Matej Mihevc
Drift Index

Kuratorka
Maja Burja

Razstava
Aksioma | Project Space, Ljubljana
7. oktober–13. november 2026

Otvoritev: Sreda, 7. oktober ob 19.00

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

“It’s as though the creative process is no longer contained within an individual skull, if indeed it ever was. Everything, today, is to some extent the reflection of something else.”¹

S kartonom zadelana okna improvizirano ločujejo prostore drifterja od soparne atmosfere samoprebavljajoče sive cone. Spremenljive zračne mase v notranjost nanašajo preživet plastiglomeriran material, vseprisoten metabolni prah, ki se nabira v kotih njegovega studia. Vetrovi vsake toliko prinesejo kakšno zanimivo ostalino; zapuščen fragment latentne želje, ki ga drifter pod lupo motri med omrežnimi izpadi. 

Ko se povezava znova vzpostavi, zamrlo površino zaslonov preplavi sijoči tok vsebin, ki pogled usmerja po aktualiziranih vektorjih samovoljne kulturne produkcije. Stvar vzorčenja, inženiranja in tržne kooptacije – obenem od vseh in od nikogar.

Uspešna potopitev v generativno  maso zahteva, da drifterja nek detajl zadane in sproži obsesivno iskanje nečesa nedoločljivega. Sledi hitra intuitivna validacija na lokalnem strežniku in prečesavanje izpisov sorodnih koordinat, ki so se tekom dneva ujele na termalne trakove. Povečevanje, ostrenje, solarizacija… Ko je slutnja odmika utrjena, je čas za objavo na Drift Index.

Omrežje Drift Indexa se je razvilo na ostankih subkultur in na ozadju vseprisotne in poploščene vizualnosti. Povezuje samooklicane drifterje, ki v omrežnem vmesniku amatersko raziskujejo vizualne kode in medijske artefakte v medprostorih samozadostnega sistema. Drifterje lahko primerjamo s coolhunterji, ki so na prelomu tisočletja na ulicah lovili zgodnje znake bodočih trendov – superge, široke kavbojke, igralne konzole in podobno. Masovni marketing je te nato opremil s podobo, zgodbo in avro lastnega sveta in jih prevedel v tržne objekte in identitete.

Z dematerializacijo in platformizacijo trgov, prevlado avtomatiziranih marketinških zank ter zmožnostjo neskončne generacije personaliziranih vsebin je kulturna produkcija postala avtonomna ustvarjalka brezkončnih potrošniških subjektivitet. Podobe pri tem ne delujejo več zgolj kot nosilci pomena, temveč kot kompleksni povratni sistemi² in afektivni atraktorji³ znotraj kolektivne halucinatorne izmenjave.

V okolju post-sintetične in vseprisotne produkcije drifter čas preživlja z neproduktivno pozornim opazovanjem in mapiranjem spregledanih artefaktov, kanalov in povezav ter z brezciljnim raziskovanjem polja možnosti v krogotokih podob…

¹ Gibson, W. (2003). Pattern Recognition. Viking, str. 48.
² Prim. O’Murchú, N. (2026). When images become systems: on visuality, affect and platform power. Aksioma – Institute for Contemporary Art, str. 4: “[…] visuality becomes a form of administration through which social, emotional and computational life is constructed and managed by atmospheric persuasion, algorithmic sorting, affective conditioning and aesthetic manipulation.”
³ Glej: Mihevc, M. »Avtonomija kontenta«. Ekran, julij/avgust 2026.

Rebecca Edwards
Becoming Image [podcast]

Sezona podkastov
10. september–5. november 2026
here

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

Ob 17. ediciji programa taktike&praksa Postajanje podoba, ki raziskuje, kako programski sistemi oblikujejo človekovo delovanje, participacijo in moč delovanja, je londonska kuratorka in producentka Rebecca Edwards zasnovala in vodila to serijo podkastov ter z njo razširila razmislek o temi.

Ta podkast raziskuje, kako umetna inteligenca preoblikuje pogoje, skozi katere zaznavamo, interpretiramo in naseljujemo svet. V petih pogovorih z umetniki, kuratorji, pisci in raziskovalci serija preučuje načine, kako se strojni vid, algoritemska kultura in sintetični mediji vpenjajo v infrastrukture, ki mediirajo našo pozornost, identiteto in politično realnost.

Skozi razprave o podatkih za učenje umetne inteligence in podatkovnih zbirkah slik ter o viralnosti, vmesnikih, igrah in generativnem “slopu” se vsaka epizoda sprašuje, kako so se podobe oddaljile od reprezentacijske funkcije in postale aktivni akterji, ki oblikujejo vedenje, željo in kolektivni spomin. S povezovanjem sodobne umetnosti, teorije medijev in kritičnih študij tehnologije se sprašujemo, kaj se zgodi, ko podobe izgubijo svojo avtoriteto, postanejo vseprisotne in komputacijske ter vse bolj določajo, kako razumeti sebe in drug drugega.

Od estetike “brainrota” in digitalnih dvojnikov do glitchev, igralne logike in temnejših vzorcev – v petih epizodah bomo raziskovali prakse, ki delujejo tako znotraj kot proti programskim sistemom, da bi si zamislili alternativne načine gledanja, igranja in sobivanja s podobami. To bomo počeli skupaj z umetniki in teoretiki dmstfctn, Dian Joy, Milio Xin Bi, Benom Grosserjem in Rubyjem Justice Thelotom ter s posebno gostjo Nino Davies.

DATUMI IZIDA:

10. sep | Who’s Still Here?
z dmstfctn

24. sep | Brainrot as Theory
z Dian Joy

08 okt | Ready Player None
z Milia Xin Bi

22. okt | Darker Patterns
z Ben Grosser

05. nov | The Image That’s Tired
z Ruby J. Thelot

Predstavitev uredniške serije multithread
Torek, 2. september 2026 ob 11.00
Knjigarna kavarna Maks, Delpinova ulica 10, Nova Gorica

V okviru literarnega festivala Mesto knjige 2026

multithread je uredniška linija založbe Aksioma, posvečena novim in še neuveljavljenim avtorskim glasovom, ki s teoretskim, esejističnim in raziskovalnim pisanjem odpirajo vprašanja sodobne kulture, tehnologije in družbe. Na dogodku bo so-urednica Lea Sande predstavila vse štiri dosedanje številke serije; od prvih dveh že izdanih publikacij do prihajajočih dveh, ki bosta izšli proti koncu letošnjega leta. Posebno pozornost bo namenila drugi številki, naslovljeni Digitalni okultizem ter četrti številki, katere avtorica Tisa Troha se ji bo pridružila v pogovoru.

Cena: 18 € 14 €
Prednaročila se zaključijo 30. septembra 2026.

Okoli nas in preko nas se razrašča pošastna doba industrializacije. Presega meje človeškega dojemanja: je hipergranularna, a neprosojna, vseprisotna in vendar vselej nekje drugje. Je multiskalarna, saj lahko njeni procesi in telesa mobilizirajo in prečijo številne plasti človeškega in nečloveškega življenja, od nano- do planetarnega merila, od molekularnega do geopolitičnega, ter pri tem porajajo nove povezave in trenja, če že ne odkrite konflikte.

Takšna krajina v nastajanju, ki vzniká iz obsežnega procesa ekstrakcije in transformacije planetarnih virov in inteligenc, uteleša tako materialno silo kot mogočen kulturni pogon. Omrežja globalne logistike, upravljanja v realnem času, pametnih agentov in avtomatiziranih povratnih zank ne redefinirajo le proizvodnje, dobavnih verig ali načrtovanja infrastrukture, temveč tudi človeško inteligenco in subjektiviteto, pa tudi občutek lastne moči delovanja in delovanje demokracije v širšem merilu.

Nenadoma se pokaže svojevrstna podobnost z nekdanjo rudarsko industrijo, proizvodnim strojem pod zemeljskim površjem, trajno zavitim v temo, navzven razpoznavnim le po znamenjih, ki so privzemala obliko bodisi neopaznih nadzemnih objektov bodisi bolezni na koži in v pljučih delavcev. Današnje razmere pred nas postavljajo podoben izziv, vendar z nebrzdano hitrostjo in silovitostjo.

Kaj sploh je industrija, ko industrializacija poteka prek podatkovnih tokov in zapletenih procesov odločanja? Kam pogledati, ko na videz ni česa videti? Ko namesto nas gledajo in razumejo stroji in senzorji? Kako se orientirati, ko razbiramo le zabrisane sence tega, kar industrializacija v resnici spravlja v tek? Kako si znova izboriti možnost delovanja in na novo opredeliti pravičnost?

Na terenu, ki se nam drobi pod nogami, se od nas zahteva, da si zamislimo nepredstavljivo.

EN | 150 x 230 mm | 264 strani | barvni tisk | mehka platnica | 2026
ISBN 978-961-7173-65-9

Izdano ob
5. Industrial Art Biennial
The Vast Automaton
Labin, Raša, Pulj, Vodnjan
24. oktober–30. november 2025
Kuratorja: Bani Brusadin, Giulia Colletti

Sodelujoči umetniki in umetnice:
Heba Y. Amin | Andrej Beštak, Anja Leko | Živa Božičnik Rebec | Maks Bricelj, Ema Maznik Antić | Alice Bucknell | Kate Crawford, Vladan Joler | Sophie Cundale | Aleksandra Domanović | Sandro Đukić | Anna Engelhardt, Mark Cinkevich | 업채 eobchae | Daniel Felstead, Jenn Leung | 김아영 Ayoung KIM | Laibach Kunst | Lawrence Lek | 刘窗 Chuang LIU | Abu Bakarr Mansaray | !Mediengruppe Bitnik, Selena Savić, Gordan Savičić | 오세린 Serin OH | Gerard Ortín Castellví | 박민하 Minha PARK | Rich Pell | Tanit Plana | Cemile Sahin | Nestor Siré | Suzanne Treister | Marina Xenofontos | Dragan Živadinov, Dunja Zupančič

Povezani dogodek: The Vast Automaton

Bassam Issa Al-Sabah, Jennifer Mehigan
Uncensored Lilac

Projekcija
5. avgust–4. september 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Otvoritev
Sreda, 5. avgust ob 20.00

Skupina boginj z druščino svojih spremljevalcev, hišnih ljubljenčkov, služabnikov in tehnologij poležava v pokrajini, ki si jo delijo, vendar v njej ne najdejo skupnega jezika. Doživele so vdor. So lepe, privlačne, razdražene in zdolgočasene. Pripravljene so druga drugo uničiti. Neposredno zrejo v kamero in razkrivajo svoje najgloblje želje, upe, sanje in fantazije. Medtem temperature naraščajo. Njihova telesa se spreminjajo, rastejo in vse jasneje izražajo bes. Hitro vzplamtijo; z vročino raste tudi njihova jeza.

Film Uncensored Lilac umetnikov Bassama Isse Al-Sabaha in Jennifer Mehigan pripoveduje zgodbo o maščevanju in poželenju. Spremlja skupino boginj in njihovih spremljevalcev, katerih deželo ter načine medsebojnega sporazumevanja je uničil podnebni zlom. Z naraščanjem temperatur se med njimi pojavljajo vse bolj nenavadne, disonantne in odklonilne oblike vedenja. Dogajanje je umeščeno v sanjsko, halucinatorno krajino, kjer niz monologov teh skrajno ženstvenih bitij razkriva vse in nič hkrati. Govorijo o svojih željah in hrepenenjih, se prepirajo, med seboj stopajo v stik na daljavo in vztrajno zavračajo povezovanje. V ekonomiji, kjer privlačnost pomeni moč, takšna oblika globalnega segrevanja ni nič presenetljivega: naraščajo tako temperature kot napetosti. Vedno bolj odtujene druga od druge se oklepajo svojih apolitičnih, brezbrižnih in potrošniško usmerjenih sanj.

AVTORICI

Bassam Issa Al-Sabah je umetnik, ki ustvarja v medijih videa, slikarstva, kiparstva in tekstila. V svojih delih oblikuje vizije vojne, odpora in izgnanstva. Zanima ga, kako se spomini na preteklost nenehno preoblikujejo v skladu s potrebami sedanjosti; njegove preoblikovane animacije odpirajo prostor, kjer se lahko srečata zgodovinska travma in queerovska možnost.

Jennifer Mehigan že od nekdaj deluje na presečišču umetnosti in oblikovanja. V zadnjih letih je svoj ustvarjalni repertoar razširila na umetno inteligenco, virtualno in razširjeno resničnost, floristiko, pisanje, zabave ter meditativne performanse in filme. Njena dela vzpostavljajo prostor, v katerem se lahko srečajo popularna kultura, digitalno slikarstvo, kritična teorija, avtobiografija, »javna čustva« (po Ann Cvetkovich) in literatura za samopomoč. Pogosto skozi nečloveško perspektivo raziskuje načine, kako se moč udejanja v svetu. Pred tem je živela in delovala v Singapurju in Belfastu, danes pa ustvarja v gorovju Slieve Felim v grofiji Limerick na Irskem.

[+] POVEZANE PUBLIKACIJE

Noura Tafeche
Stratigrafija pogleda

Performativno predavanje
17. junij 2026 ob 19.00
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V svetu, prežetem z nasprotujočimi si vizualnimi dražljaji in zaznamovanem z vse krajšo pozornostjo, nas vizualna umetnica in raziskovalka Noura Tafeche vabi k razmisleku o tem, katere podobe si zares zaslužijo našo pozornost. To stori skozi razmislek o eni sami 3D arhitekturni vizualizaciji iz obsežne vizualne produkcije projekta NEOM – načrtovanega pametnega mesta in posebne gospodarske cone v provinci Tabuk. Ta projekt predstavlja osrednji element savdske strategije »Vision 2030« in programa gospodarske diverzifikacije po obdobju odvisnosti od nafte.

V performativnem predavanju Stratigrafija pogleda, ki bo premierno predstavljen v prostoru Aksiome, Tafeche občinstvo vodi skozi stratigrafijo izbrane podobe ter plast za plastjo razkriva tisto, kar skuša podoba prikriti. Pod njeno zapeljivo, skrbno izdelano arhitekturno podobo – pogosto tudi konstrukcijsko malo verjetno – se skriva premišljeno zasnovana neprosojnost, ki usmerja pogled in ustvarja privolitev, namesto da bi opisovala resničnost.

Ayoung Kim
Delivery Dancer’s Sphere

Razstava
17.–30. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Otvoritev
Sreda, 17. junij ob 20.00

»Kot običajno je reka Han prepojena z antidepresivi,
antihistaminiki, antibiotiki in anestetiki!!!
Ura je 19.00, vrača se večerna prometna konica!
Popeljali vas bomo po najelegantnejših poteh Seula!«
»Dancemaster vedno skuša zmanjšati delovanje na minimum.
Za Dancemasterja je optimizacija sinonim za eleganco.
Ne glede na to, po kakšni poti se giblje objekt,
si narava vedno prizadeva minimizirati delovanje …
To veš, kajne?
Toda tukaj ne gre več za naravo …«

V delu Delivery Dancer’s Sphere (2022) korejska umetnica Ayoung Kim predstavi spekulativno vizijo Seula kot neskončno obnavljajočega se labirinta, v katerem se urbani prostor, delo, tehnologija in želja prepletajo v neprekinjeno razvijajočem se sistemu. V njegovem središču je Ernst Mo – anagram besede »Monster« –, dostavljavka, zaposlena pri Delivery Dancer, fiktivni platformi, kjer delavce usmerja Dancemaster, vseprisotni algoritem, ki določa vsak premik, pot in nalogo.

Delo, postavljeno v žareče ozadje nočne metropole, izhaja iz realnosti platformnega dela in hitre širitve gig ekonomije v Južni Koreji, zlasti med pandemijo in po njej. Vendar njegov domet presega zgolj družbeni komentar. Projekt raziskuje vprašanja topologije, možnih svetov, algoritmičnega nadzora, hipervigilance ter neusmiljenega stremljenja k optimizaciji telesa, časa in prostora. Seul se kaže kot prostor, razpet med tehnoorientalizmom in azijskim futurizmom – hkrati prepoznaven in spekulativen.

Ob protagonistki, ki jo vodijo elegantno izrisane navigacijske linije Dancemasterja, spremljamo neskončno zaporedje dostavnih poti. Vsak cilj ustvarja nove smeri, pri čemer nastaja labirintska struktura, ki se neprestano širi in zvija sama vase.

Ko se Ernst Mo premika skozi mesto, se znajde ob razpokah, kjer se začnejo prekrivati vzporedne realnosti. Iz teh razpok se pojavi En Storm – še en anagram besede »Monster« –, njena dvojnica iz alternativnega, a na videz identičnega sveta. Njuno razmerje se razvija skozi trenutke soočenja, empatije in naklonjenosti ter razkriva oblike povezanosti, ki presegajo meje prostora, časa in identitete. Delo, ki se opira na teorijo možnih svetov, si realnost predstavlja kot enega izmed neštetih svetov, v katerih lahko sobivajo različne različice sebstva in kjer različni načini bivanja ter odnosov ostajajo trajno nerazrešeni.

O AVTORICI

Ayoung Kim na novo tke realnost skozi preplet hibridnih narativov, v katerih združuje geopolitiko, mitologijo, tehnologijo, tehnoprekarnost in spekulativne temporalnosti. V svojih delih pogosto upodablja nekonformistične figure ali tehnoprekarne entitete, katerih odpor ali neusklajenost za sabo puščata nenavadne in singularne sledi, ko skrenejo z vnaprej določenih poti. Njene sintetizirane naracije odpirajo prostor daljnosežnim spekulacijam ter vzpostavljajo povezave med biopolitiko in mejnimi režimi, med spominom kamnov in virtualnim spominom ter med ancestralnimi izhodišči in bližajočimi se prihodnostmi skozi različne medije. Njena praksa vključuje razmisleke o optičnih in postoptičnih medijih, performativnosti, simulaciji videoiger in narativnosti fikcije. Zanimanje za sintezo, hibridizacijo in sobivanje heterogenih časovnosti jo je vodilo k raziskovanju različnih presečišč, prenosov, transpozicij in izmenjav časa, prostora, struktur in sintakse.

[+] SPREMLJEVALNA PUBLIKACIJA

Cena: 7€
Ta publikacija je na voljo samo v angleščini!

PostScript^UM #55

Nora O’ Murchú
When Images Become Systems:
On Visuality, Affect and Platform Power

V naši sedanjosti, preplavljeni s podobami, smo se zaskrbljujoče privadili novi vrsti podob – afektivnim, performativnim, komputacijskim –, ki preoblikujejo zaznavanje, medtem ko v realnem času destabilizirajo pomen. Skozi dela Simone C Niquille, Bassama Isse Al-Sabaha, Jennifer Mehigan in Ayoung Kim O’Murchú pokaže, kako umetniki razkrivajo pogoje nastajanja podob ter osvetljujejo režim vidnosti, v katerem sintetično upravlja realno.

Nora O’ Murchú je kuratorka in raziskovalka, ki se ukvarja z vplivom digitalnih infrastruktur na kulturo in politiko. V svoji kuratorski praksi raziskuje, kako tehnološki sistemi organizirajo moč, ustvarjajo vrednost z izkoriščanjem podatkov in pogojujejo kolektivno življenje. Je profesorica na Univerzi v Limericku ter je bila umetniška direktorica festivala transmediale (2020–2024). Trenutno za FACT Liverpool razvija projekt How to Read an Image, obsežno razstavo, posvečeno sodobni kulturi podob in politiki percepcije.

EN | 10.5 x 16.7 cm | 44 strani | barvni tisk | mehka platnica | 2026
ISBN 978-961-7173-69-7 (Tiskana)

Sofi Xian
Arheologija obljubljene prihodnosti: kako smo odkrili Frutiger Aero

Predavanje
20. maj 2026 ob 18.30
ALUO / Tobačna 5, Ljubljana

Vprašanja in odgovore moderirata Lea Sande & Ema Maznik Antić

Preddogodek ob izidu tretje številke uredniške serije multithread

Morda ste že slišali za Frutiger Aero, estetiko, ki se pojavlja na TikToku in v retro-tech spalnicah ter jo Valentina Tanni razume kot naslednika vaporwava. Toda kako pravzaprav »odkriješ« estetiko? Xian bo v predavanju opisala svojo vijugasto pot skozi eklektične in nepredvidljive vire: od oblikovanja odprtokodne programske opreme, hipsterske semiotike, parodij Wesa Andersona, japonske in korejske glasbe 90-ih in 2000-ih do subkulture Weird Facebook. Prek vseh teh bo pojasnila, kako je izsledila to »izgubljeno prihodnost«. Hkrati bo v predavanju tudi pokazala, kako so se ta, na prvi pogled nepovezana opažanja, ki so nastajala v zadnjem desetletju, postopno zlila v metodologijo za prepoznavanje in imenovanje »potrošniških estetik« ter kaj ta metodologija razkriva o tem, kako minljivi in ambientni izrazi oblikujejo naše kolektivne izkušnje.

Postajanje podoba [predvajanje]

Projekcija
12. maj 2026 ob 19.00
Slovenska kinoteka, Ljubljana

Featuring works by
Nina Davies, Kieran Nolan, Eriko Miyata, Simone C Niquille, Akihiko Taniguchi, Mark Dorf

Del programa taktike&praksa #17: Postajanje podoba
Kurator: Marco De Mutiis

in VFX Ljubljana – 6. festival eksperimentalnih avdiovizualnih praks

Postajanje podoba obravnava brisanje meja med živetimi resničnostmi in digitalnimi podobami ter sledi povratnim zankam med vizualno reprezentacijo in algoritmičnimi operacijami. S kratkimi filmi, video umetnostjo in video eseji projekcije razkrivajo, kako konstrukcijo identitet, izkušenj in okolij vse bolj določajo podobe in komputacijski sistemi, ki jih proizvajajo.

Zbrana dela se sprašujejo, kaj pomeni obstajati v svetu, kjer je vidnost pogojena: kjer podobe ne le odražajo resničnost, temveč aktivno določajo, kaj sme obstajati in komu je dovoljeno imeti glas. V programu se pojavljajo vprašanja dela, pripadnosti, avtentičnosti in odpora, saj umetniki krmarijo po krajini, v kateri je podoba postala hkrati infrastruktura in ideologija – oblikuje ne le to, kako se pojavljamo, temveč tudi, kako se gibljemo, govorimo in smo prepoznani.

Z naslonitvijo na širok spekter slikovnih tehnologij in pristopov, od CGI do generativne umetne inteligence, dela razkrivajo razširjeno in neenakomerno moč podobe pri oblikovanju sodobnega življenja. Kritični, igrivi in poetični projekti so obenem pozorni na načine, kako se telesa in skupnosti prilagajajo, performirajo in se upirajo zahtevam računalniškega vida ter nedavnemu pojavu strojnega realizma. Predlagajo strategije za bivanje v, subverzijo in (ponovno) prisvajanje sveta, ki vse bolj postaja učinek lastne reprezentacije.

---

Nina Davies
Precursing (2024)
11’12’’

Sinopsis

Precursing raziskuje svet, ki ga oblikujejo hitro pospešujoče se tehnologije, kjer so sistemi za napovedovanje prihodnosti vse bolj vpeti v vsakdanje življenje. Od financ in prava do prometa in zavarovalništva se umetna inteligenca uporablja za natančno modeliranje izidov — vendar se podobne tehnologije pojavljajo tudi v nepričakovanih kontekstih, od algoritmov družbenih omrežij do srhljivega zaznavanja »duhov«. Medtem ko nekateri od teh sistemov temeljijo na strogih, preverljivih podatkih, drugi delujejo v bolj ohlapnih, spekulativnih okvirih.

Izhajajoč iz napovednih modelov, izurjenih v fikcijskih okoljih, kot so videoigre, Precursing premišljuje o sodobni digitalni kulturi, vključno z viralnimi trendi, kot so nastopi neigralskih likov (NPC) na TikToku. Ti ponavljajoči se, vnaprej določeni gibi so predstavljeni kot podzavesten odziv na sedanjost, oblikovano z algoritmičnim predvidevanjem — kot subtilna oblika odpora proti življenjem, ki jih vse bolj določajo sistemi za napovedovanje.

V središču filma je fiktiven dogodek, ki vključuje samovozeči avtomobil, izurjen za predvidevanje človeškega gibanja. Skozi dva prepletena dialoga med štirimi liki se pripoved razširi v širši premislek o duhovih, ritualu in prihodnosti pravičnosti. Z zabrisovanjem meja med simulacijo in realnostjo Precursing odpira vprašanje, kaj pomeni delovati svobodno v svetu, kjer je prihodnost nenehno izračunavana.

Biografija

Nina Davies je kanadsko-britanska umetnica, ki razmišlja o sodobnem trenutku skozi opazovanje plesa v popularni kulturi ter načinov, kako se ta širi, kroži, ustvarja in konzumira. V preteklih raziskovalnih projektih je med drugim obravnavala nedavno komodifikacijo plesnega telesa na digitalnih platformah ter sodobne plese kot potencialne tradicionalne plese prihodnosti. Njeno delo niha med uporabo fikcije in dokumentarnostjo ter pomaga vzpostavljati nova kritična orodja za pristop k plesnim praksam. Njena dela so bila nedavno predstavljena v institucijah, kot so Tate Britain, muzej V&A, Somerset House in Photographers’ Gallery. Leta 2021 je soustanovila Future Artefacts FM, program, ki ga vodijo umetniki in ki v radijskem formatu predstavlja ustvarjalce, ki delajo s spekulativno fikcijo.

Kieran Nolan
Games That Don’t Exist
40’’,

Sinopsis

Machinima, podprta z umetno inteligenco, uporablja generativno UI za ustvarjanje video prizorov v slogu imerzivnih 3D-igralnih okolij, namesto da bi za njihovo produkcijo neposredno uporabljala pogon videoigre. Gre za »paratekste brez besedil« (Matteo Bittanti, 2025). Videoigre, ki ne obstajajo (Nolan, 2025) so serija vinjet in kratkih zgodb, zmontiranih iz 5-sekundnih posnetkov, generiranih s tekstovnimi pozivi v Sora (2024). Spletna učna baza modela UI se razkriva skozi nenamerne dodatne elemente, na primer prekrivanje streamerjev videoiger v prizor. Razkrijejo se tudi trenutne omejitve generativne UI, zlasti skozi animacijske napake, kjer se gibi zlivajo in zvijajo na nepredvidljiv način.

Namesto da bi te anomalije odstranili, so nepredvidljivi dejavniki UI sprejeti kot del dela. V Videoigrah, ki ne obstajajo se prepletata znano in absurdno, posredovana skozi estetske omejitve učnih podatkov modela Sora, kjer se ljudje in kmetijski stroji zlivajo in razpadajo podobno kot atomi starca in njegovega kolesa v romanu The Third Policeman (1967) Flann O’Brien. Sorino jezikovno neodvisno besedilo včasih delno deluje smiselno, kot nekakšen UI-esperanto, kar prispeva k nadrealistični, jezikovno nevtralni plasti. Po zgledu filozofije pionirja »circuit bendinga« Reed Ghazala te naključne napake v kontekstu Videoiger, ki ne obstajajo niso razumljene kot napake, temveč kot integralna značilnost dela.

Biografija

Kieran Nolan je interdisciplinarni umetnik, raziskovalec in predavatelj, ki deluje na področjih interaktivne umetnosti, iger in kreativnih tehnologij. Je soupravitelj Centra za raziskave na področju kreativnih umetnosti na Dundalk Institute of Technology (DkIT). Njegova praksa zajema interaktivno umetnost, medije, ki temeljijo na igrah, ter digitalno vizualno kulturo, vključno z machinimo, podprto z umetno inteligenco, imerzivnimi omreženimi XR-okolji, arhiviranjem grafitov v in skozi videoigre ter ohranjanjem platform. Je vodja delovne skupine WG1 pri COST Action 21141 (Grassroots of Digital Europe) in sopredsednik konference History of Games International Conference. Je tudi sourednik prihajajočega zbornika Silicon Dawn: Histories and Cultures of Creative Computing in Europe (1970–2000) (De Gruyter Brill, 2026).

Eriko Miyata
My soul gem is dull color
1’58’’

Sinopsis

Na Japonskem obstaja pristop, ki združuje vojaške teme z elementi popularne kulture. Ta se ni razvil kot vojaška strategija, temveč kot žanr znotraj subkulture. Hkrati pa smo priča družbenemu pojavu, v katerem dejanske vojaške organizacije prevzemajo estetiko popularne kulture. Značilen primer je vpliv igre Kantai Collection (Kancolle), ki se kaže od prodaje tematskih prehranskih izdelkov v trgovinah do nastanka anime serije in sodelovanj z japonskimi samoobrambnimi silami.

Znotraj te subkulture je izrazita težnja po antropomorfizaciji orožja v ženske like, kar odraža specifično pristranskost. Otroci na Japonskem so redno izpostavljeni zgodbam animeja o čarobnih dekletih, v katerih so mlada dekleta pogosto prikazana kot tista, ki jih je treba »rešiti«. Vendar se je izjemno težko izogniti signalom, neposredno povezanim z vojaškim vplivom, pa tudi moškemu pogledu in nasilju, ki ga ta implicira.

To delo skuša vizualizirati te družbene dinamike in perspektive, usmerjene v ženske.

Biografija

Eriko Miyata je umetnica in fotografinja, rojena na Japonskem, ki živi in deluje v Švici; nedavno je zaključila magistrski študij fotografije na ECAL (2023–2025). Pred tem je zaključila magistrski študij likovne umetnosti na Zurich University of the Arts (2018–2020) ter diplomirala iz intermedijske umetnosti na Tokyo University of the Arts (2012–2017).

Njeno delo raziskuje sodobne fotografske in multimedijske prakse ter pogosto združuje digitalne in analogne pristope za preizpraševanje percepcije, spomina in vizualnega pripovedovanja. Prejela je več štipendij in nagrad, med drugim štipendijo Pola Foundation za mlade umetnike v tujini, nagrado Ina Nobuo Prize ter bila finalistka za Prix Photoforum.

Sodelovala je tudi na samostojnih in skupinskih razstavah po Evropi in Aziji, kar odraža njen raziskovalno usmerjen in eksperimentalen pristop k fotografiji in vizualnim medijem.

Simone C Niquille
Elephant Juice (2020)
8’45’’

Sinopsis

V kratkem filmu Elephant Juice netopir razmišlja: »Naša lastna izkušnja zagotavlja osnovni material za naše dojemanje sveta, ki je zato omejeno.« Film, zasnovan po vzoru vplivnega eseja filozofa Thomasa Nagla What Is It Like To Be A Bat?, skozi pripovedovalca parafrazira ta odlomek in premišljuje o verjetnosti, da bi lahko računalniški sistemi za računalniški vid, ki jih ustvari človek, kdaj presegli subjektivni pogled svojega ustvarjalca.

Elephant Juice se odvija v kopalnici in spremlja lik, ki se pripravlja na prihajajoči avtomatizirani razgovor za službo. V tem novem načinu zaposlovanja se razgovori izvajajo pred kandidatovo lastno spletno kamero. Ko je video posnet, ga analizira programska oprema za računalniški vid, ki ocenjuje kandidatove obrazne izraze glede na zaželene lastnosti, kot so zanesljivost, kompatibilnost in marljivost. Takšna analiza pretvarja obrazne izraze v čustva in temelji na preslikavi gibanja mišic. Sistem Facial Action Coding System (FACS), ki sta ga leta 1978 predlagala Paul Ekman in Wallace Friesen, se pogosto uporablja kot osnovni parameter za takšne aplikacije. Ta sistem razdeli človeški obraz na akcijska območja, ki so označena in jim nato pripišejo čustva. Od svoje uvedbe v 70. letih je FACS široko sprejet na področjih računalniške animacije, oglaševalskih metrik, policijskega profiliranja in zaposlovanja.

Z razmahom komodifikacije in kategorizacije globoko osebne in občutljive sfere čustev postaja ključno, da postavimo pod vprašaj meje objektivnosti ter tveganja globalno prilagojenih sistemov zaznavanja. Ko svet prikazujemo skozi navidezno objektivno lečo računalniškega vida, so ogrožene intimne razsežnosti resničnosti.

Besedi Elephant Juice sta pogosta napačna interpretacija besed »I love you« pri programski opremi za branje z ustnic, kar nazorno ponazarja ozko mejo med globoko čustvenim in absurdno poetičnim.

Biografija

Simone C. Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

Akihiko Taniguchi
New Old Homeland (2026)
25’

Sinopsis

New Old Homeland je digitalno delo Akihiko Taniguchija, ki raziskuje spreminjajoči se pojem »domovine« v dobi omreženosti. Film, ustvarjen v Unityju z umetnikovim 3D-skeniranim avatarjem, preučuje preplet virtualnega prostora in fizične pripadnosti. Delo vzpostavlja izrazit paradoks: domovino je težko prepoznati od znotraj, močneje jo občutimo šele skozi razdaljo ali izgubo, kjer se kaže kot hkrati konstruirana in čustveno nujna. Taniguchi to izkušnjo zrcali skozi mehanike igralnih pogonov — kjer neizrisani prostori in objekti, ki jih je mogoče podvajati, ustvarjajo strukturno prepletanje prepričljive realističnosti in konstitutivne odsotnosti. Skozi to perspektivo film vzpostavlja nov jezik pripadnosti v območju neresničnega.

Biografija

Akihiko Taniguchi je medijski umetnik in izredni profesor na smeri medijske umetnosti (Media Arts Course) na Oddelku za informacijsko oblikovanje na Tama Art University. Njegova multidisciplinarna praksa zajema medijsko umetnost, net art, video in kiparstvo.

Mark Dorf
Homecoming (2025)
16’17’’

Sinopsis

Homecoming je 16-minutno filmsko delo, ki na novo interpretira Odisejo kot sodobno refleksijo o domu in pripadnosti v času in na planetu, kjer se »dom« vse bolj izmika oprijemljivosti. S prepletanjem igranih posnetkov iz visokogorskih gozdov in travnikov Skalnega gorovja, digitalne 2D- in 3D-animacije, spletnih podob ter poglobljenega zvoka film raziskuje, kako individualizirane algoritmične tehnologije in okoljska negotovost razkrajajo sodobne predstave o resničnosti in planetarnem domu. Skozi nemirno vizualno potovanje Homecoming premišljuje o spominu, razseljenosti ter soočenju z nezmožnostjo vrnitve v dom, ki ne obstaja več — ali pa morda nikoli ni.

Biografija

Mark Dorf je umetnik iz New Yorka, ki deluje na področjih fotografije, videa, digitalnih medijev in kiparstva. V sodelovanju z ekologi in tehnologi njegovo delo postavlja pod vprašaj predstave o tem, kar zahodna kultura pogosto imenuje »narava«. Njegove podobe in objekti preučujejo, kako oblikovanje, vizualna kultura, tehnologija in znanost oblikujejo pričakovanja o »naravnem« svetu, hkrati pa se poglobljeno ukvarjajo z digitalnimi procesi, ki stojijo za njihovim nastankom. Z razkrivanjem sledi teh pogosto skritih digitalnih procesov Dorfovo delo odraža zavedanje lastne produkcije ter vabi gledalce k razmisleku o tem, kako digitalni materiali oblikujejo njihova življenja in posledično spreminjajo njihovo razumevanje »naravnega« sveta in širše. 

Cena: 12€

multithread #2:
Digitalni okultizem
Sophie Publig & Mikkel Rørbo

Digitalni okultizem začrta zgodovino memetičnega kroženja in ga umesti v genealogijo okultnih logik. Deluje kot konstitutivna sila, globoko vgrajena v tehnokulturo, ter oblikuje načine, kako se sama realnost proizvaja. S sledenjem nastanku fikcij od zgodnjih internetnih kultur do sodobnih platformnih okolij preučuje, kako te ustvarjajo materialne realnosti, kako politika deluje kot psihološko vojskovanje ter kako se želje oblikujejo prek algoritmičnih povratnih zank. V spremni besedi nas Zach Blas popelje skozi sprevrnjeno, heretično vizijo CULTUS-a — nas posrka vase in izpljune — v njegovo podtalje, pri čemer razkrije okultne epistemologije, ki ga strukturirajo.  

Sophie Publig je internetna arheologinja, ki raziskuje digitalne ekosisteme. Deluje na Inštitutu Weibel za digitalne kulture na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju, kjer njeno raziskovalno in pedagoško delo prehaja med kritičnim posthumanizmom, estetiko in digitalnimi kulturami. Ukvarja se z analizo spletnih artefaktov – od memetičnih ekologij do mrežnih subjektivitet in internetne folklore.

Mikkel Rørbo je interdisciplinarni raziskovalec in producent kulturnega detritusa. Trenutno deluje kot raziskovalec na Inštitutu Weibel za digitalne kulture na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju, kjer se njegovo delo osredotoča na vprašanja razlike, želje in abstrakcije. Njegovo nedavno delo raziskuje preplete teh tem s strojno kognicijo, komputacijo in kapitalom. Predava o digitalnem okultizmu in njegovi vlogi v tehnopolitični kulturi.

Oba delujeta na Inštitutu za digitalne kulture Weibel na Dunaju.

EN | 10.5 x 16.7 cm | 116 pp | barvno | mehka platnica | 2026
ISBN 978-961-7173-68-0

Sophie Publig & Mikkel Rørbo
Digitalni okultizem

Predstavitev druge številke multithread serije

5. maj 2026 ob 18.00
Cukrarna, Ljubljana

Kako misliti tehnokulturo v trenutku, ko meje med fikcijo in realnostjo ter med verovanjem in vednostjo postajajo vse bolj nestabilne? Digitalni okultizem k temu vprašanju pristopa z odločnim premikom: namesto da bi okultizem obravnaval kot marginalen ali reakcionaren pojav, ga razume kot eno izmed logik, ki strukturirajo sodobna digitalna okolja.

Knjiga razvija tezo, da je produkcija realnosti v tehnokulturi neločljivo povezana z oblikami mišljenja, ki so zgodovinsko vezane na ezoterično, magično in okultno. V tem smislu je okultizem konstitutivna razsežnost delovanja digitalnih sistemov.

S sledenjem razvoju od zgodnjih internetnih kultur do sodobnih platform knjiga obravnava, kako fikcije proizvajajo materialne učinke, kako se politika odvija kot oblika psihološkega bojevanja ter kako te ezoterične infrastrukture sodelujejo pri oblikovanju želje, verovanja in kolektivnih imaginarijev.

Publikacija vključuje tudi spremno besedo Zach Blasa, ki izpostavi dodatno plast ezoterične simbolike, prisotne in delujoče znotraj korporativnih plasti tehnokulture.

Predstavitvi sledi moderiran pogovor z vprašanji in odgovori, ki ga vodita članici uredniške ekipe.

Simone C Niquille
duckrabbit.tv 2.0

Razstava
12. maj–12. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Otvoritev
Torek, 12. maj ob 19.00

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

duckrabbit.tv je video instalacija, ki raziskuje politične implikacije sodobnih tehnologij videnja ter preizprašuje, kako komputacijska fotografija, podatkovne zbirke in renderirane podobe pogosto delujejo kot nadomestki za tisto, kar imamo za resnično. Delo se osredotoča na zmeden in radoveden kvirovski lik: digitalno reinkarnacijo optične iluzije raca–zajec iz leta 1892, ki jo je filozof Ludwig Wittgenstein populariziral kot ponazoritev zaznavne dvoumnosti. Oživljen v dobi sintetičnega videnja ta lik postane nosilec, skozi katerega projekt krmari med preizkušnjami samospoznavanja in produkcije računalniško ustvarjenih podob (CGI).

Igriv, a hkrati kritičen pristop Simone C Niquille razkriva komputacijske načine gledanja, ki vse bolj določajo, kako se realnost konstruira. Vizualni pomen se izlušči skozi prepoznavanje vzorcev, klasifikacijo objektov in algoritemsko sklepanje – procese, v katerih podobe, ki jih stroji ustvarjajo za druge stroje, ne vzpostavljajo več navezave na fizične referente, temveč proizvajajo lastne režime resnice. Renderirana podoba tako postane orodje razvrščanja in ne reprezentacije, zasnovano tako, da ustreza pričakovanjem učnih podatkov in avtomatiziranih sistemov zaznave.
Ko se protagonist giblje skozi »renderirano realnost«, v kateri se zaznavna dvoumnost sooča s togo logiko strojnega vida, je gledalec povabljen k razmisleku o razliki med zajemanjem in algoritemskim asembliranjem nas samih in našega okolja. duckrabbit.tv ponuja humorno, a hkrati nelagodno meditacijo o naseljevanju sveta podob, ki ga urejajo digitalne in algoritemske operacije, ter o njegovih družbenih in političnih posledicah za nenormativne subjekte.

AVTORICA

Simone C Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

[+] POVEZANE VSEBINE

DELAVNICA

Simone C Niquille
WAWLA (What Are We looking At)
Sreda, 13 May 2026 ob 17.00
ALUO, TOBAČNA 5, LJUBLJANA

PREDAVANJE

Simone C Niquille
Baloni itd.
Sreda, 13. maj 2026, 17:00–20:00
ALUO / Tobačna, Ljubljana

Simone C Niquille
WAWLA (What Are We Looking At)

Delavnica
Sreda, 13. maj 2026 ob 17.00

Del programa taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

WAWLA (What Are We Looking At) je delavnica, ki se poglobi v svet računalniškega vida, podatkovnih zbirk za učenje podob in nevidnega človeškega dela, na katerem temelji strojno zaznavanje. Udeleženci se seznanijo s potekom izdelave modela računalniškega vida ter s koraki sestavljanja in priprave podatkovnih zbirk, pri čemer se posebej posvetijo segmentiranju podob. Segmentacija je za računalniški vid ključna, saj »izpostavlja« dele podobe, ki so za sistem relevantni. Na tej stopnji obdelave je podoba vizualno razdeljena na posamezne dele. Z obrisovanjem izbranega objekta (prometni znak, srna, obraz) ali označevanjem določenega območja (cesta, drevo, sence) ti segmenti odločilno oblikujejo način, kako model računalniškega vida zaznava svet. Kaj je segmentirano in kaj ne, je odvisno od različnih dejavnikov – od prihodnje rabe tehnologije do kulturnega konteksta, ločljivosti podobe, jezika, v katerem so podatki označeni, in subjektivne percepcije – ter se lahko razlikuje od našega lastnega branja podobe.

Med delavnico se udeleženci seznanijo z različnimi primeri podatkovnih zbirk za učenje podob in s potekom obdelave vizualnih podatkov skozi naloge segmentacije, hkrati pa se soočijo z etičnimi, filozofskimi in političnimi izzivi poučevanja sistematičnega vida ter odločanja o tem, »kaj je pomembno videti«. Delavnica je namerno netehnična. Uporabljali bomo papir in flomastre, tako zaradi dostopnosti kot tudi zato, da postanejo vidni delo in kompromisi, vključeni v ustvarjanje tehnologije, ki v kontekstu inovacij pogosto ostanejo neopaženi.

Trajanje: 3 h
Predznanje ni potrebno

AVTORICA

Simone C Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

[+] POVEZANE VSEBINE

PREDAVANJE

Simone C Niquille
Baloni itd.
Sreda, 13. maj 2026, 17:00–20:00
ALUO / Tobačna, Ljubljana

RAZSTAVA

Simone C Niquille
duckrabbit.tv 2.0
12. maj–12. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Simone C Niquille
Baloni itd.

Predavanje
Sreda, 13. maj 2026 ob 15.00
ALUO / Erjavčeva, Ljubljana

Del simpozija taktike&praksa #17: Becoming Image
Kurator: Marco De Mutiis

Baloni itd. je raziskovalno predavanje o računalniško generiranih podobah. Izhajajoč iz balona predavanje sledi zaporedju napihnjenih objektov, povečanih JPEG-podob in projiciranih tekstur ter ob tem preizprašuje načine, kako sintetične podobe upodabljajo svet in kakšna pričakovanja se vanje vpisujejo. Predavanje se opira na tehnične vire, popularno kulturo in umetnostno zgodovino ter kritično preizprašuje obljubo sintetičnih podob, da lahko zajamejo svet v celoti.

AVTORICA

Simone C Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

[+] POVEZANE VSEBINE

RAZSTAVA

Simone C Niquille
duckrabbit.tv 2.0
12. maj–12. junij 2026
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

DELAVNICA

Simone C Niquille
WAWLA (What Are We looking At)
Sreda, 13 May 2026 ob 17.00
ALUO, TOBAČNA 5, LJUBLJANA