Noura Tafeche
Stratigrafija pogleda

Performativno predavanje
17. junij 2026 ob 19.00
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V svetu, prežetem z nasprotujočimi si vizualnimi dražljaji in zaznamovanem z vse krajšo pozornostjo, nas vizualna umetnica in raziskovalka Noura Tafeche vabi k razmisleku o tem, katere podobe si zares zaslužijo našo pozornost. To stori skozi razmislek o eni sami 3D arhitekturni vizualizaciji iz obsežne vizualne produkcije projekta NEOM – načrtovanega pametnega mesta in posebne gospodarske cone v provinci Tabuk. Ta projekt predstavlja osrednji element savdske strategije »Vision 2030« in programa gospodarske diverzifikacije po obdobju odvisnosti od nafte.

V performativnem predavanju Stratigrafija pogleda, ki bo premierno predstavljen v prostoru Aksiome, Tafeche občinstvo vodi skozi stratigrafijo izbrane podobe ter plast za plastjo razkriva tisto, kar skuša podoba prikriti. Pod njeno zapeljivo, skrbno izdelano arhitekturno podobo – pogosto tudi konstrukcijsko malo verjetno – se skriva premišljeno zasnovana neprosojnost, ki usmerja pogled in ustvarja privolitev, namesto da bi opisovala resničnost.

Ayoung Kim
Delivery Dancer’s Sphere

Razstava
17.–30. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Otvoritev
SRE, 17. junij, ob 20. uri

»Kot običajno je reka Han prepojena z antidepresivi,
antihistaminiki, antibiotiki in anestetiki!!!
Ura je 19.00, vrača se večerna prometna konica!
Popeljali vas bomo po najelegantnejših poteh Seula!«
»Dancemaster vedno skuša zmanjšati delovanje na minimum.
Za Dancemasterja je optimizacija sinonim za eleganco.
Ne glede na to, po kakšni poti se giblje objekt,
si narava vedno prizadeva minimizirati delovanje …
To veš, kajne?
Toda tukaj ne gre več za naravo …«

V delu Delivery Dancer’s Sphere (2022) korejska umetnica Ayoung Kim predstavi spekulativno vizijo Seula kot neskončno obnavljajočega se labirinta, v katerem se urbani prostor, delo, tehnologija in želja prepletajo v neprekinjeno razvijajočem se sistemu. V njegovem središču je Ernst Mo – anagram besede »Monster« –, dostavljavka, zaposlena pri Delivery Dancer, fiktivni platformi, kjer delavce usmerja Dancemaster, vseprisotni algoritem, ki določa vsak premik, pot in nalogo.

Delo, postavljeno v žareče ozadje nočne metropole, izhaja iz realnosti platformnega dela in hitre širitve gig ekonomije v Južni Koreji, zlasti med pandemijo in po njej. Vendar njegov domet presega zgolj družbeni komentar. Projekt raziskuje vprašanja topologije, možnih svetov, algoritmičnega nadzora, hipervigilance ter neusmiljenega stremljenja k optimizaciji telesa, časa in prostora. Seul se kaže kot prostor, razpet med tehnoorientalizmom in azijskim futurizmom – hkrati prepoznaven in spekulativen.

Ob protagonistki, ki jo vodijo elegantno izrisane navigacijske linije Dancemasterja, spremljamo neskončno zaporedje dostavnih poti. Vsak cilj ustvarja nove smeri, pri čemer nastaja labirintska struktura, ki se neprestano širi in zvija sama vase.

Ko se Ernst Mo premika skozi mesto, se znajde ob razpokah, kjer se začnejo prekrivati vzporedne realnosti. Iz teh razpok se pojavi En Storm – še en anagram besede »Monster« –, njena dvojnica iz alternativnega, a na videz identičnega sveta. Njuno razmerje se razvija skozi trenutke soočenja, empatije in naklonjenosti ter razkriva oblike povezanosti, ki presegajo meje prostora, časa in identitete. Delo, ki se opira na teorijo možnih svetov, si realnost predstavlja kot enega izmed neštetih svetov, v katerih lahko sobivajo različne različice sebstva in kjer različni načini bivanja ter odnosov ostajajo trajno nerazrešeni.

O AVTORICI

Ayoung Kim na novo tke realnost skozi preplet hibridnih narativov, v katerih združuje geopolitiko, mitologijo, tehnologijo, tehnoprekarnost in spekulativne temporalnosti. V svojih delih pogosto upodablja nekonformistične figure ali tehnoprekarne entitete, katerih odpor ali neusklajenost za sabo puščata nenavadne in singularne sledi, ko skrenejo z vnaprej določenih poti. Njene sintetizirane naracije odpirajo prostor daljnosežnim spekulacijam ter vzpostavljajo povezave med biopolitiko in mejnimi režimi, med spominom kamnov in virtualnim spominom ter med ancestralnimi izhodišči in bližajočimi se prihodnostmi skozi različne medije. Njena praksa vključuje razmisleke o optičnih in postoptičnih medijih, performativnosti, simulaciji videoiger in narativnosti fikcije. Zanimanje za sintezo, hibridizacijo in sobivanje heterogenih časovnosti jo je vodilo k raziskovanju različnih presečišč, prenosov, transpozicij in izmenjav časa, prostora, struktur in sintakse.

[+] SPREMLJEVALNA PUBLIKACIJA

Cena: 7€ 5€
PREDNAROČILO:  7€ 5€
Ponudba velja do datuma izida: 17. junij 2026

Ta publikacija je na voljo samo v angleščini!

PostScript^UM #55

Nora O’ Murchú
When Images Become Systems:
On Visuality, Affect and Platform Power

V naši sedanjosti, preplavljeni s podobami, smo se zaskrbljujoče privadili novi vrsti podob – afektivnim, performativnim, komputacijskim –, ki preoblikujejo zaznavanje, medtem ko v realnem času destabilizirajo pomen. Skozi dela Simone C Niquille, Bassama Isse Al-Sabaha, Jennifer Mehigan in Ayoung Kim O’Murchú pokaže, kako umetniki razkrivajo pogoje nastajanja podob ter osvetljujejo režim vidnosti, v katerem sintetično upravlja realno.

Nora O’ Murchú je kuratorka in raziskovalka, ki se ukvarja z vplivom digitalnih infrastruktur na kulturo in politiko. V svoji kuratorski praksi raziskuje, kako tehnološki sistemi organizirajo moč, ustvarjajo vrednost z izkoriščanjem podatkov in pogojujejo kolektivno življenje. Je profesorica na Univerzi v Limericku ter je bila umetniška direktorica festivala transmediale (2020–2024). Trenutno za FACT Liverpool razvija projekt How to Read an Image, obsežno razstavo, posvečeno sodobni kulturi podob in politiki percepcije.

EN | 10.5 x 16.7 cm | 44 strani | barvni tisk | mehka platnica | 2026
ISBN 978-961-7173-69-7 (Tiskana)

Sofi Xian
Arheologija obljubljene prihodnosti: kako smo odkrili Frutiger Aero

Predavanje
20. maj 2026 ob 18.30 uri
ALUO / Tobačna 5, Ljubljana

Vprašanja in odgovore moderirata Lea Sande & Ema Maznik Antić

Preddogodek ob izidu tretje številke uredniške serije multithread

Morda ste že slišali za Frutiger Aero, estetiko, ki se pojavlja na TikToku in v retro-tech spalnicah ter jo Valentina Tanni razume kot naslednika vaporwava. Toda kako pravzaprav »odkriješ« estetiko? Xian bo v predavanju opisala svojo vijugasto pot skozi eklektične in nepredvidljive vire: od oblikovanja odprtokodne programske opreme, hipsterske semiotike, parodij Wesa Andersona, japonske in korejske glasbe 90-ih in 2000-ih do subkulture Weird Facebook. Prek vseh teh bo pojasnila, kako je izsledila to »izgubljeno prihodnost«. Hkrati bo v predavanju tudi pokazala, kako so se ta, na prvi pogled nepovezana opažanja, ki so nastajala v zadnjem desetletju, postopno zlila v metodologijo za prepoznavanje in imenovanje »potrošniških estetik« ter kaj ta metodologija razkriva o tem, kako minljivi in ambientni izrazi oblikujejo naše kolektivne izkušnje.

Postajanje podoba [predvajanje]

Projekcija
12 maj. 2026 ob 19.00
Slovenska kinoteka, Ljubljana

Featuring works by
Nina Davies, Kieran Nolan, Eriko Miyata, Simone C Niquille, Akihiko Taniguchi, Mark Dorf

Del programa taktike&praksa #17: Postajanje podoba
Kurator: Marco De Mutiis

in VFX Ljubljana – 6. festival eksperimentalnih avdiovizualnih praks

Postajanje podoba obravnava brisanje meja med živetimi resničnostmi in digitalnimi podobami ter sledi povratnim zankam med vizualno reprezentacijo in algoritmičnimi operacijami. S kratkimi filmi, video umetnostjo in video eseji projekcije razkrivajo, kako konstrukcijo identitet, izkušenj in okolij vse bolj določajo podobe in komputacijski sistemi, ki jih proizvajajo.

Zbrana dela se sprašujejo, kaj pomeni obstajati v svetu, kjer je vidnost pogojena: kjer podobe ne le odražajo resničnost, temveč aktivno določajo, kaj sme obstajati in komu je dovoljeno imeti glas. V programu se pojavljajo vprašanja dela, pripadnosti, avtentičnosti in odpora, saj umetniki krmarijo po krajini, v kateri je podoba postala hkrati infrastruktura in ideologija – oblikuje ne le to, kako se pojavljamo, temveč tudi, kako se gibljemo, govorimo in smo prepoznani.

Z naslonitvijo na širok spekter slikovnih tehnologij in pristopov, od CGI do generativne umetne inteligence, dela razkrivajo razširjeno in neenakomerno moč podobe pri oblikovanju sodobnega življenja. Kritični, igrivi in poetični projekti so obenem pozorni na načine, kako se telesa in skupnosti prilagajajo, performirajo in se upirajo zahtevam računalniškega vida ter nedavnemu pojavu strojnega realizma. Predlagajo strategije za bivanje v, subverzijo in (ponovno) prisvajanje sveta, ki vse bolj postaja učinek lastne reprezentacije.

---

Nina Davies
Precursing (2024)
11’12’’

Sinopsis

Precursing raziskuje svet, ki ga oblikujejo hitro pospešujoče se tehnologije, kjer so sistemi za napovedovanje prihodnosti vse bolj vpeti v vsakdanje življenje. Od financ in prava do prometa in zavarovalništva se umetna inteligenca uporablja za natančno modeliranje izidov — vendar se podobne tehnologije pojavljajo tudi v nepričakovanih kontekstih, od algoritmov družbenih omrežij do srhljivega zaznavanja »duhov«. Medtem ko nekateri od teh sistemov temeljijo na strogih, preverljivih podatkih, drugi delujejo v bolj ohlapnih, spekulativnih okvirih.

Izhajajoč iz napovednih modelov, izurjenih v fikcijskih okoljih, kot so videoigre, Precursing premišljuje o sodobni digitalni kulturi, vključno z viralnimi trendi, kot so nastopi neigralskih likov (NPC) na TikToku. Ti ponavljajoči se, vnaprej določeni gibi so predstavljeni kot podzavesten odziv na sedanjost, oblikovano z algoritmičnim predvidevanjem — kot subtilna oblika odpora proti življenjem, ki jih vse bolj določajo sistemi za napovedovanje.

V središču filma je fiktiven dogodek, ki vključuje samovozeči avtomobil, izurjen za predvidevanje človeškega gibanja. Skozi dva prepletena dialoga med štirimi liki se pripoved razširi v širši premislek o duhovih, ritualu in prihodnosti pravičnosti. Z zabrisovanjem meja med simulacijo in realnostjo Precursing odpira vprašanje, kaj pomeni delovati svobodno v svetu, kjer je prihodnost nenehno izračunavana.

Biografija

Nina Davies je kanadsko-britanska umetnica, ki razmišlja o sodobnem trenutku skozi opazovanje plesa v popularni kulturi ter načinov, kako se ta širi, kroži, ustvarja in konzumira. V preteklih raziskovalnih projektih je med drugim obravnavala nedavno komodifikacijo plesnega telesa na digitalnih platformah ter sodobne plese kot potencialne tradicionalne plese prihodnosti. Njeno delo niha med uporabo fikcije in dokumentarnostjo ter pomaga vzpostavljati nova kritična orodja za pristop k plesnim praksam. Njena dela so bila nedavno predstavljena v institucijah, kot so Tate Britain, muzej V&A, Somerset House in Photographers’ Gallery. Leta 2021 je soustanovila Future Artefacts FM, program, ki ga vodijo umetniki in ki v radijskem formatu predstavlja ustvarjalce, ki delajo s spekulativno fikcijo.

Kieran Nolan
Games That Don’t Exist
40’’,

Sinopsis

Machinima, podprta z umetno inteligenco, uporablja generativno UI za ustvarjanje video prizorov v slogu imerzivnih 3D-igralnih okolij, namesto da bi za njihovo produkcijo neposredno uporabljala pogon videoigre. Gre za »paratekste brez besedil« (Matteo Bittanti, 2025). Videoigre, ki ne obstajajo (Nolan, 2025) so serija vinjet in kratkih zgodb, zmontiranih iz 5-sekundnih posnetkov, generiranih s tekstovnimi pozivi v Sora (2024). Spletna učna baza modela UI se razkriva skozi nenamerne dodatne elemente, na primer prekrivanje streamerjev videoiger v prizor. Razkrijejo se tudi trenutne omejitve generativne UI, zlasti skozi animacijske napake, kjer se gibi zlivajo in zvijajo na nepredvidljiv način.

Namesto da bi te anomalije odstranili, so nepredvidljivi dejavniki UI sprejeti kot del dela. V Videoigrah, ki ne obstajajo se prepletata znano in absurdno, posredovana skozi estetske omejitve učnih podatkov modela Sora, kjer se ljudje in kmetijski stroji zlivajo in razpadajo podobno kot atomi starca in njegovega kolesa v romanu The Third Policeman (1967) Flann O’Brien. Sorino jezikovno neodvisno besedilo včasih delno deluje smiselno, kot nekakšen UI-esperanto, kar prispeva k nadrealistični, jezikovno nevtralni plasti. Po zgledu filozofije pionirja »circuit bendinga« Reed Ghazala te naključne napake v kontekstu Videoiger, ki ne obstajajo niso razumljene kot napake, temveč kot integralna značilnost dela.

Biografija

Kieran Nolan je interdisciplinarni umetnik, raziskovalec in predavatelj, ki deluje na področjih interaktivne umetnosti, iger in kreativnih tehnologij. Je soupravitelj Centra za raziskave na področju kreativnih umetnosti na Dundalk Institute of Technology (DkIT). Njegova praksa zajema interaktivno umetnost, medije, ki temeljijo na igrah, ter digitalno vizualno kulturo, vključno z machinimo, podprto z umetno inteligenco, imerzivnimi omreženimi XR-okolji, arhiviranjem grafitov v in skozi videoigre ter ohranjanjem platform. Je vodja delovne skupine WG1 pri COST Action 21141 (Grassroots of Digital Europe) in sopredsednik konference History of Games International Conference. Je tudi sourednik prihajajočega zbornika Silicon Dawn: Histories and Cultures of Creative Computing in Europe (1970–2000) (De Gruyter Brill, 2026).

Eriko Miyata
My soul gem is dull color
1’58’’

Sinopsis

Na Japonskem obstaja pristop, ki združuje vojaške teme z elementi popularne kulture. Ta se ni razvil kot vojaška strategija, temveč kot žanr znotraj subkulture. Hkrati pa smo priča družbenemu pojavu, v katerem dejanske vojaške organizacije prevzemajo estetiko popularne kulture. Značilen primer je vpliv igre Kantai Collection (Kancolle), ki se kaže od prodaje tematskih prehranskih izdelkov v trgovinah do nastanka anime serije in sodelovanj z japonskimi samoobrambnimi silami.

Znotraj te subkulture je izrazita težnja po antropomorfizaciji orožja v ženske like, kar odraža specifično pristranskost. Otroci na Japonskem so redno izpostavljeni zgodbam animeja o čarobnih dekletih, v katerih so mlada dekleta pogosto prikazana kot tista, ki jih je treba »rešiti«. Vendar se je izjemno težko izogniti signalom, neposredno povezanim z vojaškim vplivom, pa tudi moškemu pogledu in nasilju, ki ga ta implicira.

To delo skuša vizualizirati te družbene dinamike in perspektive, usmerjene v ženske.

Biografija

Eriko Miyata je umetnica in fotografinja, rojena na Japonskem, ki živi in deluje v Švici; nedavno je zaključila magistrski študij fotografije na ECAL (2023–2025). Pred tem je zaključila magistrski študij likovne umetnosti na Zurich University of the Arts (2018–2020) ter diplomirala iz intermedijske umetnosti na Tokyo University of the Arts (2012–2017).

Njeno delo raziskuje sodobne fotografske in multimedijske prakse ter pogosto združuje digitalne in analogne pristope za preizpraševanje percepcije, spomina in vizualnega pripovedovanja. Prejela je več štipendij in nagrad, med drugim štipendijo Pola Foundation za mlade umetnike v tujini, nagrado Ina Nobuo Prize ter bila finalistka za Prix Photoforum.

Sodelovala je tudi na samostojnih in skupinskih razstavah po Evropi in Aziji, kar odraža njen raziskovalno usmerjen in eksperimentalen pristop k fotografiji in vizualnim medijem.

Simone C Niquille
Elephant Juice (2020)
8’45’’

Sinopsis

V kratkem filmu Elephant Juice netopir razmišlja: »Naša lastna izkušnja zagotavlja osnovni material za naše dojemanje sveta, ki je zato omejeno.« Film, zasnovan po vzoru vplivnega eseja filozofa Thomasa Nagla What Is It Like To Be A Bat?, skozi pripovedovalca parafrazira ta odlomek in premišljuje o verjetnosti, da bi lahko računalniški sistemi za računalniški vid, ki jih ustvari človek, kdaj presegli subjektivni pogled svojega ustvarjalca.

Elephant Juice se odvija v kopalnici in spremlja lik, ki se pripravlja na prihajajoči avtomatizirani razgovor za službo. V tem novem načinu zaposlovanja se razgovori izvajajo pred kandidatovo lastno spletno kamero. Ko je video posnet, ga analizira programska oprema za računalniški vid, ki ocenjuje kandidatove obrazne izraze glede na zaželene lastnosti, kot so zanesljivost, kompatibilnost in marljivost. Takšna analiza pretvarja obrazne izraze v čustva in temelji na preslikavi gibanja mišic. Sistem Facial Action Coding System (FACS), ki sta ga leta 1978 predlagala Paul Ekman in Wallace Friesen, se pogosto uporablja kot osnovni parameter za takšne aplikacije. Ta sistem razdeli človeški obraz na akcijska območja, ki so označena in jim nato pripišejo čustva. Od svoje uvedbe v 70. letih je FACS široko sprejet na področjih računalniške animacije, oglaševalskih metrik, policijskega profiliranja in zaposlovanja.

Z razmahom komodifikacije in kategorizacije globoko osebne in občutljive sfere čustev postaja ključno, da postavimo pod vprašaj meje objektivnosti ter tveganja globalno prilagojenih sistemov zaznavanja. Ko svet prikazujemo skozi navidezno objektivno lečo računalniškega vida, so ogrožene intimne razsežnosti resničnosti.

Besedi Elephant Juice sta pogosta napačna interpretacija besed »I love you« pri programski opremi za branje z ustnic, kar nazorno ponazarja ozko mejo med globoko čustvenim in absurdno poetičnim.

Biografija

Simone C. Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

Akihiko Taniguchi
New Old Homeland (2026)
25’

Sinopsis

New Old Homeland je digitalno delo Akihiko Taniguchija, ki raziskuje spreminjajoči se pojem »domovine« v dobi omreženosti. Film, ustvarjen v Unityju z umetnikovim 3D-skeniranim avatarjem, preučuje preplet virtualnega prostora in fizične pripadnosti. Delo vzpostavlja izrazit paradoks: domovino je težko prepoznati od znotraj, močneje jo občutimo šele skozi razdaljo ali izgubo, kjer se kaže kot hkrati konstruirana in čustveno nujna. Taniguchi to izkušnjo zrcali skozi mehanike igralnih pogonov — kjer neizrisani prostori in objekti, ki jih je mogoče podvajati, ustvarjajo strukturno prepletanje prepričljive realističnosti in konstitutivne odsotnosti. Skozi to perspektivo film vzpostavlja nov jezik pripadnosti v območju neresničnega.

Biografija

Akihiko Taniguchi je medijski umetnik in izredni profesor na smeri medijske umetnosti (Media Arts Course) na Oddelku za informacijsko oblikovanje na Tama Art University. Njegova multidisciplinarna praksa zajema medijsko umetnost, net art, video in kiparstvo.

Mark Dorf
Homecoming (2025)
16’17’’

Sinopsis

Homecoming je 16-minutno filmsko delo, ki na novo interpretira Odisejo kot sodobno refleksijo o domu in pripadnosti v času in na planetu, kjer se »dom« vse bolj izmika oprijemljivosti. S prepletanjem igranih posnetkov iz visokogorskih gozdov in travnikov Skalnega gorovja, digitalne 2D- in 3D-animacije, spletnih podob ter poglobljenega zvoka film raziskuje, kako individualizirane algoritmične tehnologije in okoljska negotovost razkrajajo sodobne predstave o resničnosti in planetarnem domu. Skozi nemirno vizualno potovanje Homecoming premišljuje o spominu, razseljenosti ter soočenju z nezmožnostjo vrnitve v dom, ki ne obstaja več — ali pa morda nikoli ni.

Biografija

Mark Dorf je umetnik iz New Yorka, ki deluje na področjih fotografije, videa, digitalnih medijev in kiparstva. V sodelovanju z ekologi in tehnologi njegovo delo postavlja pod vprašaj predstave o tem, kar zahodna kultura pogosto imenuje »narava«. Njegove podobe in objekti preučujejo, kako oblikovanje, vizualna kultura, tehnologija in znanost oblikujejo pričakovanja o »naravnem« svetu, hkrati pa se poglobljeno ukvarjajo z digitalnimi procesi, ki stojijo za njihovim nastankom. Z razkrivanjem sledi teh pogosto skritih digitalnih procesov Dorfovo delo odraža zavedanje lastne produkcije ter vabi gledalce k razmisleku o tem, kako digitalni materiali oblikujejo njihova življenja in posledično spreminjajo njihovo razumevanje »naravnega« sveta in širše. 

Cena: 12€

multithread #2:
Digitalni okultizem
Sophie Publig & Mikkel Rørbo

Digitalni okultizem začrta zgodovino memetičnega kroženja in ga umesti v genealogijo okultnih logik. Deluje kot konstitutivna sila, globoko vgrajena v tehnokulturo, ter oblikuje načine, kako se sama realnost proizvaja. S sledenjem nastanku fikcij od zgodnjih internetnih kultur do sodobnih platformnih okolij preučuje, kako te ustvarjajo materialne realnosti, kako politika deluje kot psihološko vojskovanje ter kako se želje oblikujejo prek algoritmičnih povratnih zank. V spremni besedi nas Zach Blas popelje skozi sprevrnjeno, heretično vizijo CULTUS-a — nas posrka vase in izpljune — v njegovo podtalje, pri čemer razkrije okultne epistemologije, ki ga strukturirajo.  

Sophie Publig je internetna arheologinja, ki raziskuje digitalne ekosisteme. Deluje na Inštitutu Weibel za digitalne kulture na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju, kjer njeno raziskovalno in pedagoško delo prehaja med kritičnim posthumanizmom, estetiko in digitalnimi kulturami. Ukvarja se z analizo spletnih artefaktov – od memetičnih ekologij do mrežnih subjektivitet in internetne folklore.

Mikkel Rørbo je interdisciplinarni raziskovalec in producent kulturnega detritusa. Trenutno deluje kot raziskovalec na Inštitutu Weibel za digitalne kulture na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju, kjer se njegovo delo osredotoča na vprašanja razlike, želje in abstrakcije. Njegovo nedavno delo raziskuje preplete teh tem s strojno kognicijo, komputacijo in kapitalom. Predava o digitalnem okultizmu in njegovi vlogi v tehnopolitični kulturi.

Oba delujeta na Inštitutu za digitalne kulture Weibel na Dunaju.

EN | 10.5 x 16.7 cm | 116 pp | barvno | mehka platnica | 2026
ISBN 978-961-7173-68-0

Sophie Publig & Mikkel Rørbo
Digitalni okultizem

Predstavitev druge številke multithread serije

5. maj 2026 ob 18. Uri
Cukrarna, Ljubljana

Predstavitev druge številke multithread, uredniške linije Aksiome, ki se posveča eksperimentalnim in spekulativnim pristopom k sodobni digitalni kulturi, vključuje predstavitev avtorjev knjige Digitalni okultizem, Sophie Publig in Mikkla Rørba, skupaj s članicama uredniške ekipe Leo Sande in Emo Maznik Antić.

Kako misliti tehnokulturo v trenutku, ko meje med fikcijo in realnostjo ter med verovanjem in vednostjo postajajo vse bolj nestabilne? Digitalni okultizem k temu vprašanju pristopa z odločnim premikom: namesto da bi okultizem obravnaval kot marginalen ali reakcionaren pojav, ga razume kot eno izmed logik, ki strukturirajo sodobna digitalna okolja.

Knjiga razvija tezo, da je produkcija realnosti v tehnokulturi neločljivo povezana z oblikami mišljenja, ki so zgodovinsko vezane na ezoterično, magično in okultno. V tem smislu je okultizem konstitutivna razsežnost delovanja digitalnih sistemov.

S sledenjem razvoju od zgodnjih internetnih kultur do sodobnih platform knjiga obravnava, kako fikcije proizvajajo materialne učinke, kako se politika odvija kot oblika psihološkega bojevanja ter kako te ezoterične infrastrukture sodelujejo pri oblikovanju želje, verovanja in kolektivnih imaginarijev.

Publikacija vključuje tudi spremno besedo Zach Blasa, ki izpostavi dodatno plast ezoterične simbolike, prisotne in delujoče znotraj korporativnih plasti tehnokulture.

Predstavitvi sledi moderiran pogovor z vprašanji in odgovori, ki ga vodita članici uredniške ekipe.

Simone C Niquille
duckrabbit.tv 2.0

Razstava
12. maj–12. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Otvoritev
Torek, 12. maj ob 19:00

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

duckrabbit.tv je video instalacija, ki raziskuje politične implikacije sodobnih tehnologij videnja ter preizprašuje, kako komputacijska fotografija, podatkovne zbirke in renderirane podobe pogosto delujejo kot nadomestki za tisto, kar imamo za resnično. Delo se osredotoča na zmeden in radoveden kvirovski lik: digitalno reinkarnacijo optične iluzije raca–zajec iz leta 1892, ki jo je filozof Ludwig Wittgenstein populariziral kot ponazoritev zaznavne dvoumnosti. Oživljen v dobi sintetičnega videnja ta lik postane nosilec, skozi katerega projekt krmari med preizkušnjami samospoznavanja in produkcije računalniško ustvarjenih podob (CGI).

Igriv, a hkrati kritičen pristop Simone C Niquille razkriva komputacijske načine gledanja, ki vse bolj določajo, kako se realnost konstruira. Vizualni pomen se izlušči skozi prepoznavanje vzorcev, klasifikacijo objektov in algoritemsko sklepanje – procese, v katerih podobe, ki jih stroji ustvarjajo za druge stroje, ne vzpostavljajo več navezave na fizične referente, temveč proizvajajo lastne režime resnice. Renderirana podoba tako postane orodje razvrščanja in ne reprezentacije, zasnovano tako, da ustreza pričakovanjem učnih podatkov in avtomatiziranih sistemov zaznave.
Ko se protagonist giblje skozi »renderirano realnost«, v kateri se zaznavna dvoumnost sooča s togo logiko strojnega vida, je gledalec povabljen k razmisleku o razliki med zajemanjem in algoritemskim asembliranjem nas samih in našega okolja. duckrabbit.tv ponuja humorno, a hkrati nelagodno meditacijo o naseljevanju sveta podob, ki ga urejajo digitalne in algoritemske operacije, ter o njegovih družbenih in političnih posledicah za nenormativne subjekte.

AVTORICA

Simone C Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

[+] POVEZANE VSEBINE

DELAVNICA

Simone C Niquille
WAWLA (What Are We looking At)
Sreda, 13 May 2026 ob 17.00 uri
ALUO, TOBAČNA 5, LJUBLJANA

PREDAVANJE

Simone C Niquille
Baloni itd.
Sreda, 13. maj 2026, 17:00–20:00
ALUO / Tobačna, Ljubljana

Simone C Niquille
WAWLA (What Are We Looking At)

Delavnica
Sreda, 13. maj 2026 ob 17.00 uri
ALUO, Tobačna 5, Ljubljana

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

WAWLA (What Are We Looking At) je delavnica, ki se poglobi v svet računalniškega vida, podatkovnih zbirk za učenje podob in nevidnega človeškega dela, na katerem temelji strojno zaznavanje. Udeleženci se seznanijo s potekom izdelave modela računalniškega vida ter s koraki sestavljanja in priprave podatkovnih zbirk, pri čemer se posebej posvetijo segmentiranju podob. Segmentacija je za računalniški vid ključna, saj »izpostavlja« dele podobe, ki so za sistem relevantni. Na tej stopnji obdelave je podoba vizualno razdeljena na posamezne dele. Z obrisovanjem izbranega objekta (prometni znak, srna, obraz) ali označevanjem določenega območja (cesta, drevo, sence) ti segmenti odločilno oblikujejo način, kako model računalniškega vida zaznava svet. Kaj je segmentirano in kaj ne, je odvisno od različnih dejavnikov – od prihodnje rabe tehnologije do kulturnega konteksta, ločljivosti podobe, jezika, v katerem so podatki označeni, in subjektivne percepcije – ter se lahko razlikuje od našega lastnega branja podobe.

Med delavnico se udeleženci seznanijo z različnimi primeri podatkovnih zbirk za učenje podob in s potekom obdelave vizualnih podatkov skozi naloge segmentacije, hkrati pa se soočijo z etičnimi, filozofskimi in političnimi izzivi poučevanja sistematičnega vida ter odločanja o tem, »kaj je pomembno videti«. Delavnica je namerno netehnična. Uporabljali bomo papir in flomastre, tako zaradi dostopnosti kot tudi zato, da postanejo vidni delo in kompromisi, vključeni v ustvarjanje tehnologije, ki v kontekstu inovacij pogosto ostanejo neopaženi.

Trajanje: 3 h
Predznanje ni potrebno

AVTORICA

Simone C Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

[+] POVEZANE VSEBINE

PREDAVANJE

Simone C Niquille
Baloni itd.
Sreda, 13. maj 2026, 17:00–20:00
ALUO / Tobačna, Ljubljana

RAZSTAVA

Simone C Niquille
duckrabbit.tv 2.0
12. maj–12. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Simone C Niquille
Baloni itd.

Predavanje
Sreda, 13. maj 2026 ob 15.00 uri
ALUO / Erjavčeva, Ljubljana

Del simpozija taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

Baloni itd. je raziskovalno predavanje o računalniško generiranih podobah. Izhajajoč iz balona predavanje sledi zaporedju napihnjenih objektov, povečanih JPEG-podob in projiciranih tekstur ter ob tem preizprašuje načine, kako sintetične podobe upodabljajo svet in kakšna pričakovanja se vanje vpisujejo. Predavanje se opira na tehnične vire, popularno kulturo in umetnostno zgodovino ter kritično preizprašuje obljubo sintetičnih podob, da lahko zajamejo svet v celoti.

AVTORICA

Simone C Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

[+] POVEZANE VSEBINE

RAZSTAVA

Simone C Niquille
duckrabbit.tv 2.0
12. maj–12. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

DELAVNICA

Simone C Niquille
WAWLA (What Are We looking At)
Sreda, 13 May 2026 ob 17.00 uri
ALUO, TOBAČNA 5, LJUBLJANA

Felicity Hammond
Kolaps modelov

Delavnica
1. april 2026, 16.00–19.00
ALUO, Tobačna 5, Ljubljana

Udeležba je brezplačna, obvezna prijava!

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

V tej praktični delavnici bodo udeleženci eksperimentirali z ustvarjanjem razširjenih kolažev kot orodjem za razumevanje kroženja podob v dobi strojnega učenja. Raziskovali bodo pojav kolapsa modelov: degenerativni učni proces, ki nastane, ko se model uri na vsebinah, ustvarjenih z umetno inteligenco. Podobe umetne inteligence obračajo indeksikalno logiko fotografije in imajo vlogo pri oblikovanju sveta; skozi delavnico se bomo spraševali, kaj se zgodi, ko podoba predhodi resničnost.

Opomba: čeprav raziskujemo orodja strojnega učenja, v tej delavnici ne bomo uporabljali generativnih orodij umetne inteligence.

Cilji delavnice:

Udeleženci bodo razvili razumevanje, kako:

1. kolaps modelov povzroča izgubo podatkov, degradacijo in abstrakcijo znotraj generativnih sistemov umetne inteligence,
2. imata kolaž in generativna umetna inteligenca številne prekrivajoče se lastnosti,
3. je označevanje podatkov omejujoča in neetična praksa.

Trajanje: 3 h

Predznanje:
Predznanje ni potrebno.

Udeležba je brezplačna, obvezna prijava!

AVTORICA

Felicity Hammond (Birmingham, Združeno kraljestvo, 1988) v svoji praksi združuje instalacijo in grajenje svetov ter raziskuje digitalne materialnosti. Njeno nedavno raziskovanje, izhajajoče iz umetniške prakse, skuša razumeti ekstrakcijo kot proces, ki povezuje geološko z digitalnim, pri čemer ustvarja razvijajoče se generativne instalacije, ki ta odnos razkrivajo. Uprizarjanje je osrednja metoda v njenem delu, saj ponovna vzpostavitev digitalnih dogodkov razkriva njihove pomanjkljivosti. Hammond je bila prejemnica štipendije Ampersand Photoworks (2023), svoja dela pa je med drugim razstavljala v The Photographers’ Gallery, C/O Berlin, Fotomuseum Winterthur, VOX Centre de l’image Contemporaine v Montrealu ter na Haus der Kulturen der Welt v okviru festivala transmediale.

[+] POVEZANE VSEBINE

PREDAVANJE

Felicity Hammond
Variacije
Torek, 31. marec 2026 ob 19.30 uri
Kino Šiška, Ljubljana

RAZSTAVA

Felicity Hammond
Latentni prostor
1. april–30. april 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Martyna Marciniak
Anatomija ne-dejstva. 1. poglavje: hiperrealizem UI

Razstava
31. marec–22. maj 2026
Kino Šiška, Ljubljana

Otvoritev
Torek, 31. marec 2026 ob 21.00 uri

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

V razstavi Hiperrealizem UI Martyna Marciniak kot fizični objekt poustvari puhovko, ki je postala zloglasno viralna zaradi z umetno inteligenco generirane podobe t. i. Balenciaga papeža. Podobo je z orodjem Midjourney ustvaril 31-letni Pablo Xavier, medtem ko je bil pod vplivom psihedelikov, in ta je leta 2023 hitro postala simbol razcveta umetne inteligence. Znova je odprla razprave o resnici in dezinformacijah v fotografiji in novinarstvu ter sprožila polemike o digitalnem reproduciranjem človeške podobe.

Hiperrealizem UI, prvo poglavje projekta Anatomija ne-dejstva, obrne razmerja med fizičnim in virtualnim, med predmetom in njegovo podobo ter med tem, kar doživljamo, in tem, kar vidimo. Z izdelavo razvpite puhovke umetnica podobo prenese v materialni svet in predstavo o modnem plašču papeža Frančiška naredi oprijemljivo. Delo se navezuje tudi na sodoben premik v oglaševalskih in tržnih praksah, ki temeljijo na ekonomijah pozornosti – kjer izdelek najprej obstaja zgolj kot sintetična podoba in je proizveden šele, če ta dovolj pritegne pogled potencialnih kupcev.

Instalacijo spremlja kratek video, v katerem Balenciaga papež monologizira o resnici ter preizprašuje zanesljivost podob in ustaljenih oblik avtoritete. Ob razmisleku o sodobni vlogi fotografije in vizualne kulture delo raziskuje posledice sveta, ki ga vse bolj oblikujejo – ali celo v celoti sestavljajo – sintetične podobe.

AVTORICA

Martyna Marciniak v svoji praksi povezuje medijsko teorijo in pravne imaginarije ter raziskuje, kako se moč udejanja skozi režime podob in vizualne infrastrukture. Njeno delo se pogosto vrača k zgodovinskim dogodkom ter se vključuje v obliko pataforenzike – preizpraševanja tropov znanstvene in forenzične estetike, pri čemer razkriva njihove negotovosti, protislovja in zdrse. Njena praksa, ki niha med kiparstvom, videom in animacijo, ustvarja vizualne protizgodovine ter uvaja druge načine gledanja. Njena dela so bila predstavljena pri Onassis Stegi, Copenhagen Contemporary, Ars Electronica, Galerie Stadt Sindelfingen, Varšavskem bienalu, LABoral Centro de Arte in drugod. Leta 2025 je bila rezidentka programa CERN Collide. Njen projekt Anatomy of Non-Fact je leta 2025 prejel nagrado Award of Distinction Prix Ars Electronica.

[+] POVEZANE VSEBINE

PREDAVANJE

Martyna Marciniak
Blobsterji, slop in hiper-dogodki: preizpraševanje vizualnega zaupanja v post-optični dobi
Torek, 31. marec 2026 ob 17.00 uri
Kino Šiška, Ljubljana

Martyna Marciniak
Blobsterji, slop in hiper-dogodki: preizpraševanje vizualnega zaupanja v post-optični dobi

Predavanje
Torek, 31. marec 2026 ob 17.00 uri
Kino Šiška, Ljubljana

Del simpozija taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

V svojem predavanju Martyna Marciniak razčleni kompleksno krajino dezinformacij, povezanih s sintetičnimi podobami, kot se razvija od leta 2018 do danes, pri čemer uporablja pristope, ki izhajajo iz njene forenzične prakse in globoke fascinacije nad napakami ter vizualnimi glitchi. Z raziskovanjem različnih vizualnih mehanizmov ustvarjanja prepričanja in zaupanja, ki temeljijo na estetiki katoliške cerkve, medijski zgodovini in tehnomitih, se izbrane sintetične podobe razkrivajo kot globoki repozitorji tehničnega in kulturnega znanja. Predavanje odpira prostor za premislek, ponovno ovrednotenje in reorganizacijo vizualnega jezika zaupanja, dokazov in pozornosti.

V drugem delu predavanja umetnica obravnava sintetične podobe kot generatorje »globokih resničnosti« in kot orodja za priklic hipersticijskih, samouresničujočih se prerokb. Zoperstavljajoč se prevladujoči dihotomiji »resnično proti lažnemu« (nezaželeni dediščini posttrumpovskega diskurza) uporablja za projekt specifičen leksikon kot poskus prepoznavanja operativnih funkcij sintetičnih podob, njihovih estetskih nians ter nenazadnje kot prakso odpravljanja popularizirane, a škodljive antropomorfizacije konceptov umetne inteligence.

AVTORICA

Martyna Marciniak v svoji praksi povezuje medijsko teorijo in pravne imaginarije ter raziskuje, kako se moč udejanja skozi režime podob in vizualne infrastrukture. Njeno delo se pogosto vrača k zgodovinskim dogodkom ter se vključuje v obliko pataforenzike – preizpraševanja tropov znanstvene in forenzične estetike, pri čemer razkriva njihove negotovosti, protislovja in zdrse. Njena praksa, ki niha med kiparstvom, videom in animacijo, ustvarja vizualne protizgodovine ter uvaja druge načine gledanja. Njena dela so bila predstavljena pri Onassis Stegi, Copenhagen Contemporary, Ars Electronica, Galerie Stadt Sindelfingen, Varšavskem bienalu, LABoral Centro de Arte in drugod. Leta 2025 je bila rezidentka programa CERN Collide. Njen projekt Anatomy of Non-Fact je leta 2025 prejel nagrado Award of Distinction Prix Ars Electronica.

[+] POVEZANE VSEBINE

RAZSTAVA

Martyna Marciniak
Anatomija ne-dejstva. 1. poglavje: hiperrealizem UI
31. marec–22. maj 2026
Kino Šiška, Ljubljana

Felicity Hammond
Latentni prostor

Razstava
1. april–30. april 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Otvoritev
Sreda, 1. april ob 20. uri

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

Novembra 2025 je bil izstreljen prvi orbitalni podatkovni center, s čimer se je začel drzen premik: s selitvijo računalniške infrastrukture v vesolje naj bi za seboj pustili ekološke omejitve Zemlje. Sedanji kopenski sistem je na robu kolapsa; naravni viri se izčrpavajo, električno omrežje pa kmalu ne bo več zmoglo zagotavljati energije, potrebne za brezglavo tekmo za splošno umetno inteligenco (AGI). Podatkovni centri umetne inteligence v vesolju tako odpirajo potencialno novo obzorje za infrastrukture strojnega učenja, pri čemer za seboj puščajo propadli model.

V novi instalaciji Latentni prostor Felicity Hammond ponudi spekulativen vpogled v bližnjo prihodnost, v kateri je računalniška infrastruktura v vesolju postala prevladujoča usmeritev industrije umetne inteligence. Vendar se sistem še naprej spopada z učinki kolapsa modelov – procesa, pri katerem se generativni modeli urijo na podatkih, ki so jih ustvarili prejšnji modeli umetne inteligence, kar povzroča izgubo podatkov, degradacijo in vse večjo odmaknjenost od izkušnje ter reprezentacije fenomenalnega sveta. V poskusu ponovne prilagoditve sistema so bili angažirani performerji, da bi ponovno uprizorili izvorne podatke. Podatkovni performerji vsrkavajo to slikovno gradivo in poskušajo ponovno zamišljati niz povprečnih podob, amalgam izvirnikov. Vgrajena nadzorna oprema te geste zajame v fotografski obliki in jih ponovno vnese v sistem. Ta proces ponovne prilagoditve se v tem pilotnem testu izvaja na spletnem slikovnem arhivu Aksiome, zbranem z zajemom gradiva s Flickrja.

Medtem orbitalni podatkovni centri sami po sebi sledijo svoji optimalni tirnici: poti vzdolž meje med dnevom in nočjo, kjer plovilo ostaja skoraj nenehno obsijano s sončno svetlobo. Medtem ko se kopajo v tej večni svetlobi – stanju, zasnovanem za učinkovitost, ne za udobje – začnejo podatkovni performerji hrepeneti po planetu pod seboj.

AVTORICA

Felicity Hammond (Birmingham, Združeno kraljestvo, 1988) v svoji praksi združuje instalacijo in grajenje svetov ter raziskuje digitalne materialnosti. Njeno nedavno raziskovanje, izhajajoče iz umetniške prakse, skuša razumeti ekstrakcijo kot proces, ki povezuje geološko z digitalnim, pri čemer ustvarja razvijajoče se generativne instalacije, ki ta odnos razkrivajo. Uprizarjanje je osrednja metoda v njenem delu, saj ponovna vzpostavitev digitalnih dogodkov razkriva njihove pomanjkljivosti. Hammond je bila prejemnica štipendije Ampersand Photoworks (2023), svoja dela pa je med drugim razstavljala v The Photographers’ Gallery, C/O Berlin, Fotomuseum Winterthur, VOX Centre de l’image Contemporaine v Montrealu ter na Haus der Kulturen der Welt v okviru festivala transmediale.

[+] POVEZANE VSEBINE

DELAVNICA

Felicity Hammond
Kolaps modelov
Sreda, 1. april ob 16. uri
ALUO, Tobačna 5, Ljubljana

PREDAVANJE

Felicity Hammond
Variacije
Torek, 31. marec 2026 ob 19.30 uri
Kino Šiška, Ljubljana

Felicity Hammond
Variacije

Predavanje
Torek, 31. marec 2026 ob 19.30 uri
Kino Šiška, Ljubljana

Del simpozija taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

Predavanje predstavlja Variacije, umetniško-raziskovalni projekt Felicity Hammond, ki preizprašuje stičišča med geološkim rudarjenjem in rudarjenjem podatkov. V zadnjih dveh letih Hammond raziskuje ekstraktivne režime, ki povezujejo oba procesa, ter se vpenja v mašinerijo, ki poganja sodobno produkcijo podob. Projekt, zasnovan v štirih poglavjih in zaključen s pogrebnim obredom za umetno inteligenco, prikaže, kako digitalni material prehaja od minerala do piksla, od podzemlja do zaslona.

Predavanje predstavi podrobnosti vsakega poglavja, od izmišljene organizacije, vzpostavljene za ročno razvrščanje fizičnih materialov v podatke, do uprizoritve kolapsa modelov. Hammond te ugotovitve umešča v kontekst svoje nove instalacije za Projektni prostor Aksioma, Latentni prostor, v kateri se predlagano posmrtno življenje umetne inteligence nadaljuje v vesolju.

AVTORICA

Felicity Hammond (Birmingham, Združeno kraljestvo, 1988) v svoji praksi združuje instalacijo in grajenje svetov ter raziskuje digitalne materialnosti. Njeno nedavno raziskovanje, izhajajoče iz umetniške prakse, skuša razumeti ekstrakcijo kot proces, ki povezuje geološko z digitalnim, pri čemer ustvarja razvijajoče se generativne instalacije, ki ta odnos razkrivajo. Uprizarjanje je osrednja metoda v njenem delu, saj ponovna vzpostavitev digitalnih dogodkov razkriva njihove pomanjkljivosti. Hammond je bila prejemnica štipendije Ampersand Photoworks (2023), svoja dela pa je med drugim razstavljala v The Photographers’ Gallery, C/O Berlin, Fotomuseum Winterthur, VOX Centre de l’image Contemporaine v Montrealu ter na Haus der Kulturen der Welt v okviru festivala transmediale.

[+] POVEZANE VSEBINE

DELAVNICA

Felicity Hammond
Kolaps modelov
Sreda, 1. april ob 16. uri
ALUO, Tobačna 5, Ljubljana

RAZSTAVA

Felicity Hammond
Latentni prostor
1. april–30. april 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Nina Davies
Sinhroniziranje s podobami

Predavanje
Torek, 24. februar 2026 ob 18. uri
Moderna galerija, Ljubljana

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

V tem predavanju Nina Davies preučuje, kako so se zgodnje tehnologije ustvarjanja podob, prvotno razvite za znanstvene namene, začele uporabljati kot orodja za pripovedovanje zgodb, ter razkriva, kako so se te pripovedne logike prenesle v sodne dvorane in druga okolja, kjer so posledice odločitev velike. V tem smislu se podobe z resničnostjo sinhronizirajo tako prepričljivo, da jih obravnavamo kot zveste odraze dogodkov, vendar lahko tehnike, kot je upočasnjeni posnetek, subtilno popačijo to, kar vidimo – na primer s tem, da nakazujejo, da je imela oseba več časa za odziv, kot ga je v resnici imela. Takšno popačenje lahko vpliva na presojo o krivdi ali nedolžnosti.

Predavanje raziskuje tudi, kaj pomeni, da se ljudje telesno sinhroniziramo s podobami. Od gibanja v počasnem posnetku do hoje kot NPC ter predstavljanja samega sebe kot podobe, ustvarjene z umetno inteligenco, Davies pokaže, kako njeno delo zamišlja svet, v katerem lahko telo ponovno prilagodi – ali celo poruši – naš odnos do tehnologije.

AVTORICA

Nina Davies je kanadsko-britanska umetnica, ki razmišlja o sodobnem trenutku skozi opazovanje plesa v popularni kulturi ter načinov, kako se ta širi, kroži, ustvarja in konzumira. V preteklih raziskovalnih projektih je med drugim obravnavala nedavno komodifikacijo plesnega telesa na digitalnih platformah ter sodobne plese kot potencialne tradicionalne plese prihodnosti. Njeno delo niha med uporabo fikcije in dokumentarnostjo ter pomaga vzpostavljati nova kritična orodja za pristop k plesnim praksam. Njena dela so bila nedavno predstavljena v institucijah, kot so Tate Britain, muzej V&A, Somerset House in Photographers’ Gallery. Leta 2021 je soustanovila Future Artefacts FM, program, ki ga vodijo umetniki in ki v radijskem formatu predstavlja ustvarjalce, ki delajo s spekulativno fikcijo.

[+] POVEZANE VSEBINE

DELAVNICA

Nina Davies
Generirane koreografije
Sreda, 25. februar ob 16. uri
ALUO, Tobačna 5, Ljubljana

RAZSTAVA

Nina Davies
Sinhronizatorji podob
25. februar–25. marec 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Nina Davies
Generirane koreografije

Delavnica
25. februar 2026, 16.00–19.00
ALUO, Tobačna 5, Ljubljana

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

Na delavnici Generirane koreografije Nina Davies raziskuje gibanje v odnosu do generiranih videov, deepfake posnetkov in memov, prekinjenih z umetno inteligenco. Skozi niz koreografskih vaj bo delavnica udeležencem pomagala raziskati, kako lahko ustvarjene posnetke simulira telo namesto računalniških naprav.

Na začetku delavnice bo Davies predstavila metode, ki jih je uporabljala za posnemanje digitalnih procesov znotraj telesa, ter udeležencem pokazala nekaj videov umetne inteligence, ki jih bodo lahko pregledali in v njih poiskali koreografije, ki jih je mogoče poustvariti. Nato bo demonstrirala in skupino naučila kratek repertoar gibov, izpeljanih iz priljubljenih generiranih videov, najdenih na TikToku in drugih platformah za kratke video formate.

Udeleženci se bodo nato razdelili v manjše skupine ter raziskovali ustvarjanje lastnih koreografskih fraz, navdihnjenih z generiranimi videi po lastni izbiri. Ob zaključku delavnice bodo udeleženci predstavili, kar so ustvarili, ter skupaj razpravljali o tem, kako bi se ti nizi gibov lahko uporabljali v vsakdanjem življenju za spreminjanje našega zaznavanja dogodkov.

Cilji delavnice:

– Razumevanje, kako nove tehnologije podob vplivajo na načine našega gibanja
– Učenje metod izmikanja nadzornim tehnologijam s pomočjo plesa
– Avtorstvo ponaredka

Trajanje: 3h

Potrebni materiali in predznanje:

– Prosimo, prinesite telefon za snemanje
– Polnilec za telefon

AVTORICA

Nina Davies je kanadsko-britanska umetnica, ki razmišlja o sodobnem trenutku skozi opazovanje plesa v popularni kulturi ter načinov, kako se ta širi, kroži, ustvarja in konzumira. V preteklih raziskovalnih projektih je med drugim obravnavala nedavno komodifikacijo plesnega telesa na digitalnih platformah ter sodobne plese kot potencialne tradicionalne plese prihodnosti. Njeno delo niha med uporabo fikcije in dokumentarnostjo ter pomaga vzpostavljati nova kritična orodja za pristop k plesnim praksam. Njena dela so bila nedavno predstavljena v institucijah, kot so Tate Britain, muzej V&A, Somerset House in Photographers’ Gallery. Leta 2021 je soustanovila Future Artefacts FM, program, ki ga vodijo umetniki in ki v radijskem formatu predstavlja ustvarjalce, ki delajo s spekulativno fikcijo.

[+] POVEZANE VSEBINE

PREDAVANJE

Nina Davies
Sinhroniziranje s podobami
Torek, 24. februar 2026 ob 18. uri
Moderna galerija, Ljubljana

V tem predavanju Nina Davies preučuje, kako so se zgodnje tehnologije ustvarjanja podob, prvotno razvite za znanstvene namene, začele uporabljati kot orodja za pripovedovanje zgodb, ter razkriva, kako so se te pripovedne logike prenesle v sodne dvorane in druga okolja, kjer so posledice odločitev velike. V tem smislu se podobe z resničnostjo sinhronizirajo tako prepričljivo, da jih obravnavamo kot zveste odraze dogodkov, vendar lahko tehnike, kot je upočasnjeni posnetek, subtilno popačijo to, kar vidimo – na primer s tem, da nakazujejo, da je imela oseba več časa za odziv, kot ga je v resnici imela. Takšno popačenje lahko vpliva na presojo o krivdi ali nedolžnosti.

Predavanje raziskuje tudi, kaj pomeni, da se ljudje telesno sinhroniziramo s podobami. Od gibanja v počasnem posnetku do hoje kot NPC ter predstavljanja samega sebe kot podobe, ustvarjene z umetno inteligenco, Davies pokaže, kako njeno delo zamišlja svet, v katerem lahko telo ponovno prilagodi – ali celo poruši – naš odnos do tehnologije.

RAZSTAVA

Nina Davies
Sinhronizatorji podob
februar–25. marec 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana