► eKNJIGA (ePUB) in (PDF)
► TISK NA ZAHTEVO
► PRELISTAJ NA ISSUU

Ime ima vselej simbolni mandat. Takoj ko se pojavijo samozvanci, ki si lastijo tuje ime, se zastavijo vprašanja o moči simbolnega mandata, njegovi veljavnosti in upravičenosti. Imena se nanašajo na genealogije, a s tem vedno vključujejo določeno porazdelitev moči. Prisvojiti si ime pomeni prisvojiti si moč. S slehernim imenom, s privzetjem družbene vloge, ki sodi k imenu, s prenašanjem simbolne dediščine, družbenim vplivom in genealoško inskripcijo se terja moč. Zgodbe o sleparjih, ki si lastijo tuje ime, vsebujejo trenutek zbeganosti – občutek, da je v človek v resnici vedno slepar, ki si lasti tuje ime, kajti nihče ne more nikoli zasesti nekega imena legitimno, naravno, in se čutiti povsem upravičenega, da nosi ime, ki ga nosi. Tega ne more nikoli utemeljiti noben zadovoljiv razlog; za nobeno ime nikoli ne zadostuje Leibnizovo načelo zadostnega razloga. Občutek, da si vsiljivec, slepar, ki si lasti tuje ime, ni osebno občutje ali posebnost; to je strukturni občutek, ki spremlja imena – njihova senca in učinek.