Predstavitev publikacij Prekiniti let zavoljo skrivnega zbora Domna Ograjenška in Umetnost vkodiranja Maksa Valenčiča

17. april 2024 ob 19. uri
Cukrarna (predavalnica), Poljanski nasip 40, Ljubljana

Povezovalca programa
Uroš Prah in Martin Hergouth

Prekiniti let zavoljo skrivnega zbora Domna Ograjenška je presenetljiva filozofska novela, ki se opira na življenje in delo Jožefa Petra Alkantare Misleja, večidel pozabljene figure slovenske filozofske tradicije. Delo se obrača k prizorom tihega razpada njegovega čudaško ambicioniranega miselnega sistema, še bolj pa materialnosti misli, ki se utegne razrasti skozi ta razpad. Pre- in razpleta niti diagramatizma, misticizma in podobe, ki ji je usojena redukcija na znamenje ter nas popelje v sredo konspirativnih srečanj na Dunaju 18. stoletja in na njegovem sodobnem obrobju, da bi nas usmerilo k vektorskemu vzponu v neznano.

V predavanju se bo Maks Valenčič ukvarjal z umetniško gesto, tj. analizo umetniške predispozicije v antropološkem smislu. Kaj je torej ta gesta ter kakšne implikacije ima tudi v sociološkem ter političnem smislu? Kako ta določa horizont umetniškega delovanja ter kakšne so posledice tega dejstva? Izhodiščna točka predavanja bo trditev Josche Bacha, da so “umetniki ljudje, ki se zaljubijo v funkcijo izgube (loss function)”, da je torej specifičnost umetnikov v tem, da se zanimajo za vse možne načine vzorčenja. Umetnike, kot se bo to izkazalo tekom predavanja, krasi ravno to dejstvo, tj. specifičen odnos do vkodiranja vzorcev, ta pa vsebuje tudi spekulativni potencial ter umetniško gesto veže z raznimi spekulativnimi diskurzi, saj alternativna zmožnost vzorčenja vodi v zmožnost alternativne gradnje svetov.

Cena: 10€

Čas (se) vleče. 

Prekiniti let zavoljo skrivnega zbora premerja sporne niti diagramatizma, misticizma in podobe, ki ji je usojena redukcija na znamenje. Esej sledi življenju in delu Jožefa Alkantare Misleja, večidel pozabljene figure slovenske filozofske tradicije, ter se obrača k fiktivnim prizorom konspirativnih srečanj, tihega razpada in vektorskega vzpona.

EN/SI | 10.5 x 16.7 cm | 120 strani | čb tisk | mehka vezava | 2024
ISBN 978-961-7173-45-1

Povezani dogodek: Predstavitev publikacij

Simon Weckert
Republika Ničelnega otoka

Kurator
!Mediengruppe Bitnik

Exhibition
26. februar–22. marec 2024
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Del programa Taktike&Praksa #15: (Ne)realni podatki – realni učinki

Fizično presečišče ekvatorja in ničelnega poldnevnika je označeno z nepremično bojo sredi oceana. Boja se nahaja v mednarodnih vodah ob zahodni obali Afrike in označuje GPS koordinate 0° S, 0° V. To izolirano in pusto območje na odprtem morju je daleč od kopnega ter človeških bivališč in interakcij.

Toda v virtualnem podatkovnem prostoru je to kraj, poln življenja in dejavnosti, kjer je na voljo veliko stanovanj ter prostorov za šport in druge prostočasne dejavnosti – kraj, kjer nastajajo lepi spomini. Razlog za to je, da se podatki, ki jim ni mogoče določiti pravilne geografske lege, obdelajo z geografskima vrednostma 0, 0 in jim je tako samodejno pripisana lokacija 0° S, 0° V. Do takšnih napak denimo pride, ko naloženi sliki ni mogoče opredeliti geopozicije. V tem primeru sta sliki privzeto pripisani zemljepisna širina in dolžina »0, 0«.

V podatkovnem prostoru je geografski nič torej vse večja zbirka napačnih podatkov, pridobljenih iz pametnih ur, spletnih mest za izmenjavo fotografij, aplikacij za rezervacije in kartografskih storitev. Simon Weckert z instalacijo Republika Ničelnega otoka virtualnemu podatkovnemu prostoru daje fizično podobo. Delo poleg tega, da prikaže ničelne podatke, gledalca tudi navidezno premesti v Republiko Ničelnega in mu tam omogoči, da brska po podatkih in dodaja svoje, saj so podatkom, naloženim v instalacijo, samodejno pripisane koordinate Ničelnega otoka.Simon Weckert si z Republiko Ničelnega otoka zamišlja fizične praznine in pokaže, kako se to povezuje z resničnostmi, katere ustvarjajo podatki, ki se tam manifestirajo.

AVTOR

Simon Weckert rad deli znanje o širokem razponu področij, vse od generativnega oblikovanja do fizičnega računalništva. Osredotoča se na digitalni svet – vključno z vsem, kar je povezano s kodo in elektroniko v okviru refleksije o trenutnih družbenih pogledih, od tehnološko usmerjenih raziskav do razprav o aktualnih družbenih vprašanjih. Vrednosti tehnologije si ne prizadeva oceniti v smislu njene dejanske uporabnosti, pač pa s perspektive prihodnjih generacij. Tehnologijo v digitalnem prostoru uporablja tako, da ta domiselno vpliva na fizični prostor, pri tem pa stalno ustvarja igrive vragolije. Rezultati so tehnološki sistemi, instalacije in hibridni objekti, ki si prizadevajo zapletena vprašanja narediti dostopna.

KURATOR

!Mediengruppe Bitnik (kar se izgovori kot: ne Mediengruppe Bitnik) sta sodobna umetnika, ki delata na internetu in z njim. Njuna praksa se razširja iz digitalnega in učinkuje na fizične prostore, pri čemer ustaljene strukture in mehanizme pogosto izpodbija skozi izgubo nadzora. V preteklosti sta že subvertirala nadzorne kamere, s prisluškovalno napravo, nameščeno v operni hiši, ljudem omogočila poslušanje predstav, Julianu Assangeu poslala paket z videokamero ter fizično ustvarila računalniško napako na stavbi. Leta 2014 sta robota z imenom »Naključni nakupovalec po darknetu« poslala na trimesečno nakupovalno mrzlico po temnem omrežju, kjer je naključno kupil več predmetov, med drugim ključe, cigarete, športne copate in ekstazi, ki so bili dostavljeni neposredno v galerijski prostor. Dela !Mediengruppe Bitnik so predstavljena na mednarodni ravni in skupina je za svoje izjemno delo prejela več nagrad, med drugim švicarsko nagrado za umetnost, nagrado fundacije PAX ter zlato kocko festivala Dokfest Kassel.

POVEZANE VSEBINE

PUBLIKACIJA

(un)real data ☁️ – (🧊)real effects

Besedila: Régine Debatty, Thomas Spies, Xiaowei Wang, Milia Xin Bi, Günseli Yalçınkaya

Uredniki: !Mediengruppe Bitnik, Janez Fakin Janša

► NAROČI

Carola Bonfili
Realnost drugega reda

Kuratorki
Daniela Cotimbo in Ilaria Gianni 

Razstava
18. januar–16. februar 2024
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Z delom Realnost drugega reda (Second Order Reality) Carola Bonfili raziskuje tista stanja zaznavanja, ki so lastna »magičnemu mišljenju« otrok in zaznamujejo denimo izkušnjo navigiranja po virtualnih svetovih.

Zmožnost vstopanja v različne subjektivnosti in izstopanja iz njih ter zanimanje za mejne prostore, časovne luknje in pragove sta nam blizu v otroštvu, kasneje pa ju nekako odrinemo na obrobje izkustva. V odrasli dobi se ta stanja ohranijo v obliki majhnih premikov v zaznavanju, nepozornosti ter meditativnih ali nefunkcijskih trenutkov, ko se potopimo v prostor, ki nam je znan, a ga še nikdar nismo občutili.

»Cele dni živimo znotraj naših teles, a se tega zavemo šele takrat, ko nas nekaj moti,« pravi Bonfili, in nekaj podobnega občutimo, ko smo potopljeni v svetove navidezne resničnosti, kjer še vedno uporabljamo svoje čute, a naseljujemo telesa, ki niso naša. Ta drugost je utelešena tudi v nadgrajenih prostorih, teh opustošenih mestih, ki vzbujajo neosebne spomine in sledijo logiki videoiger – ta nas žene v vnaprej sprogramirana in v ugodje usmerjena dejanja, a obenem razkriva tudi druge možnosti. Ko to pot zapustimo, izkusimo prag.

Bonfili to spremembo v zaznavi prepozna v besedilih, kot sta Skušnjava svetega Antona Gustava Flauberta in Skrivnostni otok dr. Moreauja H. G. Wellsa. V tem pogledu velja izpostaviti zlasti Flaubertov opis ponavljajočih se halucinacij, ki jih protagonist doživlja v koči. Podobe, ki jih vidi sv. Anton, so žareča videnja, ki izhajajo iz poželenja, a pridobijo trdno konsistentnost, podobno učinku privida. Prav ti prehodi iz scenarijev blizu realnosti, po katerih se pogled razširi na brezmejno prostranstvo, Flaubertovo delo približajo logiki videoiger.

Na osnovi teh vtisov Carola Bonfili razvije pripoved, katero nato z namenom, da bi videoigri vdahnila življenje, dekonstruira in variira skozi različne medije – računalniško animacijo, zasnovano kot napovednik, potopitveno okolje navidezne resničnosti in serijo kipov.

Protagonistka zgodbe je M’ling, majhna opica, ki nenadoma opazi, da se nekateri deli njenega telesa spreminjajo v kamen, in se zato v iskanju ozdravljenja odpravi na iniciacijsko potovanje. Na njem sreča več skrivnostnih objektov, katerim se posveti z vsemi svojimi čuti: govori z vodo, sreča robota in se preda skrivnostni melodiji. S tem, ko se prepusti toku nadrealističnih dogodkov, najde pot do dobrobiti.

V videu Okamenela opica in VR instalaciji 1. nivo: iluzije, ki bi jih morali imeti, a jih nimamo, se dinamika pripovedi razvije skozi zaporedje skrivnostnih dogodkov, ki nenehno premeščajo točko stika z realnostjo. Tu še celo zvoki igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju dejanskih »zvočnih objektov« in stopnjevanju pretresljivosti celotnega izkustva.

Namenoma razdrobljeno naravo projekta poudarjajo kipi, ki se navezujejo na nekatere teme in podobe v zgodbi ter jih prevajajo v fizične elemente. Če sta M’ling in Tanky Pear konkretni upodobitvi glavnih junakov in spominjata na akcijske figure s področja videoiger, pa The Stone Monkey PBR sestoji iz serije okroglih kipov, ki so nastali iz upodobitev PBR (physically based rendering), tj. digitalnih objektov, ki se v 3D modeliranju uporabljajo za prikazovanje vzorcev tekstur. Nazadnje je tu še The Multicrane, ki se poslužuje tehnike, uporabljene pri prvih animacijah Walt Disneyja. Gre za poklon mojstrstvu, ki se kot metoda ohranja v svojem pristopu k digitalnemu.

Vsak vidik zgodbe je rezultat skrbnega konstruiranja, ki združuje različne jezike in obdobja: od literature 19. stoletja do brutalistične arhitekture, od sodobnih stripov do generativne umetne inteligence. V tem projektu Bonfili pokaže, da je ena sama zgodba potencialno neskončna in da so njene posebnosti odvisne od izbranih izraznih sredstev v nenehnem in vedno fragmentarnem medsebojnem navezovanju, ki pusti veliko prostora domišljiji.

Cena: 4€

PostScriptUM #49

Maks Valenčič
Umetnost vkodiranja

V besedilu Umetnost vkodiranja slovenski medijski teoretik in filozof Maks Valenčič predlaga, da bi se za bolj natančno razumevanje nekaterih vej sodobne umetnosti, kot je objektno orientirana umetnost, morali obrniti k teoriji medijev. Ta ponuja ustreznejše izhodišče, saj se ukvarja prav z načini, na katere so vzorci vkodirani. Umetnost je tu razumljena kot  specifičen register ali, natančneje, način vkodiranja, ki je drugačen od alternativnih pristopov, denimo v znanosti. Z drugimi besedami: medtem ko znanost vkodira, umetnost rekodira, saj se ukvarja z vsemi možnimi načini vkodiranja vzorcev, tudi tistimi, ki ne stremijo k optimiziranosti ali možnosti optimizacije. Umetnost omehča vzorce ali iste vzorce vkodira na različne načine, s čimer ustvari alternativne funkcije (ali modele) za tovrstno aproksimacijo vhodnih podatkov. Umetniško vkodiranje se torej že po sami definiciji ukvarja z nekim drugim, alternativnim svetom ali načinom vkodiranja, kar je najjasneje ponazorjeno v sodobnih narativih grajenja svetov in različnih teoretsko-fikcijskih poskusih samorazumevanja lastne prakse.

SI | 14.8 x 21 cm | 16 strani | barvno | mehka platnica | 2023
ISBN 978-961-7173-41-3 (Tiskana)
ISBN 978-961-7173-43-7 (Digitalna)

Povezani dogodek: STRATA 9.073 (kernel processing)