Živa Božičnik Rebec
STRATA 9.073 (kernel processing)

Kurator
Domen Ograjenšek

Razstava
30. avgust–29. september 2023
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Zaklonišče, Argentinski park, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Tako kot se kovina spremeni v rjo, se tudi časovne prepreke odpovedo svoji konsistentnosti, ko so zvedene na plasti, iz katerih sestojijo tla, po katerih hodimo. Vsi znani svetovi in časovnice se neizbežno sploščijo. 

Ključna je smer navzdol, saj razstava kaže pod zemljo ter prikazana dela povezuje skozi spekulativne predore, tokove premikanja prsti ter infrastrukture ekstrakcije. Predrte plasti zemlje razkrivajo sledi opuščenih delitev ter valut neznanega izvora in merila, ostankov zaustavljene rasti, ki obdrgnejo pogled na sedanjost ter se razmnožujejo za mrežnico in živčnimi končiči opazovalcev kot topološki ugrabitelji, katerih naloga je izvesti, kar je bilo iznenada trajno zaustavljeno. Globine zakrijejo le, kar se zdi preveč nevarno ali grozeče, da bi to razpoznali samo na sebi – v polnem merilu in v definiciji, ki razodeva, četudi počasi, postopoma, razmerje med njegovo koncepcijo in zasnovo.  

S tem, ko se poda v podzemlje, razstava izkoristi razdrobljeno fenomenskost in razišče okolja, kjer svetloba ne izboljšuje pogleda, temveč ga ovira. Prekomerno izpostavljene bele lise in pogoltnjeni robovi; v temi stvari postanejo jasnejše. Tema bi vsekakor lahko bila izvorna abstrakcija, saj zasičenost čutnega sistema z vizualnimi dražljaji zmanjša na absolutni minimum. Oblike nastanejo na pragu domišljije: razcepijo kognitivni aparat ter ga združijo z njegovo presegajočo drugostjo.  

V popolni temi se obstoječe in zaznano uskladita.  

Paranoična dvoumnost fizične prisotnosti izruva nezanesljivost vida ter slednjega znova vzpostavi ne kot videz, temveč kot materialno vpisanost. Zunanjemu opazovalcu se prizorišča morda zdijo prežeta s premeščanjem: samih del, njim pripisanega pomena (simbolnega okvirja ali mreže, iz katere izhajajo – vsakršen poskus razumevanja naleti na odpor, premik v noetični podlagi del), pa tudi prsti, zraka in ionov, zaradi katerih sledi železa oksidirajo in se preoblikujejo v krvaveče madeže rje in razbitin. Vendar učinki premestitve bledijo, ko se spuščamo globlje.  

Obdana z gosto snovjo, se dela, ki so vse bližje staljenemu jedru, pokažejo kot avtonomni znaki – prepletene mreže strategij, vednosti in ambicij – za tiste, ki vztrajajo dovolj dolgo, dovolj globoko. V teh razmerah filozofska analogija jame ali razpoke (danes rudnika ali zavetišča) izgubi svoj vzpostavljeni pomen analogije zbeganosti ter namesto tega začne delovati kot prostor noetičnega zavetja. Prostor, kjer razum svojih lastnih pogojev ne pridobiva na podlagi pojavitev ali že obstoječih oblik, temveč jih sam izoblikuje.