S1 [Merilo] E1: Materija kot subjekt [z Lauro Tripaldi]
Na ravni nanomerila se materiali lahko kažejo kot energični, živahni subjekti, ki imajo lahko celo politične implikacije. Laura Tripaldi, avtorica knjige Parallel Minds: Discovering the Intelligence of Materials (Urbanomic, 2022), je kot strokovnjakinja za nanotehnologijo sprva delala v industrijskem raziskovanju, nato pa se je usmerila na področje filozofije in teorije. Skozi raziskovanje našega odnosa do tehnologije in materialov, ki jih uporabljamo vsakodnevno, ponuja drugačen pogled na nečloveške in nežive entitete ter nas tako spodbuja, da o njih razmišljamo kot o aktivni in ne pasivni materiji.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Koloidne ontologije: pospoljeno telo na vmesniku materije
Cena: 4€
PostScriptUM #46
Laura Tripaldi Koloidne ontologije: pospoljeno telo na vmesniku materije Pisateljica in neodvisna raziskovalka Laura Tripaldi opiše, kako se politika lahko odvija v dimenziji nanomerila, pri čemer se osredotoča na koloide oziroma njihovo vlogo pri opredeljevanju tega, kaj je »snov« in kaj so »telesa«. Ko je leta 1856 Michael Faraday izvajal eksperimente s koloidi zlata in raziskoval njihovo vedenje, je realnost tega, čemur pravimo »snov«, presegla nabor intrinzičnih lastnosti in postala mnogo bolj neoprijemljiva in zapletena. Še celo naša telesa bi v celoti lahko razumeli kot izjemno kompleksne koloidne sisteme, sestavljene iz bilijonov drobnih biokemičnih delcev, razpršenih v vodi. Sto let po Faradayevih eksperimentih so se koloidi zlata začeli uporabljati v modernih testih nosečnosti. Ta revolucionarni izum je ženskam omogočil, da so začele samostojno odločati o lastnih telesih, in služi kot primer tega, kako so nečloveški nanoaktanti vpleteni v naše politike in ontologije.
SI | 14.8 x 21 cm | 18 strani | barvno | mehka platnica | 2023 ISBN 978-961-7173-27-7 (Tiskana) ISBN 978-961-7173-29-1 (Digitalna)
V tem eseju Jussi Parikka, pisatelj ter profesor digitalne estetike in kulture na Univerzi v Aarhusu, raziskuje koncept merila. Parikka meni, da nič pravzaprav ne deluje v merilu 1 : 1, zato nam merila ni treba poenostavljati. Nič pravzaprav ni identično s samim seboj, saj je vse posredovanje. Vse se radikalno nanaša na merila, odnose in trenje. V vseh medijih in estetikah, na vseh področjih, kjer je bilo treba ugotoviti, kako abstrakcijo vpisati v razumljivi, oprijemljivi obliki, je merilo mobilizirano znotraj tehnik vedenja in v njih same. Preprostost merjenja je zgolj navidezna in zakriva serijo zank, ki prečijo merila in razkrivajo nekaj bistvenega: merilo je središče, v katerega posega snop raznolikih sil.
Merilo je generativen pojem in ima tudi etično-estetski pomen: merila standardizirajo in potencialno destabilizirajo, ustvarjanje metod za druga merila pa lahko razumemo kot etično prakso.
SI | 14.8 x 21 cm | 17 strani | barvno | mehka platnica | 2023 ISBN 978-961-7173-26-0 (Tiskana) ISBN 978-961-7173-25-3 (Digitalna)
Naslov izvirnika: There is Plenty of Room in the Simulation
PostScriptUM #45 Urednik zbirke: Janez Fakin Janša
Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Zanj: Marcela Okretič
Prevod in lektoriranje: Miha Šuštar Oblikovanje: Luka Umek Prelom: Sonja Grdina
Naslovna fotografija: Rosa Menkman, Decalibration Target: Start of Image Marker, posnetki iz drona, produkcija: transmediale ob podpori Stimuleringsfonds Creative Industries NL, januar 2023. Foto: Rosa Menkman | https://beyondresolution.info/TARGET
(c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorja | Ljubljana 2023
To raziskavo je podprla Češka znanstvena fundacija v okviru projekta 19-26865X »Operational Images and Visual Culture: Media Archaeological Investigations.«
Nov projekt umetnice Mete Grgurevič Tatovi džulov (Joule Thieves)združuje njeno zanimanje za temeljne principe delovanja mehanskih sistemov z večletnim raziskovanjem proizvodnih tokov energije. Instalacija se igra z osnovnimi fizikalnimi pojavi, s katerimi je možno ustvariti eno od temeljnih enot sodobne družbe in njenih produktov – informacijo. Naravne pojave, kot so svetloba, čas, sila in elektrika, vpleta v mehanizem, ki deluje kot poetična produkcijska veriga človeških ter nečloveških delovalcev.
V okviru projekta je umetnica razvila povsem analogno optično napravo, ki jo s tekom na kolesu poganjajo miši. Mehanizem, ki je uporabljen v instalaciji, za izhodišče jemlje delovanje predhodnice kinematografskega projektorja Théâtre Optique ter tehnologiji urnega mehanizma in zoetropa združuje s posebej razvito enoto za generiranje in shranjevanje elektrike. Konstrukcija s svojim povsem transparentnim in okornim mehanizmom za ustvarjanje projekcije izpostavlja materialno (in energetsko potrošno) podlago elektronskih medijev. Ironizira običajno vez med vložkom in izkupičkom, delom in učinkom, pridobivanjem in porabo ter se oddaljuje od ideje o avtonomnih sistemih, ki delujejo v neskončni sklenjeni zanki. Večurni napor miši, ki poganjajo mehanizem, namreč daje le malo energije, s pomočjo posebnega »zmikavtskega« vezja (joule thief) pa konstrukcija ustvari presežek električne napetosti, a ta nazadnje zadostuje le za kratko projekcijo.
Projekt tako spekulativno razmišlja o tem, kako energijo proizvajati, shranjevati in izkoriščati (drugače), ter vzpostavlja mikrookolje, ki produkcijsko zanko preoblikuje v sistem neposredne in soodvisne povezave človeka, narave in tehnologije.
AVTORICA
Domen Pal / Aksioma
Meta Grgurevič (1979) živi in dela v Ljubljani. Leta 2007 je končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. V svoji praksi raziskuje odnose med znanostjo, metafiziko in učinki čarovnije ter razvija kinetične objekte in večrazsežne scene kot popolnoma delujoče mehanizme, ki učinkujejo kot metafore za utopične sisteme izmenjave. Umetnica je svoja dela razstavljala na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Med drugim se je predstavila s samostojno razstavo Praskanje za zlatom (Cukrarna, Ljubljana, 2022), veliko pregledno razstavo Nemogoči mehanizmi (UGM, Maribor, in Künstlerhaus, Graz, 2020) in prejela glavno nagrado občinstva na 31. Grafičnem bienalu Ljubljana za projekt Timekeepers (Ljubljana, 2015).
KOLOFON
Avtorica: Meta Grgurevič Pomoč pri konstrukciji: France Petač Tehnična pomoč: Gregor Krpič Znanstvena sodelavka: dr. med. vet. Neža Grgurevič Mizarska dela: Andrej Zavodnik
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023
Asistentka produkcije in besedilo napovedi: Maja Burja
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Zahvala: JAŠI za umetniški pregled in Stašu Vrenku za svetovanje pri tehničnem razvoju.
Delavnica 17. maj 2023, 14.00–17.00 Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Potrebna orodja: – Prenosni računalnik s programsko opremo Ableton Live. Prenesi poskusno različico: https://www.audacityteam.org/ – Snemalnik zvoka z vhodom za mikrofon. Udeleženci, ki nimajo snemalnika zvoka, bodo eksperiment lahko izvedli s skupno snemalno napravo. Ker bomo časovno omejeni, bo udeležencem za ustvarjanje lastnih zvočnih del na voljo mapa z vnaprej posnetimi zvoki in sempli. – Slušalke.
Da bi raziskali različne načine zaznavanja in prepletanja zvokov in vibracij, bodo udeleženci eksperimentirali z različnimi vrstami mikrofonov in vmesnikov za poslušanje in snemanje. Skozi te dejavnostih bodo spoznali različne ravni in vrste vibracijskih pojavov: od taktilnega in intimnega poslušanja do raziskovanja, kako se zvočne vibracije širijo v različnih medijih, ter poslušanja elektromagnetne dejavnosti in drugih nevidnih sil, ki nas obdajajo.
Udeleženci bodo spoznali različne snemalne naprave, obenem pa bodo zvoke in njihov potencial raziskovali tako, da bodo z njimi manipulirali v odprtokodni digitalni zvočni delovni postaji (Digital Audio Workstation). S tem, ko bodo posneti material preoblikovali v osebne stvaritve, bodo pridobili temeljna orodja za analizo in urejanje zvoka, kar bo odprlo medsebojno izmenjavo ter razmislek in dialog o ravneh poslušanja in praksah čuječnosti.
Vse to bo potekalo v navezavi na skulpturo La Orejona, vibracijski membranski mikrofon, ki temelji na mehkem elastičnem senzorju za merjenje pospeška in je bil narejen za interakcijo z vibracijskimi pojavi, ki ga obdajajo. Udeleženci bodo lahko stopili v neposreden stik z membrano La Orejone ter razgrnili številna vprašanja in možnosti, ki jih ta odpira v zvezi z relacionalnostjo, nerazumljivostjo, neprimerljivostjo, kolektivnostjo, ustvarjanjem hrupa, resonanco, frekvencami, signali, kartiranjem, transdukcijo itn.
AVTORICA
Nicole L’Huillier(1985) je transdisciplinarna umetnica in raziskovalka, ki prihaja iz Santiaga v Čilu. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje zvokov in vibracij kot gradbenega materiala, kar ji omogoča poglobljeno preučevanje vprašanj delovalnosti, identitete, kolektivnosti in vibracijske domišljije. Skozi instalacije, vibracijske/zvočne skulpture, po meri izdelane aparate za poslušanje in zvočenje, performanse in eksperimentalne skladbe raziskuje performativnost in delovalnost vse od mikro do kozmičnega obsega ter ustvarja membranske in resonančne rituale. Doktorirala je iz medijskih umetnosti in znanosti na MIT-ju (2022). Njeno delo je bilo v zadnjem času med drugim predstavljeno na dogodkih in v ustanovah, kot so transmediale, Sonic Acts, Kunsthalle Baden Baden, Ural Industrial Biennial, Museo de Arte Contemporáneo MAC, Bienal de Artes Mediales, Beneški arhitekturni bienale in Ars Electronica.
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Tehnična podpora: CONA, zavod za procesiranje sodobne umetnosti Zahvala: Art Center (Pionirski dom – Center za kulturo mladih), Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana (Bunker)
Interdisciplinarna umetnica in raziskovalka Nicole L’Huillier meni, da ima vse, kar je materialno, sposobnost resoniranja, od mikro (raven delcev) do makro (kozmične in medplanetarne) ravni. Posledično je vse na vseh ravneh obstoja in materialnosti lahko performativni dejavnik zvoka, prek poroznih membran, ki zaobjemajo naša telesa in njihove tehnološke razširitve ter so v njih zaobjete, pa lahko vstopamo v resonančne dialoge z neštetimi entitetami, signali in silami. L’Huillier resničnost razume kot membrano med različnimi performativnimi agenti, ki se lahko vključujejo v »resonančne obrede«, in to pojmovanje je neposredno izhodišče interaktivne zvočne instalacije La Orejona Records.
La Orejona (dobesedno »tista z velikimi ušesi«), membranski aparat za poslušanje, namenjen več-kot-človeškim entitetam, je skulptura, ki deluje kot snemalni studio ter s pomočjo mikrofona z elastično vibracijsko membrano lahko snema pojave, kot so zvočni valovi, z dotikom sprožene oscilacije in tresenje tal. A za razliko od tipične sodobne mikrofonije, ki se osredotoča na »signale« in filtrira »šum«, je njen namen ta, da neodvisne signale neselektivno spleta v združeno in neločljivo motno gmoto zvoka.
AVTORICA
Domen Pal / Aksioma
Nicole L’Huillier (1985) je transdisciplinarna umetnica in raziskovalka, ki prihaja iz Santiaga v Čilu. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje zvokov in vibracij kot gradbenega materiala, kar ji omogoča poglobljeno preučevanje vprašanj delovalnosti, identitete, kolektivnosti in vibracijske domišljije. Skozi instalacije, vibracijske/zvočne skulpture, po meri izdelane aparate za poslušanje in zvočenje, performanse in eksperimentalne skladbe raziskuje performativnost in delovalnost vse od mikro do kozmičnega obsega ter ustvarja membranske in resonančne rituale. Doktorirala je iz medijskih umetnosti in znanosti na MIT-ju (2022). Njeno delo je bilo v zadnjem času med drugim predstavljeno na dogodkih in v ustanovah, kot so transmediale, Sonic Acts, Kunsthalle Baden Baden, Ural Industrial Biennial, Museo de Arte Contemporáneo MAC, Bienal de Artes Mediales, Beneški arhitekturni bienale in Ars Electronica.
KOLOFON
Avtorica: Nicole L’Huillier
Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Zahvaljujem se Karstenu Schuhlu za koordinacijo produkcije in izdelave ter Jessie Mindell in Devinu Murphyju za njun prispevek in pomoč pri senzorskem sistemu in kartiranju. To delo je bilo prvotno naročeno za festival transmediale 2023 (Berlin) in je nastalo v okviru rezidence transmediale 2022 s podporo Ministrstva za kulturo, umetnost in dediščino v Čilu ter Oddelka za kulturo, umetnost, dediščino in javno diplomacijo (Dirac) pri Ministrstvu za zunanje zadeve v Čilu.
Tehnična podpora: Zavod Projekt Atol
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Membrane za motenje signalov
V predstavitvi umetnica izhaja iz ideje, da resničnost dinamično razporejajo vibracije, ki so v nenehni interferenci, resonanci in transdukciji, in nas na tej podlagi vodi skozi raziskovanje vibracijskega – zlasti zvočnega prek njegovih slušnih in taktilnih manifestacij – kot intrinzično kolektivnega medija, ki lahko aktivira intimne in večplastne načine vzpostavljanja odnosov do drugih medijev in do sveta, katerega del smo. V tem kontekstu predstavi resonančno raziskovanje, ki odstira delo, katero izhaja iz možnosti znotraj koncepta La Membrane, tj. organizacijskega konceptualnega aparata in vzorčne strukture, ki spodbuja vibracijske načine bivanja in mišljenja. Namen umetnice je, da skozi nauke La Membrane in serijo membranskih strategij sestavi pripoved, ki je v svojem bistvu oscilacijska in odpira vrsto vprašanj o performativnosti in delovalnosti z večnivojske in večagentne perspektive. Ker predstavitev nima fiksne referenčne točke ali statičnih definicij, se Nicole posluži poetike nerazumljivosti in nesorazmernosti. Predavanje je polno neopredeljivih instrumentov in tehnik ter nabito z dvoumnostjo in zmedo kot resonančnima posrednikoma in prevajalcema, kot aparatoma, s katerima zaznavamo našo vibracijsko resničnost in se nanjo uglasimo.
DELAVNICA
Fakin Janša / Aksioma
Nicole L’Huillier Naprave za motenje signalov 17. maj 2023, 14:00-17:00 Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Interaktivna instalacija dokumentira masivno ljudsko računalniško omrežje SNET (Street Network), ki so ga kubanski tehnološki navdušenci vzpostavili kot odziv na omejitve pri dostopu do interneta na otoku. To omrežje uporabnikom omogoča igranje večigralskih videoiger, klepet, pošiljanje sporočil, razpravljanje na forumih, deljenje datotek in gostovanje spletnih strani. SNET se je organsko razvil iz več sto med seboj povezanih sosedskih lokalnih omrežij (LAN). Velja za največje skupnostno omrežje na svetu, je popolnoma izolirano od interneta in povezuje več deset tisoč gospodinjstev v Havani. Njegovo materialno podlago predstavljajo kilometri kablov Ethernet, ki prečijo ulice in balkone, Wi-Fi-antene, nameščene na drogovih na strehah, ter strežniki in omrežna stikala, ki jih upravlja množica prostovoljnih skrbnikov vozlišč. Sloni na mreži več tisoč udeležencev, ki skupaj ustvarjajo, upravljajo in vzdržujejo njegovo strojno in programsko infrastrukturo.
Postavitev povzema tehnološko strukturo vozlišča SNET in tako vzpostavlja popolnoma delujoče lokalno omrežje, ki občinstvu omogoča, da se poveže s svojimi pametnimi telefoni, razišče del tega omrežja ter si ogleda in prenese raziskovalne dokumente o njegovi zgodovini. Instalacija obsega tudi trikanalni videointervju s tremi administratorji omrežja SNET, ki je potekal na enem od omrežnih strežnikov TeamSpeak in in je bil posnet na zaslonih njihovih namizij. Delo sestavljata še infografika s podrobnostmi o dinamiki moči in hierarhijah omrežja SNET ter niz nalepk z ikonami in simboli, ki jih člani omrežja SNET uporabljajo za izražanje svojih digitalnih identitet.
AVTORJA
Nestor Siré (1988, Nuevitas) je umetnik, ki živi in dela v Havani na Kubi, zanimajo pa ga neformalni načini distribucije informacij in dobrin, oblike socialne iznajdljivosti ob soočanju s pomanjkanjem ter skupnosti in človeške infrastrukture, ki tovrstne prakse oblikujejo. Njegovi projekti se navezujejo na alternativna omrežja, neformalne ekonomije in strukture moči. Siré se še zlasti posveča alternativnim strategijam, ki so vzniknile v kubanski digitalni kulturi kot odgovor na nepovezanost te države z globalnimi omrežji, ki dandanes obvladujejo internet. Njegova dela so bila razstavljena v ustanovah in na dogodkih, kot so Nacionalni muzej umetnosti (Havana), Muzej Queens (New York), Rhizome (New York), New Museum (New York), Ars Electronica (Linz), Muzej Hong-Gah (Tajpej), Muzej Rouyn-Noranda (Kanada), transmediale (Berlin) ter The Photographers’ Gallery (London). Poleg tega je med drugim sodeloval pri Havanskem bienalu (Kuba), Gvangdžujskem bienalu (Južna Koreja), Bienalu v Curitibi (Brazilija), Varšavskem bienalu (Poljska), Mednarodnem bienalu v Asuncionu (Paragvaj), Festivalu novega latinskoameriškega filma (Kuba) ter Mednarodnem festivalu kratkega filma v Oberhausnu (Nemčija).
Steffen Köhn (1980) je filmski ustvarjalec, antropolog in videoumetnik, ki živi in deluje v Berlinu ter Aarhusu, v svojem delu pa skuša s pomočjo etnografije razumeti sodobne družbenotehnične pokrajine. Pri ustvarjanju svojih videov in instalacij sodeluje z lokalnimi samozaposlenimi delavci, programerji, pisatelji znanstvene fantastike in drugimi umetniki, ki mu pomagajo raziskovati izvedljive alternative trenutnim distribucijam tehnološkega dostopa in ureditvam oblasti. Njegova dela so bila razstavljena v Akademiji umetnosti v Berlinu, v Kunsthaus Graz, na Tednu umetnosti na Dunaju, v Muzeju Hong-Gah v Tajpeju, v The Photographers’ Gallery ter na bienalih v Lulei in Varšavi, njegovi filmi pa so bili med drugim predvajani na Berlinalu, Rotterdamskem filmskem festivalu ter Filmskem festivalu BFI v Londonu.
Nestor Siré, Steffen Köhn Digitalna etnografija (za umetnike)
Delavnica 19. april 2023, 14.00–17.00 ALUO – Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, UL, Video, animacija in novi mediji, Tobačna 5, Ljubljana
Kaj potrebujete? – Prenosni računalnik in/ali pametni telefon
Delavnica je namenjena: Študentom umetnosti, humanistike in družbenih ved, umetniškim ustvarjalcem, ki se zanimajo za umetniško raziskovanje, akademikom in strokovnjakom s področij sociologije, kulturne antropologije ter medijskih študij.
Ta delavnica raziskuje, kako metode etnografskega terenskega dela lahko postanejo ključni del umetniškega raziskovalnega procesa. Etnografija je celostna metoda za raziskovanje kulturnih pojavov z vidika subjektov, pri kateri je raziskovalčev jaz umeščen na teren kot pomemben družbeni akter, svoje telo in percepcije pa pojmuje kot bistveno komponento nabora orodij.
Potem ko smo spoznali osrednje koncepte, etiko in metode digitalne etnografije, udeležence vabimo k avtoetnografskemu eksperimentu z naslovom »Internetni dnevnik«, v katerem želimo spodbuditi premislek o različnih načinih, na katere digitalno kulturo izkusimo po svetu.
Na Kubi, kot tudi marsikje drugod, kjer je dostop do interneta omejen zaradi gospodarskih ali političnih razlogov, si ljudje medijske datoteke (kot so filmi, fotografije, glasba itn.) izmenjavajo predvsem med seboj in brez internetne povezave na prenosnih USB ključkih ali z enega telefona na drugega. Kubanci denimo raznovrstne spletne vsebine iznajdljivo distribuirajo v obliki Paquete Semanala (Tedenskega paketa), zbirke digitalnega materiala v velikosti enega terabajta, ki jo sestavi mreža ljudi z različnimi oblikami privilegiranega dostopa do interneta, po celi državi pa zaokroži na USB ključkih in zunanjih trdih diskih prek razvejane človeške infrastrukture dostavljalcev, tako imenovanih Paqueteros, ki pakete klientom dostavijo na domači prag.
Takšna alternativna distribucijska omrežja ne le kompenzirajo omejen dostop do interneta, temveč premorejo tudi zmožnost izmikanja spletnemu nadzorovanju in ekstrakciji podatkov, poleg tega pa jih je težko monetizirati ali preobrniti skozi oglaševanje. Prav zato tudi predstavljajo presunljivo alternativo platformnemu kapitalizmu, ki ga poganjajo algoritmi.
Da bi še sami eksperimentirali s finimi podrobnostmi offline kultur, udeležence vabimo, da DAN PRED DELAVNICO dokumentirajo svojo spletno dejavnost in poskrbijo, da je dostopna brez internetne povezave. Udeležence prosimo, da pripravijo mapo, v kateri naj bo shranjeno vse, kar so tisti dan gledali/prebrali/videli na spletu. Prav tako prosimo, da podrobno opišejo strategije, ki so jih uporabili za prenašanje in arhiviranje teh materialov. Vse osebne arhive bomo nato združili v eno mapo, ki bo ponazarjala en dan uporabe interneta te skupine udeležencev. Na delavnici bomo nato raziskali in preizkusili različne načine organiziranja in distribuiranja teh shranjenih podatkov ter jih tako skušali osmisliti za druge, enako kot to počnejo kuratorji Paquete Semanala. Ko se bo Nestor vrnil v Havano, bo ta kurirani arhiv predstavljen kot kolaborativno delo, in sicer v rubriki Paquete Semanala, namenjeni umetnosti, ki je pravzaprav kontinuirana umetniška intervencija, s katero Nestor to offline distribucijsko omrežje pretvarja v digitalni razstavni prostor. Umetnike, ki se bodo udeležili delavnice, vabimo, da raziščejo, kako bi svoje delo lahko predstavili v obliki brez internetne povezave.
Udeleženci bodo pridobili:
kritičen pogled na proces »lokalizacije« oziroma apropriacije globalnih digitalnih tehnologij v različnih kulturnih in političnih kontekstih;
vpogled v etnografski pristop k umetniškemu raziskovanju ter v etične zahteve tako intenzivno potopitvenega procesa;
razumevanje eksperimentalnih oblik sodelovanja med umetniki-etnografi in njihovimi sogovorniki, med drugim tudi v smislu njihove politike in poetike.
AVTORJA
Nestor Siré (1988, Nuevitas) je umetnik, ki živi in dela v Havani na Kubi, zanimajo pa ga neformalni načini distribucije informacij in dobrin, oblike socialne iznajdljivosti ob soočanju s pomanjkanjem ter skupnosti in človeške infrastrukture, ki tovrstne prakse oblikujejo. Njegovi projekti se navezujejo na alternativna omrežja, neformalne ekonomije in strukture moči. Siré se še zlasti posveča alternativnim strategijam, ki so vzniknile v kubanski digitalni kulturi kot odgovor na nepovezanost te države z globalnimi omrežji, ki dandanes obvladujejo internet. Njegova dela so bila razstavljena v ustanovah in na dogodkih, kot so Nacionalni muzej umetnosti (Havana), Muzej Queens (New York), Rhizome (New York), New Museum (New York), Ars Electronica (Linz), Muzej Hong-Gah (Tajpej), Muzej Rouyn-Noranda (Kanada), transmediale (Berlin) ter The Photographers’ Gallery (London). Poleg tega je med drugim sodeloval pri Havanskem bienalu (Kuba), Gvangdžujskem bienalu (Južna Koreja), Bienalu v Curitibi (Brazilija), Varšavskem bienalu (Poljska), Mednarodnem bienalu v Asuncionu (Paragvaj), Festivalu novega latinskoameriškega filma (Kuba) ter Mednarodnem festivalu kratkega filma v Oberhausnu (Nemčija).
Steffen Köhn (1980) je filmski ustvarjalec, antropolog in videoumetnik, ki živi in deluje v Berlinu ter Aarhusu, v svojem delu pa skuša s pomočjo etnografije razumeti sodobne družbenotehnične pokrajine. Pri ustvarjanju svojih videov in instalacij sodeluje z lokalnimi samozaposlenimi delavci, programerji, pisatelji znanstvene fantastike in drugimi umetniki, ki mu pomagajo raziskovati izvedljive alternative trenutnim distribucijam tehnološkega dostopa in ureditvam oblasti. Njegova dela so bila razstavljena v Akademiji umetnosti v Berlinu, v Kunsthaus Graz, na Tednu umetnosti na Dunaju, v Muzeju Hong-Gah v Tajpeju, v The Photographers’ Gallery ter na bienalih v Lulei in Varšavi, njegovi filmi pa so bili med drugim predvajani na Berlinalu, Rotterdamskem filmskem festivalu ter Filmskem festivalu BFI v Londonu.
The project konS – Platform for Contemporary Investigative Art was chosen on the public call for the selection of the operations “Network of Investigative Art and Culture Centres”. The investment is co-financed by the Republic of Slovenia and by the European Regional Development Fund of the European Union.
Kanadski avtor in kiberpankovski romanopisec William Gibson je leta 1981 objavil kratko zgodbo Johnny Mnemonic, katere glavni junak Johnny je prekupčevalec s podatki, ki si je s kibernetsko operacijo dal v možgane vgraditi sistem za shranjevanje podatkov. Slednji mu omogoča, da služi kot varna shramba za digitalne podatke, ki so preobčutljivi za prenos po spletu; toda to postane problem, ko so v njegove možgane naloženi podatki, ukradeni jakuzam.
Memoria, posneta med pandemijo (še ena Gibsonova napoved) leta 2021, ki je tudi leto, v katero je zgodba umeščena, to pripoved vstavi v sodobno kubansko realnost in kontrastira imaginarij interneta iz kiberpankovske literature 80. let s sodobno kubansko izkušnjo interneta kot posebnega konglomerata različnih horizontov tehničnih in družbenih možnosti. Delo preučuje tako znanstvenofantastične kot realne alternative mainstreamovski kapitalistični potrošniški verziji spleta, ki so nam danes še na voljo, pri čemer si zamišlja bolj decentralizirane, (omrežno) nevtralne, nekomercialne različice spleta.
Memoria kot sodelovanje med medijskim umetnikom, antropologom in pisateljem znanstvene fantastike temelji na dolgotrajnem etnografskem terenskem delu, povezanem s kubanskimi alternativnimi mrežami za distribucijo podatkov. Ker spletni dostop močno omejujeta vlada in ameriški embargo, so kubanski državljani našli način za distribucijo vsakovrstnih spletnih vsebin v obliki Paquete Semanala (Tedenskega paketa), zbirke digitalnega materiala v velikosti enega terabajta, ki jo sestavi mreža ljudi z različnimi oblikami privilegiranega dostopa do interneta, po celi državi pa zaokroži na USB ključkih in zunanjih trdih diskih prek kompleksne infrastrukture dostavljalcev, tako imenovanih Paqueteros, ki tako kot Mnemonic vsebine fizično prinesejo v najodročnejše kotičke otoka. Paquete Semanal, najnovejši napredek v štiridesetletni tradiciji piratstva, ki je nezakonito, vendar mu država eksplicitno ne nasprotuje, tvori nekakšno offline različico interneta in vsebuje vsakršne zabavne in kulturne podatke.
Memoria je imerzivna štirikanalna instalacija razširjenega filma s posebej razvitimi komponentami programske in strojne opreme. Njena naracija je predstavljena na štirih sinhroniziranih ekranih, ki igrane posnetke spojijo s posnetki iz videov, ki so krožili po Kubi prek Paquete Semanala. Protagonistova izguba spomina bo ponazorjena tako, da bo delo v toku razstave počasi »umrlo« zaradi posledic delovanja po meri narejenega sistema, ki kvari tako avdiovizualni material kot naprave, na katerih so datoteke projekta shranjene.
AVTORJA
Nestor Siré (1988, Nuevitas) je umetnik, ki živi in dela v Havani na Kubi, zanimajo pa ga neformalni načini distribucije informacij in dobrin, oblike socialne iznajdljivosti ob soočanju s pomanjkanjem ter skupnosti in človeške infrastrukture, ki tovrstne prakse oblikujejo. Njegovi projekti se navezujejo na alternativna omrežja, neformalne ekonomije in strukture moči. Siré se še zlasti posveča alternativnim strategijam, ki so vzniknile v kubanski digitalni kulturi kot odgovor na nepovezanost te države z globalnimi omrežji, ki dandanes obvladujejo internet. Njegova dela so bila razstavljena v ustanovah in na dogodkih, kot so Nacionalni muzej umetnosti (Havana), Muzej Queens (New York), Rhizome (New York), New Museum (New York), Ars Electronica (Linz), Muzej Hong-Gah (Tajpej), Muzej Rouyn-Noranda (Kanada), transmediale (Berlin) ter The Photographers’ Gallery (London). Poleg tega je med drugim sodeloval pri Havanskem bienalu (Kuba), Gvangdžujskem bienalu (Južna Koreja), Bienalu v Curitibi (Brazilija), Varšavskem bienalu (Poljska), Mednarodnem bienalu v Asuncionu (Paragvaj), Festivalu novega latinskoameriškega filma (Kuba) ter Mednarodnem festivalu kratkega filma v Oberhausnu (Nemčija).
Steffen Köhn (1980) je filmski ustvarjalec, antropolog in videoumetnik, ki živi in deluje v Berlinu ter Aarhusu, v svojem delu pa skuša s pomočjo etnografije razumeti sodobne družbenotehnične pokrajine. Pri ustvarjanju svojih videov in instalacij sodeluje z lokalnimi samozaposlenimi delavci, programerji, pisatelji znanstvene fantastike in drugimi umetniki, ki mu pomagajo raziskovati izvedljive alternative trenutnim distribucijam tehnološkega dostopa in ureditvam oblasti. Njegova dela so bila razstavljena v Akademiji umetnosti v Berlinu, v Kunsthaus Graz, na Tednu umetnosti na Dunaju, v Muzeju Hong-Gah v Tajpeju, v The Photographers’ Gallery ter na bienalih v Lulei in Varšavi, njegovi filmi pa so bili med drugim predvajani na Berlinalu, Rotterdamskem filmskem festivalu ter Filmskem festivalu BFI v Londonu.
Danes so skoraj vsi vidiki naših življenj podvrženi režimom nadzorovanja. Uporaba infrastruktur javnega prevoza in dostop do skupnih prometnih prostorov sta vezana na članstvo in upoštevanje kodeksov javnih, še pogosteje pa komercialnih digitalnih omrežij. Naša mesta nas opazujejo in nam sledijo, in to prek vsega od biometričnih odtisov, ki se beležijo na kontrolnih točkah, ter tablic za vozila, brez katerih ne moremo prečkati cestninskih postaj, do pametnih kartic, ki v številnih sistemih javnega prevoza beležijo gibanje potnikov, ter neprestanega videonadzora na javnih površinah in deloviščih. Premikanje skozi mesto ima vse manj opraviti s kakovostjo, zasnovo in programom razvoja urbanih površin ter vse več s sistemi, ki se uporabljajo za njihovo upravljanje.
Poleg tega, da organizirajo mesta, policijska posredovanja, meddržavne meje in spletno vedenje, pa so sistemi za upravljanje prisotni tudi v najbolj intimnih vidikih naših življenj. Samonadzorovanje na družbenih medijih ima za posledico, da so nadzorne naprave vstopile v naše domove. Ti na posameznika osredotočeni proizvodi, ki jih tržijo pod rubrikami, kot so »pametno življenje«, »zdravje in wellness« ter »čuječnost«, potrošnikom nudijo mamljive priložnosti, da presekajo svoje vsakodnevne rutine in inovirajo svoj življenjski slog. Pojavljajo se v različnih oblikah (vse od nosljivih zbiralnikov biometričnih podatkov in piskajočih digitalnih pomočnikov do v celoti integriranih sistemov za upravljanje, ki nadzirajo varnostne senzorje in optimizirajo porabo energije), potrošnike pa spreminjajo v digitalne delavce, katerih podatki so na voljo najboljšemu ponudniku. Nobenega dvoma ni, da te sile na novo oblikujejo naše domove – ta razstava raziskuje, kako jim to uspeva.
Moja domača rutina obsega film in fizično instalacijo. Instalacija predstavi katalog pametnih proizvodov, ki so na voljo pri ponudnikih, kot so IKEA, Amazon, Google in Wyze. Ponavljajoča se rutina te lastniške sisteme povezuje v brezkončen cikel zaznavanja in odzivanja. Film pa prikazuje kompozitno podobo Farzina Lofti-Jama in njegovega doma, katera predstavi skozi budno oko industrije pametnega doma. S tem razkriva, kako so režimi nadzorovanja sproducirali nevrotičnega udomačenega subjekta, ki obsedeno išče vedno več reprezentacij svojega življenja v lastnem domu, obenem pa se skuša zavarovati pred namišljenimi strahovi, ki prežijo v ameriškem predmestnem imaginariju. Naše domače rutine se morda zdijo banalne, celo zrežirane ali premišljene. Ta razstava zajame povratno zanko med željami znotraj lastnega doma, zbiranjem podatkov ter uničujočimi potenciali pripravnosti.
AVTOR
Domen Pal / Aksioma
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki v svojem delu raziskuje politiko tehnologije in mest. Kot docent arhitekture na Univerzi Cornell je tudi vodja laboratorija Realtime Urbanism, kjer uporabljajo in izumljajo nove prostorske medije in tehnologije, ki omogočajo vizualizacijo in simulacijo načinov, na katere algoritmi, modeli in pojmovanja »realnega časa« vladajo urbanemu življenju. Je tudi direktor interdisciplinarnega studia za oblikovanje Farzin Farzin, ki združuje arhitekturo, urbanizem, komputacijo in medije. Njegovi samostojni in kolaborativni projekti so multimedijski in temeljijo na raziskavah, obsegajo pa vse od modeliranja matric nadzorovanja v pametnih mestih do prostorske umestitve kulturne logike družbenih medijev. Lotfi-Jamova dela so vključena v zbirki Centra Pompidou in fundacije Sharjah Art, leta 2022 pa je dobil nagrado, ki jo podeljuje organizacija Architectural League of New York. Za svoje raziskave prejema nepovratna sredstva in podporo organizacij Alexander S. Onassis Foundation, Graham Foundation for Advanced Studies in the Fine Arts, M+/Design Trust in The Shed, ki ga je imenovala za prvega umetnika, izbranega na javnem razpisu. Njegova dela so bila razstavljena v ustanovah in na dogodkih, kot so med drugim Storefront for Art and Architecture, Nacionalni muzej umetnosti 21. stoletja v Rimu, Beneški arhitekturni bienale, Arhitekturni trienale v Oslu, Istanbulski oblikovalski bienale, Seulski arhitekturni bienale in Arhitekturni trienale Sharjah. Je tudi soavtor knjige Modern Management Methods: Architecture, Historical Value, and the Electromagnetic Image, ki je bila izdana pri založbi Columbia University Press.
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Zahvala: Kreativno središče Center Rog Tehnična podpora: MAO – Muzej za arhitekturo in oblikovanje
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Merila realnega časa 28. marec 2023, ob 18. uri Cukrarna, Poljanski nasip 40, Ljubljana
Kje prebivajo virtualni ljudje? V tej delavnici bomo odgovor na to vprašanje raziskali s pomočjo najnovejših urbanih simulacij, ki virtualizirajo mesta in njihove prebivalce. Natančneje bomo kot izhodišče preučevanja in metodološke zasnove uporabili tehnologijo tako imenovanega »digitalnega dvojnika«, virtualne replike, ki podatke, pridobljene od objektov v fizičnem svetu, mapira v digitalne kopije v simuliranem mestu. Gre za eno najnovejših tehnologij pametnih mest, ki jih mestnim oblastem tržijo globalna logistična in tehnološka podjetja. Digitalni dvojniki so potopitvene, vsevedne fantazijske podobe, poseljene z realnočasnovimi podatki o človeški aktivnosti, vremenu, prometu in drugih urbanih dogodkih. Ta tehnologija prinaša tveganje, da se bodo nosilci odločanja pri razumevanju mest zanašali le na komputacijski model, s katerim bodo nato tudi ustvarili urbane prihodnosti.
Ta delavnica preučuje, kako digitalni dvojniki predstavijo mesta in njihove prebivalce. Zastavlja vprašanje, kako bo ta tehnologija vplivala na kolektivne urbane prihodnosti in kako jo lahko mobiliziramo za ustvarjanje enakopravnejših, pravičnejših in vznemirljivejših urbanih vizij. Udeleženci delavnice bodo tehnično in konceptualno shekali komponente (podatkovne vnose, potopitvene vizualizacije in simulacije ter izhodne podatke) koncepta in sistemske arhitekture digitalnega dvojnika ter s pomočjo orodja Unreal Gaming Engine ustvarili preprosto simulacijo urbanega okolja.
AVTOR
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki v svojem delu raziskuje politiko tehnologije in mest. Kot docent arhitekture na Univerzi Cornell je tudi vodja laboratorija Realtime Urbanism, kjer uporabljajo in izumljajo nove prostorske medije in tehnologije, ki omogočajo vizualizacijo in simulacijo načinov, na katere algoritmi, modeli in pojmovanja »realnega časa« vladajo urbanemu življenju. Je tudi direktor interdisciplinarnega studia za oblikovanje Farzin Farzin, ki združuje arhitekturo, urbanizem, komputacijo in medije. Njegovi samostojni in kolaborativni projekti so multimedijski in temeljijo na raziskavah, obsegajo pa vse od modeliranja matric nadzorovanja v pametnih mestih do prostorske umestitve kulturne logike družbenih medijev. Lotfi-Jamova dela so vključena v zbirki Centra Pompidou in fundacije Sharjah Art, leta 2022 pa je dobil nagrado, ki jo podeljuje organizacija Architectural League of New York. Za svoje raziskave prejema nepovratna sredstva in podporo organizacij Alexander S. Onassis Foundation, Graham Foundation for Advanced Studies in the Fine Arts, M+/Design Trust in The Shed, ki ga je imenovala za prvega umetnika, izbranega na javnem razpisu. Njegova dela so bila razstavljena v ustanovah in na dogodkih, kot so med drugim Storefront for Art and Architecture, Nacionalni muzej umetnosti 21. stoletja v Rimu, Beneški arhitekturni bienale, Arhitekturni trienale v Oslu, Istanbulski oblikovalski bienale, Seulski arhitekturni bienale in Arhitekturni trienale Sharjah. Je tudi soavtor knjige Modern Management Methods: Architecture, Historical Value, and the Electromagnetic Image, ki je bila izdana pri založbi Columbia University Press.
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Farzin Lotfi-Jam Merila realnega časa 28. marec 2023, ob 18. uri Cukrarna, Poljanski nasip 40, Ljubljana
RAZSTAVA
Farzin Lotfi-Jam Moja domača rutina 29. marec–14. april 2023 Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
