Instalacija 22. maj 2021 Osrednja tržnica Ljubljana
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Dandanes, v dobi tako imenovane platformne ekonomije, je targetirano oglaševanje postalo glavni vir dobička za platforme družbenih omrežij. Zbirajo se podatki o uporabnikih, njihove želje in zanimanja se analizirajo in spremenijo v informacije, ki se lahko prodajo podjetjem, ki jih želijo doseči. Tako oglaševanje se navadno pojavlja v obliki mirujočih ali premikajočih se slik, a te podobe niso namenjene gledanju, temveč temu, da se nanje klikne. So “operativne slike” (“operational images”, Harun Farocki), ki naj ne bi česa predstavljale, temveč sprožile neko akcijo. Paradoksalno je, da je resnično gledanje teh podob lahko kritična, subverzivna gesta sama po sebi. Gone je projekt Tine Umer, izbran v okviru iniciative U30+, ki se poglobi v ta bazen slik, jih izbira, poveča, manipulira z vezeninami in tekstilom ter jih spreminja v objekte estetske kontemplacije in kritičnega mišljenja.
AVTORICA
Tina Umer (1991) živi in dela v Gothenburgu (SE). Zaključila je dodiplomski študij Vizualnih komunikacij na ALUO, Univerza v Ljubljani, leta 2019 pa magisterij iz Fotografije na Akademiji Valand v Gothenburgu (SE). V svojih delih raziskuje teme kot so osebni simbolizem, materialnost, plasti fotografskega medija in materialna kultura, kakor tudi srečanja med online in offline resničnostmi. Uporablja analogno in digitalno fotografijo, tekstilno tehniko in instalacijo. Sodelovala je na več skupinskih ter samostojnih razstavah v Sloveniji in v tujini. Njena “dummy” knjiga Danska Gorovja je bila v ožjem izboru za Nordic Dummy Award 2018. Med drugim je prejela štipendije Hasselblad Fundation, Adlerbertska Fundation, AAA Fundation ter Mestne Občine Koper. V letu 2020 je bila na umetniški residenci Witte Rook v Bredi na Nizozemskem.
KOLOFON
Avtorica: Tina Umer
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2021
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Ta knjiga ni le vodič po najnovejšem delu kolektiva Clusterduck Detektivski zid. Je tudi ključ do vznemirjajočega, nesmiselnega, a v končni fazi osvobajajočega vzporednega vesolja, imenovanega memosfera.
Kako osmisliti nesmiseln svet? Kako reprezentirati nereprezentabilno? Kako kartirati tisto, česar ni mogoče kartirati?
Zid, ki je del Clusterduckovega novega participativnega transmedijskega projekta Meme Manifesto, je nabit s pomeni, simboli, slikami in memetskimi fosili, ki jih povezuje zgodba, a jih je težko dešifrirati. Ta knjiga vas bo vodila skozi ta proces in vam nudila dragocene namige.
Pripravite se na raziskovanje druge dimenzije. Pripravite se na paranojo. Pripravite se, da se boste izgubili.
Clusterduck priporoča, da ste pri odpiranju in branju teh strani previdni in postopate na lastno odgovornost. Kot Marc Tuters izpostavi v svojem uvodu v Vodič: »Bistroumnost Clusterducka je v resnosti, s katero pristopajo k objektu, ki noče, da bi ga jemali resno. Ta odnos jim je dovolil, da so v našem imenu zrli v brezno, ne da bi pri tem tudi sami postali pošasti.«
Upajmo, da govori resnico. Upajmo, da to ni past. Prepričajmo se.
EN | 10,5 x 16,7 cm | 180 strani | barvni tisk | mehka vezava | 2021 ISBN 978-961-95064-7-9
V 21. stoletju je umetnost postala čudna zadeva, celo bolj čudna, kot je bila v 20. stoletju. Prihod interneta, razširjenost novih tehnologij in vzpon družbenih omrežij so spremenili naš vizualni univerzum z animiranimi gifi, retuširanji v Photoshopu in s praksami prilaščanja vseh vrst in stopenj. Troli, youtuberji in instagramerji nam zapuščajo skupek praks in estetik, ki spominjajo na zapovedi zgodovinskih avantgard, veselo popačenih na čudaški, divji in razvraten način. In torej, kako je umetnosti, ki jo še vedno najdemo v muzejih in galerijah, uspelo odgovoriti na takšne grožnje? In zlasti: kaj, če v prihodnosti učbeniki za umetnostno zgodovino ne bodo prikazovali del kakšnega genialnega umetnika iz 19. stoletja, ampak anonimne meme uporabnikov, ki se skrivajo za neverjetnimi psevdonimi? Valentina Tanni v tej knjigi – prvi, ki poskuša celovito kartografirati odnos med vizualnimi umetnostmi in digitalnimi kulturami od začetka tretjega tisočletja – znova prehodi pot, ki nas je pripeljala »od Marcela Duchampa do TikToka«, in v glavnih potezah prikaže obrise enega najbolj privlačnih in na trenutke pretresljivih tokov sodobnega časa.
SI | 10,5 x 16,7 cm | 272 pp | čb tisk | mehka vezava | 2021 ISBN 978-961-95064-8-6
Kolofon
Valentina Tanni: MemesteticA – Večni september umetnosti Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana
Izdaja v okviru konference Taktike & Praksa #11: MemesteticA Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji
Predavanje Valentine Tanni je poglobljen uvod v teme njene knjige MemesteticA – Večni september umetnosti, ki je izvirno izšla v italijanščini pri založbi Nero Editions, zdaj pa je Aksioma izdala njen slovenski prevod. V predstavitvi se avtorica poglobi v divji in estetsko zahteven svet memetskih podob in viralnih vsebin, pri čemer analizira njegov specifični jezik in gradi povezave z zgodovino moderne in sodobne vizualne umetnosti.
Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da na prodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!
AVTOR
Smetnjak je anonimni kolektiv iz Slovenije, ki že več kot desetletje format memov spaja s teorijo in umetnostjo. Z enim samim ciljem: vsakdanjo politiko spremeniti v nekaj, kar bi bilo bolj fascinantno, milo, zabavno. Viralnosti primerno so se Smetnjakova dela pojavila v neštetih feedih in na portalih, kot so critical-theory.com, versobooks.com, adsoftheworld.com in artribune.com. Everything Must Go je Smetnjakova prva samostojna razstava.
Serija pogovorov Kuratorka: Valentina Tanni 20. maj–23. junij 2021 aksioma.org/streaming
Serija spletnih pogovorov, ki spremlja slovensko izdajo knjige MemesteticA Valentine Tanni, bo raziskovala svet memov in participatorne kulture, pri čemer se bo osredotočala na njegov odnos z moderno in sodobno vizualno umetnostjo. Cilj je obravnavati memsko estetiko in preučiti vlogo, ki jo bo ta neregulirani kulturni sistem, ki ga zaznamuje brezprimerna raven participacije, imel na preoblikovanje našega koncepta umetnosti in njene vloge v družbi.
Avtoceste, antene, zabojniki, skladišča, cevi, podmorski kabli, senzorji: beseda infrastruktura se običajno nanaša na »snov, ki omogoča gibanje druge snovi«, temeljne organizirane strukture in posrednike, ki podpirajo človeške izmenjave, ter vrednost, ki jo ljudje povezujejo z njimi. Toda preprosto opazovanje nakazuje, da se nekaj, kar ima čedalje večjo vrednost, dogaja ne le »nad« t. i. infra strukturami, pač pa tudi v in zunaj njih ter med njimi, ko jih ljudje snujejo in naseljujejo na vedno bolj zapletene načine, pri čemer vanje vlagajo svoja čustva in jih uporabljajo za merjenje, avtomatizacijo in grajenje svetovnih vizij in pričakovanj o prihodnosti. Ta esej je uvod v umetniške metodologije, ki kartirajo, si ogledujejo, uprizarjajo, secirajo, pripovedujejo, vizualizirajo, na silo odprejo, ponovno zašijejo in utelešajo sestavljeno v omrežje povezano strukturo, ki jo včasih imenujemo naša družba, včasih internet, včasih pa planet Zemlja. Iskanje alternativnih načinov njenega naseljevanja, uprizarjanja in vodenja nam omogoča, da odkrijemo več o teh infrastrukturah in nas samih znotraj njih.
EN | 10,5 x 16,7 cm | 180 pp | barvni tisk | mehka vezava | 2021 ISBN: 978-961-95064-3-1
Kolofon
Bani Brusadin: The Fog of Systems. Art as Reorientation and Resistance in a Planetary-Scale System Disposed Towards Invisibility POSEBNA IZDAJA PostScriptUM #37 Urednik zbirke: Janez Fakin Janša
Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Za založnika: Marcela Okretič
Prevod: Maja Lovrenov Lektura: Tea Kačar Strokovni pregled besedila: Marko Bauer Tehnični pregled besedila: Miha Šuštar Grafično oblikovanje in prelom: Luka Umek
(c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorjev | Ljubljana 2021
Projekt je nastal ob podpori Ministrstva za kulturo RS, Mestne občine Ljubljana in Acción Cultural Española (AC/E) prek Programa za internacionalizacijo španske kulture (PICE). Ta esej je rezultat raziskovanja, ki ga je leta 2020 finančno podprl urad katalonske vlade Oficina de Suport a la Iniciativa Cultural.
Delavnica je namenjena: akademski sferi, strokovnjakom s področja politologije, sociologije in antropologije, ljubiteljem spleta, ljubiteljem tehnologije, posameznim raziskovalcem na političnem in družbenem področju, navdušencem nad Enoto za raziskovanje kibernetske kulture (CCRU) in okultistom ter levim akceleracionistom.
Vsi smo z lastnega gledišča izkusili grde posledice tega, kar lahko prinese propaganda v memih in družbenih medijih. Od nenehne spletne propagande medijskega aparata neonacistov in belih supremacistov (t.i. alternativne desnice), ki mu je Donald Trump večkrat izkazal podporo, in njegovega slavnega čivka ob začetku volilne kampanje leta 2015, ki ga je prikazal v preobleki žabca Pepeja, do eksplicitnih izjav podpore belemu supremacizmu in uničujočih posledic, ki jih je kult Qanon imel za razkol med prijatelji in družinskimi člani in ki so najbolj nepričakovane uporabnike interneta (od vaše učiteljice joge do zaskrbljene mame in psihedeličnega šamana) pripeljale na rob teorij zarot.
Kaj se lahko naučimo iz te zmešnjave? Lahko mem spremeni realnost, v kateri živimo? Kateri so bili najbolj vplivni ali mogoče celo čarobni memi v zgodovini spleta? Lahko te medijske strategije subvertiramo s stališča običajnih ljudi?
Na delavnici Memi kot hipersticijska tehnologija bo Clusterduck predstavil orodje in prakse, ki jih člani kolektiva nenehno uporabljajo za raziskovanje sveta memologije in proučevanje subkulturnega interneta. Potem bomo skupaj izvedli participativno terensko raziskavo v globini mreže družbenih medijev, da bi razvozlali odnos med internetnimi memi in hipersticijskimi tehnologijami.
Na delavnici bomo udeležence razdelili v skupine, da poglobimo raziskovanje in isti predmet preučevanja obravnavamo z več gledišč. Uporabljali bomo klepete na Telegramu in druge platforme, da delimo vhodne podatke, ugotovitve in prispevke, pri čemer bomo vzpostavljali povezave med pojavi, s katerimi se bomo srečali, in jih analizirali. Na koncu delavnice bomo v povzetku raziskovanja skupaj ustvarili digitalni kolaž, ki ga navdihuje delo Aby Warburg, in ga vključili na panele »Detektivskih zidov« projekta Meme Manifesto.
Delavnica je del transmedijskega projekta o internetnih memih Meme Manifesto, ki raziskuje skrivne pomene in komunikacijske potenciale memske simbologije in v okviru katerega se Clusterduck loteva različnih vidikov memske kulture prek različnih medijev: umetniške knjige, interaktivne spletne strani, fizične instalacije in participativne delavnice. Rezultati delavnice Memi kot hipersticijska tehnologija bodo vključeni v kompilacijsko delo projekta Meme Manifesto.
AVTORJI
Clusterduckje interdisciplinarni kolektiv, ki deluje na področjih študij novih medijev, oblikovanja in transmedijev, pri čemer raziskuje procese in akterje za ustvarjanjem na internetu osnovanih vsebin. Clusterduck trenutno razvija Meme Manifesto, transmedijski projekt, ki raziskuje skrivne pomene in komunikacijske potenciale memske simbologije. V zadnjih štirih letih je ustvaril participativni razstavi #MEMEPROPAGANDA in #MEMERSFORFUTURE, ki preiskujeta vlogo memetike v časih postresnice in v globalnem gibanju za podnebno pravičnost. Dela kolektiva Clusterduckso bila razstavljena na festivalih Ars Electronica, The Influencers, Impakt Festival, re:publica, Tentacular Festival, IFFR in Radical Networks in v galerijah Greencube Gallery in Arebyte.
Memi, ki jih je prvi opredelil biolog Richard Dawkins leta 1976, so ideje, ki s pomočjo reprodukcije in evolucije potujejo in se širijo hitreje od drugih. V okolju množičnih medijev so memi lahko karkoli od popularnih podob, kratkih prizorov iz filmov in nanizank, do skečev in glasbe iz reklam. Od poznih devetdesetih let so memi neizogibno našli idealna tla za razcvet v okolju »razširljivih medijev« (Henry Jenkins), ki ga nudi internet. Viralni videi, čudne slike in insajderske šale se širijo znotraj medija, ki omogoča takojšnjo manipulacijo in delitev. Od samega začetka so bili memi osrednje zanimanje interdisciplinarnega kolektiva Clusterduck, ki je zbral številne udeležence iz različnih evropskih držav okoli množice spletnih platform in se osredotočal na procese in akterje za ustvarjanjem z internetom povezanih vsebin. Medtem ko je njihova spletna razstava #MEMEPROPAGANDA raziskovala politični in aktivistični potencial memov, pa transmedijski projekt MEME MANIFESTO (2018–) raziskuje skrivne pomene in komunikacijske potenciale memske simbologije. Na osnovi estetike spletnih teoretikov zarot, starodavnih knjig urokov in najsodobnejšega digitalnega oblikovanja si MEME MANIFESTO prizadeva biti priročnik za memsko produkcijo, visoko sofisticirana dokumentacija sodobne memske pokrajine in umetniška knjiga o skrivnih plateh interneta. MEME MANIFESTO raziskuje različne vidike memske kulture prek različnih medijev: spletne instalacije in participativnega arhiva, imenovanega Safari, fizične instalacije Detektivski zid in serije delavnic z naslovom Protokoli Meme manifesta, kjer so udeleženci pozvani, da prispevajo vsebine, podobe in razprave k izvedbi MEME MANIFESTA. Projekt je bil izveden leta 2020 na rezidenci Emap/Emare pri Impaktu, zdaj pa začenja potovati po svetu. Ob svojem obisku Aksiome bo kolektiv Clusterduck prinesel predstavitev Detektivskega zidu. Deset tabel, ki sestavljajo Detektivski zid in so se navdihovale pri slavnem Bilderatlas Mnemosyne Aby Warburg ter namigujejo na t.i. Nori zid iz mema Pepe Silvia, obravnava deset različnih tem in momentov iz zgodovine memske kulture od leta 2006 do danes. Obiskovalci so povabljeni, da preučujejo nori zid in raziskave, na katerih ta temelji, s pomočjo Vodiča po Detektivskem zidu, ki sta ga izdala Aksioma in Impakt. In da bi si obiskovalci lahko pobližje ogledali digitalne različice tabel, jih Clusterduck prek serije pripisov in povezav vabi, da se podajo po skoraj neskončni vrsti zajčjih lukenj. Clusterduck pri tem priporoča previdnost in postopanje na lastno odgovornost. Kot Marc Tuters izpostavi v uvodnem besedilu Vodiča: »Če ga pogledamo skozi paralaksno perspektivo totalitete (Jameson) in mikropolitičnega (Deleuze in Guattarri), ima Clusterduckov nemogoč projekt kartiranja memske kulture nekaj značilnosti subkulturnega cepiva, ko se inokuliramo prek nadzorovane izpostavljenosti. Tako kot za koronavirus tudi za chanovsko kulturo vemo, da ne bo nikoli izginila, ne glede na to, kako zelo bi si nekateri to želeli. V skladu z akceleracionisti lahko rečemo, da tako ni druge poti ven kot tiste skozi. Bistroumnost Clusterducka je v resnosti, s katero pristopajo k objektu, ki noče, da bi ga jemali resno. Ta odnos jim je dovolil, da so v našem imenu zrli v brezno, ne da bi pri tem tudi sami postali pošasti.«
AVTORJI
Clusterduckje interdisciplinarni kolektiv, ki deluje na področjih študij novih medijev, oblikovanja in transmedijev, pri čemer raziskuje procese in akterje za ustvarjanjem na internetu osnovanih vsebin. Clusterducktrenutno razvija Meme Manifesto, transmedijski projekt, ki raziskuje skrivne pomene in komunikacijske potenciale memske simbologije. V zadnjih štirih letih je ustvaril participativni razstavi #MEMEPROPAGANDA in #MEMERSFORFUTURE, ki preiskujeta vlogo memetike v časih postresnice in v globalnem gibanju za podnebno pravičnost. Dela kolektiva Clusterduck so bila razstavljena na festivalih Ars Electronica, The Influencers, Impakt Festival, re:publica, Tentacular Festival, IFFR in Radical Networks in v galerijah Greencube Gallery in Arebyte.
Raziskovanje memov kot umetnosti in umetnosti kot memov
Clusterduck
Clusterduck Raziskovanje memov kot umetnosti in umetnosti kot memov
Delavnica Sreda, 19. maj 2021 15:30–18:30 Na spletu
Mesta so polna. Registracija ni več mogoča.
Jezik: angleščina Št. udeležencev: 15
Delavnica je namenjena: akademski sferi, aktivistom, umetnostnim zgodovinarjem, oblikovalcem, ljubiteljem spleta, strokovnjakom na področju vizualne umetnosti in vsem, ki so usmerjeni k neortodoksnemu pristopu k študijam internetnih memov.
Delavnica je del transmedijskega projekta o internetnih memih Meme Manifesto, ki raziskuje skrivne pomene in komunikacijske potenciale memske simbologije in v okviru katerega se Clusterduck loteva različnih vidikov memske kulture prek različnih medijev: umetniške knjige, interaktivne spletne strani, fizične instalacije in participativne delavnice.
Clusterduck bo predstavil orodje in prakse, ki jih člani kolektiva nenehno uporabljajo za raziskovanje sveta memologije in proučevanje subkulturnega interneta. Potem bomo skupaj izvedli participativno terensko raziskavo v globini mreže družbenih medijev, da bi razvozlali odnos med internetnimi memi in sodobno umetnostjo. Ali meme lahko obravnavamo kot umetnost? Kaj je skupno memetskim in umetniškim oblikam? Ali na nekatere tipe memov vplivajo umetniška gibanja, kot so dadaizem, kubizem, minimalizem, abstraktna umetnost?
Na triurni delavnici bomo udeležence razdelili v skupine, da poglobimo raziskovanje in isti predmet preučevanja obravnavamo z več gledišč. Uporabljali bomo klepete na Telegramu in druge platforme, da delimo vhodne podatke, ugotovitve in prispevke, pri čemer bomo vzpostavljali povezave med pojavi, s katerimi se bomo srečali, in jih analizirali. Na koncu delavnice bomo v povzetku raziskovanja skupaj ustvarili digitalni kolaž, ki ga navdihuje delo Aby Warburg, in ga vključili na panele »Detektivskih zidov« projekta Meme Manifesto.
AVTORJI
Clusterduckje interdisciplinarni kolektiv, ki deluje na področjih študij novih medijev, oblikovanja in transmedijev, pri čemer raziskuje procese in akterje za ustvarjanjem na internetu osnovanih vsebin. Clusterducktrenutno razvija Meme Manifesto, transmedijski projekt, ki raziskuje skrivne pomene in komunikacijske potenciale memske simbologije. V zadnjih štirih letih je ustvaril participativni razstavi #MEMEPROPAGANDA in #MEMERSFORFUTURE, ki preiskujeta vlogo memetike v časih postresnice in v globalnem gibanju za podnebno pravičnost. Dela kolektiva Clusterduck so bila razstavljena na festivalih Ars Electronica, The Influencers, Impakt Festival, re:publica, Tentacular Festival, IFFR in Radical Networks in v galerijah Greencube Gallery in Arebyte.
V zadnjih desetih letih je participatorna kultura postajala vedno bolj relevantna in je močno vplivala na način našega ustvarjanja, uživanja in izmenjevanja vsebin. Vedno večji dostop do interneta – ki dosega že 60 odstotkov sveta – je dejansko vodil do radikalnih sprememb na mnogih ravneh in nas prisilil, da ponovno premislimo svoje ideje o komunikaciji, ekonomiji, politiki in tudi umetnosti. Nova splošno razširjena digitalna pismenost, tako v smislu produkcije vsebin kot njihove distribucije, skupaj z vzpostavljanjem presenetljivo pestre palete virtualnih skupnosti rojeva sveže jezike in estetike na dnevni ravni ter v neustavljivem in vrtoglavem ciklu kulturnega proizvajanja in predelovanja.
Internetni memi v vseh svojih različnih oblikah in variacijah, kot so podobe s pripisom, videi, fotokaprice, krilatice in performativne verige, tvorijo vroče jedro tega novega ekosistema: oblikujejo naš pogled na svet, vplivajo na kulturne in politične procese, a jih lahko, sledeč študiji postmodernizma Fredrica Jamesona, beremo tudi kot našo prevladujočo »kulturno logiko«, logiko, ki se osredotoča na divjo apropriacijo, neskončno remiksanje in drzno resignifikacijo.
Medtem ko so se družbene in politične implikacije internetnih memov na široko analizirale, je bil estetski diskurz pogosteje spregledan. Ne le, da kalejdoskopski in kaotični svet spletne participatorne kulture vpliva na številne sodobne umetnike, še posebej na področju vizualne umetnosti, pač pa je tudi sam po sebi neodvisna umetniška tovarna, ki proizvaja plaz ustvarjalnih vsebin, ki oblikujejo naš pogled in okus. Prav tako je nemogoče ne opaziti, da vedno več ljudi – spontano in pogosto nevede – privzema prakse, ki se naslanjajo neposredno na avantgardo, kot so apropriacija, détournement, skrajna fotografska manipulacija, performativna dejanja in eksperimentalna uporaba jezika. Da bi opisal take kulturne taktike, še posebej v kontekstu zelo priljubljenih družbenih platform, kot so Facebook, Twitter, Instagram, Reddit in TikTok, je kanadski strokovnjak Darren Wershler skoval izraz »divji konceptualizem«, ki poudarja njihov spontan in neukročen značaj.
Program MemestetikA raziskuje svet memov in participatorne kulture tako, da se osredotoča na njegov odnos z moderno in sodobno vizualno umetnostjo. Cilj je obravnavati memsko estetiko in preučiti vlogo, ki jo bo ta neregulirani kulturni sistem, za katerega je značilna brezprimerna raven participacije, igral pri preoblikovanju našega koncepta umetnosti in njene vloge v družbi.
Naredi sam troli, youtuberji in instagramerji nam zapuščajo skupek praks in estetik, ki spominjajo na zapovedi zgodovinskih avantgard, veselo popačenih na čudaški, divji in razvraten način. In torej, kako je umetnosti, ki jo še vedno najdemo v muzejih in galerijah, uspelo odgovoriti na takšne grožnje? In zlasti: kaj, če v prihodnosti učbeniki za umetnostno zgodovino ne bodo prikazovali del kakšnega genialnega umetnika iz 19. stoletja, ampak anonimne meme uporabnikov, ki se skrivajo za neverjetnimi psevdonimi?
Valentina Tannije umetnostna zgodovinarka, kustosinja in predavateljica. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča na razmerje med umetnostjo in tehnologijo, posebno pozornost pa namenja internetni kulturi. Trenutno uči digitalno umetnost na Politehniki v Milanu in predava v okviru programa Digitalne kulture na NABA (Nuova Accademia di Belle Arti) v Rimu in Milanu. Je del uredniške ekipe Artribune kot piska, urednica in svetovalka za družbene medije. Objavila je Random. Navigando contro mano, alla scoperta dell’arte in rete (Link editions, 2011) in Memestetica. Il settembre eterno dell’arte (Nero, 2020). Od novembra 2020 je članica upravnega odbora fundacije Quadriennale di Roma.
Avtoceste, antene, zabojniki, skladišča, cevi, podmorski kabli, senzorji: beseda infrastruktura se običajno nanaša na »snov, ki omogoča gibanje druge snovi«, temeljne organizirane strukture in posrednike, ki podpirajo človeške izmenjave, ter vrednost, ki jo ljudje povezujejo z njimi. Toda preprosto opazovanje nakazuje, da se nekaj, kar ima čedalje večjo vrednost, dogaja ne le »nad« t. i. infra strukturami, pač pa tudi v in zunaj njih ter med njimi, ko jih ljudje snujejo in naseljujejo na vedno bolj zapletene načine, pri čemer vanje vlagajo svoja čustva in jih uporabljajo za merjenje, avtomatizacijo in grajenje svetovnih vizij in pričakovanj o prihodnosti. Ta esej je uvod v umetniške metodologije, ki kartirajo, si ogledujejo, uprizarjajo, secirajo, pripovedujejo, vizualizirajo, na silo odprejo, ponovno zašijejo in utelešajo sestavljeno v omrežje povezano strukturo, ki jo včasih imenujemo naša družba, včasih internet, včasih pa planet Zemlja. Iskanje alternativnih načinov njenega naseljevanja, uprizarjanja in vodenja nam omogoča, da odkrijemo več o teh infrastrukturah in nas samih znotraj njih.
SI | 14.8 x 21 cm | 62 strani | barvno | mehka platnica | 2021 ISBN 978-961-95064-2-4 (Tiskana) ISBN 978-961-95064-6-2 (Digitalna)
Bani Brusadin Megla sistemov. Umetnost kot preorientacija in odpor v sistemu planetarnega obsega
PostScriptUM #37 Urednik zbirke: Janez Fakin Janša
Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Zanj: Marcela Okretič
Prevod: Maja Lovrenov Lektura: Tea Kačar Strokovni pregled besedila: Marko Bauer Tehnični pregled besedila: Miha Šuštar Design: Luka Umek Layout: Sonja Grdina
(c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorjev | Ljubljana 2021
Tisk na zahtevo: Lulu.com | www.lulu.comProjekt je nastal ob podpori Ministrstva za kulturo
RS, Mestne občine Ljubljana in Acción Cultural Española (AC/E) prek Programa za internacionalizacijo španske kulture (PICE).
Ta esej je rezultat raziskovanja, ki ga je leta 2020 finančno podprl urad katalonske vlade Oficina de Suport a la Iniciativa Cultural.
Internet Yami-Ichi
Internet Yami-Ichi
Sejem 22. maj 2021 10:00–14:30
Centralna tržnica Ljubljana
»Nekoč naj bi internet bil kraj ‘svobode’, dandanes pa je tako zadrgnjen. Zato se izklopimo, odjavimo in skočimo v resnični svet. Internet Yami-Ichi je bolšji sejem za »brskanje« iz oči v oči. Vzemite si svoje internetne svoboščine tukaj, z nami,« piše v uradni predstavitvi Internet Yami-Ichi. Internet Yami-Ichi, ki ga je zasnoval in predstavil IDPW – »skrivno društvo na internetu«, ki organizira dogodke in zabave in vključuje številne japonske medijske umetnike – je nastal, ko je Applova trgovina umetniški skupini EXONEMO zavrnila aplikacijo. Ideja aplikacije je bila, preprosto, vzpostavitev nespletnega »črnega trga«, kjer bi uživali v svobodi izmenjave, ustvarjanja in komunikacije, ki so nekoč pripadali internetu, preden so se predali interesom korporacij in nadzoru politične oblasti. Kraj, kjer bi predstavili in prodajali podatke in z internetom navdahnjene ideje.
Internet Yami-Ichi, ki je bil prvič predstavljen v Tokiu novembra 2012, je bil nišni uspeh. Ponujen na spletu kot odprt format, ki ga lahko udejanji kdorkoli, če sledi enostavnemu »receptu«, se zlahka širi po svetu. Doslej bilo izvedenih že trideset dogodkov. Glede na recept je Internet Yami-Ichi dogodek, kjer se »internetovski izdelki in storitve materializirajo v realnem prostoru. Od vas je odvisno, kako boste interpretirali to ‘ovskost’.« Bolj odprta in ohlapna kot je definicija, boljše je: umetniki, oblikovalci in izdelovalci lahko predstavijo funkcionalno in disfunkcionalno programsko opremo, publikacije in predmete, ki se tiskajo na zahtevo, puloverje, majice, našitke, električna vezja, družabne igre, igre s kartami, predstave, blago z napako, eksperimente fizičnega računalništva, z memi krašene nogavice in priponke. Sveža in eksperimentalna narava tega formata zahteva, da meje med praksami (umetnost/oblikovanje) in ravnmi (profesionalna/amaterska) ostanejo zabrisane. Občinstvo mora biti vpleteno v vlogah strank, udeležencev, igralcev, nastopajočih. Dogodek raziskuje in prevprašuje vse bolj zabrisane meje med spletnim in nespletnim, razvija alternativno ekonomijo za umetniški svet in nudi platformo, kjer se lahko delijo skrbi glede tega, kaj je internet postal, pa tudi ustvarjalne ideje, ki bi lahko vplivale na njegov prihodni razvoj.
KOLOFON
Produkcija sejma: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2021
Silvio Lorusso Množična hlapčevska družba V Rotterdamu živeči pisatelj, umetnik in oblikovalec Silvio Lorusso v eseju, ki je bil najprej objavljen v italijanščini pri založbi NERO, obravnava svojo idejo družbe razdeljevanja nalog, ki jo je na kratko orisal v svoji knjigi Entreprecariat: Everyone Is an Entrepreneur. Nobody Is Safe (2018). Družba prenašanja nalog na druge ni več razdeljena na Marxove razrede, temveč je oblikovana v nov piramidalni red. Na vrhu je profesionalna elita, ki reproduktivno delo prenaša na nižje ravni, da bi pridobila čas in lahko delala več, na dnu je zelo razdeljen služabniški razred. Nestabilni profesionalni razred na sredini si prizadeva postati del elite, pri čemer v svojem delu prehaja med profesionalci in služabniki. Mikroelita na vrhu uzakonja sebe in sistem razdeljevanja nalog s pripovedovanjem zgodbe, ki služabnike spremeni v podjetnike, kar je natanko to, kar počnejo platforme ekonomije na poziv.
SI | 14.8 x 21 cm | 12 pp | barvni tisk | mehka platnica | 2021
Srna tava po podatkovnem centru. Zdi se, da se žival boji zvoka, ki ga proizvaja s hojo po tehničnih tleh, raztresenih kablov in utripajočih luči strežnika. Kako je prišla tja, pod te umetne luči, v ta prostor, ki naj bi bil hermetično izoliran od zunanjosti? Posnetki v nizki resoluciji, ki jih je verjetno posnela nadzorna kamera, dajo pridih realnosti sicer čarobni in nerealni sliki živega bitja, ki preiskuje tokove podatkov.
Ta video, prikazan na vertikalnem ekranu, je osrednje delo multimedijske instalacije Netrdne infrastrukture in zajčje luknje španskega umetnika Maria Santamarie. Zajčje luknje tradicionalno veljajo za stranska vrata med različnima dimenzijama: Alica prav preko zajčje luknje prvič vstopi v čudežno deželo. Vendar – ali je omrežni prostor res drugačen od fizičnega prostora? Mu manjka materialnosti? Se zanaša na drugačno idejo prostora in časa? Od leta 2010 Santamaria raziskuje fizične manifestacije podatkov in informacij in prevprašuje metaforo oblaka, ki so jo, preden je postala »obča vera«, na široko uporabljali vsi, ki so registrirali patente, povezane z internetom in katerokoli omrežno napravo, kot to lahko vidimo v delu Cloudplexity (2019), zbirki internetnih reprezentacij, vzetih iz baze podatkov patentov ZDA. Leta 2016 je Santamaria z ukazom »traceroute« sledil gibanju podatkov svoje spletne strani od svojega strežnika (v italijanskem Bergamu) do svojega računalniškega ekrana; potem je sledil tej poti in potoval iz Barcelone v Bergamo prek Švice, Stockholma, Milana in Perugie. Za potovanje, ki ga podatki opravijo v 50 milisekundah, je potreboval štirinajst dni: absurdno, nelogično potovanje, če ga gledamo v človeških okvirih, saj je daleč od linearnega, a to vizualizira infrastrukturo, po kateri se podatki premikajo. S podobnim namenom Santamaria od leta 2018 organizira »oglede interneta« na različnih lokacijah in skupine ljudi vodi po mestu v iskanju vozlišč lokalnega omrežja.
V Netrdnih infrastrukturah in zajčjih luknjah (2020) tla razstavnega prostora deloma pokrivajo tehnična tla, ki se v podatkovnih centrih običajno uporabljajo za skrivanje kablov. Ožičene črne cevi, razpršene po tleh, tvorijo usmerjevalnik, ki ga je oblikoval umetnik, in generirajo odprto omrežje, identificirano z ikono 🕳️. Omrežje »zajčja luknja« je bilo sprogramirano, da pošlje signal na različne geografske lokacije, iskajoč največjo možno razdaljo, ki jo dovoljujejo omrežni protokoli, preden prispe na razstavno mesto, s čimer nabere določeno zamudo, ki postane vidna prek drugega video dela: dva ekrana (en, povezan z galerijskim wifijem, drugi pa z omrežjem »zajčja luknja«) prikazujeta živo sliko Foucaultovega nihala. Prek eksplicitne reference na delo Felixa Gonzalez-Torresa Perfect Lovers (1991) to delo pokaže materialnost digitalnega časa, ki je običajno ne opazimo, ker se zdi, da podatki pripotujejo v hipu.
Ker nam omogočajo, da spregledamo »konsenzualno halucinacijo« (William Gibson) oblaka (ki je bil nekoč znan kot kiberprostor), nam ti trije glavni elementi instalacije (delno nameščena tehnična tla, srna v podatkovnem centru in nepopolna ljubimca) pomagajo, da se zavemo fizičnega, telesnega odnosa, ki ga imamo z določenimi infrastrukturami, ki naj bi bile trdne in nevidne, a se lahko enostavno na novo skonstruirajo.
AVTOR
Roberto Ruiz
Mario Santamaría (Španija, 1985) dela na širokem področju različnih medijev, pri čemer pogosto uporablja fotografijo, video, performans, spletne strani in spletne intervencije. Njegovo raziskovanje se osredotoča na pojav sodobnega opazovalca in posveča pozornost tako reprezentacijam sveta kot napravam vida in mediacije. Njegovo delo vključuje teme, kot so digitalizacija, omrežja, infrastrukture, domišljija, algoritmi in telo. Njegovo delo je bilo med drugim prikazano v MACBA in Fundació Antoni Tàpies v Barceloni, ZKM Karlsruhe, WKV Stuttgart, Edith-Russ-Haus Oldenburg, CENART Mexico, Arebyte London, Münchner Stadtmuseum, Das Weisse Haus Vienna in na bienalih v Solunu, Havani in Lyonu.Nedavno je bil finalist za nagrado Post-Photography Prototyping Prize, ki jo podeljuje Fotomuseum Winterthur, in vključen v Watched! Surveillance, Art and Photography fundacije Hasselblad Foundation.
BROŠURA
Bani Brusadin Megla sistemov Umetnost kot preorientacija in odpor v sistemu planetarnega obsega PostScriptUM #37
Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2021
Finančna podpora: Acción Cultural Española (AC/E) prek Programa za internacionalizacijo španske kulture (PICE) v okviru podporne mobilnosti, Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Domen Pal / Aksioma
V preteklih letih je skrb zase postala norma tega, da se predstavljamo kot odgovorni, vzorni posamezniki v sodobnih družbah. Posledično je meditacija postala recept ne le za premagovanje vseh vrst duševnih stisk, pač pa tudi za doseganje harmonije v naših odnosih. Newagevska meditacija predstavlja ključ do popolnoma uravnoteženega življenja, saj sugerira, da smo odgovorni za lastno srečo in da je ta odvisna le od tega, kako dojemamo sebe in svojo okolico. Pokaže nam, kako se umiriti in se ne zmeniti za vse neprijetne misli, ki se nam podijo po glavi. Z vsakim vdihom zajamemo pozitivno energijo, z vsakim izdihom pa se znebimo negativnih čustev, kot so občutki jeze, stresa, napetosti, nezadovoljstva, žalosti in obupa. Toda na ta način tudi potlačimo tisto, kar nam omogoča, da stanje stvari postavimo pod vprašaj. Renata Salecl v knjigi Izbira zapiše: »V današnjih kriznih in negotovih časih ideologija pozitivnega mišljenja igra ključno vlogo pri prikrivanju potrebe po ponovnem premisleku o naravi družbenih neenakosti in po iskanju alternativ načinu, ki ga je razvil kapitalizem. Kadar posamezniki začnejo verjeti, da so gospodarji lastne usode, in kadar je pozitivno mišljenje na voljo kot panaceja za vse gorje, ki ga trpijo zaradi družbene neenakosti, družbeno kritiko vse bolj nadomešča samokritika.« [1]
Shekana meditacija deluje na nasproten način tako, da zmoti našo idejo sebstva in spodkopava našo antropocentrično vero v izjemnost človeka. Shekana meditacija je vodena meditacija, ki poslušalca spodbudi k razmisleku o tem kaj (ne) pomeni biti človek, če naj priznamo vse organizme, ki soobstajajo z nami. Znanost pravi, da človeka sestavlja le okoli 44 % človeških celic in 56 % nečloveških celic. Zato takrat, ko razmišljamo o sebi, dejansko razmišljamo o različnih drugih vrstah, ki predstavljajo neločljivi del nas.
Shekana meditacija nam pomaga razumeti, kako odvisni smo od naravnih sistemov in drugih biotskih organizmov. Z njeno pomočjo spoznamo, da smo vpleteni v mrežo življenja in ne obratno – v kar nas je prepričal neoliberalizem, namreč da smo na vrhu piramide življenja in da imamo pravico izkoriščati naravne vire in brezglavo onesnaževati okolje. Tako kot tradicionalna meditacija tudi Shekana meditacija spodbuja samozavedanje na dveh ravneh: telesni in duhovni, toda s ključno razliko: odpira pluralistični pogled na oboje in tako neti drugačen odnos do sveta in našega mesta v njem. Kot pravi Robert N. Watson: »Razumeti življenje – tako kot v Shakespearovih zadnjih dramah – kot serijo tragikomedij ločevanja in ponovnega združevanja namesto kot na propad obsojeno prizadevanje človeškega sebstva za lastno nesmrtnost je velikanski korak k ekološki senzibilnosti.« [2]
Projekt je predstavljen kot imerzivna zvočna instalacija in se namenoma izogiba vizualni reprezentaciji vsebine, saj govori o človeškemu očesu nevidnem mikrobnem življenju in skritih odnosih moči. Poudarek je na prevpraševanju obstoječih prepričanj in idej, tj. komponent, ki obstajajo v našem umu in do katerih lahko najlažje dostopamo tako, da zapremo oči in razmišljamo.
[1] Salecl, R., Izbira, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2010.
[2] Watson, R. N., Renaissance selfhood and Shakespeare’s comedy of the common, The Routledge Companion to the Environmental Humanities, Routledge, 2017.
AVTOR
Julia Karczewska
Tamara Lašič Jurković (1994) je leta 2020 magistrirala iz industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Pri delu se osredotoča na okoljske in družbene problematike 21. stoletja ter vlogo oblikovanja pri njihovem naslavljanju. Rešitve išče v produktnem, storitvenem, sistemskem in spekulativnem oblikovanju, s poudarkom na soustvarjanju, participaciji, odprtokodnosti in dostopnosti za opolnomočenje posameznikov in skupnosti. V študijskem letu 2018/19 se je v okviru študijske izmenjave šolala na Akademiji za oblikovanje in obrt v Göteborgu, kjer je začela raziskovati teorijo posthumanizma v kontekstu oblikovanja. Kot sokustosinja je sodelovala pri zasnovi razstave Thinking the Conditions of Our Time, ki je bila leta 2019 predstavljena na 22. Milanskem trienalu.
KOLOFON
Avtor: Tamara Lašič Jurković Mentorja: Thomas Laurien (HDK-Valand, University of Gothenburg), Janez Janša Oblikovalec zvoka: Julij Zornik
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2021
Tehnična podpora: Zavod Projekt Atol
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Sponzorji: e-Bralec in partnerji Alpineon, Amebis, Institut Jožef Stefan
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Ej, ej, ej, poslušaj! Da bi to delovalo, potrebujem vso tvojo pozornost. Padel si namreč naravnost v petrijevko. Ti si človeški mikrob. Nihče več te ne more videti ali slišati, vsaj ne od tam zgoraj. Poskušal ti bom pomagati, da se spraviš ven v enem kosu, ampak za to boš moral sodelovati. Kdo sem jaz? Jaz živim tukaj. Sem tukajšnji rožnati plamenec, serpulidni črv, žival, rastlina, mineral. V bistvu se to dogaja kar pogosto. Saj veš, to, da obiskovalci padejo v gozd želatine. Večina jih umre, ampak ti izgledaš precej spreten, mislim, da ti mogoče lahko celo uspe. So vas v ta laboratorij pripeljali na ekskurzijo ali kaj takega? Skratka, srečo imaš, da si padel v dokaj nov eksperiment. Bakterije so ravno začele rasti na tem vzorcu, tako da so počasne in nerodne. Sploh še niso prava kolonija! Nisem prepričan, za kakšne bakterije gre, ampak na tvojem mestu bi se pobral od tukaj, preden bi izvedel odgovor. Kakršne koli že so, so ponavadi lačne.
Vzemi si minuto in se ozri okoli sebe. Si opazil, kako mehko je vse? To je zato, ker smo v nenehnem stanju transformacije. Strjene formacije nas samo omejujejo. Prožna, zdrizasta sluz je ta, ki spodbuja življenje in aktivnost. Nekateri bi temu rekli celo čuječnost. Si opazil njen dih? Ona, tukaj, mi, jaz. Dihamo – seveda ne na enak način kot ti. Sluz absorbira vse. Če boš pri miru, bo absorbirala tudi tebe. Ne ustavljaj se in ničesar se ne dotikaj predolgo, ker te bo posrkala vase in postal boš del nje. Razen če si tega želiš.
Če bi bil Jerry Seinfeld bakterija, bi mogoče rekel: »Kaj je s tem surovim individualizmom?« Ta v resnici ne obstaja, veš. Ljudje so tako čudni.
Spravil te bom ven, čeprav mislim, da bi bilo bolje, da se predaš. Samo slediti moraš mojemu glasu.
Domen Pal
Razstava Softshell Creeper se predstavlja kot nenehno rastoče, prenasičeno ozemlje mehkorazkošne kapricioznosti. Krošnja nahajpanega alienskega creepa zapolni razstavni prostor s svetlo obarvano serijo spreminjajoče se, neklikabilne infrastrukture, ki omogoča paralelno zmožnost delovanja, sestavljeno iz območij napada (strike zones) in napadov. V tej resničnosti, ki je »bolj pokrajina kot artefakt«, se umetne in organske oblike zlivajo, medtem ko gledalec navigira skozi neenoten, spremenljiv teren. Razstava se nanaša na specifične strukture naracije v video igrah in njihovo pogosto postopno razkrivanje informacij. Telesno procesiranje kateregakoli neznanega konteksta zahteva sprejemanje takojšnjih sodb in odločitev in ga zato spremlja povečan občutek strahu in nestabilnosti. Ali je dvoumni bližajoč se Softshell Creeper zaveznik ali sovražnik, ob tem ostaja negotovo.
AVTOR
Domen Pal
Andrej Škufca je študiral likovno umetnost v Haagu (KABK) in v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 2014 tudi diplomiral. Svojo umetniško prakso je med drugim predstavil na samostojnih razstavah: Črni trg, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, 2020; Zero Hedge, Karlin Studios, FUTURA, Praga, 2019; Ksenomorfni objekti, Projektni prostor DUM, Ljubljana, 2017; Indiference, Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana, 2016. Poleg tega je tudi soustanovitelj in član uredniškega odbora revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum v Ljubljani.
KURATORKA
Christina Gigliotti je ameriška neodvisna kuratorka in publicistka, ki živi v Berlinu. Je pomočnica direktorja galerije Kraupa-Tuskany Zeidler, kjer tudi skrbi za odnose z umetniki. Prav tako sokurira programe za Galerijo Polansky v Pragi in Brnu. Od leta 2015 je kurirala več kot 55 razstavnih projektov po vsej Evropi in širše, njena besedila pa so bila objavljena v številnih publikacijah, med drugim v revijah, knjigah umetnika in katalogih.
KOLOFON
Avtor: Andrej Škufca Kuratorka: Christina Gigliotti
