Konzumiranje marginalnih medijskih praks ima dolgo zgodovino, v polni meri pa se je zahvaljujoč moči algoritemskega kuriranja imelo priložnost izraziti šele skozi pojav brainrota. S pomočjo analize perifernih medijev, strukturiranja vsebin kot digitalne luknje ter operacionalizacije kratkoformatnih vsebin v okviru komputacijske ekonomije esej ponazarja, kako je mogoče brainrot razumeti kot nebrzdan izraz algoritmične kulture.
THE VOID+ je mednarodna skupina raziskovalcev in umetnikov (Lea Sande, Tommaso Campagna, Jordi Viader Guerrero, Giulia Timis, Tisa Troha, Neža Knez in Oskar Kandare), ki pišejo, izvajajo in v živo prenašajo teoretske videoeseje kot obliko razširjenega založništva. Pobudo koordinirata zavod za sodobno umetnost Aksioma in Institute of Network Cultures.
EN | 120 x 120 mm | 56 strani | barvni tisk | trda platnica | 2026 ISBN 978-961-7173-71-0
Besedilo je razširjena različica v živo izvedenega videoeseja, ki ga je skupina THE VOID+ izvedla februarja 2026 v Projektnem prostoru Aksiome in Kinu Šiška v Ljubljani.
Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana www.aksioma.org | aksioma@aksioma.org Zanj: Marcela Okretič Glavni urednik: Janez Fakin Janša
Koncept in raziskava: THE VOID+ Writing: Lea Sande Urednici: Jordi Viader Guerrero, Tisa Troha Lektura: Miha Šuštar Oblikovanje in prelom: Tisa Troha
Ilustracije na naslovnici in v poglavjih izvirajo iz: Rabelais, F. (2009). Les songes drolatiques de Pantagruel (ur. E. Tress). Internet Archive. Pridobljeno 22. septembra 2026 (izvirno delo objavljeno leta 1565).
Cave Machines: On the Platonic Representation Hypothesis
M. Beatrice Fazi
M. Beatrice Fazi Cave Machines: On the Platonic Representation Hypothesis
Predavanje 13. oktober 2026 ob 18. uri Moderna galerija, Ljubljana
Vprašanja in odgovore moderira Marko Bauer
S predavanjem M. Beatrice Fazi v Moderni galeriji Zavod Aksioma in Weibel Institute for Digital Cultures predstavita serijo novih publikacij in spremljevalnih diskurzivnih dogodkov, ki bodo v prihodnjih mesecih potekali na različnih prizoriščih v Ljubljani in na Dunaju.
Italijanska filozofinja – znana po svojem delu na področjih filozofije računalništva, filozofije tehnologije in filozofije medijev – bo predstavila svoj novi esej z naslovom Cave Machines: On the Platonic Representation Hypothesis, ki ga bosta Aksioma in Univerza za uporabne umetnosti na Dunaju soizdali v okviru zbirke kratkih esejev PostScriptUM.
Tiskani izvodi bodo prvič na voljo na dogodku.
Leta 2024 so štirje raziskovalci na MIT-ju po Platonovi jami poimenovali naslednjo hipotezo: nevronske mreže, usposobljene na različnih podatkih in nalogah, se stekajo v eno samo reprezentacijo resničnosti. M. Beatrice Fazi v eseju Cave Machines to domnevo vzame dobesedno in ji sledi nazaj do Platona, kjer razpade. Modeli se nikoli ne obrnejo stran od stene; resničnost, ki se nahaja za njihovim ujemanjem, izgine. Kar ostane, je še bolj čudno od realizma: reprezentacija kot konstrukcija, struktura, ki je zgrajena, ne odkrita, in jama, ki je vse, kar obstaja.
Na dogodku bo postavljena tudi pop-up knjigarna z najnovejšimi publikacijami Aksiome ter izdajami lokalnih založniških pobud, kot so Maska, ETC. magazine, Kamizdat, Šum in knjižna zbirka Izhodi Založbe Sophia.
Predavanje Beatrice Fazi v Ljubljani je uvodni dogodek simpozija The Theory Cinematic Universe,
ki ga organizirata Aksioma in Weibel Institute for Digital Cultures in bo potekal 7. decembra 2026 v Kinu Šiška.
Več informacij kmalu.
AVTORICA
M. Beatrice Fazi je filozofinja, ki se ukvarja s filozofijo komputacije, tehnologije in medijev. Objavila je številna dela o omejitvah in potencialih komputacijske metode, digitalni estetiki in avtomatizaciji mišljenja. Je izredna profesorica na Univerzi v Sussexu (Združeno kraljestvo), avtorica knjige Contingent Computation: Abstraction, Experience, and Indeterminacy in Computational Aesthetics (2018) ter soavtorica knjige Digital Theory (2025).
MODERATOR
Marko Bauer je prevajalec, pisec in urednik. Pri založbi Sophia soureja zbirko Izhodi.
KOLOFON
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti Ljubljana, 2026
V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (Univerza v Ljubljani) in Moderno galerijo, Ljubljana
Uvodni dogodek simpozija The Theory Cinematic Universe, ki sta ga zasnovala in organizirala Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, in Weibel Institute for Digital Cultures.
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS
Naslovna fotografija: Swamp_Matter (Eva Garibaldi, Ana Laura Richter), posnetek iz videa Kamni so le navidez neživi, 2024
Opera za 14 metuljev (2025–2026) problematizira izginotje štirinajstih populacij štirih vrst metuljev z Ljubljanskega barja, posredno pa obravnava tudi vpliv gentrifikacije, povezane z razmahom turizma, na prebivalke in prebivalce mesta. V ospredje postavlja birokratske postopke ter raziskuje, kaj se zgodi, ko v institucionalni red vstopijo življenjske oblike, za katere ta nima predvidenega mesta. Umetnica je posegla v javni prostor in na pristojno upravno enoto vztrajno pošiljala obrazce za odjavo začasnega prebivališča, pri čemer je kot osebe navajala posamezne vrste izginulih metuljev. S to gesto je ustvarila birokratsko zagato, saj ti subjekti v uradnih registrih ne obstajajo. Formularje je uporabila kot osnovo za glasbeni zapis opere, v libreto pa je vključila anonimna osebna pričevanja in spletne pogovore o vplivu spreminjanja namembnosti bivalnih predelov na lokalno prebivalstvo. Projekt predstavlja kot prostorsko instalacijo; galerijski prostor je spremenila v nekakšno zapuščeno pisarno upravne enote, s čimer še dodatno poudari vpliv birokracije na vsakdanje življenje. Pisarniško pohištvo naseljuje prizorišče, iz njega pa se razlega zvočno delo Opera za 14 metuljev. S preobrazbo razstavišča umetnica gledalko_ca vabi v čutno izkušnjo in k razmisleku o tihem izginjanju življenjskih oblik, ki soustvarjajo naš skupni prostor.
AVTORICA
Matic Pandel
Lana Požlep je interdisciplinarna umetnica, ki ustvarja prostorske instalacije, v katerih združuje najrazličnejše materiale in pristope. Njena praksa raziskuje mesto kot nenehno spreminjajočo se strukturo, s posebnim poudarkom na procesih gradnje in prenove, ki jih obravnava kot materialne izraze sodobnih ekonomskih in političnih odločitev.
S samostojnimi razstavami se je predstavila v Aksioma Projektni Prostor, Galeriji P74 in DobraVaga v Ljubljani, na Festivalu fotografije v Mariboru, v Likovnem salonu v Celju, ter v Budapest Gallery v Budimpešti. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah, med drugim na Premieri – 5. trienalu mladih umetnic in umetnikov (Galerija sodobne umetnosti Celje, 2022), Drugačnih svetovih (Galerija Photon, Ljubljana, 2022) in Prostoru s potencialom premika (Moderna galerija, Ljubljana, 2024).
Zaključila je magistrski študij fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter trenutno študira na Sandberg Instituut v Amsterdamu, na oddelku Studio for Immediate Spaces.
KOLOFON
Avtorica: Lana Požlep
Libreto in glasbena podlaga: Lana Požlep Mastering zvoka: Jan Bajc Funa Upesnitev libreta in zborovska partitura: Kristina Pervanje Vrčon Zbor: Mešani pevski zbor Akademije za glasbo Ljubljana pod vodstvom Alenke Podpečan Solisti: Eva Kokot, Jan Jerman, Gorazd Ambrožič, Brina Vukovič
Razstavni tekst: Maja Hodošček Koproducent: Pokrajinski muzej Celje – Center sodobnih umetnosti (Mestna občina Celje)
Zahvale: Barbara Jernejčič Fürst, Matic Pandel, Luka Šturm, Peter Rauch, Matej Stupica
Price: 7€ Ta publikacija je na voljo samo v angleščini!
PostScriptUM#56
M. Beatrice Fazi Cave Machines: On the Platonic Representation Hypothesis
Leta 2024 so štirje raziskovalci na MIT-ju po Platonovi jami poimenovali naslednjo hipotezo: nevronske mreže, usposobljene na različnih podatkih in nalogah, se stekajo v eno samo reprezentacijo resničnosti. M. Beatrice Fazi v eseju Cave Machines to domnevo vzame dobesedno in ji sledi nazaj do Platona, kjer razpade. Modeli se nikoli ne obrnejo stran od stene; resničnost, ki se nahaja za njihovim ujemanjem, izgine. Kar ostane, je še bolj čudno od realizma: reprezentacija kot konstrukcija, struktura, ki je zgrajena, ne odkrita, in jama, ki je vse, kar obstaja.
M. Beatrice Fazi je filozofinja, ki se ukvarja s filozofijo komputacije, tehnologije in medijev. Objavila je številna dela o omejitvah in potencialih komputacijske metode, digitalni estetiki in avtomatizaciji mišljenja. Je izredna profesorica na Univerzi v Sussexu (Združeno kraljestvo), avtorica knjige Contingent Computation: Abstraction, Experience, and Indeterminacy in Computational Aesthetics (2018) ter soavtorica knjige Digital Theory (2025).
EN | 10.5 x 16.7 cm | 36 pp | soft cover | 2026 ISBN 978-961-7173-70-3 (Printed)
Aksiomin dogodek Utelešeno omrežje predstavlja in artikulira različne prispevke lokalnih umetnic in pisk na temo sodobnega spleta. Dogodek sestavljajo predstavitev publikacije serije multithread, panel, na katerem se bodo predstavile slovenske umetnice, ki v svojih delih tematizirajo internet, ter performativno predavanje Od nekdaj imamo brainrot. Dogodek združuje analitična leča spletne teorije, torej teorije, ki se je izoblikovala prek omrežnih skupnosti in infrastruktur ter pri naslavljanju realnosti upošteva nauke in pravila interneta. Vsi trije deli se ukvarjajo z obliko utelešenosti; naj bo ta v arhitekturnem prostoru, v spletnih skupnostih ali v vlogi uporabnice in odjemalke vsebin, obenem pa, vsak na svoj način, prevprašujejo vlogo materialnosti sodobnih tehnologij.
Na dogodku bo prisotna tudi pop-up knjigarna, kjer bodo na voljo najnovejše Aksiomine publikacije in dela lokalnih založniških iniciativ kot so Šum, ETC., Maska, Kamizdat in Izhodi Založbe Sophia. Na voljo bo tudi sveža, prvič dostopna, razširjena knjižna edicija performativnega eseja We have always been brainrotted, kolektiva THE VOID+.
Program dogodka
🕐20.00 Foreign Bodies Predstavitev knjige multithread #4 Lea Sande in Tisa Troha
Predstavitev četrte številke uredniške serije multithread bo potekala v formatu pogovora med avtorico Tiso Troha in sourednico Leo Sande. Knjižno delo naslavlja vlogo arhitekture kot obrambnega mehanizma kulture proti tehnologiji. Skozi prizmo teorije-fikcije se delo ukvarja z različnimi aspekti sodobne tehnologije, njene historizacije ter vmestitve v arhitekturni kanon. Tako abstraktno teoretsko kot materialno arhitekturno plat dela močno informira zapuščina zgodnje spletne in twitter teorije.
🕐20.30 Odjava. Ponovna pridobitev prostora v neskončnem toku objav Predstavitve umetnikov Dorijan Šiško, Beti Frim, Vid Koprivšek Moderira Lara Mejač
Beti Frim, Vid Koprivšek in Dorijan Šiško bodo sodelovali v kritičnem pogovoru o internetni kulturi in njenem vplivu na naše skupnosti, okolje, telesa in zeitgeist. S predstavitvijo izbranih projektov in razpravo bodo naslovili odnos med telesnostjo in digitalnim svetom, internet kot skladišče upanja in propada ter vlogo uporabnika kot subjekta in objekta digitalnih sistemov. Pri tem se bodo dotaknili tematik eskapizma, digitalnega arhiviranja, spletne angažiranosti in možnosti ekocentričnih alternativ algoritmičnemu nadzoru. Od utopičnih digitalnih zatočišč prek zapuščenih virtualnih ruševin do anksioznih algoritmičnih labirintov se bodo spraševali: Kako ponovno pridobimo spletne in fizične prostore, ki so vedno bolj izrazito podvrženi komercializaciji in nadzoru?
🕐21.15 Od nekdaj imamo brainrot Performativno predavanje Lea Sande
We have always been brainrottednaslavlja vprašanje izmuzljive definicije kulturnega fenomena brainrota. Performativni esej se poskuša distancirati od njegovega razumevanja kot žanra vsebine ali družbeno medijskega trenda in namesto tega pojmuje brainrot kot imperativ in pravi izraz algoritemske kulture. Prek obravnave digitalnih lukenj, perifernih medijev in operativnih podob zasidra brainrot kot odraz prepleta tehnoloških, kulturnih, družbenih in ekonomskih faktorjev. Tokrat bo delo prvič predstavljeno v predrugačeni obliki videoeseja.
Sodelujejo
Marijo Županov
Beti Frim aka Pixel Bambi (2001) je končala dodiplomski študij vizualnih komunikacij, magistrski študij pa nadaljuje na smeri Video in novi mediji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem delu se z združevanjem digitalnih in analognih medijev v audio-vizualnih pripovedih osredotoča na temo sobivanja. Z raziskovanjem post-internetne estetike v kombinaciji z naravno, išče povezave med različnimi perspektivami v vizualno prenasičenem svetu. Na likovnem področju je razstavljala v okviru platforme Kres v osmo/zi, s kolektivom Xenoscapers sodelovala na BIO28 ter z delom From Moss-centric era na 35. grafičnem bienalu v Ljubljani. Deluje tudi na glasbenem področju, kjer je z audio-vizualnimi projekti sodelovala na festivalih kot so Sonica, Grounded, Niansa, Rdeče zore ter s kolektivoma Ustanova in Nimaš izbire.
Vid Koprivšek je novomedijski umetnik, čigar praksa obsega tudi preplet slikarskih in kiparskih tehnologij ter oblikovanje. Zanimajo ga presečišča in vzporednice med medijskimi tehnologijami in kiparsko materialnostjo. Svojo prvo samostojno razstavo Swarm Entry je predstavil v Aksiomi (2023). Z Matejem Mihevcem je soustvaril projekt Polymer Ooze v galeriji DobraVaga (2022), svoje delo pa je predstavil tudi na več skupinskih razstavah, med drugim na razstavah Vozlišče (UGM, 2025), Relational Grounds (KSlovenia, 2025) in Odmevi prihodnosti (Equrna, 2025), festivalu Pixxelpoint (2024), Trienalu umetnost in okolje EKO 9: Oči v skali (UGM, 2024) ter razstavi Terminal Drift (MoTA LAB, 2022). Aktiven je tudi kot kurator (Vozlišče, Umetnostna galerija Maribor, 2025; Ukoreninjenje, MFRU, 2025) in pedagog.
Lucija Rosc
Lara Mejač je neodvisna kuratorka in producentka, ki deluje v Ljubljani. V svoji kuratorski praksi raziskuje digitalno kulturo skozi eksperimentalne razstavne modele in kritični premislek o sodobnih tehnologijah, njihovih družbenih strukturah moči ter njihovih političnih in okoljskih implikacijah. Kurirala in producirala je razstave v različnih prostorih po Sloveniji in v tujini. Je ustanoviteljica in kuratorka serije novomedijskih razstav ter rezidenčnega programa Enter Here v okviru RAVNIKAR Projects ter soustanoviteljica in članica kuratorske ekipe revije ETC..
Lea Sande je raziskovalka, novinarka in urednica. Na Radiu Študent pripravlja mesečno oddajo Povratne zanke, v kateri obravnava internetno teorijo, kulturo in literaturo. Sourednikuje knjižno zbirko multithread in deluje kot študentska raziskovalka pri projektu Black Hole Photography. Sodeluje tudi kot članica kolektiva The VOID+. Deluje na področju sociologije tehnologije, kjer se osredotoča na vlogo komputacije v sodobnem kapitalizmu, razvoj umetne inteligence in kulturne derivate emergentnih tehnologij. Študira sociologijo kulture na UL FF.
Dorijan Šiško je intermedijski umetnik in grafični oblikovalec, katerega ustvarjanje obsega videoigre, prostorske instalacije, 3D-grafiko in spekulativno oblikovanje. V svojih delih ustvarja interaktivne virtualne prostore, ki raziskujejo algoritmične kulture, postdigitalne mitologije in alternativne prihodnosti. Prejel je več nagrad, med drugim nagradi Brumen in Tresk. Je član kolektivov Freštreš, Nimaš Izbire in Kres ter predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegova dela so bila predstavljena na številnih razstavah, med drugim na 34. grafičnem bienalu Ljubljana, mednarodnem festivalu KIBLIX 2020/21, v galeriji HDD v Zagrebu, v centru Ujazdowski v Varšavi, v NRW-Forumu v Düsseldorfu, v galeriji Panke v Berlinu in na festivalu Next Level v Dortmundu.
Marijo Županov
Tisa Troha je arhitektka, glasbenica in DJ-ka. Tako na poljih glasbe kot arhitekture jo zanima preplet tehnologije, pop kulture in dediščine. Nastopala je na več slovenskih in tujih festivalih (MENT, Sonica, Spider, Tresk, itd.) ter v klubih, kjer s kolektivoma Nimaš Izbire in Ustanova organizira dogodke na stičišču kvir, klubske in internetne kulture. Je avtorica spekulativnega arhitekturnega projekta Deep Flow in od leta 2021 soustvarja revijo za umetnostno teorijo in kritiko Šum.
KOLOFON
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Koproducent: Umetnostna galerija Maribor Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
“It’s as though the creative process is no longer contained within an individual skull, if indeed it ever was. Everything, today, is to some extent the reflection of something else.”1
S kartonom zadelana okna improvizirano ločujejo prostore drifterja od soparne atmosfere samoprebavljajoče sive cone. Spremenljive zračne mase v notranjost nanašajo preživet plastiglomeriran material, vseprisoten metabolni prah, ki se nabira v kotih njegovega studia. Vetrovi vsake toliko prinesejo kakšno zanimivo ostalino; zapuščen fragment latentne želje, ki ga drifter pod lupo motri med omrežnimi izpadi.
Ko se povezava znova vzpostavi, zamrlo površino zaslonov preplavi sijoči tok vsebin, ki pogled usmerja po aktualiziranih vektorjih samovoljne kulturne produkcije. Stvar vzorčenja, inženiranja in tržne kooptacije – obenem od vseh in od nikogar.
Uspešna potopitev v generativno maso zahteva, da drifterja nek detajl zadane in sproži obsesivno iskanje nečesa nedoločljivega. Sledi hitra intuitivna validacija na lokalnem strežniku in prečesavanje izpisov sorodnih koordinat, ki so se tekom dneva ujele na termalne trakove. Povečevanje, ostrenje, solarizacija… Ko je slutnja odmika utrjena, je čas za objavo na Drift Index.
Omrežje Drift Indexa se je razvilo na ostankih subkultur in na ozadju vseprisotne in poploščene vizualnosti. Povezuje samooklicane drifterje, ki v omrežnem vmesniku amatersko raziskujejo vizualne kode in medijske artefakte v medprostorih samozadostnega sistema. Drifterje lahko primerjamo s coolhunterji, ki so na prelomu tisočletja na ulicah lovili zgodnje znake bodočih trendov – superge, široke kavbojke, igralne konzole in podobno. Masovni marketing je te nato opremil s podobo, zgodbo in avro lastnega sveta in jih prevedel v tržne objekte in identitete.
Z dematerializacijo in platformizacijo trgov, prevlado avtomatiziranih marketinških zank ter zmožnostjo neskončne generacije personaliziranih vsebin je kulturna produkcija postala avtonomna ustvarjalka brezkončnih potrošniških subjektivitet. Podobe pri tem ne delujejo več zgolj kot nosilci pomena, temveč kot kompleksni povratni sistemi² in afektivni atraktorji3 znotraj kolektivne halucinatorne izmenjave.
V okolju post-sintetične in vseprisotne produkcije drifter čas preživlja z neproduktivno pozornim opazovanjem in mapiranjem spregledanih artefaktov, kanalov in povezav ter z brezciljnim raziskovanjem polja možnosti v krogotokih podob…
1 Gibson, W. (2003). Pattern Recognition. Viking, str. 48. 2 Prim. O’Murchú, N. (2026). When images become systems: on visuality, affect and platform power. Aksioma – Institute for Contemporary Art, str. 4: “[…] visuality becomes a form of administration through which social, emotional and computational life is constructed and managed by atmospheric persuasion, algorithmic sorting, affective conditioning and aesthetic manipulation.” 3 Glej: Mihevc, M. »Avtonomija kontenta«. Ekran, julij/avgust 2026.
AVTOR
Marijo Županov
Matej Mihevc (1995) prek fiktivljenjain apropriacije popularne kulture raziskuje kako tehnološke povratne zanke in algoritmi oblikujejo in proizvajajo željo, ob tem pa povezuje vplive postinternetne umetnosti, filozofije, znanstvene fantastike in medijske teorije za razvijanje teze o avtonomnosti kulturne produkcije. Trenutno zaključuje podiplomski študij videa in novih medijev na ALUO. Svoja dela je predstavil v okviru festivalov in razstav na referenčnih prizoriščih, kot so galerija Agorè v Gorici, Center sodobnih umetnosti v Celju, Mala Galerija BS, Kino Šiška, osmo/za, MoTA LAB in Media Nox. Že deseto leto na Radiu Študent vodi tudi avtorsko oddajo Modem, v kateri raziskuje internetno glasbeno podtalje
KURATORKA
Marijo Županov
Maja Burja je kuratorka in producentka na področju novomedijske umetnosti. Njeno delo zaznamujejo kritično ukvarjanje z nastajajočo in zastarelo tehnologijo ter zanimanje za kibernetiko, metafikcijo in pojavno igranje. Doslej je kurirala in producirala več umetniških razstav in projektov, umetniških rezidenc, predavanj, delavnic, srečanj in festivalov. Od leta 2018 redno sodeluje z Društvom Ljudmila, od leta 2022 pa tudi z Zavodom Aksioma.
KOLOFON
Avtor: Matej Mihevc Kuratorka in avtorica besedila: Maja Burja
Zvok: elod janky
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2026 V okviru iniciative za podporo mladim umetnikomU30+
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana Zahvala: Društvo Ljudmila, Center Rog
Ob 17. ediciji programa taktike&praksa Postajanje podoba, ki raziskuje, kako programski sistemi oblikujejo človekovo delovanje, participacijo in moč delovanja, je londonska kuratorka in producentka Rebecca Edwards zasnovala in vodila to serijo podkastov ter z njo razširila razmislek o temi.
Ta podkast raziskuje, kako umetna inteligenca preoblikuje pogoje, skozi katere zaznavamo, interpretiramo in naseljujemo svet. V petih pogovorih z umetniki, kuratorji, pisci in raziskovalci serija preučuje načine, kako se strojni vid, algoritemska kultura in sintetični mediji vpenjajo v infrastrukture, ki mediirajo našo pozornost, identiteto in politično realnost.
Skozi razprave o podatkih za učenje umetne inteligence in podatkovnih zbirkah slik ter o viralnosti, vmesnikih, igrah in generativnem “slopu” se vsaka epizoda sprašuje, kako so se podobe oddaljile od reprezentacijske funkcije in postale aktivni akterji, ki oblikujejo vedenje, željo in kolektivni spomin. S povezovanjem sodobne umetnosti, teorije medijev in kritičnih študij tehnologije se sprašujemo, kaj se zgodi, ko podobe izgubijo svojo avtoriteto, postanejo vseprisotne in komputacijske ter vse bolj določajo, kako razumeti sebe in drug drugega.
Od estetike “brainrota” in digitalnih dvojnikov do glitchev, igralne logike in temnejših vzorcev – v petih epizodah bomo raziskovali prakse, ki delujejo tako znotraj kot proti programskim sistemom, da bi si zamislili alternativne načine gledanja, igranja in sobivanja s podobami. To bomo počeli skupaj z umetniki in teoretiki dmstfctn, Dian Joy, Milio Xin Bi, Benom Grosserjem in Rubyjem Justice Thelotom ter s posebno gostjo Nino Davies.
Rebecca Edwards je kuratorka, piska in producentka, ki živi in dela v Londonu ter deluje na presečišču tehnologije, digitalne estetike ter internetnih in gejmerskih kultur. Njena praksa se osredotoča na razvoj eksperimentalnih kuratorskih metodologij, delo z nastajajočimi in alternativnimi oblikami kulturne produkcije ter podporo umetnikom, ki delujejo znotraj omrežnih, časovno zasnovanih in komputacijskih praks.
KOLOFON
tactics&practice: Becoming Image [podcast]
Gostiteljica: Rebecca Edwards Gostja: Dmstfctn
Snemanje: Rebecca Edwards Glasba: Gašper Torkar Montaža: Rebecca Edwards, Janez Fakin Janša Postprodukcija zvoka: Oskar Kandare, Staš Kramar Serija podkastov Postajanje podoba
Kuratorka: Rebecca Edwards Koordinator: Janez Fakin Janša Producentka: Marcela Okretič
multithread je uredniška linija založbe Aksioma, posvečena novim in še neuveljavljenim avtorskim glasovom, ki s teoretskim, esejističnim in raziskovalnim pisanjem odpirajo vprašanja sodobne kulture, tehnologije in družbe. Na dogodku bo so-urednica Lea Sande predstavila vse štiri dosedanje številke serije; od prvih dveh že izdanih publikacij do prihajajočih dveh, ki bosta izšli proti koncu letošnjega leta. Posebno pozornost bo namenila drugi številki, naslovljeni Digitalni okultizem ter četrti številki, katere avtorica Tisa Troha se ji bo pridružila v pogovoru.
SODELUJOČI
Lea Sande je raziskovalka, novinarka in urednica. Na Radiu Študent pripravlja mesečno oddajo Povratne zanke, v kateri obravnava internetno teorijo, kulturo in literaturo. Sourednikuje knjižno zbirko multithread in deluje kot študentska raziskovalka pri projektu Black Hole Photography. Deluje na področju sociologije tehnologije, kjer se osredotoča na vlogo komputacije v sodobnem kapitalizmu, razvoj umetne inteligence in kulturne derivate emergentnih tehnologij. Študira sociologijo kulture na UL FF.
Tisa Troha je arhitektka, glasbenica in DJ-ka. Tako na poljih glasbe kot arhitekture jo zanima preplet tehnologije, pop kulture in dediščine. Nastopala je na več slovenskih in tujih festivalih (MENT, Sonica, Spider, Tresk, itd.) ter v klubih, kjer s kolektivoma Nimaš Izbire in Ustanova organizira dogodke na stičišču kvir, klubske in internetne kulture. Je avtorica spekulativnega arhitekturnega projekta Deep Flow in od leta 2021 soustvarja revijo za umetnostno teorijo in kritiko Šum.
S6 [Postajanje podoba] E5: Podoba, ki je utrujena [z Ruby Justice Thelot]
Kaj pomeni, da je na spletu več podob, ustvarjenih z umetno inteligenco, kot podob, ki so jih ustvarili ljudje? Bi se morali upreti nenehni dosegljivosti, vidnosti in pospeševanju? In ali moramo v dobi umetne inteligence na novo premisliti resničnost, ko jo zaznamujejo “default fakeness”, “flippening” in “image amnesia”?
V zadnji epizodi se oblikovalec, umetnik in kiberetnograf Ruby Justice Thelot skupaj z umetnico Nino Davies pridruži pogovoru o tem, kako generiranje podob z umetno inteligenco preoblikuje politično vlogo podob. Pogovarjamo se o vse manjši “oprijemljivosti” podob, pravnih omejitvah fotografije kot dokaznega gradiva, dolgi zgodovini manipulacije podob, viralnosti, ki jo poganja želja, ter taktikah, zaradi katerih so resnični dogodki videti, kot da jih je ustvarila umetna inteligenca. Ruby predstavi koncept “necromimetics” in zagovarja tezo, da lahko generativni “slop” nevtralizira zmožnost podobe, da povzroči simbolno smrt. Epizodo sklenemo s pogovorom o marketingu, napovedovanju trendov, očalih Meta in o tem, zakaj bi lahko bile zabave za opravljanje “life admina” stvar prihodnosti.
Katere infrastrukture določajo, kaj smemo početi, videti ali postati? Od tehnične do vroče in operativne podobe – kakšne so politične ontologije sodobne podobe in kako bi lahko na novo premislili načine, na katere vstopamo v odnos z vmesniki?
V tej epizodi umetnik Ben Grosser oriše svojo dosedanjo pot in zgodnje zanimanje za računalniško glasbo in znanstveno upodabljanje ter prve eksperimente z destabiliziranjem predpostavk, vgrajenih v programsko opremo. Predstavi svoja dela Demetricator, razširitve za brskalnike, ki skrivajo vidne metrike družbenih omrežij in tako razkrivajo, kako všečki in prikazi števila odzivov pogojujejo uporabnike, ter zagovarja tezo, da so platforme zasnovane za rast in kompulzivno uporabo. Pogovor se dotakne njegove teorije “Praise-Prompt Envelope”, dinamike potrjevanja s strani klepetalnih robotov, spreminjajočih se oblik pismenosti v dobi besedil, ustvarjenih z umetno inteligenco, in temnih vzorcev ter načinov, kako vmesniki platform skozi logiko angažiranosti oblikujejo željo, kulturo in vedenje.
B. F. Skinner je idejo operantnega pogojevanja prvič predstavil v znanstvenem članku leta 1937, nato pa jo v celoti formaliziral v svojem prelomnem delu iz leta 1938, The Behavior of Organisms: An Experimental Analysis
S6 [Postajanje podoba] E3: Ready Player None [z Milio Xi Bin]
Kaj pomeni zamišljati si alternative vnaprej predpisanim narativom, ko je umetna inteligenca že predpisala pravila sveta? Kako krmariti skozi predpisovalne sisteme umetne inteligence, da bi lahko prototipirali druge svetove, druga pravila in druge načine igranja znotraj algoritemskih omejitev?
V tej epizodi kuratorka in piska Milia Xin Bi govori o tem, kako družabne igre in namizne igre igranja vlog (RPG) oblikujejo njeno prakso na področju medijske umetnosti, novih tehnologij in iger, ter njihovo improvizirano igro »vmes« primerja z vnaprej zasnovanimi možnostmi videoiger.
Pogovarjamo se o njeni nedavni razstavi “Can Meeple Escape Neophoria?” v FACT, pa tudi o umetni inteligenci in hibridni zmožnosti delovanja, glitchih in vrzelih kot prostorih igre, galeriji kot prostoru ohranjanja trenja nasproti težnji tehnologije po odpravljanju razdalje ter o tem, kaj nam lahko modding in speedrunning povesta o alternativnih tehnoloških prihodnostih. Častno omembo si prisluži tudi Cat-fu.
S6 [Postajanje podoba] E2: Brainrot kot teorija [z Dian Joy]
Kako sta videti mišljenje in ustvarjanje podob, ko sta optimizirana za drsenje, ponavljanje in afekt? Ko mišljenje samo postane “poskrolano”, kako ponavljanje, optimizacija in afekt preoblikujejo domišljijo, krčijo pozornost ter ustvarjanje podob spreminjajo v nekaj, kar se nenehno osvežuje, ponavlja v zankah in oblikuje po meri platform?
V tej epizodi Dian Joy, britansko-nigerijska interdisciplinarna umetnica in filmska ustvarjalka iz Londona, spregovori o svoji raziskovalno usmerjeni praksi, v kateri raziskuje subjektiviteto v dobi omreženih medijev ter načine, kako podobe krožijo in oblikujejo identiteto, željo in percepcijo. Izhajajoč iz filmske teorije in razmišljanj Alexandra Gallowaya o filmski izkušnji se sprašujemo, kaj se spremeni, ko podobe iz singularnih filmskih dogodkov preidejo v vseprisoten algoritemski plaz.
Pogovarjamo se o raziskavi, na kateri temelji Dianino novo filmsko delo Krumville, vključno z modelom LoRA (Low-Rank Adaptation), naučenim na posnetkih zaslona z njenih profilov na družbenih omrežjih, ter z večletnimi, v dnevnikih zabeleženimi afektivnimi izkušnjami, ki se preoblikujejo v fiktivno mesto, strukturirano po logiki hiperpovezav in zgoščenem jeziku kratkih medijskih formatov. Pogovor raziskuje umetno inteligenco kot orodje, ki omogoča, da implicitni kulturni vzorci in pristranskosti postanejo vidni v širšem merilu, obenem pa kritično obravnava avtorstvo, viralnost in spreminjajoče se pogoje medijske pismenosti v dobi pozornosti, razpete med dva zaslona.
Gilbert Simondon je idejo predindividualnega razvil predvsem v svojem osrednjem delu Individuation in Light of Notions of Form and Information (L’individu et sa genèse physico-biologique / L’individuation psychique et collective)
José Esteban Muñoz je v knjigi Cruising Utopia nezavedno prihodnost opredelil kot kolektivno, še ne ozaveščeno polje potencialnosti.
S6 [Postajanje podoba] E1: Kdo je še tu? [z dmstfctn]
Kdo smo, ko se naše identitete oblikujejo preko vmesnikov, podatkovnih zbirk in platform? In kaj pomeni videti, biti viden ali postati viden, ko je vsako dejanje gledanja posredovano s programsko opremo?
dmstfctn (Francesco Tacchini in Oliver Smith) se pridružita podkastu in spregovorita o svojem desetletnem sodelovanju, v katerem raziskujeta simulacijo, fikcijo in skrite sisteme, ki oblikujejo sodobno digitalno življenje. V ospredju pogovora je njuna trilogija »God Mode«, ki skozi simulirane supermarkete, performativne igralne pogone in videoigre, ki igrajo same sebe, odpira vprašanja reward hackinga pri umetni inteligenci, sintetičnih učnih podatkov in neprimernega vedenja algoritmov.
Od podatkovnih zbirk slik in njihovih opisov ter učinka Waluigi do podatkovnega dela, optimizacijskih metrik in meja jezika epizoda raziskuje, kako sistemi strojnega učenja sveta ne le reprezentirajo, temveč ga tudi dejavno preoblikujejo. Ob tem se skozi delo N. Katherine Hayles posvečamo vprašanjem utelešenja in zavesti, sistemskemu realizmu, estetiki degradiranih digitalnih okolij ter temu, zakaj bi lahko opustitev jezika v prid nečemu, kot je ples, ponudila izhod iz računalniške logike.
Besedilo Depressive Realism: Four Theoretical Perspectives avtoric Lauren Alloy in Lyn Abramson je bilo leta 1988 objavljeno v knjigi Cognitive Processes in Depression, ki je 27. maja 1988 izšla pri založbi Guilford Press.
Okoli nas in preko nas se razrašča pošastna doba industrializacije. Presega meje človeškega dojemanja: je hipergranularna, a neprosojna, vseprisotna in vendar vselej nekje drugje. Je multiskalarna, saj lahko njeni procesi in telesa mobilizirajo in prečijo številne plasti človeškega in nečloveškega življenja, od nano- do planetarnega merila, od molekularnega do geopolitičnega, ter pri tem porajajo nove povezave in trenja, če že ne odkrite konflikte.
Takšna krajina v nastajanju, ki vzniká iz obsežnega procesa ekstrakcije in transformacije planetarnih virov in inteligenc, uteleša tako materialno silo kot mogočen kulturni pogon. Omrežja globalne logistike, upravljanja v realnem času, pametnih agentov in avtomatiziranih povratnih zank ne redefinirajo le proizvodnje, dobavnih verig ali načrtovanja infrastrukture, temveč tudi človeško inteligenco in subjektiviteto, pa tudi občutek lastne moči delovanja in delovanje demokracije v širšem merilu.
Nenadoma se pokaže svojevrstna podobnost z nekdanjo rudarsko industrijo, proizvodnim strojem pod zemeljskim površjem, trajno zavitim v temo, navzven razpoznavnim le po znamenjih, ki so privzemala obliko bodisi neopaznih nadzemnih objektov bodisi bolezni na koži in v pljučih delavcev. Današnje razmere pred nas postavljajo podoben izziv, vendar z nebrzdano hitrostjo in silovitostjo.
Kaj sploh je industrija, ko industrializacija poteka prek podatkovnih tokov in zapletenih procesov odločanja? Kam pogledati, ko na videz ni česa videti? Ko namesto nas gledajo in razumejo stroji in senzorji? Kako se orientirati, ko razbiramo le zabrisane sence tega, kar industrializacija v resnici spravlja v tek? Kako si znova izboriti možnost delovanja in na novo opredeliti pravičnost?
Na terenu, ki se nam drobi pod nogami, se od nas zahteva, da si zamislimo nepredstavljivo.
EN | 150 x 230 mm | 264 strani | barvni tisk | mehka platnica | 2026 ISBN 978-961-7173-65-9
Izdano ob 5. Industrial Art Biennial The Vast Automaton Labin, Raša, Pulj, Vodnjan 24. oktober–30. november 2025 Kuratorja: Bani Brusadin, Giulia Colletti
Sodelujoči umetniki in umetnice: Heba Y. Amin | Andrej Beštak, Anja Leko | Živa Božičnik Rebec | Maks Bricelj, Ema Maznik Antić | Alice Bucknell | Kate Crawford, Vladan Joler | Sophie Cundale | Aleksandra Domanović | Sandro Đukić | Anna Engelhardt, Mark Cinkevich | 업채 eobchae | Daniel Felstead, Jenn Leung | 김아영 Ayoung KIM | Laibach Kunst | Lawrence Lek | 刘窗 Chuang LIU | Abu Bakarr Mansaray | !Mediengruppe Bitnik, Selena Savić, Gordan Savičić | 오세린 Serin OH | Gerard Ortín Castellví | 박민하 Minha PARK | Rich Pell | Tanit Plana | Cemile Sahin | Nestor Siré | Suzanne Treister | Marina Xenofontos | Dragan Živadinov, Dunja Zupančič
Kolofon
The Vast Automaton Bani Brusadin, Giulia Colletti
Urednik: Janez F. Janša Lektura: Alexei Monroe Oblikovanje in prelom: Alessandro Lanfrancotti Fotografije: Damir Žižić, Nicole Golja, Nestor Siré, Hope Peterson, Viktor Zahtila, Samantha Kandinsky
Produkcija: Labin Art Express XXI Tisk: Collegium Graphicum Naklada: 500 izvodov
Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Zanj: Marcela Okretič
Posnetki iz filma Uncensored Lilac, HD CGI film, 2024. Z dovoljenjem umetnikov.
Skupina boginj z druščino svojih spremljevalcev, hišnih ljubljenčkov, služabnikov in tehnologij poležava v pokrajini, ki si jo delijo, vendar v njej ne najdejo skupnega jezika. Doživele so vdor. So lepe, privlačne, razdražene in zdolgočasene. Pripravljene so druga drugo uničiti. Neposredno zrejo v kamero in razkrivajo svoje najgloblje želje, upe, sanje in fantazije. Medtem temperature naraščajo. Njihova telesa se spreminjajo, rastejo in vse jasneje izražajo bes. Hitro vzplamtijo; z vročino raste tudi njihova jeza.
Film Uncensored Lilac umetnikov Bassama Isse Al-Sabaha in Jennifer Mehigan pripoveduje zgodbo o maščevanju in poželenju. Spremlja skupino boginj in njihovih spremljevalcev, katerih deželo ter načine medsebojnega sporazumevanja je uničil podnebni zlom. Z naraščanjem temperatur se med njimi pojavljajo vse bolj nenavadne, disonantne in odklonilne oblike vedenja. Dogajanje je umeščeno v sanjsko, halucinatorno krajino, kjer niz monologov teh skrajno ženstvenih bitij razkriva vse in nič hkrati. Govorijo o svojih željah in hrepenenjih, se prepirajo, med seboj stopajo v stik na daljavo in vztrajno zavračajo povezovanje. V ekonomiji, kjer privlačnost pomeni moč, takšna oblika globalnega segrevanja ni nič presenetljivega: naraščajo tako temperature kot napetosti. Vedno bolj odtujene druga od druge se oklepajo svojih apolitičnih, brezbrižnih in potrošniško usmerjenih sanj.
AVTORICI
Bassam Issa Al-Sabah je umetnik, ki ustvarja v medijih videa, slikarstva, kiparstva in tekstila. V svojih delih oblikuje vizije vojne, odpora in izgnanstva. Zanima ga, kako se spomini na preteklost nenehno preoblikujejo v skladu s potrebami sedanjosti; njegove preoblikovane animacije odpirajo prostor, kjer se lahko srečata zgodovinska travma in queerovska možnost.
Jennifer Mehigan že od nekdaj deluje na presečišču umetnosti in oblikovanja. V zadnjih letih je svoj ustvarjalni repertoar razširila na umetno inteligenco, virtualno in razširjeno resničnost, floristiko, pisanje, zabave ter meditativne performanse in filme. Njena dela vzpostavljajo prostor, v katerem se lahko srečajo popularna kultura, digitalno slikarstvo, kritična teorija, avtobiografija, »javna čustva« (po Ann Cvetkovich) in literatura za samopomoč. Pogosto skozi nečloveško perspektivo raziskuje načine, kako se moč udejanja v svetu. Pred tem je živela in delovala v Singapurju in Belfastu, danes pa ustvarja v gorovju Slieve Felim v grofiji Limerick na Irskem.
KOLOFON
Bassam Issa Al-Sabah and Jennifer Mehigan Uncensored Lilac, 2024 enokanalni video, 30 min
V svetu, prežetem z nasprotujočimi si vizualnimi dražljaji in zaznamovanem z vse krajšo pozornostjo, nas vizualna umetnica in raziskovalka Noura Tafeche vabi k razmisleku o tem, katere podobe si zares zaslužijo našo pozornost. To stori skozi razmislek o eni sami 3D arhitekturni vizualizaciji iz obsežne vizualne produkcije projekta NEOM – načrtovanega pametnega mesta in posebne gospodarske cone v provinci Tabuk. Ta projekt predstavlja osrednji element savdske strategije »Vision 2030« in programa gospodarske diverzifikacije po obdobju odvisnosti od nafte.
V performativnem predavanju Stratigrafija pogleda, ki bo premierno predstavljen v prostoru Aksiome, Tafeche občinstvo vodi skozi stratigrafijo izbrane podobe ter plast za plastjo razkriva tisto, kar skuša podoba prikriti. Pod njeno zapeljivo, skrbno izdelano arhitekturno podobo – pogosto tudi konstrukcijsko malo verjetno – se skriva premišljeno zasnovana neprosojnost, ki usmerja pogled in ustvarja privolitev, namesto da bi opisovala resničnost.
AVTORICA
Noura Tafeche je vizualna umetnica, onomaturginja in neodvisna raziskovalka, ki se ukvarja z instalacijami, videi, neologizmi, arhivskimi praksami, laboratoriji, eksperimentalnimi metodologijami in miniaturnimi risbami. Njena raziskovalna področja obsegajo teme vizualne kulture in njenih tehno-političnih implikacij s poudarkom na operativnih podobah, digitalnem militarizmu, spletni estetiki, internetnih hipernišah in meme kulturi, filozofiji jezika in vizualni reprezentaciji spekulativnih imaginarijev. Mednarodno je razstavljala v različnih kontekstih, med drugim v Pirelli Hangar Biccoca, Tajnanskem muzeju umetnosti in na transmedialu.
KOLOFON
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti Ljubljana, 2026
Raziskovalni projekt Noure Tafeche je podprt s programom Italian Council (14. izdaja, 2025) in poteka pod okriljem Generalnega direktorata za sodobno ustvarjalnost italijanskega Ministrstva za kulturo (Direzione Generale Creatività Contemporanea).
»Kot običajno je reka Han prepojena z antidepresivi, antihistaminiki, antibiotiki in anestetiki!!! Ura je 19.00, vrača se večerna prometna konica! Popeljali vas bomo po najelegantnejših poteh Seula!« »Dancemaster vedno skuša zmanjšati delovanje na minimum. Za Dancemasterja je optimizacija sinonim za eleganco. Ne glede na to, po kakšni poti se giblje objekt, si narava vedno prizadeva minimizirati delovanje … To veš, kajne? Toda tukaj ne gre več za naravo …«
V delu Delivery Dancer’s Sphere (2022) korejska umetnica Ayoung Kim predstavi spekulativno vizijo Seula kot neskončno obnavljajočega se labirinta, v katerem se urbani prostor, delo, tehnologija in želja prepletajo v neprekinjeno razvijajočem se sistemu. V njegovem središču je Ernst Mo – anagram besede »Monster« –, dostavljavka, zaposlena pri Delivery Dancer, fiktivni platformi, kjer delavce usmerja Dancemaster, vseprisotni algoritem, ki določa vsak premik, pot in nalogo.
Delo, postavljeno v žareče ozadje nočne metropole, izhaja iz realnosti platformnega dela in hitre širitve gig ekonomije v Južni Koreji, zlasti med pandemijo in po njej. Vendar njegov domet presega zgolj družbeni komentar. Projekt raziskuje vprašanja topologije, možnih svetov, algoritmičnega nadzora, hipervigilance ter neusmiljenega stremljenja k optimizaciji telesa, časa in prostora. Seul se kaže kot prostor, razpet med tehnoorientalizmom in azijskim futurizmom – hkrati prepoznaven in spekulativen.
Ob protagonistki, ki jo vodijo elegantno izrisane navigacijske linije Dancemasterja, spremljamo neskončno zaporedje dostavnih poti. Vsak cilj ustvarja nove smeri, pri čemer nastaja labirintska struktura, ki se neprestano širi in zvija sama vase.
Ko se Ernst Mo premika skozi mesto, se znajde ob razpokah, kjer se začnejo prekrivati vzporedne realnosti. Iz teh razpok se pojavi En Storm – še en anagram besede »Monster« –, njena dvojnica iz alternativnega, a na videz identičnega sveta. Njuno razmerje se razvija skozi trenutke soočenja, empatije in naklonjenosti ter razkriva oblike povezanosti, ki presegajo meje prostora, časa in identitete. Delo, ki se opira na teorijo možnih svetov, si realnost predstavlja kot enega izmed neštetih svetov, v katerih lahko sobivajo različne različice sebstva in kjer različni načini bivanja ter odnosov ostajajo trajno nerazrešeni.
O AVTORICI
Ayoung Kim na novo tke realnost skozi preplet hibridnih narativov, v katerih združuje geopolitiko, mitologijo, tehnologijo, tehnoprekarnost in spekulativne temporalnosti. V svojih delih pogosto upodablja nekonformistične figure ali tehnoprekarne entitete, katerih odpor ali neusklajenost za sabo puščata nenavadne in singularne sledi, ko skrenejo z vnaprej določenih poti. Njene sintetizirane naracije odpirajo prostor daljnosežnim spekulacijam ter vzpostavljajo povezave med biopolitiko in mejnimi režimi, med spominom kamnov in virtualnim spominom ter med ancestralnimi izhodišči in bližajočimi se prihodnostmi skozi različne medije. Njena praksa vključuje razmisleke o optičnih in postoptičnih medijih, performativnosti, simulaciji videoiger in narativnosti fikcije. Zanimanje za sintezo, hibridizacijo in sobivanje heterogenih časovnosti jo je vodilo k raziskovanju različnih presečišč, prenosov, transpozicij in izmenjav časa, prostora, struktur in sintakse.
KOLOFON
Delivery Dancer’s Sphere, 2022 enokanalni video, 25 min.
Scenarij in režija: Ayoung Kim Producentka: Heejung Oh Pomočnica režije: Chae Yu Vodji projekta: Junyoung Lee, Yoojin Jang Produkcijska ekipa: Hyejeong Kim, Sarah Kang, SJ Lee
Projekt je nastal s podporo Seoul Foundation for Arts and Culture in Gallery Hyundai. [celotni podatki o delu]
Produkcija dogodka: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2026
Svetovanje in konceptualni okvir: Nora O’Murchú
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana.
Cena: 7€ Ta publikacija je na voljo samo v angleščini!
PostScriptUM #55
Nora O’ Murchú Ko podobe postanejo sistemi: o vizualnosti, afektu in moči platform
V naši sedanjosti, preplavljeni s podobami, smo se zaskrbljujoče privadili novi vrsti podob – afektivnim, performativnim, komputacijskim –, ki preoblikujejo zaznavanje, medtem ko v realnem času destabilizirajo pomen. Skozi dela Simone C Niquille, Bassama Isse Al-Sabaha, Jennifer Mehigan in Ayoung Kim O’Murchú pokaže, kako umetniki razkrivajo pogoje nastajanja podob ter osvetljujejo režim vidnosti, v katerem sintetično upravlja realno.
Nora O’ Murchú je kuratorka in raziskovalka, ki se ukvarja z vplivom digitalnih infrastruktur na kulturo in politiko. V svoji kuratorski praksi raziskuje, kako tehnološki sistemi organizirajo moč, ustvarjajo vrednost z izkoriščanjem podatkov in pogojujejo kolektivno življenje. Je profesorica na Univerzi v Limericku ter je bila umetniška direktorica festivala transmediale (2020–2024). Trenutno za FACT Liverpool razvija projekt How to Read an Image, obsežno razstavo, posvečeno sodobni kulturi podob in politiki percepcije.
EN | 10.5 x 16.7 cm | 44 strani | barvni tisk | mehka platnica | 2026 ISBN 978-961-7173-69-7 (Tiskana)
Arheologija obljubljene prihodnosti: kako smo odkrili Frutiger Aero
Sofi Xian
Sofi Xian Arheologija obljubljene prihodnosti: kako smo odkrili Frutiger Aero
Predavanje 20. maj 2026 ob 18.30 ALUO / Tobačna 5, Ljubljana
Vprašanja in odgovore moderirata Lea Sande & Ema Maznik Antić
Preddogodek ob izidu tretje številke uredniške serije multithread
Domen Pal / Aksioma
Morda ste že slišali za Frutiger Aero, estetiko, ki se pojavlja na TikToku in v retro-tech spalnicah ter jo Valentina Tanni razume kot naslednika vaporwava. Toda kako pravzaprav »odkriješ« estetiko? Xian bo v predavanju opisala svojo vijugasto pot skozi eklektične in nepredvidljive vire: od oblikovanja odprtokodne programske opreme, hipsterske semiotike, parodij Wesa Andersona, japonske in korejske glasbe 90-ih in 2000-ih do subkulture Weird Facebook. Prek vseh teh bo pojasnila, kako je izsledila to »izgubljeno prihodnost«. Hkrati bo v predavanju tudi pokazala, kako so se ta, na prvi pogled nepovezana opažanja, ki so nastajala v zadnjem desetletju, postopno zlila v metodologijo za prepoznavanje in imenovanje »potrošniških estetik« ter kaj ta metodologija razkriva o tem, kako minljivi in ambientni izrazi oblikujejo naše kolektivne izkušnje.
O AVTORICI
Sofi Xian (冼納然, tudi Sofia Lee) je raziskovalka, kulturna teoretičarka in multimedijska umetnica, ki deluje v Rotterdamu na Nizozemskem. Na podlagi izobrazbe z raznolikih področij, ki vključujejo računalniško lingvistiko, eksperimentalno fotografijo in film, Xian kartira semiotski teren potrošniške kulture ter razvija teorije o njenem razvoju in kroženju. Posebej se osredotoča na to, kako nepopularni, naivni, marginalni, ponavljajoči se in pozabljeni ostanki kulture služijo kot bogati rezervoarji nastajajočih estetik in oblikovanja ambientnih pomenov. Kot ustanovna članica Inštituta za raziskave potrošniških estetik (CARI) je pionirka pristopov k potrošniškim estetikam in je prispevala temeljne raziskave o estetiki Frutiger Aero – pojem, ki ga je skovala skupaj s Froyom Tamom. Vodila je tudi delavnice na temo pristopov k raziskovanju potrošniških estetik. Leta 2018 je ustanovila skupnost digicam.love, ki je namenjena osvetljevanju neizkoriščenih estetskih potencialov pozabljenih digitalnih kamer tipa »point-and-shoot«.
Postajanje podoba obravnava brisanje meja med živetimi resničnostmi in digitalnimi podobami ter sledi povratnim zankam med vizualno reprezentacijo in algoritmičnimi operacijami. S kratkimi filmi, video umetnostjo in video eseji projekcije razkrivajo, kako konstrukcijo identitet, izkušenj in okolij vse bolj določajo podobe in komputacijski sistemi, ki jih proizvajajo.
Zbrana dela se sprašujejo, kaj pomeni obstajati v svetu, kjer je vidnost pogojena: kjer podobe ne le odražajo resničnost, temveč aktivno določajo, kaj sme obstajati in komu je dovoljeno imeti glas. V programu se pojavljajo vprašanja dela, pripadnosti, avtentičnosti in odpora, saj umetniki krmarijo po krajini, v kateri je podoba postala hkrati infrastruktura in ideologija – oblikuje ne le to, kako se pojavljamo, temveč tudi, kako se gibljemo, govorimo in smo prepoznani.
Z naslonitvijo na širok spekter slikovnih tehnologij in pristopov, od CGI do generativne umetne inteligence, dela razkrivajo razširjeno in neenakomerno moč podobe pri oblikovanju sodobnega življenja. Kritični, igrivi in poetični projekti so obenem pozorni na načine, kako se telesa in skupnosti prilagajajo, performirajo in se upirajo zahtevam računalniškega vida ter nedavnemu pojavu strojnega realizma. Predlagajo strategije za bivanje v, subverzijo in (ponovno) prisvajanje sveta, ki vse bolj postaja učinek lastne reprezentacije.
Nina Davies Precursing (2024) 11’12’’
Sinopsis
Precursing raziskuje svet, ki ga oblikujejo hitro pospešujoče se tehnologije, kjer so sistemi za napovedovanje prihodnosti vse bolj vpeti v vsakdanje življenje. Od financ in prava do prometa in zavarovalništva se umetna inteligenca uporablja za natančno modeliranje izidov — vendar se podobne tehnologije pojavljajo tudi v nepričakovanih kontekstih, od algoritmov družbenih omrežij do srhljivega zaznavanja »duhov«. Medtem ko nekateri od teh sistemov temeljijo na strogih, preverljivih podatkih, drugi delujejo v bolj ohlapnih, spekulativnih okvirih.
Izhajajoč iz napovednih modelov, izurjenih v fikcijskih okoljih, kot so videoigre, Precursing premišljuje o sodobni digitalni kulturi, vključno z viralnimi trendi, kot so nastopi neigralskih likov (NPC) na TikToku. Ti ponavljajoči se, vnaprej določeni gibi so predstavljeni kot podzavesten odziv na sedanjost, oblikovano z algoritmičnim predvidevanjem — kot subtilna oblika odpora proti življenjem, ki jih vse bolj določajo sistemi za napovedovanje.
V središču filma je fiktiven dogodek, ki vključuje samovozeči avtomobil, izurjen za predvidevanje človeškega gibanja. Skozi dva prepletena dialoga med štirimi liki se pripoved razširi v širši premislek o duhovih, ritualu in prihodnosti pravičnosti. Z zabrisovanjem meja med simulacijo in realnostjo Precursing odpira vprašanje, kaj pomeni delovati svobodno v svetu, kjer je prihodnost nenehno izračunavana.
Biografija
Nina Davies je kanadsko-britanska umetnica, ki razmišlja o sodobnem trenutku skozi opazovanje plesa v popularni kulturi ter načinov, kako se ta širi, kroži, ustvarja in konzumira. V preteklih raziskovalnih projektih je med drugim obravnavala nedavno komodifikacijo plesnega telesa na digitalnih platformah ter sodobne plese kot potencialne tradicionalne plese prihodnosti. Njeno delo niha med uporabo fikcije in dokumentarnostjo ter pomaga vzpostavljati nova kritična orodja za pristop k plesnim praksam. Njena dela so bila nedavno predstavljena v institucijah, kot so Tate Britain, muzej V&A, Somerset House in Photographers’ Gallery. Leta 2021 je soustanovila Future Artefacts FM, program, ki ga vodijo umetniki in ki v radijskem formatu predstavlja ustvarjalce, ki delajo s spekulativno fikcijo.
Kieran Nolan Games That Don’t Exist 40’’,
Sinopsis
Machinima, podprta z umetno inteligenco, uporablja generativno UI za ustvarjanje video prizorov v slogu imerzivnih 3D-igralnih okolij, namesto da bi za njihovo produkcijo neposredno uporabljala pogon videoigre. Gre za »paratekste brez besedil« (Matteo Bittanti, 2025). Videoigre, ki ne obstajajo (Nolan, 2025) so serija vinjet in kratkih zgodb, zmontiranih iz 5-sekundnih posnetkov, generiranih s tekstovnimi pozivi v Sora (2024). Spletna učna baza modela UI se razkriva skozi nenamerne dodatne elemente, na primer prekrivanje streamerjev videoiger v prizor. Razkrijejo se tudi trenutne omejitve generativne UI, zlasti skozi animacijske napake, kjer se gibi zlivajo in zvijajo na nepredvidljiv način.
Namesto da bi te anomalije odstranili, so nepredvidljivi dejavniki UI sprejeti kot del dela. V Videoigrah, ki ne obstajajo se prepletata znano in absurdno, posredovana skozi estetske omejitve učnih podatkov modela Sora, kjer se ljudje in kmetijski stroji zlivajo in razpadajo podobno kot atomi starca in njegovega kolesa v romanu The Third Policeman (1967) Flann O’Brien. Sorino jezikovno neodvisno besedilo včasih delno deluje smiselno, kot nekakšen UI-esperanto, kar prispeva k nadrealistični, jezikovno nevtralni plasti. Po zgledu filozofije pionirja »circuit bendinga« Reed Ghazala te naključne napake v kontekstu Videoiger, ki ne obstajajo niso razumljene kot napake, temveč kot integralna značilnost dela.
Biografija
Kieran Nolan je interdisciplinarni umetnik, raziskovalec in predavatelj, ki deluje na področjih interaktivne umetnosti, iger in kreativnih tehnologij. Je soupravitelj Centra za raziskave na področju kreativnih umetnosti na Dundalk Institute of Technology (DkIT). Njegova praksa zajema interaktivno umetnost, medije, ki temeljijo na igrah, ter digitalno vizualno kulturo, vključno z machinimo, podprto z umetno inteligenco, imerzivnimi omreženimi XR-okolji, arhiviranjem grafitov v in skozi videoigre ter ohranjanjem platform. Je vodja delovne skupine WG1 pri COST Action 21141 (Grassroots of Digital Europe) in sopredsednik konference History of Games International Conference. Je tudi sourednik prihajajočega zbornika Silicon Dawn: Histories and Cultures of Creative Computing in Europe (1970–2000) (De Gruyter Brill, 2026).
Eriko Miyata My soul gem is dull color 1’58’’
Sinopsis
Na Japonskem obstaja pristop, ki združuje vojaške teme z elementi popularne kulture. Ta se ni razvil kot vojaška strategija, temveč kot žanr znotraj subkulture. Hkrati pa smo priča družbenemu pojavu, v katerem dejanske vojaške organizacije prevzemajo estetiko popularne kulture. Značilen primer je vpliv igre Kantai Collection (Kancolle), ki se kaže od prodaje tematskih prehranskih izdelkov v trgovinah do nastanka anime serije in sodelovanj z japonskimi samoobrambnimi silami.
Znotraj te subkulture je izrazita težnja po antropomorfizaciji orožja v ženske like, kar odraža specifično pristranskost. Otroci na Japonskem so redno izpostavljeni zgodbam animeja o čarobnih dekletih, v katerih so mlada dekleta pogosto prikazana kot tista, ki jih je treba »rešiti«. Vendar se je izjemno težko izogniti signalom, neposredno povezanim z vojaškim vplivom, pa tudi moškemu pogledu in nasilju, ki ga ta implicira.
To delo skuša vizualizirati te družbene dinamike in perspektive, usmerjene v ženske.
Biografija
Eriko Miyata je umetnica in fotografinja, rojena na Japonskem, ki živi in deluje v Švici; nedavno je zaključila magistrski študij fotografije na ECAL (2023–2025). Pred tem je zaključila magistrski študij likovne umetnosti na Zurich University of the Arts (2018–2020) ter diplomirala iz intermedijske umetnosti na Tokyo University of the Arts (2012–2017).
Njeno delo raziskuje sodobne fotografske in multimedijske prakse ter pogosto združuje digitalne in analogne pristope za preizpraševanje percepcije, spomina in vizualnega pripovedovanja. Prejela je več štipendij in nagrad, med drugim štipendijo Pola Foundation za mlade umetnike v tujini, nagrado Ina Nobuo Prize ter bila finalistka za Prix Photoforum.
Sodelovala je tudi na samostojnih in skupinskih razstavah po Evropi in Aziji, kar odraža njen raziskovalno usmerjen in eksperimentalen pristop k fotografiji in vizualnim medijem.
Simone C Niquille Elephant Juice (2020) 8’45’’
Sinopsis
V kratkem filmu Elephant Juice netopir razmišlja: »Naša lastna izkušnja zagotavlja osnovni material za naše dojemanje sveta, ki je zato omejeno.« Film, zasnovan po vzoru vplivnega eseja filozofa Thomasa Nagla What Is It Like To Be A Bat?, skozi pripovedovalca parafrazira ta odlomek in premišljuje o verjetnosti, da bi lahko računalniški sistemi za računalniški vid, ki jih ustvari človek, kdaj presegli subjektivni pogled svojega ustvarjalca.
Elephant Juice se odvija v kopalnici in spremlja lik, ki se pripravlja na prihajajoči avtomatizirani razgovor za službo. V tem novem načinu zaposlovanja se razgovori izvajajo pred kandidatovo lastno spletno kamero. Ko je video posnet, ga analizira programska oprema za računalniški vid, ki ocenjuje kandidatove obrazne izraze glede na zaželene lastnosti, kot so zanesljivost, kompatibilnost in marljivost. Takšna analiza pretvarja obrazne izraze v čustva in temelji na preslikavi gibanja mišic. Sistem Facial Action Coding System (FACS), ki sta ga leta 1978 predlagala Paul Ekman in Wallace Friesen, se pogosto uporablja kot osnovni parameter za takšne aplikacije. Ta sistem razdeli človeški obraz na akcijska območja, ki so označena in jim nato pripišejo čustva. Od svoje uvedbe v 70. letih je FACS široko sprejet na področjih računalniške animacije, oglaševalskih metrik, policijskega profiliranja in zaposlovanja.
Z razmahom komodifikacije in kategorizacije globoko osebne in občutljive sfere čustev postaja ključno, da postavimo pod vprašaj meje objektivnosti ter tveganja globalno prilagojenih sistemov zaznavanja. Ko svet prikazujemo skozi navidezno objektivno lečo računalniškega vida, so ogrožene intimne razsežnosti resničnosti.
Besedi Elephant Juice sta pogosta napačna interpretacija besed »I love you« pri programski opremi za branje z ustnic, kar nazorno ponazarja ozko mejo med globoko čustvenim in absurdno poetičnim.
Biografija
Simone C. Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.
Akihiko Taniguchi New Old Homeland (2026) 25’
Sinopsis
New Old Homeland je digitalno delo Akihiko Taniguchija, ki raziskuje spreminjajoči se pojem »domovine« v dobi omreženosti. Film, ustvarjen v Unityju z umetnikovim 3D-skeniranim avatarjem, preučuje preplet virtualnega prostora in fizične pripadnosti. Delo vzpostavlja izrazit paradoks: domovino je težko prepoznati od znotraj, močneje jo občutimo šele skozi razdaljo ali izgubo, kjer se kaže kot hkrati konstruirana in čustveno nujna. Taniguchi to izkušnjo zrcali skozi mehanike igralnih pogonov — kjer neizrisani prostori in objekti, ki jih je mogoče podvajati, ustvarjajo strukturno prepletanje prepričljive realističnosti in konstitutivne odsotnosti. Skozi to perspektivo film vzpostavlja nov jezik pripadnosti v območju neresničnega.
Biografija
Akihiko Taniguchi je medijski umetnik in izredni profesor na smeri medijske umetnosti (Media Arts Course) na Oddelku za informacijsko oblikovanje na Tama Art University. Njegova multidisciplinarna praksa zajema medijsko umetnost, net art, video in kiparstvo.
Mark Dorf Homecoming (2025) 16’17’’
Sinopsis
Homecoming je 16-minutno filmsko delo, ki na novo interpretira Odisejo kot sodobno refleksijo o domu in pripadnosti v času in na planetu, kjer se »dom« vse bolj izmika oprijemljivosti. S prepletanjem igranih posnetkov iz visokogorskih gozdov in travnikov Skalnega gorovja, digitalne 2D- in 3D-animacije, spletnih podob ter poglobljenega zvoka film raziskuje, kako individualizirane algoritmične tehnologije in okoljska negotovost razkrajajo sodobne predstave o resničnosti in planetarnem domu. Skozi nemirno vizualno potovanje Homecoming premišljuje o spominu, razseljenosti ter soočenju z nezmožnostjo vrnitve v dom, ki ne obstaja več — ali pa morda nikoli ni.
Biografija
Mark Dorf je umetnik iz New Yorka, ki deluje na področjih fotografije, videa, digitalnih medijev in kiparstva. V sodelovanju z ekologi in tehnologi njegovo delo postavlja pod vprašaj predstave o tem, kar zahodna kultura pogosto imenuje »narava«. Njegove podobe in objekti preučujejo, kako oblikovanje, vizualna kultura, tehnologija in znanost oblikujejo pričakovanja o »naravnem« svetu, hkrati pa se poglobljeno ukvarjajo z digitalnimi procesi, ki stojijo za njihovim nastankom. Z razkrivanjem sledi teh pogosto skritih digitalnih procesov Dorfovo delo odraža zavedanje lastne produkcije ter vabi gledalce k razmisleku o tem, kako digitalni materiali oblikujejo njihova življenja in posledično spreminjajo njihovo razumevanje »naravnega« sveta in širše.
KURATOR
Marco De Mutiis je digitalni kurator v Fotomuseum Winterthur v Švici, kjer vodi muzejske raziskave algoritmičnih in omreženih oblik ustvarjanja podob. Nedavno je bil sokurator razstav The Lure of the Image in How to Win at Photography – Image-making as Play. Je soavtor knjige The Photographer’s Guide to Los Santos (skupaj z Matteom Bittantijem) ter so-urednik publikacije Screen Images – In-Game Photography, Screenshot, Screencast(skupaj z Winfriedom Gerlingom in Sebastianom Möringom). Predava na magistrskem študiju fotografije na ECAL-u (Lausanne) in je ponosna polovica dvojca za modifikacije iger 2girls1comp z Alexandro Pfammatter.
