Problem bizantinskih generalov

Kurator
Domenico Quaranta

Razstava
4. julij–konec interneta
distant.gallery

Sodelujoči umetniki
Anna Ridler, Ben Grosser, Constant Dullaart, DIS, FaceOrFactory, Kyle McDonald, LaTurbo Avedon, Moxie Marlinspike, Nascent, Rhea Myers, Sarah Friend, Sarah Meyohas, Simon Denny, Guile Twardowski, Cosmographia, Sterling Crispin, The Miha Artnak

Alternativa kapitalizmu ali kapitalizem v najhujši obliki? Emancipatorna ekonomija omrežij, v kateri ima vsak svoj delež, ali distopični panoptikon, kjer zmaga le najboljši? Priložnost za demokracijo ali tehnolibertarne mokre sanje? Nova ustvarjalna ekonomija ali piramidalna shema? Rešiteljica ali požigalka planeta? Redko je bila razprava o določeni tehnologiji tako polarizirana kot v primeru verige blokov, Web3 in nezamenljivih žetonov. Soočamo se s problemom konsenza, ujeti v problem bizantinskih generalov. 

Skupina generalov oblega Bizanc. Da bi se izognili katastrofalnemu neuspehu, se morajo dogovoriti o skupni strategiji, toda nekateri izmed njih so nezanesljivi. Ta alegorija, ki se uporablja za ponazoritev doseganja konsenza v distribuiranih sistemih, se lahko uporabi tudi za verige blokov in družbe. Vendar pa je v razpravi vsakega z vsakim, v kateri ni osrednje avtoritete, z razlogom težko doseči konsenz, general, ki se ne strinja, oziroma nezanesljivi akter pa bi lahko bil naše najboljše sredstvo proti zdravemu razumu kripto japijev. 

Problem bizantinskih generalov je spletna razstava, osredotočena na umetniška dela, ki se ne izogibajo ukvarjanju z verigami blokov in kripto kulturo, pač pa to počnejo na kritično konstruktiven način, tako da prevprašujejo prevladujoče narative, izpostavljajo probleme in včasih predlagajo alternativne rešitve.

KURATOR

Domenico Quaranta je kritik sodobne umetnosti, kurator in pedagog, ki ga zanimajo načini, kako umetnost odraža trenutni tehnološki premik. Njegova besedila so bila objavljena v številnih revijah, časopisih, knjigah in katalogih. Med drugim je avtor Beyond New Media Art (2013) in Surfing with Satoshi. Art, Blockchain and NFTs (2022) ter urednik več knjig, vključno z GameScenes. Art in the Age of Videogames (2006, z M. Bittanti). Od leta 2005 je kuriral številne razstave, med drugim Collect the WWWorld. The Artist as Archivist in the Internet Age (Brescia 2011; Basel in New York 2012); Cyphoria (Quadriennale 2016, Rim) in Hyperemployment (MGLC, Ljubljana 2019–2020). Predava o interaktivnih sistemih in je soustanovitelj Link Art Center (2011–2019).

POVEZANA PUBLIKACIJA

Domenico Quaranta
Surfing with Satoshi – Art, Blockchain and NFTs

Knjiga, ki je bila napisana sredi eksplozije tehnološkega pompa in spekulativne mrzlice, postavi obet trga nezamenljivih žetonov v zgodovinski kontekst, pri čemer raziskuje tehnologije, na katerih ta temelji, vlogo certifikatov in pogodb v sodobni umetnosti in razvoj trga medijske umetnosti v zadnjih tridesetih letih.

Igor Štromajer
s Sakrowskim
ƒ(x)=ax³+bx²+cx+d

Razstava
28. junij–22. julij 2022
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Občutek, da živijo v hibridni, predmetni in digitalni resničnosti, so še do nedavnega doživljale predvsem igralke računalniških iger, kompulzivne uporabnice družbenih medijev in tiste, ki so veliko časa preživele na spletu. Pandemija je ta občutek spremenila v nekaj običajnega: nekoč eksotični pojmi, kot sta razširjena resničnost (AR) in navidezna resničnost (VR), so postali del rutinskih, vsakdanjih opravkov in dejavnosti. Kot je pri digitalnih izkušnjah običajno, so hibridne resničnosti postale navada, še preden smo se jih lahko zavedele.

To zavedanje z monumentalnim in tavtološkim prikazom možnosti naselitve različnih resničnosti proizvaja in potrjuje hibridna instalacija Igorja Štromajerja ƒ(x)=ax³+bx²+cx+d*, ki se sprašuje o različnih ravneh zaznavanja in načinih, kako se koncepti prisotnosti, lastništva in dostopnosti s temi ravnmi povezujejo.

V postavitvi ima osrednjo vlogo kubični meter velika betonska kocka, postavljena na enega svojih kotov. Kocka predstavlja prenos ikonične gif animacije, ki jo je umetnik ustvaril leta 1996, umetnostni zgodovinar in kustos Sakrowski pa jo je leta 2021 poustvaril za okolja AR, v fizični prostor.

Postavitev dopolnjujeta prvi dve izvedbi trilogije z upredmetenjem na zaslonih elektronskih naprav obiskovalk.

* kubična funkcija

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

PostScript^UM #43

Valentina Tanni
Veliki algoritem

Dela ameriškega umetnika in programerja Bena Grosserja so definirala, razkrila in onemogočila prijeme, s katerimi programska oprema aktivira željo poveč, saj sledi z rastjo obsedeni podjetniški kulturi Silicijeve doline. Grosserjev najnovejši projekt, predstavljen v Projektnem prostoru Aksioma, je rezultat novega eksperimenta, ki skuša generirati »Programsko opremo za manj«: manj profita, manj podatkov in manj uporabnikov. Ponuja orodja, s katerimi se uporabniki lahko upirajo in ohranijo delovalnost v digitalni dobi, kjer avtomatizirani računalniški sistemi čedalje bolj prevzemajo vse vidike človeškega obstoja in s tem uporabnike silijo k razvijanju taktik upora. Umetnostna zgodovinarka, kustosinja in predavateljica Valentina Tanni v svojem eseju opisuje več takšnih spontanih taktik, katerih cilj je pretentati Veliki algoritem družbenih omrežjih: pri nekaterih gre za povečevanje vidnosti, pri drugih za zakrivanje, pri tretjih za izumljanje novega jezika, pri četrtih za izkoriščanje entropije. Vse od njih, naj so še tako šibke in maloštevilne, predstavljajo pristno in ustvarjalno obliko vsakodnevnega preživetja.

SI | 14.8 x 21 cm | 17 strani | barvno | mehka platnica | 2022
ISBN 978-961-7173-13-0 (Tiskana)
ISBN 978-961-7173-16-1 (Digitalna)

Cena: 24€

Veliko navdušenje nad nezamenljivimi žetoni, ki je izbruhnilo na začetku leta 2021, je svet umetnosti potisnilo v razpravo o verigi blokov, decentralizirani javni evidenci, ki hrani te žetone, pa tudi o kripto valutah in obetih, da se bo »preverljivo digitalno pomanjkanje« uresničilo. Veriga blokov, ki se je rodila iz finančne krize leta 2008 in jo mnogi vidijo kot temeljni kamen novega, bolj zasebnega in varnejšega spleta Web3, je spremenila globalno ekonomijo in zdaj preoblikuje digitalno okolje, v katerem se ustvarja, distribuira in izmenjuje vse več umetnosti. Surfing with Satoshi (Surfanje s Satošijem), ki je bilo napisano sredi eksplozije tehnološkega pompa in spekulativne mrzlice, postavi obet trga nezamenljivih žetonov v zgodovinski kontekst, pri čemer raziskuje tehnologije, na katerih ta temelji, vlogo certifikatov in pogodb v sodobni umetnosti in razvoj trga medijske umetnosti v zadnjih tridesetih letih. Na valu trenutno potekajoče razprave se knjiga loti vrste še vedno odprtih vprašanj, kot so: Kaj ima umetnost z verigo blokov? Ima smisel govoriti o »kripto umetnosti«? Če ima, kaj jo opredeljuje razen načina, kako se trguje z njo? Je spekulacija alfa in omega tega trenda? Kako, zaboga, lahko neskončno reproduktibilna digitalna datoteka velja za »edinstveno«? Bo opuščanje posrednikov, ki ga obljublja veriga blokov, uničilo svet umetnosti, kot ga poznamo danes? In kako se svet umetnosti odziva na to situacijo? So nezamenljivi žetoni priložnost za umetnike ali prevara, katere žrtev so? Kdo so zbiratelji, ki so pripravljeni plačati milijone za certifikat avtentičnosti, in zakaj to počnejo? In zakaj se zdi, da so vizualni umetniki pridobili tako osrednjo vlogo v kripto ekonomiji?

EN | 10,5 x 16,7 cm | 384 stani | čb in 1/32 barvni tisk | mehka vezava | 2022
ISBN 978-961-7173-12-3

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

PostScript^UM #42

Dušan Kažić, Clémence Seurat
Nihče ni nikoli ničesar proizvedel

V okviru umetniško-znanstvenega raziskovalnega projekta Post Growth skupine DISNOVATION.ORG, katere cilj je postaviti pod vprašaj prevladujoče tehno-pozitivistične ideologije, se je Clémence Seurat pogovarjala s francoskim raziskovalcem Dušanom Kažićem. Kažić, rastlinski antropolog, ki preučuje številne vrste odnosov, ki jih kmetje oblikujejo z rastlinami, ki jih gojijo, nas v tem pogovoru vabi, da si zamislimo kmetijstvo in svet brez proizvodnje. Zmotno prepričanje, da človeštvo ne more živeti brez proizvodnje, je globoko zakoreninjeno v naših družbah in ima status zdravega razuma. S konceptom proizvodnje ekonomisti dezanimirajo živa bitja, da lahko iz njih ustvarijo resurs. Tako se lahko začnemo odmikati od proizvodnje z animiranjem živih bitij, da z njimi živimo in vzdržujemo odnose. Smo v obdobju iskanja načinov, kako živeti z rastlinami, namesto da bi proizvajali za preživetje. Potrebujemo novo vrsto materializma, ki ne spregleda drugih živih bitij.

SI | 14.8 x 21 cm | 22 strani | barvno | mehka platnica | 2022
ISBN 978-961-7173-06-2 (Tiskana)
ISBN 978-961-7173-11-6 (Digitalna)

The Miha Artnak
Flat Fiat

Razstava
Četrtek, 14. april 2022, od 18. do 22. ure
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru programa:
Bo prihodnost šifrirana?

Kriptovalute so namenjene bančnemu poslovanju z nebančnimi uporabniki in nebančnemu poslovanju z bančnimi uporabniki. Poskušajo uvesti pravičnejši finančni sistem in odprte, svobodne trge.

Bankless

Flat Fiat, zbirka 137 fiat kovancev, sploščenih pod kolesi vlaka, skeniranih in skovanih kot edinstven NFT, je namenjena numizmatikom, zbirateljem umetnin, skupnostim DeFi in DAO, ki želijo spremeniti osnovno valuto v decentralizirano kriptovaluto in pospešiti monetarno revolucijo.

Umetnik The Miha Artnak meni, da umetnine NFT kovancev, ki so jih sploščili vlaki in odstranili iz obtoka, oznanjajo začetek nove dobe decentraliziranih financ.

Eden od načinov za preprečevanje hiperinflacije je zmanjšanje proizvodnje denarja (kovancev in tiskanih bankovcev). Drugi način je spreminjanje valutne osnove. To lahko poteka v obliki uporabe decentralizirane valute kot menjalnega sredstva.

Fiat kovanci, ki so bili fizično odstranjeni iz obtoka, so razstavljeni kot materialna dokumentacija in dokaz o sežigu

Vse je lahko denar, dokler izpolnjuje temeljne namene uporabe: obračunska enota, menjalno sredstvo in hranilec vrednosti.

Fiat denar je včasih mogoče uničiti s pretvorbo v blagovno obliko, namesto da bi v celoti izgubili vrednost denarja. Včasih valuta, namenjena uporabi kot fiat denar, postane dragocenejša kot blago, običajno takrat, ko zaradi inflacije njena nominalna vrednost pade pod njeno izvirno vrednost. V Indiji so na primer leta 2007 kovanci rupije izginili s trga, ko je njihova nominalna vrednost padla pod vrednost nerjavnega jekla, iz katerega so bili izdelani. 

AVTOR

The Miha Artnak je ljubljanski umetnik, aktivist in podjetnik, aktiven od leta 2000. Njegove satirične slike, okoljske instalacije in subverzivni performansi ga uvrščajo med najbolj odmevne umetnike zadnjega desetletja.

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

PostScript^UM #41

Felix Stalder
Ubežna hitrost. Računalništvo in veliko pospeševanje

Od leta 1990 računalništvo odpira povsem nove tipe virov za ekstrakcijo. Ideja ekstraktivizma v digitalnem kontekstu kaže na dejstvo, da se »podatki jemljejo brez pomenljivega soglasja in pravičnega nadomestila za proizvajalce in vire teh podatkov«. Felix Stalder, profesor digitalne kulture na Univerzi za umetnost v Zürichu, izpostavi, da je računalništvo spodbudilo veliko pospeševanje človeških dejavnosti, ki je zemeljski sistem premaknilo v antropocen. Da bi pomagali preprečiti globoko avtoritarne odgovore na bližajoči se podnebni zlom, moramo razkriti kolonialistični značaj trenutnega sistema ekstraktivizma in njegove posledice. Zato je delo Vladana Jolerja tako aktualno. Novi ekstraktivizem, predstavljen v Aksiomi v Ljubljani, nam nudi vpogled v svetovno infrastrukturo, zasnovano za zbiranje, analiziranje in povezovanje vseh vidikov realnosti in njihovo pretvorbo v kapital, kar vodi k novim akumulacijam bogastva in koncentriranju moči.

SI | 14.8 x 21 cm | 18 strani | barvno | mehka platnica | 2022
ISBN 978-961-7173-02-4 (Tiskana)
ISBN 978-961-7173-03-1 (Digitalna)

Cena: 0€

Knjiga je zbirka transkriptov osmih intervjujev s svetovnimi misleci, ki jih je v okviru festivala pogovorov (re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo leta 2021 izvedla novinarka Marta Peirano.

Kot rastoča populacija na vedno manjšem planetu smo se znašli na eksistenčnem razpotju: ali naj napake razsvetljenstva in industrializacije privedemo do njihovega logičnega konca ali pa razvijemo zmožnost, da se za preživetje kot vrsta reprogramiramo? Nekatere rešitve so morda tehnične, toda večina ovir ni. Močna orodja, ki bi lahko pomagala pri obvladovanju podnebne krize, uporabljajo multinacionalke in tuje vlade za nadzor ljudi z manipulacijo in eskapizmom. Apokaliptične pripovedi o uničenju, naravni selekciji in kolonizaciji vesolja nam preusmerjajo pozornost od nujnosti upravljanja virov in blaženja posledic katastrof.

Kaj bo potrebno, da človeštvo spremeni svojo smer in zgradi odgovorno prihodnost za naslednje generacije?

Knjiga si prizadeva odgovoriti na vprašanja s fokusom na rešitve in iskanje orodij, besed in vizij na različnih področjih – od energije in infrastrukture do gradnje skupnosti in umetne inteligence.

SI | 10,5 x 16,7 cm | 240 strani | čb tisk | mehka vezava | 2022
ISBN 978-961-7173-05-5

Povezani dogodek: Taktike & praksa #10: (re)programiranje

Ta članek je na voljo samo na Lulu.com

PostScript^UM #40

Matthew Fuller
Analiza, razkrivanje in dodajanje: estetska in ekološka logika Carbolytics Joane Moll

Prakse zbiranja podatkov kljub njihovi vseprisotnosti in relevantnosti ostajajo netransparentne, njihov ogljični odtis pa je doslej bil malo raziskan. Oglaševalska tehnologija je glavni poslovni model ekosistema podatkovne ekonomije, zbiranje podatkov pa ključni vir njegove globalne oskrbovalne verige. Projekt Carbolytics umetnice in raziskovalke Joane Moll, ki je bil razvit v sodelovanju z raziskovalci barcelonskega superračunalniškega centra, nudi način razumevanja kolektivnega obstoja piškotkov in njihove vloge pri emisijah ogljikovega dioksida, ki ga proizvedejo zunanji izvajalci. Interaktivna na spletu temelječa instalacija kaže povprečni globalni promet s piškotki v realnem času in prikaže, kako piškotki parazitirajo v uporabniških napravah, da bi ekstrahirali ne le osebne podatke, pač pa tudi energijo. Kot je povzel profesor kulturologije Matthew Fuller: v digitalnem kapitalizmu je mit nevidne roke trga zamenjala realnost delno vidnega piškotka.

SI | 14.8 x 21 cm | 14 strani | barvno | mehka platnica | 2022
ISBN 978-961-95437-6-4 (Tiskana)
ISBN 978-961-95437-9-5 (Digitalna)

Live, Laugh, Love

Razstava
25. januar–20. februar 2022
Galerija Kresija, Ljubljana

6.–27. maj 2022
Mestna galerija, Nova Gorica

Sodelujejo
Dan Adlešič, Sara Bezovšek, Lea Culetto, Olja Grubić, Emil Kozole, Tamara Lašič Jurković, Danilo Milovanović, Iza Pavlina, Iris Pokovec, Dorotea Škrabo – Skrabzi

Kuratorja
Jure Kirbiš & Janez Fakin Janša

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Live, Laugh, Love je parola družbe pozitivnega mišljenja, pozitivnih afirmacij in manifestacij, družbe, ki zavrača vsako kritiko kot napad na človekovo pravico do obstoja v miru. Je metanje peska v oči, je pasivno-agresivna oblika cenzure, je nov konservativizem. Avtorica Sarah Schulman v svojem besedilu Conflict Is Not Abuse [Soočenje ni napad] opozarja na vse pogostejšo zlorabo retorike »napadenosti« v izogib odgovornosti na osebni in politični ravni. Soočenje z utemeljeno (samo)kritiko je pogosto zamenjano s (samo)kaznovanjem, zanikanjem, obtoževanjem. Podobno je veleti, da je le živeti, smejati se in ljubiti odgovor na osebne in družbene preizkušnje, s katerimi je vsakodnevno soočen posameznik, v najboljšem primeru samoohranitvena zabloda, sicer pa razvrednotenje posameznikovega agensa in metoda za vzdrževanje pokornosti. V času, ki je rodovitna podlaga za vse vrste teorij zarot, se lahko konspirativno vprašamo, komu služi, da je slogan Live, Laugh, Love vseprisoten v naših raznih resničnostih, od napisa na skodelici za kavo do objave na družabnih omrežjih. Ali, drugače rečeno: če je kapitalizem tako super, zakaj so potem vsi na antidepresivih?

Razstava Live, Laugh, Love prikazuje dela desetih avtorjev na spektru milenijske generacije, ki bi radi preprosto živeli, se smejali in ljubili, pa jim njihova radovednost tega ne dovoljuje. Soočeni z grožnjo in absurdnostjo realnosti se vsak po svoje spopadajo s stanji, ki jim ne pustijo živeti v blaženi nevednosti. Didaktična zbirka popkulturnih referenc in drugih internetnih virov Sare Bezovšek govori o izkoriščanju ljudi in narave, ki je skoraj brez izjeme nestanoviten temelj navidez utopične družbe. Pop-up knjiga Olje Grubić je poklon trdoživosti narave in poziv k osemenjevanju urbanih razpok. Tudi muzejsko prezentirana granitna kocka Danila Milovanovića je poziv k »direktni akciji« in komentar o odnosu med umetnostjo in političnim aktivizmom. Komplet torbe in outfita Lee Culetto naslavlja vprašanje resnične cene hitre mode. Straniščna vodica Iris Pokovec preizkuša meje zmogljivosti marketinške prezentacije. Skozi matrico LED zaslona Emil Kozole politično opismenjuje nov delavski razred umetne inteligence. Meditacija Tamare Lašič Jurković ni pobeg vase, temveč postulat o neizogibnosti sobivanja. Dorotea Škrabo – Skrabzi uči, kako na internetu doživeti zlom in s tem uspeti. Iza Pavlina demonstrira alkemično moč umetnika, da s svojo avtoriteto spremeni abjekt v objekt. Vaza Dana Adlešiča je ludistična sinteza tehnološke inovacije in »naredi sam« principa.

Dela so nastala v produkciji zavoda za sodobne umetnosti Aksioma leta 2021 v okviru projekta Gallery.Delivery Sebastiana Schmiega. Nemški umetnik je leta 2018 zasnoval format skupinske razstave, ki jo je mogoče naročiti prek spleta: posameznik ali podjetje odda naročilo, razstavo, pakirano v bel kubični nahrbtnik, pa stranki dostavi kurir na kolesu, ki jo nato postavi, predstavi in pospravi v roku ure in pol. Gostitelj lahko predstavljena dela tudi kupi. Velikost posameznih projektov je narekovalo dejstvo, da so dela skupaj potovala v beli kocki formata 45 x 45 x 45 cm. Večina del je tako manjših ali pa se poslužujejo predvsem performativnih in interaktivnih pristopov, da napolnijo prostor. Na pričujoči razstavi v Galeriji Kresija so dela iz bele kocke kurirjevega nahrbtnika premaknjena v white cube galerijskega prostora, kjer so prvič na ogled širši javnosti. S premikom je razstava in dela na njej spremenila značaj, še vedno pa je ohranjena prodajna komponenta, saj je prosta dela – druga so že v zasebnih zbirkah – mogoče tudi kupiti. Represivno sporočilo stenskega napisa Live, Laugh, Love zamenjajte za katero od tesnobno-radostnih umetnin na razstavi!

Ben Grosser
Ponovno sestavljanje spleta: Orodja in tehnike za ponovno vzpostavitev avtonomnosti v svetu, ki ga poganja programska oprema

Delavnica
25. maj 2022, od 14. do 17. ure
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, UL, Video, animacija in novi mediji, Tobačna 5, Ljubljana

Registracija je obvezna.

Jezik: angleščina
Št. udeležencev: 25

Delavnica je namenjena:
študenti umetnosti in oblikovanja; mladi umetniki; profesorji vizualnih umetnosti, novih medijev in oblikovanja; študenti in strokovnjaki s področja sociologije, kulturne antropologije in filozofije

Del programa Taktike & praksa #12: Novi ekstraktivizem
V okviru Platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS

V zadnjih dvajsetih letih je programska oprema omogočila splet, oživila pametne telefone in po besedah enega od direktorjev velikih tehnoloških podjetij omogočila svet, ki je »bolj odprt in povezan«. Vendar je programska oprema, ki jo zdaj vsak dan uporabljajo milijarde ljudi po vsem svetu, vsebovala kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Današnja programska oprema, ki izhaja iz podjetniške kulture Silicijeve doline v Združenih državah Amerike, obsedene z rastjo, želi to, kar želijo njeni ustvarjalci: več. Ta želja je temeljnega pomena, saj določa, kako programska oprema deluje, kaj počne in kaj (ne)omogoča. Posledica tega je globalno prebivalstvo, ki je zdaj odvisno od programskih platform, ki v uporabnikih namerno aktivirajo »željo po več« – potrebo, ki jo programska oprema izpolnjuje s številom »všečkov”, algoritemskimi viri in neskončnimi obvestili, vse v službi tega, kar si velike tehnološke družbe najbolj prizadevajo uresničiti: več uporabnikov, več podatkov in več dobička. 

Čeprav občasni klici k izbrisu Facebook profila (#deletefacebook) ali drugačnemu odklopu od spletnih platform občasno pritegnejo pozornost in medije, se le redki (lahko) zares odklopijo. Alternativni pristop je avtorjeva umetniška strategija »rekompozicije programske opreme« ali obravnava obstoječih spletnih strani in drugih sistemov programske opreme ne kot fiksnih prostorov potrošnje in predpisane interakcije, temveč kot fluidnih prostorov manipulacije in eksperimentiranja. Ta delavnica z vrsto vaj za opazovanje programske opreme in spletnega izvajanja predstavi metode, orodja in tehnike rekompozicije programske opreme, ki jih lahko uporabi vsakdo, da ponovno pridobi nadzor nad sistemi programske opreme, ki jih uporablja vsak dan.

Cilj delavnice:

Udeleženci razvijejo:

• kritični pogled na programske vmesnike: kako delujejo, zakaj, komu koristijo?
• izkušnje z odkrivanjem, kdaj in kako programska oprema vpliva na nas
• razumevanje metod »rekompozicije programske opreme«
• nabor spretnosti/orodij/tehnik za ponovno pridobitev pristojnosti v velikih tehnoloških platformah

Ben Grosser
Programska oprema za manj

Razstava
25. maj–22. junij 2022
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Del programa Taktike & praksa #12: Novi ekstraktivizem

Zadnji dve desetletji je zaznamoval vzpon programske opreme, ki je omogočila splet, oživila pametne telefone in po besedah direktorja enega od tehnoloških velikanov zagotovila »bolj odprt in povezan« svet. A programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več; to hotenje pa določa, kako deluje, kaj počne in kaj o(ne)mogoča. Rezultat je globalna populacija, odvisna od platform, ki v uporabnikih namenoma aktivirajo »željo po več«, potrebo, ki jo programska oprema zadovolji s števci »všečkov«, algoritemskimi viri ter neskončnimi obvestili, vse v službi tega, kar si tehnološki velikani najbolj prizadevajo uresničiti: več uporabnikov, več podatkov in več dobička. In čeprav so ustvarjalci teh platform obogateli in zasloveli, je njihov fokus na rast in obseg pustil sled družbenega uničenja. Trpijo duševno zdravje, zasebnost in demokracija; avtoritarnost, rasizem in dezinformiranost pa se krepijo. 20 let po vzponu programske opreme je želja tehnoloških velikanov po več spremenila njihovo najbolj hvaljeno prednost v njihovo največjo šibkost.

Umetnik in programer Ben Grosser se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več: skozi projekte, ki brišejo metrike družbenih medijev (Facebook Demetricator, 2012), demontirajo čustveno nadzorovanje (ScareMail, 2013), ali zmedejo algoritme masovnih podatkov (GoRando, 2017). Razstava, predstavljena v Aksiomi, se osredotoča na umetnikovo novejše delo: eksperiment, s katerim bi generirali »programsko opremo za manj«.

Kako bi se počutili, če bi platforme skušale zmanjšati interakcijo, namesto da jo proizvajajo? Kaj če bi vmesniki spodbujali počasno in ne hitro pojmovanje časa? Zakaj programska oprema ne more hoteti manj namesto več? Z uporabo po meri narejenih metod, kot je preoblikovanje programske opreme, tehnik, kot je zameglitev podatkov, in žanrov, ki vključujejo spletno umetnost in supercuts (videe iz posnetkov z isto temo), Programska oprema za manj uvede funkcionalne aplikacije in na medijih temelječa umetniška dela, ki naslavljajo ta vprašanja; pri tem pa predstavi dela, ki proizvajajo manj dobička, manj podatkov in manj uporabnikov. Vključuje družbeno omrežje, katerega cilj je omejiti kompulzijo po njegovi uporabi, sisteme, ki z UI določene vire naredijo manj privlačne za tiste, ki jih profilirajo, in artefakte iz raziskav, ki razkrivajo, kako peščica zmanipulira širšo javnost v hiper stanje več – in kako bi motenje te manipulacije lahko pokazalo pot k alternativni prihodnosti. Ne programska oprema za več, temveč Programska oprema za manj.

AVTOR

Ben Grosser ustvarja interaktivna doživetja, stroje in sisteme, ki raziskujejo kulturne, družbene in politične učinke programske opreme. Med prizorišči, kjer je nedavno razstavljal, so Barbican Centre v Londonu, Museum Kesselhaus v Berlinu, Museu das Comunicações v Lizboni in Galerie Charlot v Parizu. Njegova dela so bila predstavljena v The New Yorker, Wired, The Atlantic, The Guardian, The Washington Post, El País, Libération, Süddeutsche Zeitung in Der Spiegel. The Chicago Tribune ga je imenoval »neprekosljivega kralja zloveščih traparij«. Slate je njegovo delo opisal kot »ustvarjalno državljansko nepokorščino v digitalni dobi«. Grosserjeva umetniška dela redno navajajo v knjigah, ki preučujejo kulturne učinke tehnologije, kot denimo The Age of Surveillance Capitalism, The Metainterface, Critical Code Studies in Technologies of Vision, pa tudi v delih, osredotočenih na računalniške umetniške prakse, kot so Electronic Literature, The New Aesthetic and Art in Digital Art. Grosser je izredni profesor na Šoli za umetnost + oblikovanje in soustanovitelj Laboratorija za študije kritične tehnologije pri Nacionalnem centru za uporabo superračunalnikov Univerze v Illinoisu Urbana-Champaign.

POVEZANE VSEBINE

PUBLIKACIJI

Valentina Tanni
Veliki algoritem
PostScriptUM #43

► eBROŠURA (PDF)
► TISK NA ZAHTEVO
► LISTAJ NA ISSUU

Novi ekstraktivizem

Intervjuje vodila: Mojca Kumerdej

Intervjuvanci: Joana Moll, Vladan Joler, Disnovation.org, Ben Grosser

Urednik: Janez Fakin Janša

DELAVNICA

Ponovno sestavljanje spleta: Orodja in tehnike za ponovno vzpostavitev avtonomnosti v svetu, ki ga poganja programska oprema
ALUO, Ljubljana
25. maj 2022, od 14. do 17. ure

V okviru:
konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost

DISNOVATION.ORG
Zbirka orodij za post-rast (igra)

Delavnica
20. april 2022, od 14. do 17. ure
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, UL, Video, animacija in novi mediji, Tobačna 5, Ljubljana

Jezik: angleščina
Št. udeležencev: 25

Delavnica je namenjena:
študenti umetnosti in oblikovanja; mladi umetniki; profesorji vizualnih umetnosti, novih medijev in oblikovanja; študenti in strokovnjaki s področja sociologije, kulturne antropologije in filozofije

Del programa Taktike & praksa #12: Novi ekstraktivizem
V okviru Platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS

Zemeljski ekosistemi se zaradi človekovega razvoja nepopravljivo spreminjajo, kar je vir številnih kriz, katerih posledice je mogoče meriti na ravni celotnega planeta. Ponovni razmislek o našem načinu sobivanja z okoljem od nas zahteva, da znova ovrednotimo nenehno povečevanje našega energetskega odtisa. Prototipi kritičnih iger »Post Growth Toolkit« so vabilo, da se preprogramiramo iz ortodoksije gospodarske rasti. Serija izpostavlja materialne pogoje, ki so potrebni za ohranjanje našega trenutnega življenjskega standarda, da bi bolje razumeli, kako jih lahko reproduciramo drugače. Na presečišču znanosti in spekulativne fikcije igra »Post Growth Toolkit« predlaga, da dobesedno premešamo naše poglede na svet ter si izmenjamo zgodbe, koncepte in predmete, da bi ponovno preučili, kako smo programirani, in spodbudili nove načine razumevanja. Igra ima obliko taktične igre s kartami, v kateri so majhne skupine igralcev povabljene k raziskovanju številnih ključnih pojmov. Igra postane sredstvo prenosa in kolektivne razprave, ki naj bi udeležencem pomagala znajti se v obdobju radikalnih sprememb.

Cilji delavnice:

• boljše znanje in sposobnost kritičnega razmišljanja o tokovih energije, snovi in izdelkov v globalizirani družbi 
• osnovni pojmi o analizi komercialnih izdelkov od zibelke do groba 
• osnovni pojmi o povezavah med infrastrukturo, industrijo, družbeno-kulturnimi odločitvami in ekosistemi

DISNOVATION.ORG
Sistem za podporo življenju

Razstava
20. april–20. maj 2022
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Del programa Taktike & praksa #12: Novi ekstraktivizem

Naš odnos z družbo, svetom in biosfero se pogosto opisuje z metaforami iz ekonomije, ki vsebuje specifična razumevanja vrednosti. Ko gre za biosfero, danes prevladujoče ekonomske konvencije ne morejo prepoznati intrinzične vrednosti ekosistemov, od katerih je odvisno vse življenje. V kulturah, ki jih predoločajo ekonomski koncepti, ostanemo brez primernih diskurzivnih instrumentov, da bi družbeno ali politično obravnavali pomembnost dela, ki ga opravi biosfera.   

Eksperiment Sistema za podporo življenju sestoji iz enega kvadratnega metra pšenice, ki se umetno prideluje v zaprtem okolju. Vsi vnosi, kot so voda, svetloba, toplota in hranila, se merijo in javno prikazujejo. Ta kvadratni meter velika enota Sistema za podporo življenju je zmožna priskrbeti enodnevno kalorično prehrano za potrebe enega odraslega človeka vsake štiri mesece. Da bi posameznega odraslega človeka hranili vse leto, bi potrebovali približno sto takih enot, ki bi delovale hkrati. Ta postopek naredi otipljive rede velikosti materialnih in energijskih tokov, ki so potrebni za reprodukcijo človeških prehranskih potreb v zaprtih ali umetnih okoljih za razliko od zunanjega kmetijstva na ornem zemljišču. Ta eksperiment z gojiščem v zaprtem prostoru je protiprimer, ki pokaže na obsežnost ekosistemskih prispevkov, vključenih v konvencionalno kmetijstvo, ki kljubujejo konvencionalnemu ekonomskemu redukcionizmu. 

Ta eksperiment s poskusom, da bi v zaprtem okolju gojili osnovno živilo, kakršno je pšenica, ki je zgodovinsko nudilo največji delež potrebnega zaužitja kalorij za ljudi v Evropi, nudi občutek obsega ekosistemskih prispevkov, ki so v okviru trenutnih ekonomskih konvencij slabo prepoznani. Empirične »ocene dejanskih stroškov«, pridobljene prek tega eksperimenta v zaprtem prostoru, se gibljejo okoli 200 evrov na kilogram pšenice, kar je ekstravaganten strošek v primerjavi s trenutno tržno ceno 15 centov na kilogram. Čeprav za določene rastline lahko uporabimo hidroponiko, pa v primeru potrebne kalorične prehrane za zdaj ni ekonomsko upravičljive zamenjave za konvencionalno kmetijstvo, ki je radikalno in neločljivo zakoreninjeno v biosferi. 

To eksperimentalno gojišče postavi v ospredje neizračunljive zahteve konvencionalnega kmetijstva po ekosistemskih storitvah, pri katerih pričakujemo brezplačen dostop. Po drugi strani pa morajo zaprta okolja umetno reproducirati te storitve za visoko družbeno, energijsko in ekosistemsko ceno, ki ni upravičena. Z veliko širše perspektive ta umetniški eksperiment nudi spekulativno referenco za izračun podcenjenega in čezmerno izkoriščanega »dela biosfere«. Ekosistemski procesi nudijo primarno vrednost v jedru vseh naših dnevnih interakcij v družbi. 

AVTOR

DISNOVATION.ORG, ki sta ga leta 2012 ustanovila Nicolas Maigret in Maria Roszkowska, je obenem umetniški kolektiv in mednarodna delovna skupina, ki se ukvarja s prepletanjem sodobne umetnosti, raziskav in hekanja. Umetnik in filozof Baruch Gottlieb se je kolektivu pridružil leta 2018. Skupaj razvijajo situacije motenj, razprav in špekulacij, ki postavljajo pod vprašaj prevladujoče tehno-pozitivistične ideologije, da bi spodbudili naracije post-rasti. Njihove raziskave se izražajo v instalacijah, performansih, spletnih straneh in dogodkih. Pred kratkim so souredili A Bestiary of the Anthropocene, atlas antropičnih hibridnih bitij, in The Pirate Book, antologijo o medijskem piratstvu.
Njuno delo je bilo predstavljeno v številnih umetniških centrih in na mednarodnih festivalih, kot so Center Pompidou (Pariz), Transmediale (Berlin), Muzej umetnosti in oblikovanja (New York), Palais de Tokyo (Pariz), FILE (São Paulo), ZKM (Karlsruhe), Inštitut Strelka (Moskva), ISEA (Hong Kong), Elektra (Montréal), Kitajski muzej digitalnih umetnosti (Peking), konferenca Chaos Computer Congress (Hamburg) in drugi. Njihovo delo je bilo predstavljeno v revijah Forbes, Vice, Wired, Motherboard, Libération, Die Zeit, Arte TV, Next Nature, Hyperallergic, Le Temps, Neural.it, Digicult, Gizmodo, Seattle Weekly, torrentfreak.com in Filmmaker Magazine.

POVEZANE VSEBINE

PUBLIKACIJI

Dušan Kažić v intervjuju s Clémence Seurat
Nihče ni nikoli ničesar proizvedel
PostScriptUM #42

► eBROŠURA (PDF)
► LISTAJ NA ISSUU

Novi ekstraktivizem

Intervjuje vodila: Mojca Kumerdej

Intervjuvanci: Joana Moll, Vladan Joler, Disnovation.org, Ben Grosser

Urednik: Janez Fakin Janša

DELAVNICA

Zbirka orodij za post-rast (igra)
ALUO, Ljubljana
20. april 2022, od 14. do 17. ure

Vladan Joler
Anatomije črne skrinjice

Delavnica
16. marec 2022, od 14. do 17. ure
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, UL, Video, animacija in novi mediji, Tobačna 5, Ljubljana

Jezik: angleščina
Št. udeležencev: 25

Delavnica je namenjena:
študenti umetnosti in oblikovanja; mladi umetniki; profesorji vizualnih umetnosti, novih medijev in oblikovanja; študenti in strokovnjaki s področja sociologije, kulturne antropologije in filozofije

Del programa Taktike & praksa #12: Novi ekstraktivizem

Udeleženci delavnice se z Novim ekstraktivizmom, Nooskopom in Anatomijo sistema UI podajo na potovanje skozi preprost internetni sistem za dostavo paketov, ki mu sledijo prefinjena Facebookova tovarna algoritmov in modne naprave podjetij, ki dejansko delujejo kot planetarni sistemi za pridobivanje znanja pod futuristično oznako strojno učenje. Kot kartografe 21. stoletja se udeležence spodbuja k potovanju v času in prostoru: od globokega časa nastajanja mineralov do hitre prihodnosti distopičnih družbenih medijev, od nano-merila molekul bakterij do planetarnega merila sodobnih proizvodnih in distribucijskih dobavnih verig. Glavni namen delavnice je iskanje načinov za predstavitev takšnega vprašanja obsega s fokusom bodisi na veliko ali majhno bodisi na počasno ali superhitro.

Konceptualni zemljevid Anatomija sistema UI se pojavi kot pripovedna strategija, ki zmanjšuje kompleksnost, povečuje podrobnosti, sledi pripovednim tropom ali vzpostavlja povezave tam, kjer jih navidez ni. Udeleženci od tam nadaljujejo in uporabijo svoje spretnosti, da na primer poglobijo v raziskavo na specifičnem kraju ali sledijo življenjski dobi specifičnega elementa.

Cilji delavnice:

V procesu udeleženci najdejo nove leče, s katerimi se osredotočijo na nevidne pojave, ali, nasprotno, povečajo in narišejo povsem novo kozmotehnološko kartografijo. Kartografijo raziskujejo kot obliko nelinearne poezije ali pripovedovanja zgodb, pri čemer so potrebna tako tehnična orodja (kot so mrežni grafi, analiza metapodatkov, raziskovanje patentov, strganje vmesnikov) kot konceptualni pristop (sestavljanje, zemljevidi napak, približkov, pristranskosti, napak, zmot in ranljivosti).

Vladan Joler
Novi ekstraktivizem

Razstava
16. marec–13. april 2022
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Del programa Taktike & praksa #12: Novi ekstraktivizem

V informacijski dobi vse postane potencialna meja za širitev in ekstrakcijo – od globin kode DNK v vsaki posamezni celici človeškega organizma do prostranih meja človeških čustev, vedenja in družbenih odnosov ter narave kot celote.

V tem trenutku 21. stoletja smo priča novi obliki ekstraktivizma, ki je že v polnem teku in sega v najbolj oddaljene kotičke biosfere ter najgloblje plasti človeške kognitivne in afektivne biti. Skladovnica za sodobnimi tehnološkimi sistemi močno presega večplastno »tehnično skladovnico« modeliranja podatkov, strojne opreme, strežnikov in omrežij, kot jo je opisal Benjamin Bratton leta 2015. Celotna skladovnica seže veliko dlje v kapital, delo in naravo in vsakega zahteva ogromno. Pravi stroški teh sistemov – družbeni, okoljski, ekonomski in politični – ostajajo skriti in bodo mogoče ostali skriti še nekaj časa.   

Nujno se je premakniti onkraj enostavne analize odnosa med posameznim človekom, njegovimi podatki in posameznim tehnološkim podjetjem, da bi se lahko spopadli z resnično planetarno razsežnostjo ekstrakcije. Od kozmološkega modela vesolja do sveta človeških čustev, kot se interpretirajo prek najmanjših mišičnih gibov človeškega obraza, vse postane predmet kvantifikacije. Obstajajo globoke medsebojne povezave med dobesednim praznjenjem zemeljskih materialov in biosfere ter zajemanjem podatkov in monetizacijo človeških praks komunikacije in družabnosti.

Novi ekstraktivizem Vladana Jolerja je kartografski projekt, ki ga lahko vidimo kot titansko prizadevanje orisati te medsebojne povezave in osmisliti našo sodobno realnost. Projekt lahko razumemo kot »asemblaž konceptov in alegorij«, vzetih iz palete virov: statističnih raziskav in podatkovnega rudarjenja, antične in sodobne filozofije, medijske teorije in fikcije, sociologije in ekonomije. Sestavljeni skupaj ti fragmenti privzamejo obliko zemljevida, priročnika in video animacije, ki gledalca vodijo skozi pasti, tunele in spolzke hodnike infrastrukture globalnega obsega, namenjene pridobivanju, zbiranju, kvantificiranju, analiziranju in povezovanju vseh vidikov resničnosti ter njihovemu spreminjanju v kapital: nove akumulacije bogastva in moči, ki se koncentrirajo v zelo tanki družbeni plasti, v kateri dominira nekaj globalnih megapodjetij.

AVTOR

Vladan Joler je akademik, raziskovalec in umetnik, čigar delo združuje preučevanje podatkov, protikartografijo, preiskovalno novinarstvo, pisanje, vizualizacijo podatkov, kritično oblikovanje in številne druge discipline. Raziskuje in vizualizira različne tehnične in družbene vidike algoritmične transparentnosti, eksploatacije digitalnega dela, nevidnih infrastruktur in številnih drugih sodobnih pojavov na preseku tehnologije in družbe. Je avtor projektov Anatomy of an AI System (s Kate Crawford) in Facebook Algorithmic Factory. Delo Vladana Jolerja je vključeno v stalne zbirke Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, Muzeja kraljice Viktorije in princa Alberta, Muzeja oblikovanja v Londonu in stalno razstavo Centra Ars Electronica v Linzu.
Njegovo delo je bilo razstavljeno na več kot stotih mednarodnih razstavah, postavljenih v ustanovah in na dogodkih, kot so: ZKM, XXII Triennale di Milano‎, HKW, Dunajski bienale, V&A, transmediale, Ars Electronica, bienale WRO, Šenžensko oblikovalsko društvo, Hyundai Motorstudio v Pekingu, MONA, Glassroom, La Gaite Lyrique, Svet Evrope v Strasbourgu in Evropski parlament v Bruslju. Prejel je številne nagrade, vključno z Nagrado za dizajn leta 2019, ki jo podeljuje Muzej oblikovanja v Londonu, in častno omembo S+T+ARTS Prize ’19 Evropske komisije in Centra Ars Electronica.
Predaval je na številnih izobraževalnih in umetniških ustanovah, vključno z Univerzo v Oxfordu, Museo Reina Sofía, CCCB, Kraljevo akademijo umetnosti v Københavnu, HfG-Karlsruhe, MG+MSUM, Univerzo v Aarhusu, Somerset House, Hangar Barcelona, Mucem Marseille, in na številnih dogodkih, kot so Re:Publica, transmediale, Ars Electronica, The Influencers, CCC.O Jolerjevem delu so poročali številni mednarodni mediji, kot so BBC, CNN, WIRED, The Independent, The Times, Wallpaper*, Le Figaro, The Verge, Fast Company, +ARCH, ArtForum, Neural, LesJours, WeMakeMoneyNotArt in mnogi drugi.

POVEZANE VSEBINE

PUBLIKACIJI

Felix Stalder
Ubežna hitrost. Računalništvo in veliko pospeševanje
PostScriptUM #41

► eBROŠURA (PDF)
► TISK NA ZAHTEVO
► PRELISTAJ NA ISSUU

Novi ekstraktivizem

Intervjuje vodila: Mojca Kumerdej

Intervjuvanci: Joana Moll, Vladan Joler, Disnovation.org, Ben Grosser

Urednik: Janez Fakin Janša

DELAVNICA

Anatomije črne skrinjice
ALUO, Ljubljana
16. marec 2022, od 14. do 17. ure