Prekiniti let zavoljo skrivnega zbora premerja sporne niti diagramatizma, misticizma in podobe, ki ji je usojena redukcija na znamenje. Esej sledi življenju in delu Jožefa Alkantare Misleja, večidel pozabljene figure slovenske filozofske tradicije, ter se obrača k fiktivnim prizorom konspirativnih srečanj, tihega razpada in vektorskega vzpona.
EN/SI | 10.5 x 16.7 cm | 120 strani | čb tisk | mehka vezava | 2024 ISBN 978-961-7173-45-1
KOLOFON
Domen Ograjenšek: Prekiniti let zavoljo skrivnega zbora – diagramatično, znamenje in vektorska podoba
Urednik: Janez Fakin Janša Prevod v slovenščino: Uroš Prah Lektura: Miha Šuštar Oblikovanje: Federico Antonini Tisk: Collegium Graphicum | Naklada: 300
Format: 10.5 x 16.7 cm Strani: 120 ČB podobe Jezik: angleščina in slovenščina ISBN: 978-961-7173-45-1
Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana
Fizično presečišče ekvatorja in ničelnega poldnevnika je označeno z nepremično bojo sredi oceana. Boja se nahaja v mednarodnih vodah ob zahodni obali Afrike in označuje GPS koordinate 0° S, 0° V. To izolirano in pusto območje na odprtem morju je daleč od kopnega ter človeških bivališč in interakcij.
Toda v virtualnem podatkovnem prostoru je to kraj, poln življenja in dejavnosti, kjer je na voljo veliko stanovanj ter prostorov za šport in druge prostočasne dejavnosti – kraj, kjer nastajajo lepi spomini. Razlog za to je, da se podatki, ki jim ni mogoče določiti pravilne geografske lege, obdelajo z geografskima vrednostma 0, 0 in jim je tako samodejno pripisana lokacija 0° S, 0° V. Do takšnih napak denimo pride, ko naloženi sliki ni mogoče opredeliti geopozicije. V tem primeru sta sliki privzeto pripisani zemljepisna širina in dolžina »0, 0«.
V podatkovnem prostoru je geografski nič torej vse večja zbirka napačnih podatkov, pridobljenih iz pametnih ur, spletnih mest za izmenjavo fotografij, aplikacij za rezervacije in kartografskih storitev. Simon Weckert z instalacijo Republika Ničelnega otoka virtualnemu podatkovnemu prostoru daje fizično podobo. Delo poleg tega, da prikaže ničelne podatke, gledalca tudi navidezno premesti v Republiko Ničelnega in mu tam omogoči, da brska po podatkih in dodaja svoje, saj so podatkom, naloženim v instalacijo, samodejno pripisane koordinate Ničelnega otoka.Simon Weckert si z Republiko Ničelnega otoka zamišlja fizične praznine in pokaže, kako se to povezuje z resničnostmi, katere ustvarjajo podatki, ki se tam manifestirajo.
AVTOR
Simon Weckertrad deli znanje o širokem razponu področij, vse od generativnega oblikovanja do fizičnega računalništva. Osredotoča se na digitalni svet – vključno z vsem, kar je povezano s kodo in elektroniko v okviru refleksije o trenutnih družbenih pogledih, od tehnološko usmerjenih raziskav do razprav o aktualnih družbenih vprašanjih. Vrednosti tehnologije si ne prizadeva oceniti v smislu njene dejanske uporabnosti, pač pa s perspektive prihodnjih generacij. Tehnologijo v digitalnem prostoru uporablja tako, da ta domiselno vpliva na fizični prostor, pri tem pa stalno ustvarja igrive vragolije. Rezultati so tehnološki sistemi, instalacije in hibridni objekti, ki si prizadevajo zapletena vprašanja narediti dostopna.
KURATOR
!Mediengruppe Bitnik (kar se izgovori kot: ne Mediengruppe Bitnik) sta sodobna umetnika, ki delata na internetu in z njim. Njuna praksa se razširja iz digitalnega in učinkuje na fizične prostore, pri čemer ustaljene strukture in mehanizme pogosto izpodbija skozi izgubo nadzora. V preteklosti sta že subvertirala nadzorne kamere, s prisluškovalno napravo, nameščeno v operni hiši, ljudem omogočila poslušanje predstav, Julianu Assangeu poslala paket z videokamero ter fizično ustvarila računalniško napako na stavbi. Leta 2014 sta robota z imenom »Naključni nakupovalec po darknetu« poslala na trimesečno nakupovalno mrzlico po temnem omrežju, kjer je naključno kupil več predmetov, med drugim ključe, cigarete, športne copate in ekstazi, ki so bili dostavljeni neposredno v galerijski prostor. Dela !Mediengruppe Bitnik so predstavljena na mednarodni ravni in skupina je za svoje izjemno delo prejela več nagrad, med drugim švicarsko nagrado za umetnost, nagrado fundacije PAX ter zlato kocko festivala Dokfest Kassel.
KOLOFON
Avtor: Simon Weckert Kurator: !Mediengruppe Bitnik
Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2024
Za serijo: Taktike&Praksa
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Z delom Realnost drugega reda (Second Order Reality) Carola Bonfili raziskuje tista stanja zaznavanja, ki so lastna »magičnemu mišljenju« otrok in zaznamujejo denimo izkušnjo navigiranja po virtualnih svetovih.
Zmožnost vstopanja v različne subjektivnosti in izstopanja iz njih ter zanimanje za mejne prostore, časovne luknje in pragove sta nam blizu v otroštvu, kasneje pa ju nekako odrinemo na obrobje izkustva. V odrasli dobi se ta stanja ohranijo v obliki majhnih premikov v zaznavanju, nepozornosti ter meditativnih ali nefunkcijskih trenutkov, ko se potopimo v prostor, ki nam je znan, a ga še nikdar nismo občutili.
»Cele dni živimo znotraj naših teles, a se tega zavemo šele takrat, ko nas nekaj moti,« pravi Bonfili, in nekaj podobnega občutimo, ko smo potopljeni v svetove navidezne resničnosti, kjer še vedno uporabljamo svoje čute, a naseljujemo telesa, ki niso naša. Ta drugost je utelešena tudi v nadgrajenih prostorih, teh opustošenih mestih, ki vzbujajo neosebne spomine in sledijo logiki videoiger – ta nas žene v vnaprej sprogramirana in v ugodje usmerjena dejanja, a obenem razkriva tudi druge možnosti. Ko to pot zapustimo, izkusimo prag.
Bonfili to spremembo v zaznavi prepozna v besedilih, kot sta Skušnjava svetega Antona Gustava Flauberta in Skrivnostni otok dr. Moreauja H. G. Wellsa. V tem pogledu velja izpostaviti zlasti Flaubertov opis ponavljajočih se halucinacij, ki jih protagonist doživlja v koči. Podobe, ki jih vidi sv. Anton, so žareča videnja, ki izhajajo iz poželenja, a pridobijo trdno konsistentnost, podobno učinku privida. Prav ti prehodi iz scenarijev blizu realnosti, po katerih se pogled razširi na brezmejno prostranstvo, Flaubertovo delo približajo logiki videoiger.
Na osnovi teh vtisov Carola Bonfili razvije pripoved, katero nato z namenom, da bi videoigri vdahnila življenje, dekonstruira in variira skozi različne medije – računalniško animacijo, zasnovano kot napovednik, potopitveno okolje navidezne resničnosti in serijo kipov.
Protagonistka zgodbe je M’ling, majhna opica, ki nenadoma opazi, da se nekateri deli njenega telesa spreminjajo v kamen, in se zato v iskanju ozdravljenja odpravi na iniciacijsko potovanje. Na njem sreča več skrivnostnih objektov, katerim se posveti z vsemi svojimi čuti: govori z vodo, sreča robota in se preda skrivnostni melodiji. S tem, ko se prepusti toku nadrealističnih dogodkov, najde pot do dobrobiti.
V videu Okamenela opica in VR instalaciji 1. nivo: iluzije, ki bi jih morali imeti, a jih nimamo, se dinamika pripovedi razvije skozi zaporedje skrivnostnih dogodkov, ki nenehno premeščajo točko stika z realnostjo. Tu še celo zvoki igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju dejanskih »zvočnih objektov« in stopnjevanju pretresljivosti celotnega izkustva.
Namenoma razdrobljeno naravo projekta poudarjajo kipi, ki se navezujejo na nekatere teme in podobe v zgodbi ter jih prevajajo v fizične elemente. Če sta M’ling in Tanky Pear konkretni upodobitvi glavnih junakov in spominjata na akcijske figure s področja videoiger, pa The Stone Monkey PBR sestoji iz serije okroglih kipov, ki so nastali iz upodobitev PBR (physically based rendering), tj. digitalnih objektov, ki se v 3D modeliranju uporabljajo za prikazovanje vzorcev tekstur. Nazadnje je tu še The Multicrane, ki se poslužuje tehnike, uporabljene pri prvih animacijah Walt Disneyja. Gre za poklon mojstrstvu, ki se kot metoda ohranja v svojem pristopu k digitalnemu.
Vsak vidik zgodbe je rezultat skrbnega konstruiranja, ki združuje različne jezike in obdobja: od literature 19. stoletja do brutalistične arhitekture, od sodobnih stripov do generativne umetne inteligence. V tem projektu Bonfili pokaže, da je ena sama zgodba potencialno neskončna in da so njene posebnosti odvisne od izbranih izraznih sredstev v nenehnem in vedno fragmentarnem medsebojnem navezovanju, ki pusti veliko prostora domišljiji.
AVTORICA
Domen Pal / Aksioma
Carola Bonfili ustvarja dela, ki se navdihujejo pri naravnih oblikah in kognitivni mehaniki ter se strukturirana v večplastne naracije, ki se razvijajo v smeri multimedijskih tekstov. Glavna orodja njenega nedavnega raziskovanja so načela UI, računalniška grafika, avdiovizualna okolja navidezne resničnosti in avtomatizirano pisanje. V produkcijskih procesih njenih skulptur in okoljskih instalacij, ki so imerzivne in težijo k oblikam transmedijskega pripovedovanja, pogosto najdemo performativno matrico. Po študiju zgodovine sodobne umetnosti na Univerzi La Sapienza v Rimu je svoje izobraževanje nadaljevala na Chelsea College of Art and Design v Londonu. Njeno delo je bilo predstavljeno na različnih pomembnih prizoriščih, kot so MAXXI v Rimu, Milanski trienale, Italijanski kulturni inštitut v Los Angelesu, National Gallery of Modern and Contemporary Art v Rimu, Ludwig Museum v Budimpešti, Centre d’Art Contemporain v Ženevi, MAMbo Museo d’Arte Moderna di Bologna in MACRO v Rimu. Prejela je različne nagrade in priznanja, med drugim nagrado 11. edicije Italian Councila leta 2022, nagrado Re:Humanism leta 2020, nagrado LUM leta 2011, nagrado Rome Prize 2008–2009 in nagrado Strozzina leta 2009, sodelovala pa je tudi na rezidencah v American Academy in Rome (2009) in muzeju MACRO (2012). Njena dela so vključena v javne zbirke, kot so zbirka italijanskega ministrstva za zunanje zadeve Farnesina, umetniška zbirka muzeja MAXXI in zbirka muzeja MACRO. Od leta 2004 sodeluje z založniško hišo Nero Editions, s katero je leta 2011 začela objavljati serijo monografij o risanju Names of Numbers.
KURATORKI
Martina Carbone in Luciano Pecoraro
Daniela Cotimbo je umetnostna zgodovinarka in neodvisna kuratorka, ki živi in dela v Rimu. V svojem raziskovanju se osredotoča na problematična vprašanja sedanjosti, katera preučuje prek različnih načinov izražanja, posebej novih tehnologij. Nedavno je ustanovila kulturni program Re:Humanism, ki se osredotoča na odnos med sodobno umetnostjo in visoko razvitimi tehnologijami. Daniela je kurirala razstave za več galerij, muzejev in festivalov, kot so MAXXI, Cosmo Venezia, AlbumArte, Colli Independent, Operativa Arte Contemporanea in festival Romaeuropa. Piše za številne revije o sodobni umetnosti, kot denimo Inside Art, Flash Art in NERO, poleg tega pa je za različne ustanove kurirala okrogle mize ali na njih sodelovala. Leta 2021 je soustanovila kuratorski kolektiv Erinni, ki povezuje transfeminizem in jezike medijev. Od leta 2022 predava teorijo in metodo množičnih medijev na Rome University of Fine Arts.
Marco Rapaccini / Officine Fotografiche Roma
Ilaria Gianni je neodvisna kuratorka, umetnostna kritičarka in predavateljica. Je soustanoviteljica rimskega raziskovalnega centra za sodobno umetnost IUNO in potujočega filmskega festivala Magic Lantern Film Festival, ki tematsko raziskuje vmesni prostor med vizualno umetnostjo in filmom. Od leta 2023 je gostujoča kustosinja pri Villa Medici – Académie de France à Rome, poleg tega pa je v obdobju 2022–2023 skupaj z Lorenzom Giustijem sokurirala Radio GAMeC 30. Kurirala je razstave in neodvisne raziskovalne projekte v muzejih, ustanovah, projektnih prostorih in na sejmih, kot so Palazzo delle Esposizioni, MACRO, MAXXI in National Gallery of Modern and Contemporary Art v Rimu, Matadero v Madridu, MOA in Loop v Seulu, Villa Croce v Genovi, John Hansard Gallery v Southamptonu, Kadist v Parizu in Radio GAMeC v Bergamu. Med letoma 2016 in 2023 je bila gostujoča kuratorka na American Academy in Rome. Med letoma 2009 in 2016 je bila sodirektorica in kuratorka fundacije Nomas Foundation, kjer je bila odgovorna za umetniško programiranje. Sodelovala je s sejmi sodobne umetnosti, kot so ARCOmadrid (sekcija »Opening«, 2018–2019) in Artissima (sekcija »Present Future«, 2019–2021), leta 2015 pa je soustanovila neodvisni umetniški sejem Granpalazzo, katerega je sokurirala do leta 2017. Predava na John Cabot University, IED (Rim), NABA (Milan), RUFA (Rim). Redno piše za revijo Flash Art, njena besedila pa so bila vključena tudi v različne kataloge in revije, kot so Artforum, Domus, Mousse, NERO, Cura in Arte e Critica.
KOLOFON
Realnost drugega reda Avtorica: Carola Bonfili Kuratorki: Daniela Cotimbo in Ilaria Gianni
V sodelovanju z: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana
Pridruženi partnerji: MNAD Museo Nazionale dell’Arte Digitale, Milano; Centre d’Art Contemporain Genève, Ženeva; SODA – School of Digital Arts (del Univerze Manchester Metropolitan), Manchester; Hypermaremma, Maremma; The Green Parrot, Barcelona; La Capella, Barcelona
Delo bo v svojo zbirko sprejel: MAXXI – Državni muzej umetnosti 21. stoletja, Rim Založnik kataloga: Nero Editions
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Zahvala: Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji
The Face of Corporate Building
FaceOrFactory
Umetnost vkodiranja
Maks Valenčič
Cena: 4€
PostScriptUM #49
Maks Valenčič Umetnost vkodiranja
V besedilu Umetnost vkodiranja slovenski medijski teoretik in filozof Maks Valenčič predlaga, da bi se za bolj natančno razumevanje nekaterih vej sodobne umetnosti, kot je objektno orientirana umetnost, morali obrniti k teoriji medijev. Ta ponuja ustreznejše izhodišče, saj se ukvarja prav z načini, na katere so vzorci vkodirani. Umetnost je tu razumljena kot specifičen register ali, natančneje, način vkodiranja, ki je drugačen od alternativnih pristopov, denimo v znanosti. Z drugimi besedami: medtem ko znanost vkodira, umetnost rekodira, saj se ukvarja z vsemi možnimi načini vkodiranja vzorcev, tudi tistimi, ki ne stremijo k optimiziranosti ali možnosti optimizacije. Umetnost omehča vzorce ali iste vzorce vkodira na različne načine, s čimer ustvari alternativne funkcije (ali modele) za tovrstno aproksimacijo vhodnih podatkov. Umetniško vkodiranje se torej že po sami definiciji ukvarja z nekim drugim, alternativnim svetom ali načinom vkodiranja, kar je najjasneje ponazorjeno v sodobnih narativih grajenja svetov in različnih teoretsko-fikcijskih poskusih samorazumevanja lastne prakse.
SI | 14.8 x 21 cm | 16 strani | barvno | mehka platnica | 2023 ISBN 978-961-7173-41-3 (Tiskana) ISBN 978-961-7173-43-7 (Digitalna)
Loading Suns zažarijo v odsotnosti človeškega pogleda. Namesto njega ASTER, MODIS, MISR, CERES in MOPPIT satelit pripravijo na potovanje skozi neizprosne razmere v vesolju. Terra, znana tudi kot EOS AM-1, je večnacionalni znanstvenoraziskovalni satelit, katerega nadzorna misija poteka v heliosinhroni orbiti okoli planeta, kjer pet glavnih senzorjev, ASTER, MODIS, MISR, CERES in MOPPIT, nadzoruje zemeljsko ozračje, kopno in vodo. Loading Suns gledalce vabi, da spremljajo zgodbo o Terri vse od njenih skromnih začetkov do kasnejšega zatona in propada. Tudi ona bo nekega dne prenehala služiti svojemu namenu. Njena zgodba je predstavljena skozi polifonijo antropomorfiziranih glasov, notranjih naprav, s katerimi kognicija, refleksija in pomnjenje postanejo ponazoritve skupne prerokbe.
Lara Reichmann k animaciji pristopa z logiko aditivnega reza: z nizanjem fragmentov pripovedi in oblik ustvarja rezultate, ki poleg svojih sestavnih delov odražajo motnje in šum procesa sintetiziranja. Notranji svet Terre odraža sešito tkanino sveta, katerega je primorana nadzorovati in opazovati – satelitska slika planeta, računalniško rekonstruirana iz neštetih fragmentiranih podob. Refleksija v smislu kognicije in samozavedanja nastane kot posledica neprekinjenega toka, kot posledica združevanja in izračunavanja. Razvoj pripovedi se razcepi na točkah, kjer sam šiv vstopi v tok podatkov, ki jih je mogoče opazovati. V vsem tem šumu se prekarna oblika kognicije prične soočati s svojo neizbežno razgradnjo, njeno skrbno nadzorovanje in opazovanje pa se spremenita v žalovanje za lastnim ikarjevskim padcem.
AVTOR
Domen Pal / Aksioma
Lara Reichmann (1995) je vizualna umetnica, ki deluje na področju videa in animacije. Njeni nedavni projekti se osredotočajo na digitalne vmesnike, glitche in časovne zamike, ki gradijo vzporedne virtualne pokrajine satelitskih posnetkov. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji P74 in Kinu Šiška v Ljubljani, KGLU v Slovenj Gradcu ter Centru sodobnih umetnosti Celje (SI), Krinzinger Projekte, Parallelu na Dunaju (AT) ter Galeriji 707 v Brnu (CZ). V vlogi kuratorke je pripravila več razstav, med drugim v okviru revije ETC., zavoda SCCA, Galerije Škuc in študentske pop-up galerije 7:069 v Ljubljani (SI), Galerije Nova – WHW v Zagrebu (HR) ter platforme Pita Projekt.
KURATOR
Domen Pal/Aksioma
Domen Ograjenšek je pisec, kritik in kurator sodobne vizualne umetnosti. Je nekdanji član uredništva ŠUM in njegovega raziskovalnega kolektiva. Kot predavatelj in vodja seminarjev je sodeloval z umetnostnimi institucijami, kot so Mednarodni grafični likovni center (MGLC Ljubljana), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), Galerija Škuc, PhaseBook Prague, Nova Pošta in Mednarodni festival računalniške umetnosti (MFRU). Njegove kritike in eseji so bili objavljeni na spletnih platformah PASSE-AVANT, Artalk, Blok Magazine, all-over, Radio Študent ter v revijah ETC., Maska, Fotograf Magazine, ŠUM, Borec, časopisu Tribuna. Kuriral je razstave v Muzeju norosti Trate, SCCA-Ljubljana, Projektnem prostoru Aksioma, MSUM (kot član kolektiva Neteorit), Centru sodobnih umetnosti Celje (Likovni salon) ter Galeriji Škuc. Živi na Dunaju.
KOLOFON
Avtorica: Lara Reichmann Kurator in avtor besedila: Domen Ograjenšek
Trajanje videa: 11′ 48” 3D oblikovanje in animacija: Jan Krek in Lara Reichmann Glasba in zvok: Gašper Torkar Glas: Ana Čavić Lektura narative: Ana Čavić Oblikovanje postavitve: Jan Krek
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Beseda merilo je kočljiva. Privablja številne definicije, orientacije in povezave z nami, našim okoljem in našim orodjem. Toda razmišljanje o merilu v zgolj tehničnem smislu je reduktivno in izpušča odnose, občutja in prepričanja, ki jih take meritve in podobe prinesejo. Ta knjiga združuje osem avtorjev, ki postavljajo pod vprašaj naše konvencije in razumevanje merila kot utemeljenega v človeškem. Asia Bazdyrieva, Ranjodh Singh Dhaliwal, Anthony Downey, FRAUD (Audrey Samson & Francisco Gallardo), Chris Lee, Jussi Parikka in Laura Tripaldi v svojih besedilih razširijo naše razumevanje merila na tisto več-kot-človeško, sledijo njegovim gibanjem in trenjem skozi zgodovine in prevprašujejo, kako merilo generira politično moč. S tem, ko pokažejo, kako lahko razmišljamo z merilom, nam predstavijo skalarno mišljenje, njegovo nujnost v naši družbeno-tehnični sedanjosti in potencial za ustvarjanje novih zemljevidov, novih reprezentacij in novih vrst meritev.
A Short Incomplete History of Technologies That Scale je skupna publikacija Aksiome – Zavoda za sodobne umetnosti, Ljubljana in berlinskega festivala transmediale. Publikacija odraža skupno temo festivala transmediale 2023 – model, zemljevid, fikcija in Aksiominega programa Taktike&praksa #14: Merilo. Knjiga je nastala iz skupne želje, da bi kolektivno razmišljali o tem, kako meritve in zemljevidi ustvarjajo tako politiko kot občutja v svetu.
EN | 10.5 x 16.7 cm | 144 strani | čb tisk | mehka vezava | 2023 ISBN 978-961-7173-40-6 (Aksioma)
A Short Incomplete History of Technologies That Scale Besedila: Asia Bazdyrieva, Ranjodh Singh Dhaliwal, Anthony Downey, FRAUD (Audrey Samson and Francisco Gallardo), Chris Lee, Jussi Parikka, Laura Tripaldi Urednika: Nóra Ó Murchú, Janez Fakin Janša
Asistenta urednikov: Anna-Lena Panter, Rok Kranjc Urejanje besedil: Miha Šuštar, Pip Hare Oblikovanje in prelom: Federico Antonini, Simone Cavallin Tisk: Collegium Graphicum Naklada: 1000
Vsa besedila, ki so bila prvotno objavljena v spletni reviji transmediale, je uredila Elise Misao Hunchuck. Besedila prvotno objavljena v Aksiomini seriji PostScriptUM je uredil Janez Fakin Janša.
Eyal Weizman je profesor prostorskih in vizualnih kultur. Ustanovil je agencijo Forensic Architecture, kjer so razvili metodologijo kontraforenzike, s katero analizirajo primere kršenja človekovih pravic po vsem svetu in pridobivajo nove dokaze, ki izpodbijajo uradne razlage na mednarodnih sodiščih za človekove pravice. Kontraforenzika je odgovor na strukturne omejitve – denimo to, da nimamo dostopa do prizorišča zločina –, ki tisto, kar je javnosti prikrito, naredi javno dostopno. Kontraforenzika si vzame toliko časa, kot ga potrebuje za pregled in interpretacijo gromozanskih količin podatkov in podob, v katerih skuša najti indice, ki so že v javni domeni, a ne vemo, kako jih gledati ali povezati. Skrivnosti lahko dekonstruiramo s pomočjo sledi, ki jih puščajo v vidnem svetu, torej tistega, kar že obstaja, a tega nihče ne gleda.
Gosti: Urška Henigman, radijska novinarka RTV Slovenija; Matevž Čelik, arhitekt, kritik, urednik, raziskovalec; Marko Peljhan, konceptualni umetnik in raziskovalec.
Poglej epizodo v video formatu > TUKAJ Preberi pogovor v knjižnem formatu > TUKAJ
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
