(re)programiranje | Ep. #3: Energija [s Holly Jean Buck]
Lahko popravimo podnebje?
Holly Jean Buck deluje na vmesniku okoljevarstvene sociologije, mednarodnega razvoja ter raziskovanja znanosti in tehnologije. V knjigi After Geoengineering se poglablja v zamišljanje, razvijanje in udejanjanje taktik in shem za zavestno poseganje v okolje, kar vključuje upravljanje sončnega sevanja ter odstranjevanje ogljikovega dioksida. Bolj kot kdajkoli prej je jasno, kaj moramo storiti, če želimo obnoviti planet; za to imamo prave tehnologije in dovolj denarja. Ovire so torej družbene in politične. Moramo si priznati, da imamo opravka ne s podnebno, temveč ekološko krizo, v kateri ljudje morajo imeti besedo pri oblikovanju načrta in znotraj skupnosti soglasno oblikovati strategije izhoda, prikrojene posameznim državam in realnostim.
Gosti: Rok Kranjc, raziskovalec trajnostnih prehodov, prevajalec in urednik; Senka Šifkovič Vrbica, odvetnica, ki se ukvarja z okoljskim pravom; Borut Tavčar, novinar na področju okoljevarstva.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Benjamin Bratton je ameriški filozof tehnologije, znan po svojem obsežnem delu na področju družbene teorije, računalništva, oblikovanja in umetne inteligence ter po besedilih o geopolitičnih posledicah tega, kar sam imenuje »komputacija planetarnega obsega«. V pogovoru z Marto Peirano se posveti glavnim vprašanjem, ki sta jih zastavila The Terraforming in The New Normal, think-tanka za spekulativni urbanizem, ki sta temeljito raziskala trajektorije alternativne prihodnosti mest, katere sta obravnavala kot planetarne tehnologije.
Če želimo že obstoječe režime in procese tehnologij preusmeriti in remobilizirati za dolgoročne namene ter ohraniti življenje na Zemlji, potrebujemo nov kopernikanski obrat tako v teoriji kot v praksi: s pomočjo tehnologije se moramo oddaljiti od antropocentričnih in individualnih perspektiv.
Gosti: Marko Bauer, prevajalec, pisec in urednik; Miloš Kosec, arhitekt in raziskovalec; Miha Turšič, umetnik, oblikovalec in raziskovalec.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Kim Stanley Robinson je eden najbolj priljubljenih pisateljev znanstvene fantastike v današnjem času in pomemben predstavnik podnebne fantastike. V svojem delu The Ministry for the Future (2020) si zamišlja scenarij, kjer Indijo prizadene uničujoč vročinski val, zaradi katerega v nekaj dneh umre na milijone ljudi, kmalu po tej strahotni tragediji pa se začne oblikovati podnebni odziv. Je tak šok potreben, da se vlade, ali morda kakšen milijarder, radikalno odzovejo na podnebno krizo? Rešitve, s katerimi bi pridobili nekaj časa, preden pridemo do točke brez povratka, že poznamo in so nam na voljo; morda nam jih lahko pomaga implementirati prav utopično obzorje, prikazano v leposlovju. V svojem do sedaj najbolj mračnem, a optimističnem delu se Robinson posveti omejitvam in zmožnostim človeškega sodelovanja v ekstremnih pogojih.
Gosti: Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja in pionirka raziskovanja posledic podnebnih sprememb; dr. Luka Omladič, filozof, okoljevarstvenik in raziskovalec okolja; Ida Hiršenfelder, zvočna umetnica in arhivistka.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
V kotu lesene barake so se ose zbrale že drugič, prekinile svoj let zavoljo skrivnega zbora. Tam tvorijo vzorce, ki se vsako toliko spremenijo, morda v intervalih. Osemkotnik se razstavi in znova sestavi v trikotnik, ta pa se spremeni v krog, čigar črta zavijuga kot sinusoida, nakar se ustali v šestkotnik.
Slednji ne obtiči zavoljo mirovanja, temveč zaradi zapletene okamenelosti uma. Kam pobegniti, ko ob tvoje skromno zavetišče s silo medvedke, ki je pravkar izgubila mladička, tolče zunanjost? Tiste mladiče bi bilo težko zamenjati za tvoj običajni ulov, a si kljub temu pritisnil_a na petelina. Vse, kar se dogodi, je, kot kaže, kazen za to ali ono – najsibo za greh ali lahkomiselno napako. Kljub temu ne kažeš prav dosti krivde, niti obžalovanja. Kesanje bi bilo radoživo. Toplo bi ga sprejel_a, a nič ne kaže, da prihaja. Investicija bi bila prevelika za tvojo mentalno gospodarstvo. Les zaudarja.
Morda si polil_a nekaj laka, ki je pronical skozi lesena tla. Drži te v primežu. Bližje te vabi. Zvija ti vrat, ko k reži med deskama prisloniš uho, da bi prepoznal_a nejasno cvrčanje: poka in prasketa; zvok prihaja od temeljev pod teboj. Lahko bi bil tinitus. Nikoli nisi bil_a dober_ra strelec_ka. Negotovost te kljub temu ne vznemirja.
Razstava domišljiji ne pušča kaj dosti prostora. V tistem, ki ji ga le dodeli, pa jo vzame za talko. Imerzija je uporabljena kot izposojen pojem. Čudežni spektakel ji je odvzet, s čimer postane goli vhod v tiste, ki se spuščajo vanjo. Osamela lesena konstrukcija, prekrita z zategnjenimi usnjenimi trakovi ter raztreščenimi risbami, šifrira izkušnjo puhlosti, ki se odreče pripovedovanju zavoljo scen brez protagonistov_k in odvijajočih se dogodkov ter razcefra meje med predpostavljenim, fiktivnim in resničnim. Si eksperimentalni protokol, hipoteza, ki še zdaleč ni zavezujoča za okolje, v katerega vstopaš. Prostorska instalacija te ne jemlje v zakup. Če jo izzoveš, se umakne, namesto da bi se soočila s posledicami tvoje volje. In vendar ti je dovoljeno vstopiti. Še več, njen skrbno urejen inventar te toplo sprejme. Ne glede na to, koliko zahteva, zasleduje obilo razvedrila. Subjekti, ki nimajo nobenega vpliva na njeno formo ali razvoj in kljub temu preizkušajo njeno zapleteno strukturo, prispevajo k temeljem, na katerih se utegne oblikovati njen lasten čut za resnično.
AVTORJA
Domen Pal/Aksioma
Ema Maznik Antić (1998) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2021), kjer na slikarstvu nadaljuje magistrski študij. Je prejemnica Prešernove nagrade UL ALUO. Predstavila se je na samostojni razstavi Lost Cargo v DobriVagi (2022), na skupinskih razstavah Plaza Protocol – Deposit v Mali galeriji Banke Slovenije (2022), Terminal Drift v MoTA LAB (2022) in s04e03 (2021) v okviru študentske pop-up galerije 7:069 v galeriji Alkatraz ter na razstavi študentov ALUO Ni belega platna (2020) v Mali galeriji Banke Slovenije. Živi in deluje v Ljubljani.
Maks Bricelj(1991) je leta 2016 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2021 zaključil magistrski študij kiparstva. Razstavljal je na več samostojnih razstavah, med drugim Gel Chambers v R Spaceu (2022) ter V stanju neustreznega delovanja v Kinu Šiška (2019), in skupinskih razstavah Plaza Protocol – Deposit v Mali galeriji Banke Slovenije (2022), Terminal Drift v MoTA LAB (2022), Open Call v galeriji Škuc (2017), Community Kit v Projektnem prostoru MAO (2017) ter drugje.
KURATOR
Domen Pal/Aksioma
Domen Ograjenšek je pisec, kritik in kurator sodobne vizualne umetnosti. Je nekdanji član uredništva ŠUM in njegovega raziskovalnega kolektiva. Kot predavatelj in vodja seminarjev je sodeloval z umetnostnimi institucijami, kot so Mednarodni grafični likovni center (MGLC Ljubljana), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), Galerija Škuc, PhaseBook Prague, Nova Pošta in Mednarodni festival računalniške umetnosti (MFRU). Njegove kritike in eseji so bili objavljeni na spletnih platformah PASSE-AVANT, Artalk, Blok Magazine, all-over, Radio Študent ter v revijah ETC., Maska, Fotograf Magazine, ŠUM, Borec, časopisu Tribuna. Kuriral je razstave v Muzeju norosti Trate, SCCA-Ljubljana, Projektnem prostoru Aksioma, MSUM (kot član kolektiva Neteorit), Centru sodobnih umetnosti Celje (Likovni salon) ter Galeriji Škuc. Živi na Dunaju.
KOLOFON
Avtorja: Ema Maznik Antić & Maks Bricelj Kurator in avtor besedila: Domen Ograjenšek
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Zahvala: Fabrikaid d.o.o., Živa Božičnik Rebec, Nicholas Gardner, Robert Petek, Gledališče Glej
Kmalu po invaziji Iraka leta 2003 se je izkazalo, da improvizirana eksplozivna sredstva (IES) predstavljajo pomembno tveganje, saj bi lahko povzročila hude izgube kopenskih enot ameriške vojske in zavezniških sil. To je vodilo v še neviden obseg investicij v brezpilotne letalske sisteme in posledično v prevlado sistemov neprekinjenega nadzora na širšem območju, ki so se razširili po vsej regiji. Te prototipe hipernadzora in ciljenja so neizbežno omogočale in poganjale izboljšave na področju umetne inteligence (UI). Prizadevanja teh tehnoloških in logističnih zavezništev napovedovalne logike UI in vojaškega utemeljevanja preventivnih napadov niso usmerjena zgolj v izračunavanje tveganj in groženj, temveč v njihovo odpravljanje, še preden bi se materializirale. Na kratko, gre za okupiranje prihodnosti v imenu teritorialne in eksteritorialne nadvlade. Anthony Downey, profesor vizualne kulture Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, v tem besedilu preuči zgodovinski kontekst in trenutno uporabo takšnih sistemov ter razišče, kako se neokolonialne projekcije oblasti vpletajo v vojaško in politično voljo okupiranja prihodnosti. Zastavi vprašanje, kaj se zgodi, ko odločitve o življenju in smrti prenesemo na mehansko izračunavanje verjetnosti, ki je zavezano vojaškim napravam preventivnega delovanja, političnim smotrom in neokolonialni logiki nadomestljivosti.
Kolofon
Anthony Downey: Neokolonialne vizije: algoritemsko nasilje in brezpilotni letalski sistemi PostScriptUM #47 Urednik zbirke: Janez Fakin Janša Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Za založnika: Marcela Okretič Prevod in lektoriranje: Miha Šuštar Oblikovanje: Luka Umek Prelom: Sonja Grdina Naslovna fotografija: z dovoljenjem ATPD 2023 (c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorja | Ljubljana 2023 Angleški izvirnik: Colloidal Ontologies: The Gendered Body at the Interface of Matter Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana Izdaja v okviru programa Taktike & praksa #14: Merilo
Merilo | Ep. #4: Neokolonialna ekstrakcija in nadzor [z Anthonyjem Downeyjem]
Koncept merila je notranje povezan s kartiranjem, kartiranje pa je notranje povezano s kolonizacijo in neokolonialnimi vojaškimi praksami. Anthony Downey, profesor vizualne kulture Bližnjega vzhoda in Severne Afrike na Univerzi v Birmingham Cityju, zariše zgodovinsko premico od razvoja kartografskih orodij in fotogrametrije v 18. in 19. stoletju do neokolonialne ekstrakcije podatkov s pomočjo modelov hipernadzora, ki jih poganja umetna inteligenca. Te metode ekstrakcije podatkov, ki se uporabljajo za urjenje nevronskih mrež in izpopolnjevanje algoritmov, dejansko na novo definirajo prihodnost kinetičnega in nekinetičnega vojskovanja. Operativna in racionalizirajoča logika algoritmov, ki sta vprogramirani v te sisteme, sta po Downeyju soudeleženi v vse bolj reduktivnih opredelitvah tega, kaj v območjih spopadov pomeni življenje ali smrt.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Projekt Pogled od nikoder raziskuje, kako je družbeno uporabljena UI ne le neposredno prepletena z nerazrešenimi krivicami prevladujočega družbenoekonomskega sistema, pač pa tudi dejansko omogoča prehod k avtoritarizmu, ki je prisoten v tehnološki industriji sami, v politiki različnih držav in institucij in v vzponu skrajno desnih političnih gibanj. UI utrjuje obstoječo dinamiko moči in s hierarhično kategorizacijo posameznikov spodbuja družbene delitve na osnovi izključujočih in na ideologiji temelječih kriterijev vrednosti in alokacije.
Tarče obsežnega digitalnega nadzora in algoritmične optimizacije so tipično »okolja z malo pravicami«, kjer je lažje ne upoštevati pričakovanj politične odgovornosti in transparentnosti. Kot protiakcija temu so predstavljene kolektivne prakse samoorganizacije, kjer slabši družbeni in politični položaj porodi solidarnost ne glede na razlike in onkraj modelov algoritmične vladavine.
ELEMENTI INSTALACIJE
No to AI, Yes to a Non-fascist Apparatus (video)
Video No to AI, Yes to a Non-fascist Apparatus preučuje način, kako matematična ločevanja ‘ponavljajo trik rangiranja in razvrščanja bivajočega’ – še posebej v idejah vrednosti, večje vrednosti in manjše vrednosti – iz notranjosti sistemov, ki že omogočajo oblike izključevanja in škodovanja. Pripovedovalec je Dan McQuillan, avtor besedila tega videa, ki vsebuje animirane 3D skene dejanskih krajev odpora. Umetnik je z uporabo fotogrametrije zbral različne lokacije in umeščena pričevanja, ki jih povezuje podobnost boja za boljše družbene razmere. Od samoustvarjenega in samoupravnega socialnega centra v južnem Londonu 56a Infoshop prek struktur napetostne integritete, uporabljenih v blokadah Amazonovih skladišč, do centra neodvisne družbene in kulturne dejavnosti v Poznanju Rozbrat. Te samonikle mreže solidarnosti so oblike protimoči, ki procese ekstrakcije in izključevanja postavljajo pred preizkušnjo s perspektive, ki je v osnovi relacijska.
1s and 0s, haves and have-nots (grafike)
Zmožnost UI, da razume družbo in jo klasificira v aktuarske kategorije tveganja, se pogosto uporablja za omejevanje dostopa določenih skupin posameznikov do posojil, subvencij, zaposlitve, zdravstvene oskrbe in lajšanja bolečin, pa tudi za preprečevanje njihovega prečkanja mednarodnih meja.
1s and 0s, Haves and Have-Nots je serija digitalnih grafik, ki ustvari skrajno standardizirano psevdomarketinško okolje in predstavi številne konkretne primere diskriminatornih in škodljivih praks, ki izvirajo iz verjetnostnih algoritmov in uporab sistemov UI.
Workers’ Initiative: Union (video)
Amazonov poslovni model predstavlja precejšnje nazadovanje v smislu delavskih pravic. Namesto da bi podjetje uporabljalo tehnološko avtomatizacijo za izboljšavo delovnih pogojev, jo izkorišča kot sredstvo izvajanja sistematičnega in pozornega nadzora nad telesi delavcev, delom in delovnim okoljem. Skenerji in računalniki beležijo in analizirajo vsako sekundo delavčeve izmene, tako zbrani podatki pa se uporabljajo za to, da delavce silijo v doseganje storilnostne kvote, ki jo generirajo algoritmi.
Leta 2018 je samonikli sindikat Inicjatywa Pracownicza (Delavska iniciativa) prepričal poljski Inšpektorat za delo, da je izmeril porabo energije delavcev med izmeno v skladišču. Rezultati preiskave so pokazali, da nekateri delavci porabijo dvakrat do trikrat več kalorij od zakonsko dovoljene količine.
Amazon tudi neumorno nasprotuje vsaki organizaciji, ki jo delavci oblikujejo, da bi se borili za svoje pravice in boljše delovne pogoje. Magdo Malinowsko, ki je šest let delala v Amazonovem skladišču na Poljskem in je predstavnica Delavske iniciative, so odpustili novembra 2021, ko je Amazon skušal še bolj zatreti delavski upor na delovnem mestu. Medtem ko se bori za vrnitev na delo, še naprej sodeluje z Amazon Worker International (AWI).
Video dokumentira njeno izkušnjo organiziranja na delovnem mestu in uporabe sindikatov kot močnega orodja v boju proti korporativnemu sistemu, ki delavce obravnava kot gole številke, pritiska na njihova telesa onkraj točke izčrpanosti, potem pa jih zavrže.
Workers’ Initiative: Resistance(video)
Čeprav uveljavljeni mediji prikazujejo Amazonove delavce kot nemočne žrtve algoritemskega kapitalizma, ti dejavno organizirajo moteče kolektivne akcije znotraj skladišč, kar neposredno vpliva na dobiček podjetja.
Tisti, ki delajo v Amazonovih halah, pridobijo globoko razumevanje globalne produkcijske in distribucijske mreže podjetja, ki je odvisna od dela več kot 1,5 milijona delavcev v praktično identičnih logističnih središčih po svetu. Ker gre za skrajno standardizirano delovno okolje, imajo vsi zaposleni enake probleme in se skušajo povezati, da bi se jih lotili. Podjetje izkorišča vse možne okoliščine in zakonska neskladja v državah, kjer deluje, da bi zavrlo vsakršno kohezijo med zaposlenimi.
Delavci se upirajo s transnacionalnim organiziranjem in izmenjavo informacij o svojih bojih in strategijah. Amazon Workers International (AWI), samonikla mreža izmenjave, podpore in solidarnosti, uporablja Amazonovo globalno verigo skladišč za izvajanje koordiniranega in razpršenega pritiska na podjetje.
Agnieszka Mróz, sindikalna organizatorka ter članica AWI in Delavske iniciative, dela v Amazonovem prvem skladišču na Poljskem vse od njegove ustanovitve leta 2014. V videu poda vpogled v izkoriščevalske prakse podjetja in delavski odpor.
Tensegrity strukture
Tensegrity strukture v temelju nasprotujejo distanciranim, hladnim, brezobzirnim mehanizmom strukturne neenakosti in ograjevanja. Bambusova stolpa, izdelana po načelu naredi sam in osnovana na sistemu izoliranih komponent v mreži stalne napetosti, omogočata gledalcem, da začutijo potencial odpora, saj se navezujeta na specifični dogodek: kraj protesta pred Amazonovimi skladišči. V akciji Extinction Rebellion, namenjeni opozarjanju na Amazonove izkoriščevalske in okoljsko pogubne poslovne prakse in neupoštevanje delavskih pravic, te strukture delujejo kot iver v oblastnih razmerjih.
Sanela Jahić(1980, Kranj) je leta 2008 končala študij slikarstva na ALUO v Ljubljani. V letu 2010 je kot štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije končala podiplomski študij mednarodne smeri ”Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije” na Bauhaus Univerzi v Weimarju. Kot intermedijska umetnica gradi tehnološko podprte kinetične objekte in naprave. Njena umetniška praksa pogosto vključuje sodelovanje s strokovnjaki za strojništvo, avtomatizacijo, programsko opremo in elektroniko. Živi in dela v Škofji Loki. Svoja dela je predstavila na več razstavah v Sloveniji in tujini.
KOLOFON
Avtorica: Sanela Jahić Tehnični vodja: Andrej Primožič Avtor eseja ‘No to AI, Yes to a Non-fascist Apparatus’: Dan McQuillan Vizualna podoba in grafično oblikovanje: Jaka Neon 3D animacija: Toni Mlakar Postprodukcija zvoka: Julij Zornik Postprodukcija slike: Art Rebel 9 Zahvale: Magda Malinowska, Agnieszka Mróz, Inicjatywa Pracownicza, Matti, Lenart J. Kučić, Extinction Rebellion, Jacqueline Serrato / South Side Weekly, Hedi Tounsi
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Umetna inteligenca sklene zamejitev, ki so jo avtonomisti imenovali družbena tovarna, kjer kapitalistična razmerja moči dosežejo tudi najmanjše kotičke družbene reprodukcije. A že sama zmožnost posplošitve takšnih algoritemskih izkoriščanj ustvari podlago za ponovno izoblikovanje odpora iz oblik relacijskosti, ki še vedno uhajajo algoritemskemu pogledu. ― Dan McQuillan
Under the Calculative Gaze je knjižna adaptacija umetniškega projekta Sanele Jahić, ki raziskuje, kako je družbeno uporabljeno tehnološko orodje ne le neposredno prepleteno z nerazrešenimi krivicami našega trenutnega sistema, pač pa dejansko pospešuje prehod k avtoritarizmu, ki je prisoten v tehnološki industriji sami, v politiki različnih držav in institucij in v vzponu skrajno desnih političnih gibanj.
EN | 10,5 x 16,7 cm | 216 strani | barvni tisk | mehka vezava | 2022 ISBN 978-961-7173-31-4
Kolofon
Sanela Jahić Under the Calculative Gaze Urednik: Janez Fakin Janša Asistentka urednika: Maja Burja
Prevod in lektura: Miha Šuštar Oblikovanje in prelom: Jaka Neon, na IBM-ovem odprtokodnem sistemu Carbon Design System
V okviru: konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Tako kot se kovina spremeni v rjo, se tudi časovne prepreke odpovedo svoji konsistentnosti, ko so zvedene na plasti, iz katerih sestojijo tla, po katerih hodimo. Vsi znani svetovi in časovnice se neizbežno sploščijo.
Ključna je smer navzdol, saj razstava kaže pod zemljo ter prikazana dela povezuje skozi spekulativne predore, tokove premikanja prsti ter infrastrukture ekstrakcije. Predrte plasti zemlje razkrivajo sledi opuščenih delitev ter valut neznanega izvora in merila, ostankov zaustavljene rasti, ki obdrgnejo pogled na sedanjost ter se razmnožujejo za mrežnico in živčnimi končiči opazovalcev kot topološki ugrabitelji, katerih naloga je izvesti, kar je bilo iznenada trajno zaustavljeno. Globine zakrijejo le, kar se zdi preveč nevarno ali grozeče, da bi to razpoznali samo na sebi – v polnem merilu in v definiciji, ki razodeva, četudi počasi, postopoma, razmerje med njegovo koncepcijo in zasnovo.
S tem, ko se poda v podzemlje, razstava izkoristi razdrobljeno fenomenskost in razišče okolja, kjer svetloba ne izboljšuje pogleda, temveč ga ovira. Prekomerno izpostavljene bele lise in pogoltnjeni robovi; v temi stvari postanejo jasnejše. Tema bi vsekakor lahko bila izvorna abstrakcija, saj zasičenost čutnega sistema z vizualnimi dražljaji zmanjša na absolutni minimum. Oblike nastanejo na pragu domišljije: razcepijo kognitivni aparat ter ga združijo z njegovo presegajočo drugostjo.
V popolni temi se obstoječe in zaznano uskladita.
Paranoična dvoumnost fizične prisotnosti izruva nezanesljivost vida ter slednjega znova vzpostavi ne kot videz, temveč kot materialno vpisanost. Zunanjemu opazovalcu se prizorišča morda zdijo prežeta s premeščanjem: samih del, njim pripisanega pomena (simbolnega okvirja ali mreže, iz katere izhajajo – vsakršen poskus razumevanja naleti na odpor, premik v noetični podlagi del), pa tudi prsti, zraka in ionov, zaradi katerih sledi železa oksidirajo in se preoblikujejo v krvaveče madeže rje in razbitin. Vendar učinki premestitve bledijo, ko se spuščamo globlje.
Obdana z gosto snovjo, se dela, ki so vse bližje staljenemu jedru, pokažejo kot avtonomni znaki – prepletene mreže strategij, vednosti in ambicij – za tiste, ki vztrajajo dovolj dolgo, dovolj globoko. V teh razmerah filozofska analogija jame ali razpoke (danes rudnika ali zavetišča) izgubi svoj vzpostavljeni pomen analogije zbeganosti ter namesto tega začne delovati kot prostor noetičnega zavetja. Prostor, kjer razum svojih lastnih pogojev ne pridobiva na podlagi pojavitev ali že obstoječih oblik, temveč jih sam izoblikuje.
AVTORICA
Domen Pal/Aksioma
Živa Božičnik Rebec je leta 2014 diplomirala na smeri Unikatno oblikovanje – steklo in keramika na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je opravljala tudi magistrski študij kiparstva. Razstavljala je doma in v tujini, med drugim v Novi pošti (2022), na 34. Grafičnem bienalu ISKRA DELTA v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (2021), v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2019), na Trienalu sodobne umetnosti v Moderni galeriji Ljubljana (2019), v Galeriji Škuc (2018), Galeriji Simulaker (2017), na Gradu Cmurek (2015) in na mednarodni razstavi Fashion/Art Toronto v Kanadi (2014). V letu 2019 je bila rezidentka centra Karlin Studios (Center za sodobno umetnost FUTURA, v Pragi).
KURATOR
Domen Pal/Aksioma
Domen Ograjenšek je pisec, kritik in kurator sodobne vizualne umetnosti. Je nekdanji član uredništva ŠUM in njegovega raziskovalnega kolektiva. Kot predavatelj in vodja seminarjev je sodeloval z umetnostnimi institucijami, kot so Mednarodni grafični likovni center (MGLC Ljubljana), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), Galerija Škuc, PhaseBook Prague, Nova Pošta in Mednarodni festival računalniške umetnosti (MFRU). Njegove kritike in eseji so bili objavljeni na spletnih platformah PASSE-AVANT, Artalk, Blok Magazine, all-over, Radio Študent ter v revijah ETC., Maska, Fotograf Magazine, ŠUM, Borec, časopisu Tribuna. Kuriral je razstave v Muzeju norosti Trate, SCCA-Ljubljana, Projektnem prostoru Aksioma, MSUM (kot član kolektiva Neteorit), Centru sodobnih umetnosti Celje (Likovni salon) ter Galeriji Škuc. Živi na Dunaju.
KOLOFON
Avtorica: Živa Božičnik Rebec Kurator in avtor besedila: Domen Ograjenšek Naslovna animacija: Blaž Miklavčič Glasba: YamYam | David Halb
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Sponzor: Waltech International d.o.o.
Zahvala: MOL – Oddelek za zaščito in reševanje, MKC Maribor, Dinos, Fabrikaid, plastikaTrček, Nervous FX (Voranc Kumar, Blaž Miklavčič), Tomo Per za Roglab, Nicholas Gardner, Vid Koprivšek, Ema Maznik Antić, Maks Bricelj, Aljoša Krebl, Čuli, Luka Polc
Merilo | Ep. #3: Ruski neokolonializem kot obsedenost z demoni [z Anno Engelhardt in Markom Cinkevichom]
Infrastrukture neizmernih razsežnosti so materializacija neokolonializma. Megamostovi, elektrarne in vojaške baze so orodja razlastitve, invazije in ekstrakcije, ki jih velesile vršijo nad malimi suverenimi državami. Medijska umetnika ter interdisciplinarna raziskovalca Anna Engelhardt in Mark Cinkevich sta razvila metodo, imenovano »aplikativna demonologija«, ki s povezovanjem računalniške animacije, srednjeveške demonologije in satelitskih posnetkov omogoča prevpraševanje grožnje kolonialnega nasilja. S tem pristopom sta razgrnila načine, na katere se je Rusija polastila Ukrajine, Belorusije in Sirije kot demon, ki parazitira na svojem gostitelju in vselej prelomi svoje obljube.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Merilo | Ep. #2: Alternativna omrežja na Kubi [s Steffenom Köhnom in Nestorjem Siréjem]
Alternativna, na skupnosti osnovana omrežja distribucije podatkov na lokalni ravni so na Kubi vzniknila kot posledica gospodarskih sankcij, ki so bile proti tej državi uvedene v zadnjih desetletjih. Nemški antropolog Steffen Köhn in kubanski medijski umetnik Nestor Siré osvetlita unikatno materialnost in pomen teh omrežij, ki so prebivalcem omogočila, da zaobidejo omejitve internetnega dostopa. V trenutni kapitalistični, potrošniški obliki interneta, ki ga določajo zaprte platforme, nas zasipavajo z vsebinami, ki jih za nas izberejo algoritmi, na drugi strani pa neformalne infrastrukture uporabnikom, izdelovalcem in ustvarjalcem vsebin omogočajo, da postanejo protagonisti lastnih odločitev – nam pa omogočajo, da si zamislimo decentralizirane, nekomercialne in kolektivne spletne interakcije.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Merilo | Ep. #1: Materija kot subjekt [z Lauro Tripaldi]
Na ravni nanomerila se materiali lahko kažejo kot energični, živahni subjekti, ki imajo lahko celo politične implikacije. Laura Tripaldi, avtorica knjige Parallel Minds: Discovering the Intelligence of Materials (Urbanomic, 2022), je kot strokovnjakinja za nanotehnologijo sprva delala v industrijskem raziskovanju, nato pa se je usmerila na področje filozofije in teorije. Skozi raziskovanje našega odnosa do tehnologije in materialov, ki jih uporabljamo vsakodnevno, ponuja drugačen pogled na nečloveške in nežive entitete ter nas tako spodbuja, da o njih razmišljamo kot o aktivni in ne pasivni materiji.
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Pisateljica in neodvisna raziskovalka Laura Tripaldi opiše, kako se politika lahko odvija v dimenziji nanomerila, pri čemer se osredotoča na koloide oziroma njihovo vlogo pri opredeljevanju tega, kaj je »snov« in kaj so »telesa«. Ko je leta 1856 Michael Faraday izvajal eksperimente s koloidi zlata in raziskoval njihovo vedenje, je realnost tega, čemur pravimo »snov«, presegla nabor intrinzičnih lastnosti in postala mnogo bolj neoprijemljiva in zapletena. Še celo naša telesa bi v celoti lahko razumeli kot izjemno kompleksne koloidne sisteme, sestavljene iz bilijonov drobnih biokemičnih delcev, razpršenih v vodi. Sto let po Faradayevih eksperimentih so se koloidi zlata začeli uporabljati v modernih testih nosečnosti. Ta revolucionarni izum je ženskam omogočil, da so začele samostojno odločati o lastnih telesih, in služi kot primer tega, kako so nečloveški nanoaktanti vpleteni v naše politike in ontologije.
Kolofon
Laura Tripaldi: Koloidne ontologije: pospoljeno telo na vmesniku materije PostScriptUM #46 Urednik zbirke: Janez Fakin Janša Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Za založnika: Marcela Okretič Prevod in lektoriranje: Miha Šuštar Oblikovanje: Luka Umek Prelom: Sonja Grdina Naslovna fotografija: Anna-Versh, TEM slika nanodelcev zlata, 2019 Vir: Wikimedia Commons. CC BY 4.0. https://tinyurl.com/3juk425d (c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorja | Ljubljana 2023 Angleški izvirnik: Colloidal Ontologies: The Gendered Body at the Interface of Matter Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana Izdaja v okviru programa Taktike & praksa #14: Merilo
V tem eseju Jussi Parikka, pisatelj ter profesor digitalne estetike in kulture na Univerzi v Aarhusu, raziskuje koncept merila. Parikka meni, da nič pravzaprav ne deluje v merilu 1 : 1, zato nam merila ni treba poenostavljati. Nič pravzaprav ni identično s samim seboj, saj je vse posredovanje. Vse se radikalno nanaša na merila, odnose in trenje. V vseh medijih in estetikah, na vseh področjih, kjer je bilo treba ugotoviti, kako abstrakcijo vpisati v razumljivi, oprijemljivi obliki, je merilo mobilizirano znotraj tehnik vedenja in v njih same. Preprostost merjenja je zgolj navidezna in zakriva serijo zank, ki prečijo merila in razkrivajo nekaj bistvenega: merilo je središče, v katerega posega snop raznolikih sil.
Merilo je generativen pojem in ima tudi etično-estetski pomen: merila standardizirajo in potencialno destabilizirajo, ustvarjanje metod za druga merila pa lahko razumemo kot etično prakso.
Kolofon
Jussi Parikka: V simulaciji je še veliko prostora PostScriptUM #45 Urednik zbirke: Janez Fakin Janša Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana Za založnika: Marcela Okretič Prevod in lektoriranje: Miha Šuštar Oblikovanje: Luka Umek Prelom: Sonja Grdina Naslovna fotografija: Rosa Menkman, Decalibration Target: Start of Image Marker, posnetki iz drona, produkcija: transmediale ob podpori Stimuleringsfonds Creative Industries NL, januar 2023. Foto: Rosa Menkman | https://beyondresolution.info/TARGET (c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorja | Ljubljana 2023 Angleški izvirnik: There is Plenty of Room in the Simulation Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana Izdaja v okviru programa Taktike & praksa #14: Merilo in festivala transmediale / a model, a map, a fiction
To raziskavo je podprla Češka znanstvena fundacija v okviru projekta 19-26865X »Operational Images and Visual Culture: Media Archaeological Investigations.«
Nov projekt umetnice Mete Grgurevič Tatovi džulov (Joule Thieves)združuje njeno zanimanje za temeljne principe delovanja mehanskih sistemov z večletnim raziskovanjem proizvodnih tokov energije. Instalacija se igra z osnovnimi fizikalnimi pojavi, s katerimi je možno ustvariti eno od temeljnih enot sodobne družbe in njenih produktov – informacijo. Naravne pojave, kot so svetloba, čas, sila in elektrika, vpleta v mehanizem, ki deluje kot poetična produkcijska veriga človeških ter nečloveških delovalcev.
V okviru projekta je umetnica razvila povsem analogno optično napravo, ki jo s tekom na kolesu poganjajo miši. Mehanizem, ki je uporabljen v instalaciji, za izhodišče jemlje delovanje predhodnice kinematografskega projektorja Théâtre Optique ter tehnologiji urnega mehanizma in zoetropa združuje s posebej razvito enoto za generiranje in shranjevanje elektrike. Konstrukcija s svojim povsem transparentnim in okornim mehanizmom za ustvarjanje projekcije izpostavlja materialno (in energetsko potrošno) podlago elektronskih medijev. Ironizira običajno vez med vložkom in izkupičkom, delom in učinkom, pridobivanjem in porabo ter se oddaljuje od ideje o avtonomnih sistemih, ki delujejo v neskončni sklenjeni zanki. Večurni napor miši, ki poganjajo mehanizem, namreč daje le malo energije, s pomočjo posebnega »zmikavtskega« vezja (joule thief) pa konstrukcija ustvari presežek električne napetosti, a ta nazadnje zadostuje le za kratko projekcijo.
Projekt tako spekulativno razmišlja o tem, kako energijo proizvajati, shranjevati in izkoriščati (drugače), ter vzpostavlja mikrookolje, ki produkcijsko zanko preoblikuje v sistem neposredne in soodvisne povezave človeka, narave in tehnologije.
AVTORICA
Domen Pal / Aksioma
Meta Grgurevič (1979) živi in dela v Ljubljani. Leta 2007 je končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. V svoji praksi raziskuje odnose med znanostjo, metafiziko in učinki čarovnije ter razvija kinetične objekte in večrazsežne scene kot popolnoma delujoče mehanizme, ki učinkujejo kot metafore za utopične sisteme izmenjave. Umetnica je svoja dela razstavljala na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Med drugim se je predstavila s samostojno razstavo Praskanje za zlatom (Cukrarna, Ljubljana, 2022), veliko pregledno razstavo Nemogoči mehanizmi (UGM, Maribor, in Künstlerhaus, Graz, 2020) in prejela glavno nagrado občinstva na 31. Grafičnem bienalu Ljubljana za projekt Timekeepers (Ljubljana, 2015).
KOLOFON
Avtorica: Meta Grgurevič Pomoč pri konstrukciji: France Petač Tehnična pomoč: Gregor Krpič Znanstvena sodelavka: dr. med. vet. Neža Grgurevič Mizarska dela: Andrej Zavodnik
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023
Asistentka produkcije in besedilo napovedi: Maja Burja
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Zahvala: JAŠI za umetniški pregled in Stašu Vrenku za svetovanje pri tehničnem razvoju.
