Sara Bezovšek
(◉_◉)

Razstava
12. september – 5. oktober 2018

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Za mlado umetnico, kot je Sara Bezovšek se velik del družabnega življenja odvija na spletu, razvijanje lastnih pravil za spletno vedenje pa je ravno tako pomembno kot razumevanje, kako se je treba vesti na uradnih dogodkih. Zapravljanje časa na internetu, preletavanje raznoraznih člankov, YouTube kanalov, ali pa naključnih profilov na Instagramu, ustvari prostor, kjer dolgčas pogosto porodi umetniško raziskovanje. V svojem vizualnem delu, ki privzema obliko videov, Bezovšek kaže zanimanje za grafično prikazovanje spletnega in fizičnega nasilja, a hkrati tudi za ljubke ter zabavne teme.

V trilogiji Revenge Porn, Sextortion in Cyberstalking umetnica raziskuje internetne spolne navade z ustvarjanjem vizualne pripovedi iz elementov, ki jih mladi uporabniki uporabljajo za komuniciranje na platformah za družabno omrežje, kot je Facebook, in tudi manj nadzorovanih platformah, kot je spletni forum 4chan, kjer lahko uporabniki objavljajo anonimno. GIF-i, memi, videoposnetki na YouTubu, piratske TV oddaje in filmi, eksplicitni posnetki, videoposnetki na Snapchatu, komentarji in klepeti so posneti in remiksani, da bi prikazali vzdušje v katerem mlajše generacije živijo svoje spolno življenje v javni sferi interneta, kjer so pogosto predmet zalezovanja in nadlegovanja. Revenge Porn se na primer osredotoča na široko razširjeno prakso objavljanja in širjenja slik in videoposnetkov posnetih med seksom, kot obliko maščevanja svojemu bivšemu partnerju in spreminjanja slik, ki naj bi bile zasebne, v obliko pornografije. Čeprav lahko deljenje golih fotografij s svojim partnerjem ali snemanje svojega spolnega odnosa odpirata nove načine raziskovanja svoje spolnosti, pa deljivost le teh zastavlja nova vprašanja glede nadzora in zasebnosti. Poleg tega Sara Bezovšek s primerjavo prevladujoče medijske kulture in amaterske vsebine odraža medsebojno odvisnost med tema dvema podobjema.

Medtem ko se v novih videih čustveni poli te ikonografije pogosto prepletajo in mešajo z bolj niansiranimi vsebinami, pa so v starejšem videu RL prikazani na dveh vzporednih kanalih. RL je akronim, ki pomeni »resnično življenje«, hkrati pa tudi »desno in levo«. V tem video kolažu, narejenem iz videoposnetkov, najdenih na Facebooku, Instagramu in YouTubu, je zaslon razdeljen na dva dela. Na njih se sočasno predvajata dva posnetka, ki prikazujeta dve vizualni skrajnosti zelo priljubljenih spletnih vsebin – kri in nasilje prometnih nesreč in umorov ter zabavnost in ljubkost živalskih videov. Bližina in velikost posnetkov onemogočata gledalcu, da bi videl ljubko sliko in ob tem pozabil na podobe nasilja in obratno; učinkovit portret tega, kako običajno doživljamo spletno vsebino, kjer sta dobro in slabo pogosto med sabo oddaljena le za en klik.

STOP AND GO
Umetnost animiranih GIF-ov

Razstava
14. junij–19. avgust 2018

MGLC – Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana

Kuratorja
Valentina Tanni, Saverio Verini

Umetniki
Bill Domonkos, Zack Dougherty, Roberto Fassone, Carla Gannis, Nika Ham, Lorna Mills, Okkult Motion Pictures, Chiara Passa and James Kerr (Scorpion Dagger).

Lahkotni, privlačni in hipnotični animirani GIF-i so pravi fenomen našega časa. GIF je kratica za Graphics ‎Interchange Format (obliko zapisa za izmenjavo grafičnih podatkov), datotečni format, izumljen leta 1987, ki  omogoča, da ustvarimo in vizualiziramo kratko zaporedje gibljivih podob znotraj spletnega brskalnika. GIF-e, ki so bili zelo priljubljeni v devetdesetih letih, so potem zamenjali drugi grafični formati in video, a so se še vedno uporabljali v umetniške namene zaradi njihove lahkotnosti, dostopnosti, fleksibilnosti in tesnih povezav s fotografijo in filmom. V zadnjih letih sta vznik in rast družbenih omrežij prispevala k ogromnemu in viralnemu porastu  tega medija.

Skupinska razstava STOP AND GO raziskuje umetniško uporabo animiranih GIF-ov, pri tem pa predstavi široko in raznoliko panoramo različnih pristopov, ki jih trenutno uporablja mednarodna skupnost. Razstava vključuje dela devetih umetnikov, ki spadajo med najbolj znane predstavnike žanra. Ti umetniki so Bill Domonkos, Zack Dougherty, Roberto Fassone, Carla Gannis, Nika Ham, Lorna Mills, Okkult Motion Pictures, Chiara Passa in James Kerr (Scorpion Dagger).

Bill Domonkos uporablja arhivske podobe in stare fotografije animira s »posebnimi učinki«, ki njegovim »starinskim« GIF-om dajejo nekakšno odtujeno eleganco in vznemirjajočo poetičnost. Zack Dougherty s svojimi prilagojenimi okvirji digitalnemu nosilcu doda rokodelsko dimenzijo; njegova dela – fotografska motivika vanitas v gibanju – prikličejo občutek smrti in dekadence, ki je v nasprotju z živostjo, tipično za ta format. V lebdečem avtoportretu se Roberto Fassone ironično predstavi kot doma narejeni superjunak, medtem ko Carla Gannis na novo interpretira Vrt zemeljskih naslad (The Garden of Earthly Delights) Hieronymusa Boscha tako, da ga obogati z emodžiji, ki ga spremenijo v kalejdoskopski univerzum različnih znakov, oblik in barv. V delu Lorne Mills prevladuje silovita in hibridna domišljija, v kateri so podobe, ki so vsesplošno razširjene na internetu, sestavljene v hektične zazankane kolaže nizke resolucije. V Giphoscopes skupina Okkult Motion Pictures razmišlja o odnosu med analognim in digitalnim ter povezavah med spletno kulturo in zgodnjim obdobjem fotografije in filma. Chiara Passa predstavi »izklesan« abstraktni GIF, projiciran na neravno in grbinasto površino, s čimer animacija dobi tridimenzionalno prostorsko razširitev. James Kerr (Scorpion Dagger) črpa iz flamskih in severnoevropskih renesančnih slik in ustvari epizodične mikrozgodbe, v katerih liki – večinoma verske figure – izvajajo dejanja, ki so povsem profana in groteskna. Nazadnje, Nika Ham izkoristi nadzorne kamere muzeja, da izvede in posname serijo drobnih in ponavljajočih se dejanj. Svoje izvajanje potem zmontira in predela v kratke videe in animirane GIF-e, ki se širijo po družbenih omrežjih kot memi.

Olia Lialina
Celoten internet

Razstava
30. maj–13 julij 2018

Aksioma | Project Space, Ljubljana

Na svetovnem spletu se kakovost meri skozi lečo tehnoloških inovacij in slogovne prefinjenosti, preživi pa le najnovejše orodje, vse drugo hitro zastari in utone v pozabo. To verjetno velja za večino, vsekakor pa ne za Olio Lialino, v Moskvi rojeno in v Nemčiji delujočo umetnico, digitalno raziskovalko, arhivistko, model za gife in ikonično pionirko spletne umetnosti. Razlog za to je pravzaprav zelo preprost: v digitalnih kulturah že od nekdaj obstaja težnja narediti temeljno tehnologijo nevidno s pomočjo naturalizacije gest in navad uporabnikov. In prav v dozdevno zastarelih slogih ali na zapuščenih internetnih platformah znova postane vidna sled navzočnosti uporabnika, ki sprejema ustvarjalne in nepričakovane odločitve.
»Razvoj nevidnega računalnika,« je zapisala Lialina, »porodi nevidnega uporabnika«, standardiziranega uporabnika, ki se ne zaveda svojih pravic, zlasti tiste, ki povzema vse ostale pravice: to je uporabnikova pravica, da splet uporablja dobesedno, da privzema in si ustvarjalno, nepričakovano, nepredvidljivo prilagaja tehnologije, daleč onstran pričakovanj izvornih programerjev. In prav to je tisto, kar počne Olia Lialina že od leta 1996, ko je ustvarila My Boyfriend Came Back from the War (Moj fant se je vrnil iz vojne), pripovedni eksperiment s takrat povsem novo tehnologijo HTML okvirjev. Delo je takoj postalo klasika spletne umetnosti, eksperimentalnega umetniškega gibanja, ki ga splet zanima kot operativno polje za avantgardo in ki uporablja tako vsakdanje orodje, kot sta računalnik in internetna povezava.

Naslov samostojne razstave Olie Lialine v Projektnem prostoru Aksioma Celoten internet (The Whole Internet) je izposojen pri naslovu knjige Eda Krola The Whole Internet User’s Guide and Catalog, ki je izšla septembra 1992 pri založbi O’Reilly, da bi uporabnike brez povezave seznanila s protokoli, koristmi in viri, ki so bili že na voljo srečnim lastnikom modemov. Prodanih je bilo več kot milijon izvodov knjige, Newyorška javna knjižnica pa jo je kasneje izbrala za eno najpomembnejših knjig 20. stoletja. Naslov in format te knjige je navdihnila ameriška protikulturna revija in katalog izdelkov Stewarta Branda Whole Earth Catalog, ki je vseboval ocene izdelkov ter eseje in članke o samozadostnosti, ekologiji, alternativnem izobraževanju, izdelkih za domače mojstre in holizmu pod sloganom »dostop do orodij«.

»Nikoli nisem imela priložnosti, da bi v rokah držala čisto prvo izdajo,« je rekla Olia Lialina, »ampak sem več kot zadovoljna s svojo izdajo s konca leta 1993, četudi je v njej le 25 od 520 strani posvečenih svetovnemu spletu!«

Izdaja iz leta 1999 je bila skoraj samo o spletu ― 400 od 512 strani ― in postala zadnji poskus, da bi na papirju zajeli brezmejnost spleta.Vendar, razstava ne govori o preteklosti. Ravno nasprotno! Za Celoten internet je Olia Lialina izbrala dela, ki gledalcem ne dovolijo, da bi razmišljali v smislu prej in potem, preteklosti in sedanjosti, celo ne v smislu novih in starih kategorij. Zgodovino svojega najljubšega medija prikazuje kot kontinuum in neskončnost.

DELA

Celoten internet (The Whole Internet), 2018
Prva in zadnja izdaja knjige The Whole Internet bosta v Aksiomi prvič razstavljeni druga ob drugi kot interaktivna »ready-made skulptura«.

Uporabite svojo nadarjenost na spletu (Taking Your Talent to the Web), 2011–
Kup priročnikov za spletno oblikovanje iz prejšnjega stoletja, kot so Creating Killer Websites, Bringing Your Talent to the Web, Jazz Up Your Website in a Weekend, Pages that Suck, Finding Images Online, VRML  in druge knjige, ki jih nihče ne bere. Obiskovalci razstave lahko knjige prelistajo in v njih najdejo navdih za ustvarjanje lastnih spletnih strani. Med knjigami je manifest profesionalnega spletnega oblikovanja Jeffreyja Zeldmana Taking Your Talent to the Web, po katerem je instalacija dobila ime.

Dajte mi čas / Te strani ni več (Give Me Time / This Page is No More), 2015–Dajte mi čas / Te strani ni več je sinhronizirana diaprojekcija, ki dokumentira življenjski cikel spletnih strani GeoCities.com, zdaj že ukinjene storitve gostovanja spletnih strani, ki jo je leta 1994 ustanovil Beverly Hills Internet. V le nekaj letih je GeoCities postala tretja najbolj obiskana stran na svetovnem spletu, a je s prihodom in profesionalizacijo Spleta 2.0 postala tudi sinonim za ‘slab okus’, s porastom družbenih medijev pa je število njenih uporabnikov drastično upadlo, kar je vodilo k njenemu zaprtju leta 2009. Internetnim aktivistom in arhivistom je uspelo prenesti en terabajt spletnih strani, ki so gostovale na GeoCities. To delo predstavi umetničino arhivsko preučevanje tega brezprimernega predpomnilnika uporabniške kulture.

Časovnica animiranih GIF-ov (Animated GIFs Timeline), 2014 –
GIF-i so elementi zgodnje spletne kulture, ki so imeli največ sreče. Ne le da so preživeli in doživeli veličastno vrnitev, pač pa so bili tudi prepoznani kot umetniška oblika in imajo dobre možnosti, da zamenjajo vse ostale oblike animacije. Umetničina časovnica tega medija je zelo subjektivna. Začne se z legendarnima animiranima gospema iz leta 1996 in sledi razvoju žanra do današnjih dni.

Trajektorija (ivk) ((Trajectory (ivk)), 2017, z Mikom Tyko
To delo zadeva Blingee.com, platformo, ki ljudem brez Photoshopa nudi obdelavo z učinki in druga profesionalna orodja za ustvarjanje animiranih kolažev. Gre za poklon določeni uporabnici platforme Blingee Irini Vladimirovni Kuleshovi (ivk), avtorici mnogih ozadij, žigov in okvirjev, ki so se razširili po vsej platformi in tudi zunaj nje. S pomočjo umetnika in strokovnjaka za strojno učenje Mika Tyke je Lialina ustvarila neskončno potovanje po stvaritvah ivk.

Taktike & praksa #6:
Transnacionalizmi

Telo, meje in tehnologija

Konferenca, razstava
24. april–25. maj 2018
Muzej sodobne umetnosti Metelkova+MSUM
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kurator:
James Bridle

V okviru serije konferenc Taktike & praksa in programa State Machines

Živimo v času izrazitih in pogosto silovitih paradoksov: naraščajoča liberalizacija družbenih vrednot v nekaterih delih sveta v primerjavi z naraščajočim fundamentalizmom v drugih; bogastvo znanstvenih odkritij in tehnološkega napredka v nasprotju z zanikanjem podnebnih sprememb in s »postfaktičnimi« politikami ter politikami, ki jih poganjajo zarote; imamo prost pretok blaga in finančnih sredstev, medtem ko je gibanje posameznikov vedno bolj omejeno in zakonsko regulirano; teži se k delovalnosti, berljivosti in transparentnosti procesov, medtem ko zaradi avtomatizacije, kompjuterizacije in digitalizacije svet postaja bolj netransparenten in oddaljen. Množično gibanje ljudstev in rast globaliziranih algoritmov na vseh ravneh spreminjata način, na katerega razmišljamo in razumemo vprašanja geografije, politike in nacionalne identitete.

Ta stalno rastoča protislovja se najizraziteje vidijo na meji. Ne le na meji med fizičnimi območji in med nacionalnimi državami z njihovimi različnimi pravnimi pristojnostmi in zahtevami za vstop in bivanje, pač pa tudi na meji med fizičnim in digitalnim, ko očitno – toda mogoče varljivo in zagotovo začasno – prečkamo na drugačno območje možnosti in izražanja.

To protislovje se jasno vidi tudi v balkanizaciji na novo osamosvojenih in razpadajočih držav in v naraščajočem toku nacionalizmov po Evropi, ki poteka vzporedno z digitalno povezljivostjo ali pa ga ta potencialno celo pospešuje. Nekatere izmed na zunaj najbolj regresivnih oblasti same uporabljajo to, kar kremlinski teoretik Vladislav Surkov imenuje »nelinearna strategija«: strategija zamegljevanja in namernega protislovja, ki veliko dolguje zapletenosti in zmedi na digitalnem terenu – in v umetnosti. Medtem ko spletno udejstvovanje spodbuja, razkriva, omogoča in potrjuje vedno bolj raznolike izraze individualne identitete, pa se sproti odvija obupana nazadnjaška bitka za kodifikacijo in omejitev teh identitet na spletu in zunaj njega. Te nove vznikajoče identitete so neizbežno in nujno prehodne in kontingentne, spolzke in podvržene spremembi in redefiniciji.Umetniki, ki se bodo predstavili na razstavi Transnacionalizmi, se ukvarjajo z učinkom teh pritiskov na naša telesa, okolje in politične prakse. Premike v geografiji zaznavajo kot motnje v krvi in elektromagnetskem spektru. Rišejo nove zemljevide in predlagajo nove hibridne oblike izražanja in identitete. V razstavljenih delih in spremljevalnih predavanjih umetnikov, raziskovalcev in teoretikov Transnacionalizmi priznavajo in celo slavijo protislovja sedanjega trenutka, a hkrati vztrajajo pri možnostih digitalnih orodij in omrežij, da spremenijo zgodovinske oblike nacionalizma, državljanstva in človekovih pravic. Čeprav nacionalna država še ne bo izginila, so jo že naluknjale in prepletle druge, radikalno drugačne oblike. Proizvajajo se že alternativni modeli in protokoli državljanstva, identitete in nacionalnosti, ki se distribuirajo po internetu in prek novih tehnologij. Transnacionalizmi raziskujejo načine, na katere se te nove forme prenašajo v fizični svet, in jih uporabljajo, da motijo in zaobjamejo obstoječe sisteme. Ne predpostavljajo minevanja starih režimov, pač pa razglašajo neizbežnost novih in jih skušajo narediti berljive, razumljive in dostopne.

Podroben program in biografije sodelujočih.

Jeroen van Loon
Cellout.me

Razstava
21. marec–20. april 2018

 Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kakšna vprašanja odpira prodaja posameznikovega popolnega genoma? Kakšna je vrednost posameznega profila človeške DNK? Na koncu leta 2015 je nizozemski umetnik Jeroen van Loon preko spleta ponudil naprodaj vse podatke o svoji DNK – 380 GB podatkov o osebni DNK. Prodaja je potekala eno leto na posebni spletni strani. Vsakdo je lahko oddal svojo ponudbo prek www.cellout.me.

Po skrbnem premisleku se je umetnik odločil, da s potencialnim kupcem ne bo sklenil pogodbe in da ne bo določil proizvodnih stroškov: podatke je dal na dražbo pri začetni ceni nič evrov, prodani pa so bili belgijski fundaciji Verbeke 27. septembra 2016 za končno ceno 1100 evrov. Kupec je postal lastnik celotnega dela, instalacije, sestavljene iz omarice s strežnikom, kjer so shranjeni podatki, nekaj uokvirjenih fotografij, na katerih je dokumentiran proces ekstrakcije in kodiranja umetnikove DNK, in štiri izvirna pisma, ki so jih napisali različni specialisti na umetnikovo prošnjo. Pisma nudijo različne poglede na vrednost umetnikove DNK. Pismo Christie Amsterdam skuša oceniti umetniško vrednost umetnikove DNK, pri čemer jo postavi v kontekst zgodovine konceptualne umetnosti in performansa; ErasmusMC obravnava moralno vrednost enega popolnega človeškega genoma in zaključi: »O DNK bi lahko razmišljali kot o digitalni različici osebe. Če varujete njen genom in ga hranite, jo lahko rešite pred pozabo in jo nekega dne mogoče spet oživite. Kolikšno vrednost ima človeštvo zame? Kolikšno za vas? DNK je skrivnostna in običajna, neznana in domača hkrati. Predvsem pa je vrednost genoma osebna.« KPMG (podjetje, ki se ukvarja z masovnimi podatki) obravnava spekulativno vrednost umetnikove DNK v tem trenutku (nič, razen če se razkrije neka bistvena deviacija). Končno, Fox-It (podjetje, ki skrbi za kibernetsko varnost) vztraja, da je treba te podatke varovati, ker je DNK novo zlato in bi morali »dostop do rudnika« nadzorovati.Cellout.me ni toliko interpretacija sodobne digitalne kulture in genetike kot delo spekulativne znanstvene fantastike, ki lahko postavi neprijetna vprašanja o zasebnosti, ekonomiji in bioetiki prihodnosti. Van Loon je poskrbel, da je dobil najpopolnejšo in najzvestejšo digitalno transkripcijo svojega genoma – celo najzvestejši avtoportret. Zabeleženi so surovi podatki brez pomena, toda če se te informacije interpretirajo in osmislijo, lahko dajo kupcu brezprimerno moč ne le nad umetnikovo osebo, pač pa nad njegovim sorodstvom, saj DNK deloma deli s svojimi starši, brati oziroma sestrami, potomci. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ni več lastnik najzvestejšega prevoda sebe v podatke. Prodaja tega umetniškega dela potegne prihodnjo digitalno kulturo v sedanjost in postavi nova vprašanja glede avtorstva, intelektualne lastnine, avtorskih pravic, zasebnosti, masovnih podatkov in etike: Kaj so posledice posedovanja podatkov o tuji DNK? Kako to vpliva na prostorsko zasebnost biološkega lastnika in njegovih družinskih članov?

PREDSTAVITEV

Jeroen van Loon na kratko predstavi svoje delo in se osredotoči na projekt Cellout.me, ki temelji na ideji prodaje umetnikove DNK najboljšemu ponudniku na spletni dražbi. Van Loon razloži, zakaj je ta ideja relevantna za današnjo podatkovno družbo in kakšna temeljna vprašanja odpira na področju zasebnosti, avtorstva podatkov, masovnih podatkov in pristnosti.

AVTOR

Jeroen van Loon živi in dela v Utrechtu na Nizozemskem. Diplomiral je iz oblikovanja za digitalne medije in magistriral po programu European Media Master of Arts na HKU v Utrechtu. Zanima ga razkrivanje, dokumentiranje in vizualizacija digitalne kulture. V svojem zgodnejšem delu se je osredotočal na osebni in družbeni vpliv te kulture, v zadnjem času pa se osredotoča na internet sam, na njegovo arhitekturo, fizičnost in povezljivost, pri tem pa špekulira, kako se bodo te spreminjale v prihodnosti. Van Loon je imel dve predavanji TEDx, osvojil Evropsko nagrado za mlade in prejel umetniško štipendijo K. F. Hein. Njegovo nedavno delo je vključeno v zbirko belgijske fundacije Verbeke Foundation. V zadnjem obdobju je bilo njegovo delo predstavljeno v Centraal Museum Utrecht, na Nizozemskem tednu oblikovanja, v z33 v Hasseltu, na Cyberfest 9, v V2_ v Rotterdamu, na Tech Art Expo in transmediale18 v Berlinu.

Kripto oblikovanje

Delavnica in serija predavanj
6.–7. marec 2018

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani

Kurator
Institute of Network Cultures (NL)

V okviru programa State Machines

Delavnica in serija predavanj za raziskovanje globokega spleta (deep web) in iskanje novih načinov vizualizacije vseh kotičkov skritih predelov interneta.

PREDAVANJA

6. marec 2018
ALUO – Oddelek za Oblikovanje vizualnih komunikacij, Dolenjska 83, Ljubljana

Patricia de Vries
Maske in maskiranje kot umetniške kriptografske strategije

Zadnja leta vse več umetnikov kritizira vseprisotnost tehnologij prepoznavanja identitete. Natančneje, te tehnologije so naletele na nasprotovanje in polemike v primerih, ko so jih uporabljali programi državne varnosti, tehnološki giganti in multinacionalne korporacije. Priljubljena umetniška oblika odpora proti tehnologiji prepoznavanja je kriptografska maska. Zach Blas, Leo Selvaggio, Sterling Crispin in Adam Harvey spadajo v skupino mednarodno priznanih umetnikov, ki so razvili subverzivne kriptomaske proti prepoznavanju obraza, ki motijo identifikacijske tehnologije. Na predavanju bo Patricia de Vries obravnavala ontološke temelje teh priljubljenih in na veliko razstavljenih projektov kriptomask.

Patricia de Vries je doktorska raziskovalka na Univerzi Erasmus v Rotterdamu ter predavateljica in raziskovalka na Inštitutu mrežnih kultur v Amsterdamu. Študira algoritemsko tesnobo v umetnosti in piše o njej.. Več

Anthony van der Meer
Voden ogled po površinskem, globokem in temnem spletu

Kaj je površinski splet (clearnet)? Kakšna je razlika med globokim (deep web) in temnim spletom (dark web)? In kako najdemo nekaj, kar naj ne bi bilo najdeno? Na delavnici bomo odgovorili na vsa ta vprašanja. Sestali se bomo na površinskem spletu, kjer se boste naučili zlahka najti to, kar iščete, pa tudi to, česar naj ne bi našli. Potem si bomo postopoma utrli pot v bolj skrite predele spleta, kjer bomo odkrivali velikost in možnosti globokega spleta ter spoznali ta ogromen spletni svet. Naša zadnja postaja? Temni splet. Je to res tako slab kraj, kot namiguje ime? Ali pa ima dober razlog za obstoj? Dobili boste napotke in trike, s katerimi boste to lahko ugotovili sami. Med ogledom boste dobili praktičen itinerar in se hkrati osredotočili na to, kako pomembno je imeti prostore, kamor se lahko skrijemo.

Anthony van der Meer je režiser, raziskovalec in snovalec konceptov. Diplomiral je leta 2015 na Akademiji Willem de Kooning v Rotterdamu s filmom Find My Phone. Več

Tim Brouwer
Kriptografski zbirateljski predmeti: materialnost kriptografije

Naj gre za elektronski denar, tokenizirano premoženje ali identitete na verigi podatkovnih blokov, digitalno bogastvo postopoma postaja viden del naše realnosti. Posledično narašča pomembnost kriptografskih tehnologij. Toda ali zares razumemo te tehnologije? Kako kriptografske tehnologije nudijo, varujejo in prikazujejo bogastvo? Trenuten, precej tehničen prikaz sodobne kriptografije izpušča tiste, ki se ne spoznajo na programiranje. Zato njena pomembnost in obseg nista povsem vidna in kriptografija tako ostaja v svoji kripti. Tim Brouwer meni, da si lahko kriptografijo na novo zamislimo prek medija industrijskega oblikovanja. V svoji predstavitvi nam bo pokazal, kako se kriptografske tehnologije (od ‘kriptografskih zbirateljskih predmetov’ do futuristične bio-kriptografije) manifestirajo v naši materialni realnosti.

Tim Brouwer piše diplomsko nalogo v okviru programa industrijskega oblikovanja na Inštitutu mrežnih kultur visoke šole Hogeschool van Amsterdam. Industrijsko oblikovanje uporablja kot medij za raziskovanje in materializacijo abstraktnih tem, kot so sistemi za prepoznavanje in kriptografske tehnologije. Več

DELAVNICA

Loes Bogers
Delavnica Kripto oblikovanje
6.–7. marec 2018
ALUO – Oddelek za Oblikovanje vizualnih komunikacij, Dolenjska 83, Ljubljana, predavalnica 118

Cilj delavnice kripto oblikovanja je potopiti se v globoki splet, dešifrirati njegovo vsebino in proučiti, kako bi te skrite infrastrukture lahko bile opolnomočujoče, gostoljubne in navdušujoče. Na dvodnevni delavnici se bodo udeleženci lotili iskanja novih otipljivih in vizualnih metafor, ki bodo prispevale k razumevanju globokega spleta onkraj metafor ledene gore in navigacije.

Delavnico so otvorila predavanja: Maske in maskiranje kot umetniške kriptografske strategije o kriptonavdahnjeni umetnosti raziskovalke Patricie de Vries, Voden ogled po površinskem, globokem in temnem spletu filmskega režiserja Anthonyja van der Meera in Kriptografski zbirateljski predmeti: materialnost kriptografije oblikovalca Tima Brouwera. Loes Bogers, raziskovalka oblikovanja v laboratoriju Makers Lab visoke šole Hogeschool van Amsterdam, bo vodila preostanek delavnice.

Delavnica Kripto oblikovanje je del Izziva kripto oblikovanja (Crypto Design Challenge), ki je prvič potekal leta 2015 na Nizozemskem in katerega rezultat je bila razstava v muzeju Image v Bredi ter Z33 hiši sodobne umetnosti v Hasseltu. Leta 2016 je izdaja z naslovom Deep Web dosegla vrhunec s simpozijem in razstavo v Clubu Paradiso v Amsterdamu. Plakati vseh nominirancev te izdaje bodo na ogled v prostorih Oddelka za oblikovanje vizualnih komunikacij Akademije za likovno umetnost in oblikovanje do sredine maja 2018.

KairUs (Linda Kronman and Andreas Zingerle)
Forenzične fantazije

Razstava
14. februar–16. marec 2018

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kaj se zgodi z našimi podatki, ko računalnik, trdi disk ali kakršnokoli pomnilniško napravo vržemo v smeti? Veliko ljudi ne ve, da je edini način, da preprečimo dostop do – celo uničene ali za nas nedostopne – digitalne pomnilniške naprave, ta, da jo fizično uničimo z uporabo specifičnega postopka. In da okoli ogromnih kontejnerjev za digitalne odpadke v državah tretjega sveta cveti ekonomija, ki temelji ne le na reciklaži strojne opreme in plemenitih kovin, pač pa tudi na obnovitvi in ponovni uporabi podatkov.

Forenzične fantazije (2016) je serija treh umetniških del, ki jo je razvil kolektiv KairUs (Linda Kronman in Andreas Zingerle) po rezidenci v Gani in ukvarjanju z razkritjem zasebnih podatkov. V teh delih KairUs uporabita podatke, ki sta jih pridobila s trdih diskov, odvrženih na smetišču Agbogbloshie v Gani, in zbrala po procesu terenskega raziskovanja. Po poročilih naj bi kriminalci na tem smetišču e-odpadkov pobirali podatke s trdih diskov in od predhodnih lastnikov zahtevali plačilo zanje ali pa so jih preprodajali.

Ne gre za izsiljevanje (Not a Blackmail) raziskuje možnost izsiljevanja predhodnega lastnika trdega diska. Da bi kriminalec to sploh lahko izvedel, je ključno, da lahko kontaktira osebo in postavi svoje zahteve. KairUS sta iz podatkov na enem trdem disku ugotovila ime lastnika, prek družbenih medijev pa sta potem prišla še do njegovega trenutnega delodajalca in drugih kontaktnih podatkov; toda bolj kot izsiljevanje ju je zanimalo, ali bi lahko stopila v stik s to osebo. Zato umetniško delo tvori paket, ki je pripravljen za odpošiljanje in vsebuje pridobljene podatke ter pismo predhodnemu lastniku.

Kraja identitete (Identity Theft) se osredotoča na pojave ljubezenske prevare. Prevaranti izvedejo krajo identitete tako, da prekopirajo velike količine podob privlačnih ljudi in si ustvarijo lažne profile na družbenih medijih ali zmenkarskih portalih. Prevaranti se delajo, da so zaljubljeni v žrtev in potem ko pridobijo njeno zaupanje, jo pregovorijo v to, da jim daje darila ali denar, pri čemer se vseskozi skrivajo za svojo lažno identiteto. Eden od trdih diskov je vseboval nekaj podob privlačnih dam, ki so bile na ta disk prenesene za ustvarjanje in vzdrževanje lažnih profilov. V umetniškem delu se osemnajst prevarantskih spletnih profilov, narejenih s podobami, najdenimi na trdem disku, prepleta z odlomki iz nollywoodskih – večinoma nigerijskih in ganskih nizkoproračunskih – filmov, ki tematizirajo ljubezenske prevare.Končno, Zalezovalci najdenih posnetkov (Found Footage Stalkers) podrobno obravnava podobe, najdene na enem od trdih diskov. Pregledovanje zasebnih fotografij omogoča zelo osebne vpoglede v življenje in navade predhodnih lastnikov tega trdega diska. Lahko jim sledimo na zabave s prijatelji, potovanja v zabaviščne parke in božična praznovanja z družino. S tem, da fotografije predstavita v albumu, KairUS posodobita tradicionalno prakso najdenih posnetkov, osnovano na zbiranju materiala v trgovinah z rabljenim blagom, na garažnih prodajah in bolšjih sejmih za predelavo in ustvarjanje novih umetniških del.

PREDSTAVITEV

Agbogbloshie je okrožje v vrveža polni ganski prestolnici Akri. Tu se nahaja največje smetišče elektronskih odpadkov na svetu. Dvaindvajset trdih diskov, prinesenih nazaj v Avstrijo, je predstavljalo izhodišče raziskovalnega laboratorija Behind the Smart World, enoletnega raziskovalnega programa pri servus.at v Linzu. Poleg materialnih in izkoriščevalskih temnih strani umazanega posla z elektronskimi odpadki projekt Behind the Smart World združuje umetniške pozicije, ki se ukvarjajo z vrednostjo digitalnih informacij in našim stalnim proizvajanjem podatkov. V okviru predstavitve v Projektnem prostoru Aksioma bo kolektiv KairUs opisal potovanje trdih diskov ter nastanek trilogije Forenzične fantazije in ponudil vpoglede v trenutni raziskovalni projekt, ki ga kolektiv izvaja na Univerzi Woosong v Južni Koreji.

AVTOR

KairUs je kolektiv umetnikov Linde Kronman (Finska) in Andreasa Zingerleja (Avstrija), njuno delo pa se osredotoča na interakcijo med ljudmi in računalniki in računalniško posredovano interakcijo med ljudmi. Od leta 2010 raziskujeta vprašanje internetnih goljufij in spletnih prevar, pri čemer pogosto menjata fokus in k temi pristopata s številnih perspektiv, kot so varnost podatkov, etika vigilantskih skupnosti, naracije prevarantske e-pošte, prevar in tehnologij. Med glavnimi prizorišči njunih razstav in festivali, na katerih sta sodelovala, so: Ars Electronica, Siggraph Asia, 32C3 (CCC), Japan Media Arts Festival, Steirischer Herbst, FILE Festival, WRO Biennial. Njune umetniške raziskave so bile objavljene v zbornikih konferenc in kot članki v revijah, kot so ISEA, CyberWorlds, Hyperrhiz, ICIDS, xCoAx in Media-N. Leta 2017 je njuna instalacija Megacorp. na Stuttgarter Filmwinter (Nemčija) prejela nagrado v kategoriji mrežne kulture. Linda in Andreas sta docenta na Univerzi Woosong v Južni Koreji in raziskujeta vprašanja zasebnosti in kibernetske kriminalitete v okoljih interneta stvari in pametnih mest.

Novi svetovni red

Razstava
11. januar–9 februar 2018
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kuratorja
Ruth Catlow & Marc Garrett (Furtherfield)

V okviru programa State Machines

Med nami je skrivnostna in kontroverzna tehnologija. Veriženje blokov je temelj digitalnih valut in omogoča dramatično novo zamišljanje globalnega upravljanja in ekonomije, ki bi lahko za vselej obogatilo ali degradiralo vlogo ljudi – odvisno od tega, s kom se pogovarjaš.

New World Order (Novi svetovni red) predstavlja eksperimentalna umetniška dela, ki so jih ustvarili umetniki Jaya Klara Brekke, Elias Haase, Pete Gomes, Rob Myers, O’Khaos, Paul Seidler, Paul Kolling, Max Hampshire, Lina Theodorou, Corina Angheloiu, Max Dovey, James Stewart in xfx (znana tudi pod imenom Ami Clarke). Gre za skupinsko razstavo, ki jo je pripravil Furtherfield in je v Projektnem prostoru Aksioma na ogled kot del evropskega projekta State Machines. Zamišlja si svet, v katerem je odgovornost za marsikateri vidik življenja (reprodukcijo, odločanje, organizacijo, nego, skrbništvo) mehanizirana in avtomatizirana, odložena na blockchain, prenesena enkrat za vselej iz naravnih in družbenih sistemov v varni, omreženi, digitalni register transakcij in računalniško izvedenih pogodb.

Umetniška dela, predstavljena v New World Order, med drugim vključujejo gozd, ki je sam svoj lastnik in ki samega sebe izkorišča zato, da bi se širil (Terra0, P. Seidler, P. Kolling in M. Hampshire); androidno cvetlico, ki reproducira samo sebe v obliki kovinske strukture, ki v zameno za bitcoine pri nekem umetniku naroči novo umetniško delo (Plantoid, O’Khaos); ilustrirano znanstvenofantastično novelo, ki obravnava posledice novega vala popolnoma financializirane avtomatizacije globalnih razsežnosti (Bad Shibe, R. Myers in L. Theodorou); in film, ki združuje različne poglede na tehnologijo veriženja blokov pri vodilnih mislecih, računalniških znanstvenikih, podjetnikih, umetnikih in aktivistih (The Blockchain – Change Everything Forever, P. Gomes).

Povedano preprosto, veriženje blokov je omrežni komunikacijski protokol, ki temelji na porazdeljeni bazi podatkov in zapise hkrati hrani na več različnih povezanih računalnikih. Podatki se zbirajo v blokih in so kriptografsko varovani. Funkcionalno gledano, je veriženje blokov odprt, porazdeljen register, ki lahko trajno beleži in preverja transakcije med dvema strankama.

Veriženje blokov, ki so ga zasnovali leta 2008 in uporabili kot ključno komponento digitalne valute bitcoin, se zdaj uporablja na številnih različnih področjih, vključno s financami, zavarovalništvom, komunikacijami in zdravstvom. Njegovi zagovorniki poudarjajo odstranitev posrednikov tretjih strank, od ponudnikov interneta do bank. Zato ni presenetljivo, da veriženje blokov, podobno kot splet v devetdesetih letih, razvnema strastne razprave in navdihuje nove utopične vizije prihodnosti komunikacijskih tehnologij.Razstava je del obsežnega programa publikacij, delavnic in pogovorov, ki združuje vodilne mednarodno uveljavljene umetnike in pisce z vsega sveta. Program, ki se je začel maja 2017 v galeriji Furtherfield v londonskem parku Finsbury, zdaj gostuje v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani, februarja 2018 pa se seli še v galerijo Filodrammatica na Reki, Hrvaška.

RAZSTAVLJENA DELA

Plantoid (O’Khaos) je avtonomno umetniško delo, ki temelji na veriženju blokov in ki se samo reproducira, pri čemer izkorišča sile estetske lepote in avtomatizirane vladnosti. Ko kovinska skulptura, ki upodablja cvetočo rastlino, prejme določeno število bitcoinov, nekemu umetniku odda naročilo za novo umetniško delo. Vsi, ki so finančno prispevali k nastanku Plantoida, lahko določajo pravila glede genskih lastnostih (DNK) in duše (vladnost) novega »otroka« Plantoida. Obiskovalci razstave bodo lahko kupili bitcoine za napitnino skulpturi in določanje, kako se bo Plantoid razvijal.

terra0 je umetniško delo in prototip gozda, ki je sam svoj lastnik in ki izkorišča sam sebe, avtorjev Paula Seidlerja, Paula Kollinga in Maxa Hampshira. Gozd, ki so ga začeli ljudje, sčasoma ustvari kapital s prodajo licenc za sečnjo svojih dreves in uporabo svojih sredstev s pomočjo avtomatiziranih procesov, pametnih pogodb in tehnologije veriženja blokov. Prodaja svoje surove materiale, akumulira kapital, kupuje parcele in se navsezadnje razširi na nova območja.

»Satoši« pomeni jasno misleč, bistroumen in pameten. To je tudi ime anonimnega ustanovitelja bitcoina in veriženja blokov. Satošijeva prisega (The Satoshi Oath) Jaye Klare Brekke in Eliasa Haaseja je metoda za jasen razmislek razvijalcev o tem, kakšna razmerja se verižno povežejo pri kodiranju novih aplikacij za veriženje blokov, in o njihovih možnih učinkih na ljudi in okolje. Z uporabo treh glavnih lastnosti tehnologije veriženja blokov – nespremenljivost, nevtralnost in decentralizacija – Satošijeva prisega predstavlja niz blokov, iz katerih je mogoče sestaviti etiko za nove projekte veriženja blokov: »moč«, »spremembe«, »delegiranje«, »razkritje«, »nestrinjanje« in »eksodus«.

Bad Shibe je znanstvenofantastična novela Roba Myersa, ki jo je ilustrirala Lina Theodorou in ki nas vabi k zamišljanju, katere vrste pokrajina se pojavi, ko se sistem, namenjen preverjanju transferjev digitalnih sredstev, poveže s svetom, v katerem ugled temelji na »sledilcih« in »všečkih«. Zgodba obravnava implikacije novega vala popolnoma financializirane avtomatizacije v globalnem obsegu in prizadevanja za razlikovanje med narobe in prav, ko se človeška in strojna sposobnost za delovanje združujeta. Vabi nas k razmisleku tako o ljudeh in družbah kakor tudi o učinkih tehnologije.

brez naslova, zbiranje podatkov z domače platforme za rudarjenje etra (untitled, data collection from domestic ether mining rig), delo Ami Clarke, je video kot zajem podatkov, ki kaže bežen vpogled v materialne dele platforme za rudarjenje etra, ki prenaša uporabljeno energijo in povečano vrednost »naredi sam« raziskovalca kriptovalut s fino kalibriranimi finančnimi kalkulacijami ne tako prostega sistema za rudarjenje denarja. Podatki so komponenta večje uganke, ki zajema različne dogodke in prizorišča, vzpostavljena z Metom kocke (A Throw of the Dice), serijo razstav in delavnic pri Banner Repeater leta 2016, v kateri so obravnavali nekaj protislovnih trditev v zvezi s tehnologijo veriženja blokov.

Veriženje blokov – spremeni vse za vselej (The Blockchain – Change Everything Forever), Furtherfieldov film, ki ga je režiral Pete Gomes, je nastal, da bi razvejal ljudi, ki so vpleteni v razmišljanje o tehnologijah veriženja blokov, tako da je povezal vodilne mislece, računalniške znanstvenike, podjetnike, umetnike in aktiviste, ki naj bi odgovorili na nekaj ključnih vprašanj: Kaj lahko naredi veriženje blokov? Kdo gradi to novo realnost? Kako bomo vladali samim sebi? Kako se bo prihodnost razlikovala zaradi veriženja blokov?

Handfastr – sprejemanje zavez, kjer koli si (Handfastr – making commitments wherever you are) avtorjev Corina Angheloiu, Max Dovey in James Stewart je petminutna poročna pogodba, ki jo ustvari program, ki veriženje blokov uporablja za rekonfiguracijo družbenih zaobljub. Handfastr zakonsko zvezo zreducira na finančni sporazum med dvema strankama, pri čemer njene praktične in funkcionalne vidike prilagodi platformi, ki omogoča improvizirane finančne zaveze med ljudmi v javnem prostoru s pomočjo začasnih sporazumov z uporabo pametnih telefonov.

Boštjan Čadež
PD4

Razstava
19. december 2017–5. januar 2018
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

»Pri vrednotenju sistemov je umetnik perspektivist, ki razmišlja o ciljih, mejah, strukturi, vnosu, rezultatih in s tem povezanih aktivnostih v sistemu in zunaj njega. Predmet ima skoraj vedno fiksno obliko in meje, skladnost sistema pa se lahko spreminja v času in prostoru, njegovo vedenje določajo tako zunanje razmere kakor tudi njegovi lastni mehanizmi nadzora.«

— Jack Burnham: Estetika Sistemov [1]

Razstavni prostor v delu PD4 je prazen. V njem so samo VR-očala [2] in par oddajnikov. Umetniški predmet se ne nahaja v tridimenzionalnem prostoru. Njegov predmet je virtualno telo, ki se razteza v algoritmično neskončnost nadomestne resničnosti.

Delo PD4 raziskuje idejo o prisotnosti in zavedanju samega sebe, ki se meri z učinki, kot so občutek za prostor, čas, telo, razpoloženje. Ukvarja se tudi z idejo o (ne)resničnih prostorih. Obiskovalec/ka postane igralec/ka v resničnostni igri, v kateri nenehno izgublja občutek za lastno telo in ravno zato še bolj občuti težo lastne telesnosti. Avtor si z grajenjem monokromatskih avtogenerativnih levitacijskih arhitekturnih elementov zamišlja programirani prostor, ki ga proizvaja igralec/ka s pogledom. Zanimajo ga improvizacijska estetika in metamorfoze v živo računane skulpture, pri katerih spreminjajoči se prostor postane psihološki portret gledalca/ke. Aktivni igralci/ke se spopadajo z občutkom za ravnotežje in orientacijo v nepredvidljivem nenehno rastočem prostoru. Pasivne gledalce/ke pa preraščajo rastoče konstrukcije, zaradi česar se znajdejo v dvakratnem notranjem prostoru: najprej v prostoru znotraj virtualne arhitekture, potem v prostoru znotraj lastnih zaznavnih aparatov. Kar gleda, ni digitalna podoba, temveč zelo telesna podoba. Arhitektura prostora ni nekaj zunanjega, temveč notranji niz značilnosti, ki rastejo v različnih nivojih sintakse in se kažejo kot skupek naključnih formacij. Te diskretne sekvence se v prostoru prevajajo kot neprekinjeni dogodki. Celotno okolje v PD4 je kot občutljivo nadomestno telo, sestavljeno iz točkovnih podatkov, ki se razkrajajo ali zgoščujejo.

Prostor nadomestne resničnosti PD4 je programiran z zbirko integriranega orodja Unreal Engine 4 za profesionalne razvijalce iger, simulacij in vizualizacij [3]. Simulacije komercialnih virtualnih prostorov, ki med drugim uporabljajo to orodje, se ponavadi ukvarjajo s približevanjem resničnosti, Čadeža pa zanima raziskovanje meja algoritmičnih svetov. Zanimajo ga telesni in mentalni učinki, ki uporabnikom uhajajo izpod nadzora. Estetika v PD4 ne teži k učinkom, ki bi bili »boljši od resničnosti«. V delu PD4 se igralec/ka z ničimer ne identificira. PD4 je simulaker, je hoja po nadomestni naravi, v nepovezanem svetu z novo geografijo, ki preizkuša meje lastne zaznave. Igralec/ka se ukvarja s svojo telesnostjo, globino, višino, išče orientacijsko točko, pri čemer so izzvani vsi ustaljeni oziroma naučeni zaznavni procesi. Igra nima scenarija, nima pripovedi, ima generativne scene, ki se nenehno spreminjajo, rastejo in časovno-prostorsko neskončno prevračajo same vase. Igra nima cilja, ki bi ga lahko nadzirali, predvideli ali dosegli, ker vodi v razširjanje zavesti, do katere pridemo z medijem telesnosti in miselnih procesov. Igra ni usmerjena v eskapistično zatekanje v zabavno industrijo in sintetični užitek. Če ima PD4 kakšen cilj, potem je to pokazati, da je največja iluzija ideja o objektivni resničnosti, da obstaja svet, ki je trden, nespremenljiv, ki ga je možno zaznavati takšnega, kot je. Kajti deduktivno ne moremo dokazati, da »resnični svet« obstaja, ne da bi v dokazu upoštevali našo domnevo, »da resnični svet obstaja«. Glede na doslednost človeških zaznav in našo navidezno nezmožnost, da bi vplivali na izsledke o teh zaznavah, upravičeno verjamemo, da neka realnost obstaja kot učinek naše zaznave. Največ, kar lahko rečemo, je, da neki resnični svet obstaja samo zato, ker nimamo zadostnih dokazov, da ne obstaja.

Posodobljene VR-tehnologije z visoko HD-resolucijo in najmanjšim možnim zamikom napovedujejo novo revolucijo v postinformacijski dobi. VR-konzole končno upoštevajo ogljikovo telo, ki je bilo več desetletij obsojeno na pasivno sedečo izkušnjo. Pri VR-tehnologiji igralec/ka nima nadomestnega telesa oziroma avatarja, ki ne bi bil podvržen telesnim funkcijam. Virtualno okolje je aparat za zaznavanje razmerij, ki upošteva napetost med svobodo in nujnostjo. Pojavlja se kot vzročna mreža neskončnih razsežnosti, ki je ni možno v celoti izračunati ali predvideti, kajti človeško telo nima enovitega ali zgolj geometričnega občutka za prostor, ki bi ga bilo možno določiti z meritvami razdalj. Prostor ni enovit, temveč zgoščen ali razpršen kot čas, in delo PD4 izziva občutek za oba.PD4 je generator nadomestne resničnosti, je programirana skulptura, ki omogoča igralcem/kam, da doživljajo okolje, ki arhitekturo prevaja v situacijo. PD4 proizvaja zaznavni spekter, ki ni bolj resničen od resničnega, temveč resničen v vsej svoji telesni in mentalni zaznavnosti.

OPOMBE

[1] Jack Burnham: Systems Esthetics [Estetika sistemov], v: Artforum, New York, 1968, stran 32. Glej tudi: Jack Burnham: Systems Esthetics, v: Richard Kostelanetz, ur.: Esthetics Contemporary, Buffalo: Prometheus Books, 1978, 160–171.
[2] Očala za zaznavanje virtualne resničnosti.
[3] V neprofitne namene je orodje Unreal Engine 4 prosto dostopno vsem uporabnikom. Unreal okolje se predvaja v VR-očalih, ki so povezana z laserskimi oddajniki Lighthouse (HTC Vive) ter omogočajo sledenje obiskovalcu po celotnem prostoru.

AVTOR

Boštjan Čadež (1979) je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani študiral industrijsko oblikovanje. V zadnjih letih se kot intermedijski umetnik osredotočal predvsem na področje računalniške, v realnem času generirane in generativne grafike ter robotike, ki jih predstavlja v obliki performansov ter instalacij. Za svoja dela na področju oblikovalskih oziroma programerskih inovacij je prejel več uglednih nagrad in priznanj. V preteklosti je deloval tudi na področjih grafitov, ulične umetnosti in VJ-anja. Leta 2013 je prejel nagrado Zlata ptica v kategoriji intermedijske umetnosti.

KOLOFON

Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2017

Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.