev glasovalo v imenu svojih odsotnih kolegov, in ki skozi aktualne filmske parabole omogoča volivcem (udeležencem) odločanje o vprašanjih, ki so – paradoksalno – postali bistvo moderne politike: vprašanje življenja – splav, kloniranje, terapevtsko kloniranje, privatizacija vode, copyleft, evtanazija, gensko spremenjeni organizmi, istospolna poroka.
»Ko v politično areno vstopi problem življenja in sodobna politika postane biopolitika, se pravzaprav demokratična odločitev znajde v neki nemogoči situaciji: v politični areni postane objekt zakona tisto, o čemer je pravzaprav odločitev nemogoče sprejeti in kjer je vsaka večina že vnaprej problematična, vsako politično reguliranje pa javno legitimirana vrsta nasilja.« (Bojana Kunst)
DemoKino – virtualna biopolitična agora je knjiga, za katero je Dejan Dragosavac Ruta ponovno naredil dizajn vizualnih in tekstualnih materialov prvotnega DemoKino projekta, spremna besedila, ki umeščajo ta umetniški izdelek v teoretični, umetniški in socialni kontekst, pa so prispevali Antonio Caronia, Marina Gržinić, Leonardo Kovačević, Bojana Kunst, Tomislav Medak, Petar Milat in Aldo Milohnić.

ISBN 961-6572-03-2

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Esej slovenskega umetniškega kolektiva Smetnjak, ki je bil prvič objavljen v katalogu skupinske razstave Večni september – Vzpon ljubiteljske kulture, je razprava o internetnih memih, zlasti o tistem tipu, ki ga poznamo kot makro sliko. Makro slika – slika, prekrita z besedili v dvojni ekspoziciji, kar naj bi imelo šaljiv učinek – je že leta eden najbolj priljubljenih načinov izražanja na internetu.
Zdi se, da se montaža podobe in besedila odziva pozivu Walterja Benjamina, ki v svoji knjigi o Charlesu Baudelaireju (The Writer of Modern Life) poziva k novi obliki pismenosti, ki bi delovala bolj naravno v družbi spektakla, ki je nasičena s podobami.
Smetnjak se je na ta poziv odzval s poskusom prakticiranja kritične teorije v pop obliki mema, ki se pogosto – recimo temu tako – fokusira na slovenskega kulturnega zvezdnika Slavoja Žižka. V tem eseju kolektiv pojasnjuje zakaj in kako.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Zgodovinarji geološke epohe razvrščajo v različna “obdobja” in rečemo lahko, da živimo v plastični dobi. Ta organski material, ki ga je ustvaril človek, je zdaj tudi del naravnega sveta, kot kaže zaplata smeti v Tihem oceanu. Kulturna upravljavka, kustosinja in specialistka za bio umetnost Daniela Silvestrin meni, da se tam začenja ustvarjalna spekulacija umetnice Pinar Yoldas.
Kaj če bi se življenje razvilo danes, v teh oceanih plastike? Kakšne oblike življenja bi se izoblikovale iz tega sodobnega prvobitnega mulja?
An Ecosystem of Excess je odgovor na ta vprašanja. Umetnica nas prisili, da se soočimo s problematiko klimatskih sprememb, z zamišljanjem post-človeškega sveta, ki ga gradimo čedalje hitreje z ogromno količino odpadkov, ki jih proizvajamo.
Razvili smo miselnost »za enkratno uporabo«, ki nas je spremenila v geološko silo. Svoj način razmišljanja o naravi moramo opredeliti znova in prav to počne Yoldasova, ki nas postavlja v prihodnost brez nas, ki pa smo jo mi ustvarili.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Leta 2007 so se trije umetniki iz Slovenije zakonito preimenovali v »Janeza Janšo«. Tega niso storili iz umetniških razlogov, temveč je bila to intimna, osebna odločitev. Kustos in umetnostni kritik Domenico Quaranta jih jemlje resno in navaja Groysa, ko pravi, da je v današnji dobi biopolitike življenje lahko umetniška blika. Trije Janezi Janše so s prekinitvijo ločnice med umetnostjo in življenjem to presegli. Tako doseženo sovpadanje življenja in umetnosti ima številne posledice; za razstavo Troika npr., so svoje originalne in veljavne osebne izkaznice, potne liste in bančne izkaznice postavili na ogled kot umetniška dela, s čimer so omajali temelje konceptov »umetnosti« in »umetniškega dela«. Ti dokumenti so dvoumni artefakti in izziv za ekonomske in pravne sisteme (ki skušajo regulirati naš obstoj v svetu) kakor tudi za umetnostni sistem (ki skuša določiti in zaščititi vrednost umetniških del). Aktivno nagovarjajo oboje k sostorilstvu, ki je potrebno, da sploh lahko obstajajo.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Bojana Kunst, filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobne umetnosti, piše o »gledališču z drugimi sredstvi«, ki ga je skupina BADco. uprizorila ob svoji prostorski intervenciji in videoinstalaciji Odgovornost za videne stvari v umetnostni galeriji Aksioma.
BADco. so uprizoritveni kolektiv iz Zagreba, ki so ga leta 2000 ustanovili štirje koreografi in plesalci, dva dramaturga in filozof. Njihove predstave – ki so bile uprizorjene po vsej Evropi in v ZDA – ne sledijo linearni dramaturški strukturi, temveč ustvarjajo gledališki dogodek kot kompleksno sinhronizacijo dejanj, premikov, govorov in gibov, pri čemer se osredotočajo na konkretne politične interese.
Koreografije, podobe, prostori in vzdušja njihovih predstav so povezani z načini, kako smo v gledališču navzoči gledalci, in z našo pozornostjo. Predstave občinstvo vabijo k spekulaciji, h kljubovalnemu gledanju na robu vidnega – in ravno ta posebnost je tisto, kar gledališče skupine BADco. naredi politično.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Régine Debatty, belgijska kustosinja, kritičarka in »blogerka« piše o umetnosti Evana Rotha in se osredotoča na njegov projekt TSA Communication.
Roth je grafitar, heker in odprtokodni programer. Verjame v prosto cirkulacijo vsega digitalnega. Njegova dela v sodelovanju s skupino F.A.T. Lab usmerjajo pozornost k vprašanjem, povezanim s fantastično peterico – Apple, Google, Amazon, Facebook in Microsoft –, s humorjem in mešanico digitalnih in analognih praks.
V delu TSA Communication je svojo umetniško ustvarjalnost vrinil v enega od najbolj nadzorovanih in nesvobodnih prostorov sodobnega sveta: letališča in letala. Uspelo mu je spremeniti doživetje letaliških varnostnih postopkov, vlado pa je povabil, naj o potnikih izve več, namesto da zgolj pregleduje vsebino njihove ročne prtljage.
Njegovo delo dokazuje, da je hekerska kultura demokratična in da bi morala obstajati tudi izven računalinkov, da bo lahko raziskovala infrastrukture in ljudem omogočala preseganje togih predpisov in uredb.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Novinarka in dramaturginja Andreja Kopač in kritičarka medijske umetnosti Ida Hiršenfelder razpravljata o edinstveni estetiki in diskurzivnih strategijah v delu Nevena Korde. V svoji karieri, ki obsega tri desetletja, je Korda, ki je sicer predvsem vizualni umetnik, ustvaril vrsto specifičnih performativnih praks, ki se porajajo na presečišču besedilnega, vizualnega in glasbenega. S svojimi projekti Korda poudarja pomen gledališča tako v smislu njegove narave skupnega prostora kakor tudi v luči prilaščanja performativa, ki ga dopušča. Sleherna instalacija oziroma performans razplete in poglobi njegovo namene, namreč iskanje lepote, raziskovanje učinkov tehničnih sredstev na zaznavo prostora in časa, politično agitacijo in analizo družbene dinamike.
Avtorici analizirata nedavna dela Korde, zlasti Utrjevanja (2013), pri čemer raziskujeta njegovo uporabo nizkoresolucijskih vizualnih in vokalnih učinkov, odnos med govorjenim in vidnim ter načela, ki tvorijo osnovo njegovih koreografij.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Domenico Quaranta, kustos in umetnostni kritik, razpravlja o projektu Evidence Locker Jill Magid iz leta 2004, ki je zdaj del stalne zbirke muzeja Whitney v New Yorku. Jill Magid je vizualna umetnica, ki svoje delo že od vsega začetka (konec devetdesetih let) osredotoča na infrastrukture nadzora in na odnos med opazovalci in opazovanimi. V projektu Evidence Locker je s pomočjo pisem izoblikovala romantičen odnos z liverpoolskim sistemom City Watch – največjim sistemom za videonadzor v Veliki Britaniji – in tako ustvarila zgodbo, v kateri ljubezen in zapeljevanje postaneta orodji znanja.
Projekt pa se ne tiče le moči, nadzora in vprašanj zasebnosti, temveč je tudi raziskava povezave med ljudmi in brezosebnimi sistemi. Poleg tega Quaranta pojasnjuje: »V dobi pametnih telefonov in posredovanih komunikacij je nadzor na daljavo postal del večine razmerij. Vsi ljubimci so potencialni opazovalci.«

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Od prvih človeških umetniških izrazov v jamskih poslikavah do danes umetnost nenehno na novo izumlja črno. Tako kot so to pred njim počeli že drugi umetniki dvajsetega stoletja (Rothko, Malevič, Klein), tudi Belgijec Frederik De Wilde raziskuje naravo barv in ustvarja enobarvna dela, toda na črno se osredotoča na radikalen in znanstven način.
V delu Hostage, kot pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Elise Aspord, je De Wilde ustvaril material, izdelan iz navpično poravnanih ogljikovih nano cevi, ki absorbirajo skoraj vse svetlobne žarke in tako ustvarjajo novo univerzalno referenco za črnino.
Delo je rezultat tesnega sodelovanja med znanstveniki in umetnikom. Zvesto je estetiki praznine in razpira paradoks s tem, ko temo dela vidno. Frederik De Wilde in njegova skrivnostna nano črnina vabita gledalca, naj občuti »črni šok«, ki ga doživimo, ko opazujemo neznano in nevidno.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Kustosinja in kritičarka medijske umetnosti Ida Hiršenfelder piše o projektu Antoina Schmitta Time Slip in o njegovih osrednjih delih.
Time Slip je LED zaslon, na katerem se izpisujejo novice in ki deluje v resničnem času: računalniški program prepisuje uradne spletne novice, ki jih objavljajo tiskovne agencije, in pri tem preteklik spreminja v prihodnjik. S tem ustvarja dvoumen odnos med sedanjostjo, preteklostjo in možnim ter prikazuje neprekinjen tok »novih« novic. Delo je odnos med vzrokom, posledico, naključnostjo in svobodno voljo: branje novic o že uresničenih dejstvih občinstvu onemogoča, da bi bilo glede tega aktivno; nasprotno pa branje novic o prihodnosti povečuje tesnobo in razkriva, kako se množični mediji lotevajo produkcije poslušnih državljanov, namesto da bi jih informirali.
Schmitt, francoski ustvarjalec instalacij in digitalne umetnosti, je predvsem inženir in programer, ki je svojo kariero na področju informacijskih tehnologij začel v osemdesetih letih.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Vuk Ćosić, srbski pionir spletne umetnosti, se pogovarja s Francom in Evo Mattes, slavnima italijanskima umetnikoma, specialistoma za potegavščine, ki sta znana tudi pod imenom 0100101110101101.org. Ćosić pušča praznine, ki jih v drugem trenutku zapolnjuje italijanski par, in tako nastaja asinhroni besedilni performans.
Skupaj oblikujejo razpravo o njunih nedavnih delih – kot so Freedom, No Fun in Plan C –, ko Eva in Franco Mattes dodajata komentarje in podrobnejše razlage Ćosićevim opažanjem in namigom.
Bralci bodo izvedeli, da so se umetniki spoznali že l. 1998 v Sloveniji, ko so bili vsi trije ista oseba, Luther Blissett. Eva in Franco se zahvaljujeta Vuku, da ju je prisilil, da sta odkrila spletno umetnost, s tem pa tudi njun umetniški (in življenjski) poklic.
Besedilo smo pustili tako, kot so ga napisali trije sogovorniki, vključno z zatipkanimi napakami. Na koncu se celo dogovorijo za sestanek in s tem premešajo javno in zasebno v skladu s svojimi številnimi umetniškimi projekti.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

monochrom je umetniško-tehnološko-filozofska skupina, ki deluje od l. 1993. V več let trajajoči operaciji medijsko-kulturne arheologije je skupina ustvarila zbirko tako imenovanih zeigerpointerjev v obliki časopisnih izrezkov.
Zeigerpointer je izraz, s katerim opisujemo podobe, ki jih uporabljajo tiskani mediji – zlasti brezplačne lokalne revije – za ponazoritev posledic zločinov in nesreč, za katerimi so ostali le očividci, ki kažejo praznino. Namesto predmeta, o katerem poroča članek, zeigerpointerji upodabljajo priče, ki kažejo na mesto, kjer se je nekaj zgodilo.
V projektu The Wonderful World of Absence so izbor teh natisnjenih podob naslikali v oljni tehniki, da bi jih pokazali javnosti. S to gesto so navaden medijski dogodek izvzeli iz povsem potrošniške rabe v vsakdanjem življenju. Podoba, izločena iz toka informacij, konstituira estetski dogodek in umetniško oblikovan artefakt. To je projekt o poeziji predstavljanja nenavzočega in njegovih družbenih in filozofskih implikacijah.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Bruce Sterling, svetovno znani pisec kiberpankovske znanstvene fantastike in ideolog hektivizma, piše o delu italijanskega konceptualnega medijskega umetnika Paola Ciria ob njegovi osebni razstavi Realityflowhacked.
Po Sterlingovem mnenju Cirio razmišlja kot programer in s pomočjo kopičenja, kontekstualizacije in izmišljanja »kiparsko« obdeluje podatke. Riše grafikone poteka – ki so reprezentacija njegovega načina gledanja in razumevanja realnosti –, da bi prikazal zemljevide ranljivih točk, ki bi lahko postale tarča za hekerje. Cirievi diagrami delujejo hkrati kot umetniška dela s precizno estetiko in kot navodila za uporabo. Njihov namen je razkriti neetično in zavajajoče nejasno naravo programskih struktur Googla, Amazona, Facebooka in Vise med drugimi.
Sleherni trud Paola Ciria je uperjen v razkrinkavanje nedemokratične samovoljnosti upravljanja z javnim znanjem, ki ga obvladuje peščica korporacij.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Umetnostna kritičarka Ida Hiršenfelder intervjuva Trevorja Paglena, radikalnega geografa z akademskimi izkušnjami, pisca, ki se posveča razkrinkavanju korupcije, in prestopniškega umetnika, ki že več let raziskuje tajne dejavnosti ameriške vojske in obveščevalnih služb.
Hiršenfelderjeva in Paglen razpravljata o štirih projektih: Symbology – zbirka insignij in našitkov, uporabljenih v tajnih operacijah; Missing Persons – seznam izmišljenih imen, pod katerimi delujejo Ciini agenti pod krinko v vojni proti terorizmu; Code Names – katalog besed, fraz in izrazov, ki se uporabljajo v aktivnih vojaških programi; in – Limit Telephotography Project – projekt, ki razkriva geografijo ameriških tajnih vojaških oporišč po vsem svetu.
Razkrivanje te države v državi je mogoče ravno zaradi protislovne narave države kot take, pravi Paglen, ki govori tudi o odnosu med pripovedjo in umetnostjo ter umetnostjo in ekonomijo, pa tudi o svojem pojmovanju gledanja.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Po zgodovinskem priznanju elektronske glasbe in zvočnega raziskovanja, ki se dogaja v umetnostnih galerijah – torej ne v prostorih, ki so tradicionalno namenjeni glasbi –, arhitekt in kustos Jurij Krpan opisuje Batistove projekte, zbrane na razstavi Začasni objekti in hibridni prostori 2008–2010.
Batista – tehnološko-medijski umetnik, raziskovalec zvoka, videoeksperimentator in avdiovizualni umetnik – z računalniško strojno opremo ustvarja okolja, v katerih vzpostavlja povezave med digitalnim in analognim, elektronskim in mehanskim, med podobo in zvokom, občinstvom in stroji. Uspelo mu je spremeniti dojemanje elektronike kot polja natančnosti in popolnosti ter pokazati njeni značilni lastnosti – nerazumljivost in netočnost. Poleg tega s svojimi performansi v živo raziskuje fenomenologijo avdiovizualnih podatkov, ko obiskovalce potaplja v »akustično vizualen« prostor, ki proizvaja čutne, miselne in estetske reakcije.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Opirajoč se na teorijo Richarda Grusina o »premediaciji« (premediation) je italijanski umetniški kolektiv IOCOSE – ki se je specializiral za potegavščine in novinarske race – leta 2010 objavil video In the Long Run. Video je realistična rekonstrukcija medijskega dogodka »smrti zvezdnice«. Nastal je z upoštevanjem ritualnih pravil formata novic, ki se kaže v takšnih primerih, in prikazuje Madonnino smrt, kot o njej poroča BBC.
Kot pojasnjuje kustos in kritik Domenico Quaranta, je uprizarjanje lažnih medijskih dogodkov dolga tradicija; najslavnejši primer je The War of the Worlds Orsona Wellesa. Toda video In the Long Run se razlikuje od teh predhodnikov, kajti njegovi ustvarjalci ne želijo, da bi občinstvo verjelo novici: projekcija videa v umetnostni galeriji ne pušča nobenega dvoma o njegovem statusu. Kar ustvarjalce zanima, je dejstvo, da bo novica, da je zvezdnica umrla (in to se bo zgodilo), medijsko posredovana natanko na ta način.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Nekateri medijski dogodki na svet resnično vplivajo le s tem, da se zgodijo, pravi pisec in urednik Steve Rushton. To so »psevdodogodki«; izraz je l. 1962 skoval Daniel Boorstin za dogodke, katerih edini namen je to, da se o njih poroča.
Rushton je sodeloval z umetnikom Rodom Dickinsonom pri njegovem performansu Closed Circuit – Who, What, Where, When, Why and How, ki uprizarja povsem realističen predsednikov govor za predstavnike medijev. Scenarij je Rushtonovo delo, ki vsebuje odlomke tovrstnih govorov z obeh strani železne zavese po koncu hladne vojne. Njegov namen je pokazati, kako retorika pripomore k upravičevanju nasilja. Performans je tudi razmislek o nenehnem toku novic na televiziji, ki pripomore k ustvarjanju trajnega kriznega stanja in ki ga vzdržujejo medijski dogodki.
V smislu umetniškega ozadja performansa se Rushton spominja dveh medijskih dogodkov, uprizorjenih na začetku videorevolucije, Media Burn in The Eternal Frame, nastalih v produkciji skupine Ant Farm l. 1975.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

Od druge polovice devetdesetih let naprej je pripovedovanje zgodb osrednja strategija hektivizma in medijske umetnosti, medtem ko so starejše akcije in performansi temeljili na motnjah, bojkotih in odporu oziroma skušali te doseči. Inke Arns, teoretičarka medijske umetnosti in umetniška direktorica Hartware MedienKunstVerein v Dortmundu, meni, da je »nadidentifikacija«, ki za doseganje svojega cilja uporablja pripoved in pripovedovanje zgodb, umetniška strategija, ki jo uporabljajo medijski umetniki in ustvarjalci, kot so Yes Men, Christoph Schlingensief, RTMark, Laibach. In Ubermorgen.
V projektih Voteauction (2000), Psych|OS (2002) in EKMRZ-Trilogy (2005–2008) Ubermorgen.com občinstvu s pomočjo pripovedi in protipripovedi omogoča razumevanje kompleksnih struktur, ki so osnova delovanja družbe. Z objavljanjem izmišljenih zgodb (potegavščin oziroma novinarskih rac) se jima občasno posreči v javnost spraviti kakšno temo in z njo doseči globalno občinstvo. In ga morda tudi mobilizirati.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

PostScript^UM #1

Alessandro Ludovico
Intervju z Janezom Janšo, Janezom Janšo and Janezom Janšo

Umetnik in medijski kritik Alessandro Ludovico intervjuva tri umetnike, ki se imenujejo Janez Janša. Da imajo enako ime in da je to tudi ime nekdanjega slovenskega premierja, ni nikakršno naključje: imena, ki so jih dobili ob rojstvu, so namenoma in uradno zamenjali za ime Janez Janša. Včlanili so se tudi v desničarsko stranko SDS, ki jo vodi njihov soimenjak. Po tem, kot je omenjeno v intervjuju, so doživeli »vidno izginotje«, kajti hkrati s preklicem prejšnjih imen so s to radikalno gesto pritegnili tudi ogromno pozornosti. Preimenovanje je podobno smrti: bolj vpliva na druge ljudi kot nate. Toda preimenovanje odpira tudi ontološka vprašanja o identiteti, referencialnosti (povezavi med označevalcem in pomenom oziroma objektom) in končno tudi o statusu umetniškega dela. S svojim birokratskim performansom so Janezi Janše izumili dva nova tipa readymadea: osebno ime in osebni dokument. Ne enega ne drugega ni mogoče ne prodati ne reproducirati.

SI | 14.8 x 21 cm | 12 strani | barvni tisk | mehka platnica | 2014