Mario Santamaría
Netrdne infrastrukture in zajčje luknje

Razstava
15. april – 7. maj 2021

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Srna tava po podatkovnem centru. Zdi se, da se žival boji zvoka, ki ga proizvaja s hojo po tehničnih tleh, raztresenih kablov in utripajočih luči strežnika. Kako je prišla tja, pod te umetne luči, v ta prostor, ki naj bi bil hermetično izoliran od zunanjosti? Posnetki v nizki resoluciji, ki jih je verjetno posnela nadzorna kamera, dajo pridih realnosti sicer čarobni in nerealni sliki živega bitja, ki preiskuje tokove podatkov.

Ta video, prikazan na vertikalnem ekranu, je osrednje delo multimedijske instalacije Netrdne infrastrukture in zajčje luknje španskega umetnika Maria Santamarie. Zajčje luknje tradicionalno veljajo za stranska vrata med različnima dimenzijama: Alica prav preko zajčje luknje prvič vstopi v čudežno deželo. Vendar – ali je omrežni prostor res drugačen od fizičnega prostora? Mu manjka materialnosti? Se zanaša na drugačno idejo prostora in časa? Od leta 2010 Santamaria raziskuje fizične manifestacije podatkov in informacij in prevprašuje metaforo oblaka, ki so jo, preden je postala »obča vera«, na široko uporabljali vsi, ki so registrirali patente, povezane z internetom in katerokoli omrežno napravo, kot to lahko vidimo v delu Cloudplexity (2019), zbirki internetnih reprezentacij, vzetih iz baze podatkov patentov ZDA. Leta 2016 je Santamaria z ukazom »traceroute« sledil gibanju podatkov svoje spletne strani od svojega strežnika (v italijanskem Bergamu) do svojega računalniškega ekrana; potem je sledil tej poti in potoval iz Barcelone v Bergamo prek Švice, Stockholma, Milana in Perugie. Za potovanje, ki ga podatki opravijo v 50 milisekundah, je potreboval štirinajst dni: absurdno, nelogično potovanje, če ga gledamo v človeških okvirih, saj je daleč od linearnega, a to vizualizira infrastrukturo, po kateri se podatki premikajo. S podobnim namenom Santamaria od leta 2018 organizira »oglede interneta« na različnih lokacijah in skupine ljudi vodi po mestu v iskanju vozlišč lokalnega omrežja.   

V Netrdnih infrastrukturah in zajčjih luknjah (2020) tla razstavnega prostora deloma pokrivajo tehnična tla, ki se v podatkovnih centrih običajno uporabljajo za skrivanje kablov. Ožičene črne cevi, razpršene po tleh, tvorijo usmerjevalnik, ki ga je oblikoval umetnik, in generirajo odprto omrežje, identificirano z ikono 🕳️. Omrežje »zajčja luknja« je bilo sprogramirano, da pošlje signal na različne geografske lokacije, iskajoč največjo možno razdaljo, ki jo dovoljujejo omrežni protokoli, preden prispe na razstavno mesto, s čimer nabere določeno zamudo, ki postane vidna prek drugega video dela: dva ekrana (en, povezan z galerijskim wifijem, drugi pa z omrežjem »zajčja luknja«) prikazujeta živo sliko Foucaultovega nihala. Prek eksplicitne reference na delo Felixa Gonzalez-Torresa Perfect Lovers (1991) to delo pokaže materialnost digitalnega časa, ki je običajno ne opazimo, ker se zdi, da podatki pripotujejo v hipu.   

Ker nam omogočajo, da spregledamo »konsenzualno halucinacijo« (William Gibson) oblaka (ki je bil nekoč znan kot kiberprostor), nam ti trije glavni elementi instalacije (delno nameščena tehnična tla, srna v podatkovnem centru in nepopolna ljubimca) pomagajo, da se zavemo fizičnega, telesnega odnosa, ki ga imamo z določenimi infrastrukturami, ki naj bi bile trdne in nevidne, a se lahko enostavno na novo skonstruirajo.

AVTOR

Mario Santamaría (Španija, 1985) dela na širokem področju različnih medijev, pri čemer pogosto uporablja fotografijo, video, performans, spletne strani in spletne intervencije. Njegovo raziskovanje se osredotoča na pojav sodobnega opazovalca in posveča pozornost tako reprezentacijam sveta kot napravam vida in mediacije. Njegovo delo vključuje teme, kot so digitalizacija, omrežja, infrastrukture, domišljija, algoritmi in telo.
Njegovo delo je bilo med drugim prikazano v MACBA in Fundació Antoni Tàpies v Barceloni, ZKM Karlsruhe, WKV Stuttgart, Edith-Russ-Haus Oldenburg, CENART Mexico, Arebyte London, Münchner Stadtmuseum, Das Weisse Haus Vienna in na bienalih v Solunu, Havani in Lyonu.Nedavno je bil finalist za nagrado Post-Photography Prototyping Prize, ki jo podeljuje Fotomuseum Winterthur, in vključen v Watched! Surveillance, Art and Photography fundacije Hasselblad Foundation.

BROŠURA

Bani Brusadin
Megla sistemov
Umetnost kot preorientacija in odpor v sistemu planetarnega obsega
PostScriptUM #37

► eBROŠURA (PDF)
► TISK NA ZAHTEVO
► PRELISTAJ NA ISSUU

Tamara Lašič Jurković
Shekana meditacija

Razstava
10. marec–2. april 2021

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

V preteklih letih je skrb zase postala norma tega, da se predstavljamo kot odgovorni, vzorni posamezniki v sodobnih družbah. Posledično je meditacija postala recept ne le za premagovanje vseh vrst duševnih stisk, pač pa tudi za doseganje harmonije v naših odnosih. Newagevska meditacija predstavlja ključ do popolnoma uravnoteženega življenja, saj sugerira, da smo odgovorni za lastno srečo in da je ta odvisna le od tega, kako dojemamo sebe in svojo okolico. Pokaže nam, kako se umiriti in se ne zmeniti za vse neprijetne misli, ki se nam podijo po glavi. Z vsakim vdihom zajamemo pozitivno energijo, z vsakim izdihom pa se znebimo negativnih čustev, kot so občutki jeze, stresa, napetosti, nezadovoljstva, žalosti in obupa. Toda na ta način tudi potlačimo tisto, kar nam omogoča, da stanje stvari postavimo pod vprašaj. Renata Salecl v knjigi Izbira zapiše: »V današnjih kriznih in negotovih časih ideologija pozitivnega mišljenja igra ključno vlogo pri prikrivanju potrebe po ponovnem premisleku o naravi družbenih neenakosti in po iskanju alternativ načinu, ki ga je razvil kapitalizem. Kadar posamezniki začnejo verjeti, da so gospodarji lastne usode, in kadar je pozitivno mišljenje na voljo kot panaceja za vse gorje, ki ga trpijo zaradi družbene neenakosti, družbeno kritiko vse bolj nadomešča samokritika.« [1]

Shekana meditacija deluje na nasproten način tako, da zmoti našo idejo sebstva in spodkopava našo antropocentrično vero v izjemnost človeka. Shekana meditacija je vodena meditacija, ki poslušalca spodbudi k razmisleku o tem kaj (ne) pomeni biti človek, če naj priznamo vse organizme, ki soobstajajo z nami. Znanost pravi, da človeka sestavlja le okoli 44 % človeških celic in 56 % nečloveških celic. Zato takrat, ko razmišljamo o sebi, dejansko razmišljamo o različnih drugih vrstah, ki predstavljajo neločljivi del nas.

Shekana meditacija nam pomaga razumeti, kako odvisni smo od naravnih sistemov in drugih biotskih organizmov. Z njeno pomočjo spoznamo, da smo vpleteni v mrežo življenja in ne obratno – v kar nas je prepričal neoliberalizem, namreč da smo na vrhu piramide življenja in da imamo pravico izkoriščati naravne vire in brezglavo onesnaževati okolje. Tako kot tradicionalna meditacija tudi Shekana meditacija spodbuja samozavedanje na dveh ravneh: telesni in duhovni, toda s ključno razliko: odpira pluralistični pogled na oboje in tako neti drugačen odnos do sveta in našega mesta v njem. Kot pravi Robert N. Watson: »Razumeti življenje – tako kot v Shakespearovih zadnjih dramah – kot serijo tragikomedij ločevanja in ponovnega združevanja namesto kot na propad obsojeno prizadevanje človeškega sebstva za lastno nesmrtnost je velikanski korak k ekološki senzibilnosti.« [2]

Projekt je predstavljen kot imerzivna zvočna instalacija in se namenoma izogiba vizualni reprezentaciji vsebine, saj govori o človeškemu očesu nevidnem mikrobnem življenju in skritih odnosih moči. Poudarek je na prevpraševanju obstoječih prepričanj in idej, tj. komponent, ki obstajajo v našem umu in do katerih lahko najlažje dostopamo tako, da zapremo oči in razmišljamo.

AVTOR

Tamara Lašič Jurković (1994) je leta 2020 magistrirala iz industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Pri delu se osredotoča na okoljske in družbene problematike 21. stoletja ter vlogo oblikovanja pri njihovem naslavljanju. Rešitve išče v produktnem, storitvenem, sistemskem in spekulativnem oblikovanju, s poudarkom na soustvarjanju, participaciji, odprtokodnosti in dostopnosti za opolnomočenje posameznikov in skupnosti. V študijskem letu 2018/19 se je v okviru študijske izmenjave šolala na Akademiji za oblikovanje in obrt v Göteborgu, kjer je začela raziskovati teorijo posthumanizma v kontekstu oblikovanja. Kot sokustosinja je sodelovala pri zasnovi razstave Thinking the Conditions of Our Time, ki je bila leta 2019 predstavljena na 22. Milanskem trienalu.

Andrej Škufca
Softshell Creeper

Razstava
10. februar–5. marec 2021

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kuratorka
Christina Gigliotti 

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Ej, ej, ej, poslušaj! Da bi to delovalo, potrebujem vso tvojo pozornost. Padel si namreč naravnost v petrijevko. Ti si človeški mikrob. Nihče več te ne more videti ali slišati, vsaj ne od tam zgoraj. Poskušal ti bom pomagati, da se spraviš ven v enem kosu, ampak za to boš moral sodelovati. Kdo sem jaz? Jaz živim tukaj. Sem tukajšnji rožnati plamenec, serpulidni črv, žival, rastlina, mineral. V bistvu se to dogaja kar pogosto. Saj veš, to, da obiskovalci padejo v gozd želatine. Večina jih umre, ampak ti izgledaš precej spreten, mislim, da ti mogoče lahko celo uspe. So vas v ta laboratorij pripeljali na ekskurzijo ali kaj takega? Skratka, srečo imaš, da si padel v dokaj nov eksperiment. Bakterije so ravno začele rasti na tem vzorcu, tako da so počasne in nerodne. Sploh še niso prava kolonija! Nisem prepričan, za kakšne bakterije gre, ampak na tvojem mestu bi se pobral od tukaj, preden bi izvedel odgovor. Kakršne koli že so, so ponavadi lačne.

Vzemi si minuto in se ozri okoli sebe. Si opazil, kako mehko je vse? To je zato, ker smo v nenehnem stanju transformacije. Strjene formacije nas samo omejujejo. Prožna, zdrizasta sluz je ta, ki spodbuja življenje in aktivnost. Nekateri bi temu rekli celo čuječnost. Si opazil njen dih? Ona, tukaj, mi, jaz. Dihamo – seveda ne na enak način kot ti. Sluz absorbira vse. Če boš pri miru, bo absorbirala tudi tebe. Ne ustavljaj se in ničesar se ne dotikaj predolgo, ker te bo posrkala vase in postal boš del nje. Razen če si tega želiš.

Če bi bil Jerry Seinfeld bakterija, bi mogoče rekel: »Kaj je s tem surovim individualizmom?« Ta v resnici ne obstaja, veš. Ljudje so tako čudni.

Spravil te bom ven, čeprav mislim, da bi bilo bolje, da se predaš. Samo slediti moraš mojemu glasu.

Razstava Softshell Creeper se predstavlja kot nenehno rastoče, prenasičeno ozemlje mehkorazkošne kapricioznosti. Krošnja nahajpanega alienskega creepa zapolni razstavni prostor s svetlo obarvano serijo spreminjajoče se, neklikabilne infrastrukture, ki omogoča paralelno zmožnost delovanja, sestavljeno iz območij napada (strike zones) in napadov. V tej resničnosti, ki je »bolj pokrajina kot artefakt«, se umetne in organske oblike zlivajo, medtem ko gledalec navigira skozi neenoten, spremenljiv teren. Razstava se nanaša na specifične strukture naracije v video igrah in njihovo pogosto postopno razkrivanje informacij. Telesno procesiranje kateregakoli neznanega konteksta zahteva sprejemanje takojšnjih sodb in odločitev in ga zato spremlja povečan občutek strahu in nestabilnosti. Ali je dvoumni bližajoč se Softshell Creeper zaveznik ali sovražnik, ob tem ostaja negotovo.

AVTOR

Andrej Škufca je študiral likovno umetnost v Haagu (KABK) in v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 2014 tudi diplomiral. Svojo umetniško prakso je med drugim predstavil na samostojnih razstavah: Črni trg, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, 2020; Zero Hedge, Karlin Studios, FUTURA, Praga, 2019;  Ksenomorfni objekti, Projektni prostor DUM, Ljubljana, 2017; Indiference, Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana, 2016. Poleg tega je tudi soustanovitelj in član uredniškega odbora revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum v Ljubljani. 

KURATORKA

Christina Gigliotti je ameriška neodvisna kuratorka in publicistka, ki živi v Berlinu. Je pomočnica direktorja galerije Kraupa-Tuskany Zeidler, kjer tudi skrbi za odnose z umetniki. Prav tako sokurira programe za Galerijo Polansky v Pragi in Brnu. Od leta 2015 je kurirala več kot 55 razstavnih projektov po vsej Evropi in širše, njena besedila pa so bila objavljena v številnih publikacijah, med drugim v revijah, knjigah umetnika in katalogih.  

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

PostScript^UM #35

Nika Mahnič
Offshoring in drugi magični triki globalnih financ: Intervju z RYBN

Na osmi konferenci MoneyLab, ki jo je gostila Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, je Nika Mahnič v okviru okrogle mize Davčni paradiž: Normalizacija velike tatvine intervjuvala RYBN o njihovem delu. RYBN je umetniški kolektiv, ustanovljen leta 1999, ki je v preteklih letih raziskoval sodobne manifestacije ekonomije in globalnega finančnega sistema ter tako ponudil privilegirano perspektivo, s katere lahko gledamo spremembe, ki jih je povzročila kibernetika. V intervjuju se člani kolektiva poglobijo v svojo zgodovino, dosežke pri uporabi zbirk podatkov, pojav zlatega potnega lista in to, zakaj je offshoring bil in še vedno je močno orodje kolonialnih in zelo iliberalnih dispozicij. Svoje umetniške projekte pogosto uporabljajo za to, da osvetlijo temno stran globalnih financ in pokažejo, kako jo neoiliberalni razred uspešno normalizira in uzakonja. 

SI | 14.8 x 21 cm | 12 pp | COLOUR | soft cover | 2021

Predlog
Film avtorice Jill Magid

Video na zahtevo
8.–15. januar 2021
cinesquare.net

Vstopnica: 3 €

*Jezik: angleščina s slovenskimi podnapisi

V okviru cikla filmskih projekcij Akcija!

Luis Barragán, znan kot “umetnik med arhitekti”, je med najslavnejšimi svetovnimi arhitekti 20. stoletja. Po smrti leta 1988 je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. V poskusu, da bi obudila Barragánovo življenje in umetnost, je Jill Magid, konceptualna umetnica, ki premika meje, pripravila drzen predlog, ki že sam po sebi postane fascinantno umetniško delo — visoko pogajanje, ki raziskuje, kako daleč bo šel umetnik, da demokratizira dostop do umetnosti.

Režiserka: Jill Magid
Producenti: Jarred Alterman, Charlotte Cook, Laura Coxson
Izvršna producentka: Laura Poitras
Urednica: Hannah Buck
DOP: Jarred Alterman
Izvirna glasba: T. Griffin
Pridružena producentka: Pamela Echeverria

Dolžina: 83 min
Jezik: Angleščina s slovenskimi podnapisi

POVEZANI DOGODEK

Kakšen je odnos kapitalizma do umetnosti in zapuščine? Koga ali kaj varuje zakon, ko dopušča privatizacijo kulture? Kako je lahko umetnost metodologija, skozi katero se secirajo pomembna vprašanja? 

Pisateljica, kuratorka, kritičarka in ustanoviteljica we-make-money-not-art.com Régine Debatty se sreča s konceptualno umetnico, avtorico in filmsko ustvarjalko Jill Magid v diskusiji o številnih vprašanjih, ki jih postavlja njen film The Proposal.

REŽISERKA

Jill Magid je ameriška konceptualna umetnica, pisateljica in filmska ustvarjalka. Njena na performansu temelječa praksa »prevprašuje strukture moči na intimni ravni, pri čemer raziskuje čustvene, filozofske in pravne napetosti, ki obstajajo med institucijami in individualno delovalnostjo«. Delo Jill Magid je bilo predstavljeno na samostojnih razstavah v številnih ustanovah po svetu, kot so Museo Universitario Arte Contemporáneo (MUAC) v Mexico Cityju; Tate Modern v Londonu; Whitney Museum of American Art v New Yorku; Berkeley Museum of Art v Kaliforniji; Tate Liverpool; Stedelijk Museum Bureau Amsterdam; Yvon Lambert v Parizu in New Yorku in Gagosian Gallery v New Yorku. Prejela je nagrade Fonds Voor Beeldende Kunsten,  Netherland-American Foundation Fellowship Fulbright Grant in 2017 Calder Prize. Sodelovala je na bienalih v Liverpoolu, Lyonu, Bukarešti, Singapurju, Inčeonu in Gothenburgu ter na Performi in Manifesti. Njeno delo je vključeno v zbirke Whitney Museum of American Art, Fundacion Jumex in Walker Art Center.

Cena: 4€

PostScript^UM #34

Aude Launay
Vrnitev umrlega avtorja

V zadnjem raziskovalnem projektu, ki je vrhunec dosegel z razstavo Negotovost v zanki (2020), je slovenska umetnica Sanela Jahić predstavila naslednjo fazo večletnega projekta. Svoje umetniško delovanje – umetniška dela, raziskave in interese zadnjih štirinajstih let – je pretvorila v podatke. Napovedni algoritem je ta nabor podatkov potem razdelal, da bi predvidel njeno naslednje umetniško delo.
Neodvisna publicistka na področju umetnosti in kuratorka Aude Launay umesti delo Sanele Jahić v zgodovino koncepta avtorstva, pri čemer se sprašuje, ali napovedni algoritmi, ki jih umetnica uporabi, lahko veljajo za avtorja novih del. Ker napovedni algoritmi izhajajo iz preteklosti, jih lahko povežemo s figuro aoidosa, klasičnega starogrškega pevca epov, ki pesem ponavlja, a si jo med petjem hkrati tudi izmišljuje. Aude Launay obravnava še globlje vprašanje definicije tega, kar ima avtorja oziroma zakaj je nekaj proizvod specifičnega avtorskega procesa.

SI | 14.8 x 21 cm | 12 strani | barvno | mehka platnica | 2019

!Mediengruppe Bitnik
Označeno kot neprimerno zaradi političnega govora

Razstava
6. januar–4. februar 2021

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru programa
Hiperzaposlovanje – Družba brez dela, spletno delo in avtomatizacija

Kaj algoritmi vidijo, ko pogledajo vaš profil na družbenih omrežjih? Ste dobri ponudniki vsebin? In kaj natanko je dobro? Kaj algoritemski pogled na vaš profil pove o vas?

Analize profilov na družbenih medijih se uporabljajo pri vedno večjem številu interakcij v resničnem svetu. V najrazličnejših primerih, od mejnega nadzora do prijav na delovno mesto, se profili na družbenih omrežjih uporabljajo za oceno kandidatove stopnje tveganja in preverjanje primernosti kandidata za vstop v državo ali organizacijo.

Mnoge od teh pregledov avtomatično opravijo algoritemske entitete. Kako in kaj natanko ti algoritmi ocenjujejo in kako so videti njihove ocene? Da bi to izvedel, je kolektiv !Mediengruppe Bitnik uporabil avtomatizirano spletno storitev Ferretly, s katero si strokovnjaki za človeške vire pomagajo pri oceni profilov kandidatov na družbenih omrežjih. Ferretly z algoritmi, naučenimi na ključnih besedah in prepoznavanju podob, preišče sedem let zgodovine na spletu in oceni javno dostopne objave kandidatov na omrežjih, kot so Twitter, Instagram in Facebook, pri čemer analizira izvirne objave, poobjave, odgovore in všečke. Poleg tega oceni vse novice, ki jih lahko najde.

Ferretly obljublja, da s svojo storitvijo zmanjšuje tveganje, da bi oseba, ki kaže toksično obnašanje, vstopila v vašo organizacijo ali državo. Toksično obnašanje je opredeljeno v enajstih kategorijah tveganja od sovražnega govora, političnega ekstremizma in z drogami povezanih vsebin do eksplicitnih podob in toksičnega jezika. Javno dostopne objave so uporabljene tudi za preučitev podteksta vsake objave, ki je lahko glede na  kandidatov odnos do v objavi opisanega dogodka ali situacije ocenjen kot pozitiven, negativen ali nevtralen. Vsak kandidat je ocenjen glede na te vnaprej določene kategorije toksičnosti  in mnenjske sodbe, rezultat analize družbenih medijev pa jih določi za primerne ali neprimerne za vstop.

Z omenjeno storitvijo je !Mediengruppe Bitnik pregledal spletni profil vsakega od 27 voditeljev evropskih držav članic, potem pa rezultate interpretiral in uporabil kot osnovo za oblikovanje individualiziranih puloverjev za vsakega od profilov.

Vsak kos oblačila kaže umetniško interpretacijo in vizualizacijo Ferretlyjeve ocene. Poleg ocen njihovih profilov na družbenih medijih glede na različne parametre vsak pulover javno pokaže število objav, označenih kot škodljive, in razloge za tako oceno. Glede na  poročilo posamezen pulover vsebuje več ali manj podatkov, pri čemer več objav in podatkov običajno pomeni slabšo Ferretlyjevo oceno profila.

Tako kot obleke, ki jih nosimo, so naši spletni profili postali nosilci naših identitet. Čuvaji institucij, držav in organizacij pa te spletne identitete čedalje bolj uporabljajo za to, da bi preverili, ali smo vredni vstopa vanje.

AVTORJA

!Mediengruppe Bitnik (Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo) živita in delata v Berlinu. Sodobna umetnika, ki ustvarjata na internetu in z njim, v svoji praksi segata onkraj digitalnega in vplivata na fizične prostore; pogosto namenoma izgubita nadzor, da bi izzvala ustaljene strukture in mehanizme. Delo !Mediengruppe Bitnik je bilo predstavljeno na samostojnih razstavah na glavnih mednarodnih prizoriščih, najbolj nedavno v Centre Culturel Suisse v Parizu; Haus of Electronic Arts v Baslu in Helmhouse v Zürichu. V okviru skupinskih razstav je bilo njuno delo predstavljeno v Kunsthaus v Zürichu; Łódź Art Center; Fondazione Prada v Milanu; Kunsthalle v Düsseldorfu in Minsheng 21st Century Museum v Šanghaju. Prejela sta številne nagrade, med drugim Swiss Art Award, Migros New Media Jubilee Award, Honorary Mention Prix Ars Electronica.

POVEZANA DOGODKA

!Mediengruppe Bitnik
Sledenje, omrežja in podatki
Delavnica elektronske civilne nepokorščine
10.–11. december 2020
Na spletu / Ljubljana

!Mediengruppe Bitnik
Decisions Decisions Decisions
Razstava
3.–24. december 2020
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

3. december 2020–15. januar 2021
Delta Lab, Reka (HR)

!Mediengruppe Bitnik
Decisions Decisions Decisions

Razstava
3.–24. december 2020
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

3. december 2020–15. januar 2021
Delta Lab, Reka (HR)

V okviru programa
Hiperzaposlovanje – Družba brez dela, spletno delo in avtomatizacija

Delo DECISIONS DECISIONS DECISIONS (Odločitve odločitve odločitve) išče nepopolnosti v logističnih sistemih, v katerih računalniki danes izračunajo skoraj vse nujne odločitve. V ta namen je bilo prek ponudnika logističnih storitev DHL Express iz Berlina odposlanih 27 paketov. Toda vsak paket je imel dva dostavna naslova: naslov Aksiome v Ljubljani in naslov organzacije Drugo more na Reki. En naslov na vsaki strani paketa.

Končna instalacija v dveh razstavnih prostorih je sestavljena iz črk, ki naključno prispejo na vsako lokacijo, zaradi česar so avtorji dela v enaki meri umetniki kot poštni stroji.

Preden prispe na svojo končno destinacijo, veliko odposlanih paketov potuje sem ter tja med različnimi poštnimi objekti, saj se smer njihovega potovanja večkrat spremeni v odvisnosti od tega, katera stran paketa je skenirana. Na TV-ekranu v galeriji so prikazana zabeležena gibanja vsakega paketa, kar dokumentira nenavadno potovanje dela. 

Zdaj prazne škatle so v galeriji predstavljene kot preostala kuverta dela in okostja procesa.

Delo eksperimentira z vsiljevanjem odločevalskega procesa poštnemu sistemu, ki običajno ne odloča, pač pa le določa pot. Delo na novo interpretira delo Bena Vautiera iz leta 1965 The Postman’s Choice, v katerem se poštni delavec odloči, kam bo na koncu poslana razglednica z dvema dostavnima naslovoma. Tako kot takrat je tudi v digitalnih špedicijskih operacijah standardno pravilo to, da mora za vsako poslano enoto obstajati en pošiljatelj in en jasen prejemnik. V današnjih povsem avtomatiziranih logističnih sistemih ne gre več za poštarjevo izbiro, pač pa za vprašanje, katera stran paketa je obrnjena navzgor in jo bo avtomatizirani proces skeniranja prebral. Logistični sistem deluje mehansko s pomočjo črtnih kod, skenerjev in programiranih usmeritev. Dokler človeški nadzornik ne opazi in ne popravi anomalije neodločenega prejemnika.

AVTORJA

!Mediengruppe Bitnik (Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo) živita in delata v Berlinu. Sodobna umetnika, ki ustvarjata na internetu in z njim, v svoji praksi segata onkraj digitalnega in vplivata na fizične prostore; pogosto namenoma izgubita nadzor, da bi izzvala ustaljene strukture in mehanizme. Delo !Mediengruppe Bitnik je bilo predstavljeno na samostojnih razstavah na glavnih mednarodnih prizoriščih, najbolj nedavno v Centre Culturel Suisse v Parizu; Haus of Electronic Arts v Baslu in Helmhouse v Zürichu. V okviru skupinskih razstav je bilo njuno delo predstavljeno v Kunsthaus v Zürichu; Łódź Art Center; Fondazione Prada v Milanu; Kunsthalle v Düsseldorfu in Minsheng 21st Century Museum v Šanghaju. Prejela sta številne nagrade, med drugim Swiss Art Award, Migros New Media Jubilee Award, Honorary Mention Prix Ars Electronica.

POVEZANI DOGODKI

!Mediengruppe Bitnik
Sledenje, omrežja in podatki
Delavnica elektronske civilne nepokorščine
10.–11. december 2020
Na spletu / Ljubljana

!Mediengruppe Bitnik
Flagged for Political Speech
Razstava
6.–22. januar 2021
Aksioma |Projektni prostor, Ljubljana

!Mediengruppe Bitnik, Felix Stalder
#algoregimes
Spletni pogovor
7. december 2020
aksioma.org/streaming

!Mediengruppe Bitnik
Sledenje, omrežja in podatki

Delavnica elektronske civilne nepokorščine
10. in 11. december 2020

Na spletu / Ljubljana

Rok za prijavo
torek, 8. december 2020

Jezik: angleščina
Št. udeležencev: 15

V okviru Platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS

!Mediengruppe Bitnik z raziskovanjem logističnih infrastruktur ponuja vpogled v sisteme, ki običajno delujejo očem skrito. Od raziskovanja algoritmov, ki vrednotijo naše profile na socialnih omrežjih, v delu Flagged for Political Speech, do posega v skoraj docela mehaniziran poštni sistem v projektu Decisions Decisions Decisions, umetniški kolektiv preiskuje anatomijo teh popolnoma optimiziranih avtomatiziranih sistemov, ki nam vsakodnevno asistirajo, in razkriva njihove vrzeli in nepravilnosti. 

Udeležite se delavnice z !Mediengruppe Bitnik in se pridružite raziskovanju skritih, nemapiranih omrežij v svetu okrog nas. Z uporabo petih mini GPS sledilnikov kot praktičnih orodij bomo raziskali servisna, prometna omrežja in omrežja za ravnanje z odpadki, podatki o položaju, ki jih generirajo sledilniki, pa bodo omogočali vidne premike po mapi. 

Dvodnevna delavnica v obliki uvodne predstavitve in načrtovanja prvi dan ter praktičnega dela drugi dan bo potekala preko aplikacije Zoom. Vsi udeleženci bodo lahko premikanje naprav po zemljevidu v njihovem 5 do 10-dnevnem življenjskem obdobju spremljali na spletu neprekinjeno. Udeleženci bodo delali v skupinah po 3. Prijavite se lahko posamično ali kot skupina. Posebna znanja niso zahtevana, je pa potreben dostop do dobre internetne povezave.

URNIK

Četrtek, 10. december 2020 
16:30–18:30
Uvodna predstavitev ter načrtovanje praktičnega dela in delovnih skupin za naslednji dan (na spletu preko aplikacije Zoom)

Petek, 11. december 2020
10:00–12:00
Prevzem GPS sledilnih naprav v Projektnem prostoru Aksioma (Komenskega 18, LJ). Skupine pripravijo napravo in jo namestijo v dogovorjeni lokaciji v mestu

16:30–18:30
Spletno srečanje za izmenjavo izkušenj in deljenje lokacij naprav (na spletu preko aplikacije Zoom)

AVTORJA

!Mediengruppe Bitnik (Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo) živita in delata v Berlinu. Sodobna umetnika, ki ustvarjata na internetu in z njim, v svoji praksi segata onkraj digitalnega in vplivata na fizične prostore; pogosto namenoma izgubita nadzor, da bi izzvala ustaljene strukture in mehanizme. Delo !Mediengruppe Bitnik je bilo predstavljeno na samostojnih razstavah na glavnih mednarodnih prizoriščih, najbolj nedavno v Centre Culturel Suisse v Parizu; Haus of Electronic Arts v Baslu in Helmhouse v Zürichu. V okviru skupinskih razstav je bilo njuno delo predstavljeno v Kunsthaus v Zürichu; Łódź Art Center; Fondazione Prada v Milanu; Kunsthalle v Düsseldorfu in Minsheng 21st Century Museum v Šanghaju. Prejela sta številne nagrade, med drugim Swiss Art Award, Migros New Media Jubilee Award, Honorary Mention Prix Ars Electronica.

POVEZANI DOGODKI

!Mediengruppe Bitnik
Decisions Decisions Decisions
Razstava
3.–24. december 2020
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

3. december–15. januar 2020
Delta Lab, Reka (HR)

!Mediengruppe Bitnik
Flagged for Political Speech
Razstava
6.–22. januar 2021
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

24/7. Algoritemska suverenost. Anksioznost. Umetna inteligenca. Avtomatizacija. Množično financiranje. Ekstrakcija podatkov. Podjetni prekariat. Izkoriščanje. Zastonjsko delo. Prosti čas. Delo na poziv. Človekovo posredovanje. Logistika. Strojni vid. Človeško-strojna kompleksnost. Mikrodelo. Odsotnost prihodnosti. Zunanje izvajanje. Periferno delo. Platformna ekonomija. Postkapitalizem. Družba brez dela. Zavlačevanje. Kvantifikacija. Osebnostna rast. Utrujenost od družbenih medijev. Upravljanje s časom. Brezposelnost. To so le nekatere od številnih ključnih besed, potrebnih za navigiranje po krhki, težavni, razpršeni sedanjosti, v kateri so meje med življenjem in delom, domom in pisarno, budnostjo in snom, zasebnim in javnim ter človeškim in strojnim zbledele, v kateri osebno ni le politično, pač pa tudi ekonomsko. Publikacijo Hyperemployment – Post-work, Online Labour and Automation sta uredila Domenico Quaranta in Janez Janša in vključuje besede kolektiva !Mediengruppe Bitnik (Carmen Weisskopf in Domagoja Smolja), Felixa Stalderja, Silvia Lorussa, Luciane Parisi in Domenica Quarante ter predstavlja dela !Mediengruppe Bitnik, Danila Correale, Elise Giardine Papa, Sanele Jahić, Silvia Lorussa, Jonasa Lunda, Michaela Mandiberga, Eve in Franca Mattes, Anne Ridler, Sebastiana Schmiega, Saša Sedlačka in Guida Segnija. Knjiga je poskus preučitve nekaterih od zgornjih vprašanj. Izraz hiperzaposlovanje, sposojen od medijskega teoretika Iana Bogosta, ki opisuje »izčrpavajoče delo uporabnika tehnologije«, nam omogoča, da razumemo situacijo, ki je zaradi trenutne pandemije postala endemična, analiziramo sedanjost in diskutiramo o možnih prihodnostih.

EN | 10.5 x 16.7 cm | 160 pp | čb in 1/32 barvni tisk | mehka vezava | 2020
ISBN 978-88-8056-112-5

Cena: 0€

Bodo čez trideset let vse neprijetno delo za nas opravili roboti? Ali pa nas bodo pokorili, da bomo postali podredljivi sužnji? Razprave o tem, kako bo umetna inteligenca (UI) spremenila naša življenja, se gibljejo med tema skrajnostma. Ni dvoma, da bo sprememba dramatična. Mogoče je zdaj ravno pravi čas, da se začnemo vmešavati.

Ta pionirski stripovski esej o UI vas vabi na ilustrirano potovanje skozi razsežnosti in implikacije inovativne tehnologije. To delo, ki obravnava pomembne možnosti in tveganja, povezana z UI, je ustvarjalna spodbuda za tiste, ki se spoznajo na to temo, pa tudi vabilo za novince, da se informirajo in pridružijo razpravi.

Doktorica ekonomije Julia Schneider ceni podatke in kodo kot orodje za reševanje zapletenih ugank in obožuje strip kot medij za pripovedovanje zapletenih zgodb. Umetnica Lena Kadriye Ziyal, ki prihaja z nasprotne strani, pa rada šifrira kompleksnost z asociacijami in tako pomen določene
teme razširi s svojo perspektivo.

SI | A4, 21 x 29.7 cm | 56 strani | čb | mehka platnica | 2019
ISBN 978-961-93930-9-3

Povezani dogodek: Moramo se pogovoriti, UI

Boštjan Čadež
Line Rider

VR igra
20. november 2020
Mednarodni festival računalniških umetnosti, Maribor

V okviru Platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS

V zgodovini umetnosti so nekatera umetniška dela imela srečo, da so jih razumeli ne zgolj kot umetnost, pač pa tudi kot uporabna orodja, javne prostore, kulturne fenomene, meme. Line Rider je eno takih umetniških del. Line Rider, ki ga je septembra 2006 ustvaril slovenski umetnik Boštjan Čadež (znan tudi kot fšk), ko je bil še študent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je klasična igra v peskovniku, v kateri narišeš stezo, po kateri se potem spušča sankač. Koncept je enostaven, estetika minimalna, možnosti pa so neskončne. Črta, ki jo narišeš, je lahko enostavna, ali pa se razvije v razdelano risbo; odvisno od tvojega odnosa do lika, saj lahko risbo narišeš tako, da se bo sankač po stezi spuščal v nedogled, ali pa tako, da se bo zaletel ali padel na spektakularen način. Risalna deska nudi osnovna orodja za urejanje, brisanje in popravljanje delov risbe. Poleg tega je večja od ekrana, kar uporabniku omogoča, da nariše velike pokrajine. Zaradi tega in popolne simulacije fizike (steza mora biti dovolj gladka, da lik ne pade s sani oziroma se sani ne razbijejo na koščke) ter možnosti snemanja in deljenja končne animacije se je igra Line Rider izkazala za nenavadno zasvojljivo in je enostavno postala internetni fenomen. Potem ko je bila septembra 2006 objavljena na Deviantart, je bila izvirna igra predstavljena na številnih priljubljenih spletnih straneh (od Yahooja do Time Magazina), pojavila se je v nekaj reklamah za McDonald’s, obravnavali so jo v revijah o igrah in New York Timesu in celo uporabljali kot izobraževalno orodje za učenje fizike; dosegla je 34 milijonov prenosov in zasedla sedmo mesto na lestvici najpogostejših iskanj Google Zeitgeist (vir: Wikipedia); bila je plagirana, postala pa je tudi predmet številnih variacij in priredb. Še pomembneje pa je, da je nudila vsebino mnogim spletnim videom, s katerimi je na stotine uporabnikov delilo svoje trike in epske uspehe – ali epske neuspehe – v igri.

Medtem ko izvirno igro še vedno lahko brezplačno igramo na spletni strani linerider.com ali v aplikaciji pametnega telefona, se Čadež trenutno ukvarja z njeno 3D različico, ki se bo igrala v virtualni resničnosti, njen predogled pa bo javno predstavljen na festivalu MFRU v Mariboru. Nova igra bo izšla leta 2021.

AVTOR

Boštjan Čadež (1979) je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani študiral industrijsko oblikovanje. V zadnjih letih se kot intermedijski umetnik osredotočal predvsem na področje računalniške, v realnem času generirane in generativne grafike ter robotike, ki jih predstavlja v obliki performansov ter instalacij. Za svoja dela na področju oblikovalskih oziroma programerskih inovacij je prejel več uglednih nagrad in priznanj. V preteklosti je deloval tudi na področjih grafitov, ulične umetnosti in VJ-anja. Leta 2013 je prejel nagrado Zlata ptica v kategoriji intermedijske umetnosti.