Veliko navdušenje nad nezamenljivimi žetoni, ki je izbruhnilo na začetku leta 2021, je svet umetnosti potisnilo v razpravo o verigi blokov, decentralizirani javni evidenci, ki hrani te žetone, pa tudi o kripto valutah in obetih, da se bo »preverljivo digitalno pomanjkanje« uresničilo. Veriga blokov, ki se je rodila iz finančne krize leta 2008 in jo mnogi vidijo kot temeljni kamen novega, bolj zasebnega in varnejšega spleta Web3, je spremenila globalno ekonomijo in zdaj preoblikuje digitalno okolje, v katerem se ustvarja, distribuira in izmenjuje vse več umetnosti. Surfing with Satoshi (Surfanje s Satošijem), ki je bilo napisano sredi eksplozije tehnološkega pompa in spekulativne mrzlice, postavi obet trga nezamenljivih žetonov v zgodovinski kontekst, pri čemer raziskuje tehnologije, na katerih ta temelji, vlogo certifikatov in pogodb v sodobni umetnosti in razvoj trga medijske umetnosti v zadnjih tridesetih letih. Na valu trenutno potekajoče razprave se knjiga loti vrste še vedno odprtih vprašanj, kot so: Kaj ima umetnost z verigo blokov? Ima smisel govoriti o »kripto umetnosti«? Če ima, kaj jo opredeljuje razen načina, kako se trguje z njo? Je spekulacija alfa in omega tega trenda? Kako, zaboga, lahko neskončno reproduktibilna digitalna datoteka velja za »edinstveno«? Bo opuščanje posrednikov, ki ga obljublja veriga blokov, uničilo svet umetnosti, kot ga poznamo danes? In kako se svet umetnosti odziva na to situacijo? So nezamenljivi žetoni priložnost za umetnike ali prevara, katere žrtev so? Kdo so zbiratelji, ki so pripravljeni plačati milijone za certifikat avtentičnosti, in zakaj to počnejo? In zakaj se zdi, da so vizualni umetniki pridobili tako osrednjo vlogo v kripto ekonomiji?
EN | 10,5 x 16,7 cm | 384 stani | čb in 1/32 barvni tisk | mehka vezava | 2022 ISBN 978-961-7173-12-3
Editor: Janez Fakin Janša Translator and language editor: Anna Carruthers Editorial assistant: Neža Oder Design and layout: Federico Antonini, Alessio D’Ellena (superness.info) Printer: Cicero d.o.o. No. of copies: 300
Kateri ideološki, družbeni in biofizikalni dejavniki pospešujejo trenutne okoljske krize? Katera instanca je na voljo za to, da bi transformativne prakse in imaginariji na novo opredelili, kako zadovoljujemo svoje energetske in materialne potrebe, in preprečili obsežne ekosistemske zlome?
Post-rast nas vabi, da prevladujoče narative o rasti in napredku postavimo pred preizkušnjo in raziščemo radikalne implikacije različnih umetniških prototipov, kot je ekonomski model, osnovan na energiji, ki jo oddaja Sonce. To spekulativno raziskovanje nudi perspektive za odmik od pretiranega izkoriščanja fosilnih goriv, od katerega je danes v glavnem odvisna reprodukcija naših družb. Post-rast si na novo zamisli družbeni metabolizem prek razumevanja energije, ki jo ta potrebuje, in si prizadeva na novo premisliti kritično dimenzijo življenja in materialne dejavnosti biosfere, pri čemer se naslanja na ekofeminizem, staroselsko vednost, okoljsko računovodstvo in historični materializem.
Post-rast je vabilo h kolektivnemu in praktičnemu raziskovanju naše skupne prihodnosti, pri čemer bi preučili idejo rasti glede na njene številne plati in implikacije ter preizkusili meje tehnologije, politike in naših domišljij.
Dušan Kažić, Clémence Seurat Nihče ni nikoli ničesar proizvedel
V okviru umetniško-znanstvenega raziskovalnega projekta Post Growth skupine DISNOVATION.ORG, katere cilj je postaviti pod vprašaj prevladujoče tehno-pozitivistične ideologije, se je Clémence Seurat pogovarjala s francoskim raziskovalcem Dušanom Kažićem. Kažić, rastlinski antropolog, ki preučuje številne vrste odnosov, ki jih kmetje oblikujejo z rastlinami, ki jih gojijo, nas v tem pogovoru vabi, da si zamislimo kmetijstvo in svet brez proizvodnje. Zmotno prepričanje, da človeštvo ne more živeti brez proizvodnje, je globoko zakoreninjeno v naših družbah in ima status zdravega razuma. S konceptom proizvodnje ekonomisti dezanimirajo živa bitja, da lahko iz njih ustvarijo resurs. Tako se lahko začnemo odmikati od proizvodnje z animiranjem živih bitij, da z njimi živimo in vzdržujemo odnose. Smo v obdobju iskanja načinov, kako živeti z rastlinami, namesto da bi proizvajali za preživetje. Potrebujemo novo vrsto materializma, ki ne spregleda drugih živih bitij.
SI | 14.8 x 21 cm | 22 strani | barvno | mehka platnica | 2022 ISBN 978-961-7173-06-2 (Tiskana) ISBN 978-961-7173-11-6 (Digitalna)
Vse slike: DISNOVATION.ORG, Life Support System, del umetniško-znanstvenega raziskovalnega projekta Post Growth, 2020–v teku | http://lss.earth str. 19–21
Foto: Ars Electronica/Martin Hieslmair
(c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorjev | Ljubljana 2022
Ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana
Kriptovalute so namenjene bančnemu poslovanju z nebančnimi uporabniki in nebančnemu poslovanju z bančnimi uporabniki. Poskušajo uvesti pravičnejši finančni sistem in odprte, svobodne trge.
Bankless
Flat Fiat, zbirka 137 fiat kovancev, sploščenih pod kolesi vlaka, skeniranih in skovanih kot edinstven NFT, je namenjena numizmatikom, zbirateljem umetnin, skupnostim DeFi in DAO, ki želijo spremeniti osnovno valuto v decentralizirano kriptovaluto in pospešiti monetarno revolucijo.
Umetnik The Miha Artnak meni, da umetnine NFT kovancev, ki so jih sploščili vlaki in odstranili iz obtoka, oznanjajo začetek nove dobe decentraliziranih financ.
Eden od načinov za preprečevanje hiperinflacije je zmanjšanje proizvodnje denarja (kovancev in tiskanih bankovcev). Drugi način je spreminjanje valutne osnove. To lahko poteka v obliki uporabe decentralizirane valute kot menjalnega sredstva.
Fiat kovanci, ki so bili fizično odstranjeni iz obtoka, so razstavljeni kot materialna dokumentacija in dokaz o sežigu
Vse je lahko denar, dokler izpolnjuje temeljne namene uporabe: obračunska enota, menjalno sredstvo in hranilec vrednosti.
Fiat denar je včasih mogoče uničiti s pretvorbo v blagovno obliko, namesto da bi v celoti izgubili vrednost denarja. Včasih valuta, namenjena uporabi kot fiat denar, postane dragocenejša kot blago, običajno takrat, ko zaradi inflacije njena nominalna vrednost pade pod njeno izvirno vrednost. V Indiji so na primer leta 2007 kovanci rupije izginili s trga, ko je njihova nominalna vrednost padla pod vrednost nerjavnega jekla, iz katerega so bili izdelani.
The Miha Artnak je ljubljanski umetnik, aktivist in podjetnik, aktiven od leta 2000. Njegove satirične slike, okoljske instalacije in subverzivni performansi ga uvrščajo med najbolj odmevne umetnike zadnjega desetletja.
KOLOFON
Avtor: The Miha Artnak
Produkcija dogodka: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2022
V svojem predavanju bo raziskovalec in umetnik Vladan Joler seciral plasti superstruktur v ozadju novih ekstraktivističnih praks. Joler nas bo korak za korakom peljal skozi različne alegorije in koncepte, predstavljene v njegovem nedavnem animiranem filmu, zemljevidu in eseju Novi ekstraktivizem, in sicer od gravitacijskih polj internetnih črnih lukenj prek arhitekture naših personaliziranih zaporniških jam do zasnove številnih delov pogonov ekstraktivizma. Različni vidiki tega nevidnega načrta zapora in tovarne so ilustrirani v 33 poglavjih, izmed katerih vsako raziskuje različne teoretične koncepte, povezane s temami moči, nadzora, digitalnega dela, kolonializma, izkoriščanja narave itn. V tem smislu bo predavanje kognitivni in vizualni vrtiljak, zasnovan za to, da nam pomaga razumeti kompleksnosti v ozadju novih struktur moči, ki se skrivajo za ekrani naših naprav.
Felix Stalder Ubežna hitrost. Računalništvo in veliko pospeševanje
Od leta 1990 računalništvo odpira povsem nove tipe virov za ekstrakcijo. Ideja ekstraktivizma v digitalnem kontekstu kaže na dejstvo, da se »podatki jemljejo brez pomenljivega soglasja in pravičnega nadomestila za proizvajalce in vire teh podatkov«. Felix Stalder, profesor digitalne kulture na Univerzi za umetnost v Zürichu, izpostavi, da je računalništvo spodbudilo veliko pospeševanje človeških dejavnosti, ki je zemeljski sistem premaknilo v antropocen. Da bi pomagali preprečiti globoko avtoritarne odgovore na bližajoči se podnebni zlom, moramo razkriti kolonialistični značaj trenutnega sistema ekstraktivizma in njegove posledice. Zato je delo Vladana Jolerja tako aktualno. Novi ekstraktivizem, predstavljen v Aksiomi v Ljubljani, nam nudi vpogled v svetovno infrastrukturo, zasnovano za zbiranje, analiziranje in povezovanje vseh vidikov realnosti in njihovo pretvorbo v kapital, kar vodi k novim akumulacijam bogastva in koncentriranju moči.
SI | 14.8 x 21 cm | 18 strani | barvno | mehka platnica | 2022 ISBN 978-961-7173-02-4 (Tiskana) ISBN 978-961-7173-03-1 (Digitalna)
(re)programiranje: Strategije za samoregeneracijo [knjiga]
Cena: 0€
Knjiga je zbirka transkriptov osmih intervjujev s svetovnimi misleci, ki jih je v okviru festivala pogovorov (re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo leta 2021 izvedla novinarka Marta Peirano.
Kot rastoča populacija na vedno manjšem planetu smo se znašli na eksistenčnem razpotju: ali naj napake razsvetljenstva in industrializacije privedemo do njihovega logičnega konca ali pa razvijemo zmožnost, da se za preživetje kot vrsta reprogramiramo? Nekatere rešitve so morda tehnične, toda večina ovir ni. Močna orodja, ki bi lahko pomagala pri obvladovanju podnebne krize, uporabljajo multinacionalke in tuje vlade za nadzor ljudi z manipulacijo in eskapizmom. Apokaliptične pripovedi o uničenju, naravni selekciji in kolonizaciji vesolja nam preusmerjajo pozornost od nujnosti upravljanja virov in blaženja posledic katastrof.
Kaj bo potrebno, da človeštvo spremeni svojo smer in zgradi odgovorno prihodnost za naslednje generacije?
Knjiga si prizadeva odgovoriti na vprašanja s fokusom na rešitve in iskanje orodij, besed in vizij na različnih področjih – od energije in infrastrukture do gradnje skupnosti in umetne inteligence.
SI | 10,5 x 16,7 cm | 240 strani | čb tisk | mehka vezava | 2022 ISBN 978-961-7173-05-5
Kolofon
(re)programming: Strategije za samoregeneracijo [knjiga] Sodelujoči: Marta Peirano, Kim Stanley Robinson, Lučka Kajfež Bogataj, Luka Omladič, Ida Hiršenfelder, James Bridle, pinchito, Navine, Sinan, Benjamin Bratton, Miha Turšič, Miloš Kosec, Marko Bauer, Michal Owczarek, Peter Purg, Jiska Morgenthal, Holly Jean Buck, Senka Šifkovič Vrbica, Borut Tavčar, Rok Kranjc, net0, laura, zoe, Anab Jain, Špela Petrič, Saša Špačal, Anja Planišček, nikamahnic, mata, jana, Kate Crawford, Nika Mahnič, Sanela Jahić, Lenart J. Kučić, anja_arih, Adam Harvey, Siri, Joana Moll, Luka Frelih, Filip Muki Dobranić, Dušan Caf, Paul, useruser, Hope Jordan, Astra Taylor, Asja Hrvatin, Barbara Rajgelj, Tjaša Pureber, Bernadette Buckley, Zarja, Dejan, Eyal Weizman, Urška Henigman, Matevž Čelik, Marko Peljhan, Bernadette Buckley, Micah J., RF.
Urednik: Janez Fakin Janša Urejanje in prevod: Marko Bauer Lektura: Miha Šuštar Transkripcija: Dražen Dragojević Oblikovanje: Federico Antonini, Alessio D’Ellena (superness.info) Prelom: Luka Umek Tisk: Collegium Graphicum d.o.o Št. kopij: 700
Naša tako imenovana omrežna družba doslej ni uspela prenesti logike medsebojne povezanosti v naša življenja. Državljani postajajo vse bolj podobni strojem in odvisni od podatkov, kar ogroža povezavo med ljudmi in njihovimi naravnimi habitati. Čeprav večino naših vsakodnevnih transakcij opravimo prek elektronskih naprav, zelo malo vemo o aparaturah, ki te interakcije omogočajo, ali z drugimi besedami, o tovarni, ki se nahaja onkraj vmesnika. V tem predavanju razpravljamo o vmesniku kot dobro zasnovanem kapitalističnem stroju, ki s ciljem povečanja gospodarskega dobička uporabnike ločuje od materialne kompleksnosti globalnih verig blagovne in podatkovne produkcije — pa tudi družbene reprodukcije. Zato je treba povezavam, ki obstajajo med stvarmi — pa tudi delovni obremenitvi, povezani z osnovnim vzdrževanjem teh povezav — slediti, če naj uporabnik v celoti razumeti sisteme, v katerih deluje, da bi lahko uravnotežil in popravil globoko asimetrično porazdelitev pristojnosti, energije, dela, časa, skrbi in virov v teh planetarnih omrežjih.
Matthew Fuller Analiza, razkrivanje in dodajanje: estetska in ekološka logika Carbolytics Joane Moll
Prakse zbiranja podatkov kljub njihovi vseprisotnosti in relevantnosti ostajajo netransparentne, njihov ogljični odtis pa je doslej bil malo raziskan. Oglaševalska tehnologija je glavni poslovni model ekosistema podatkovne ekonomije, zbiranje podatkov pa ključni vir njegove globalne oskrbovalne verige. Projekt Carbolytics umetnice in raziskovalke Joane Moll, ki je bil razvit v sodelovanju z raziskovalci barcelonskega superračunalniškega centra, nudi način razumevanja kolektivnega obstoja piškotkov in njihove vloge pri emisijah ogljikovega dioksida, ki ga proizvedejo zunanji izvajalci. Interaktivna na spletu temelječa instalacija kaže povprečni globalni promet s piškotki v realnem času in prikaže, kako piškotki parazitirajo v uporabniških napravah, da bi ekstrahirali ne le osebne podatke, pač pa tudi energijo. Kot je povzel profesor kulturologije Matthew Fuller: v digitalnem kapitalizmu je mit nevidne roke trga zamenjala realnost delno vidnega piškotka.
SI | 14.8 x 21 cm | 14 strani | barvno | mehka platnica | 2022 ISBN 978-961-95437-6-4 (Tiskana) ISBN 978-961-95437-9-5 (Digitalna)
Razstava 25. januar–20. februar 2022 Galerija Kresija, Ljubljana
6.–27. maj 2022 Mestna galerija, Nova Gorica
Sodelujejo Dan Adlešič, Sara Bezovšek, Lea Culetto, Olja Grubić, Emil Kozole, Tamara Lašič Jurković, Danilo Milovanović, Iza Pavlina, Iris Pokovec, Dorotea Škrabo – Skrabzi
Kuratorja Jure Kirbiš & Janez Fakin Janša
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Live, Laugh, Love je parola družbe pozitivnega mišljenja, pozitivnih afirmacij in manifestacij, družbe, ki zavrača vsako kritiko kot napad na človekovo pravico do obstoja v miru. Je metanje peska v oči, je pasivno-agresivna oblika cenzure, je nov konservativizem. Avtorica Sarah Schulman v svojem besedilu Conflict Is Not Abuse [Soočenje ni napad] opozarja na vse pogostejšo zlorabo retorike »napadenosti« v izogib odgovornosti na osebni in politični ravni. Soočenje z utemeljeno (samo)kritiko je pogosto zamenjano s (samo)kaznovanjem, zanikanjem, obtoževanjem. Podobno je veleti, da je le živeti, smejati se in ljubiti odgovor na osebne in družbene preizkušnje, s katerimi je vsakodnevno soočen posameznik, v najboljšem primeru samoohranitvena zabloda, sicer pa razvrednotenje posameznikovega agensa in metoda za vzdrževanje pokornosti. V času, ki je rodovitna podlaga za vse vrste teorij zarot, se lahko konspirativno vprašamo, komu služi, da je slogan Live, Laugh, Love vseprisoten v naših raznih resničnostih, od napisa na skodelici za kavo do objave na družabnih omrežjih. Ali, drugače rečeno: če je kapitalizem tako super, zakaj so potem vsi na antidepresivih?
Razstava Live, Laugh, Love prikazuje dela desetih avtorjev na spektru milenijske generacije, ki bi radi preprosto živeli, se smejali in ljubili, pa jim njihova radovednost tega ne dovoljuje. Soočeni z grožnjo in absurdnostjo realnosti se vsak po svoje spopadajo s stanji, ki jim ne pustijo živeti v blaženi nevednosti. Didaktična zbirka popkulturnih referenc in drugih internetnih virov Sare Bezovšek govori o izkoriščanju ljudi in narave, ki je skoraj brez izjeme nestanoviten temelj navidez utopične družbe. Pop-up knjiga Olje Grubić je poklon trdoživosti narave in poziv k osemenjevanju urbanih razpok. Tudi muzejsko prezentirana granitna kocka Danila Milovanovića je poziv k »direktni akciji« in komentar o odnosu med umetnostjo in političnim aktivizmom. Komplet torbe in outfita Lee Culetto naslavlja vprašanje resnične cene hitre mode. Straniščna vodica Iris Pokovec preizkuša meje zmogljivosti marketinške prezentacije. Skozi matrico LED zaslona Emil Kozole politično opismenjuje nov delavski razred umetne inteligence. Meditacija Tamare Lašič Jurković ni pobeg vase, temveč postulat o neizogibnosti sobivanja. Dorotea Škrabo – Skrabzi uči, kako na internetu doživeti zlom in s tem uspeti. Iza Pavlina demonstrira alkemično moč umetnika, da s svojo avtoriteto spremeni abjekt v objekt. Vaza Dana Adlešiča je ludistična sinteza tehnološke inovacije in »naredi sam« principa.
Dela so nastala v produkciji zavoda za sodobne umetnosti Aksioma leta 2021 v okviru projekta Gallery.DeliverySebastiana Schmiega. Nemški umetnik je leta 2018 zasnoval format skupinske razstave, ki jo je mogoče naročiti prek spleta: posameznik ali podjetje odda naročilo, razstavo, pakirano v bel kubični nahrbtnik, pa stranki dostavi kurir na kolesu, ki jo nato postavi, predstavi in pospravi v roku ure in pol. Gostitelj lahko predstavljena dela tudi kupi. Velikost posameznih projektov je narekovalo dejstvo, da so dela skupaj potovala v beli kocki formata 45 x 45 x 45 cm. Večina del je tako manjših ali pa se poslužujejo predvsem performativnih in interaktivnih pristopov, da napolnijo prostor. Na pričujoči razstavi v Galeriji Kresija so dela iz bele kocke kurirjevega nahrbtnika premaknjena v white cube galerijskega prostora, kjer so prvič na ogled širši javnosti. S premikom je razstava in dela na njej spremenila značaj, še vedno pa je ohranjena prodajna komponenta, saj je prosta dela – druga so že v zasebnih zbirkah – mogoče tudi kupiti. Represivno sporočilo stenskega napisa Live, Laugh, Love zamenjajte za katero od tesnobno-radostnih umetnin na razstavi!
AVTORJI IN AVTORICE
Dan Adlešič je umetnik, oblikovalec in prevodnik kratkih stikov – trenutkov, ko se fikcija in realnost zlijeta.
Sara Bezovšek je vizualna umetnica, ki deluje na področjih grafičnega oblikovanja, novih medijev in eksperimentalnega filma. V svoji umetniški praksi raziskuje, shranjuje in kolažira vizualne reference, na katere naleti med brskanjem po spletu ter gledanjem filmov in televizijskih serij. Skozi apropriacijo ustvarja nove pripovedi, pri čemer jo zanima, kakšne vsebine ljudje konzumirajo, kaj delijo na socialnih omrežjih, kako vizualni material potuje po internetu ter kako se spreminja in v različnih kontekstih vpliva na uporabnike.
Lea Culetto je feministična umetnica, ki v svojih delih največkrat izhaja iz osebne izkušnje. Z vezeninami, asemblažem in mešanimi mediji ustvarja objekte in instalacije, ki skozi prizme mode, pogleda in telesa izzivajo predstave o “ženskosti” ter feminizmu.
Olja Grubić je vizualna in performativna umetnica, katere praksa se v glavnem osredotoča na osnovne pogoje bivanja. Z uprizarjanjem lastnega telesa raziskuje možnosti svobode znotraj patriarhalno in kapitalistično usmerjene družbe. Postavlja se v angažiran položaj in pogosto uporablja elemente humorja in satire, da bi zarezala v strukturo vsakdanjega življenja.
Emil Kozole je oblikovalec, ki deluje v kontekstu družbeno-političnih struktur. V svoji praksi grafičnega oblikovanja raziskuje področja, kot so spletna identiteta, digitalni nadzor in nove tehnologije. Deluje v mednarodnem prostoru. Njegova dela so bila objavljena v revijah, kot so Wired, Le Monde in Der Spiegel.
Tamara Lašič Jurković je transdisciplinarna oblikovalka, ki se osredotoča na družbena in okoljska vprašanja 21. stoletja ter na vlogo oblikovanja pri njihovi obravnavi. Njena praksa temelji na načelih regeneracije, posthumanizma in spekulativnega oblikovanja.insta
Danilo Milovanović je umetnik, ki živi in dela v Ljubljani. Pomembna značilnost njegovega dela je ustvarjanje situacij, ki govorijo same zase in proizvajajo kompleksne pomene na enostavne načine. Medij in pristop vedno določijo ideje, ki so večinoma povezane s produkcijo urbanih prostorov in vsakdanjo družbeno dinamiko. Te začasne akcije so pogosto postprodukcijsko obdelane v studiu in potem predstavljene kot video instalacije, dokumentarni filmi ali fizična umetniška dela.
Iza Pavlina je leta 2017 zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnosti in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2015 prejela nagrado za posebne dosežke. V svojem delu ustvarja fiktivne identitete, s katerimi vstopa v različne kontekste in prostore ter tako raziskuje določene ekonomsko-družbene sisteme ter odnose moči in pojave družbenih anomalij znotraj le teh.
Iris Pokovec je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Od leta 2017 vso produkcijo udejstvuje pod lastno umetniško blagovno znamko Menažerija, v kateri producira sodobne kuriozitete, temelječe na preigravanju komunikacijskih orodij sodobnega potrošništva. Njena praksa primarno temelji na klasičnih slikarskih in grafičnih medijih, s poudarkom na odnosih med aktualno potrošniško plastiko, marketinškimi slogani 21. stoletja in sodobnim popularnim nihilizmom.
Dorotea Škrabo – Skrabzi je vizualna umetnica, oblikovalka in zabavljačica na socialnih omrežjih, ki se v prvi vrsti ukvarja s pojavom fotografije in videa na spletu. Njeno raziskovanje se osredotoča na nove medije, popularno kulturo in umetnost, še posebej prek omejitev družbenih omrežij. Redno ustvarja kratke spletne videe, v katerih razvija kritičen odnos do popularnih trendov.
KURATORJA
Jure Kirbiš je kurator sodobne umetnosti. Živi v Mariboru. Dela v UGM | Umetnostni galeriji Maribor.
Janez Fakin Janša je konceptualni umetnik, performer in producent. Je soustanovitelj in sodirektor Aksiome – Zavoda za sodobno umetnost, Ljubljana.
KOLOFON
Avtorji in avtorice: Dan Adlešič, Sara Bezovšek, Lea Culetto, Olja Grubić, Emil Kozole, Tamara Lašič Jurković, Danilo Milovanović, Iza Pavlina, Iris Pokovec, Dorotea Škrabo – Skrabzi
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2022
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Za izposojo umetniških del se lepo zahvaljujemo: Adam Giacomelli, Borut Krajnc, Iris Pokovec & Matej Tomažin, Ištvan Išt Huzjan, Jana Jovanovska, Lara Paukovič, Ljudje, Maja Bogataj Jančič, Mateja Vidmar, Mila Peršin, Moja, Nejc Šubic, Nika Oblak & Primož Novak, Olja Grubić, Peter Rauch, Sara Bezovšek, Tanja Hrovat Svetičič, Tanja Oblak Črnič & Aleš Črnič, Tatiana Kocmur & Boštjan Čadež, Urša Chitrakar, Vera Matič.
Oblikovalec zvoka pri projektu Shekana meditacija: Mauricio Valdes
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Delavnica je namenjena: študenti umetnosti in oblikovanja; mladi umetniki; profesorji vizualnih umetnosti, novih medijev in oblikovanja; študenti in strokovnjaki s področja sociologije, kulturne antropologije in filozofije
V zadnjih dvajsetih letih je programska oprema omogočila splet, oživila pametne telefone in po besedah enega od direktorjev velikih tehnoloških podjetij omogočila svet, ki je »bolj odprt in povezan«. Vendar je programska oprema, ki jo zdaj vsak dan uporabljajo milijarde ljudi po vsem svetu, vsebovala kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Današnja programska oprema, ki izhaja iz podjetniške kulture Silicijeve doline v Združenih državah Amerike, obsedene z rastjo, želi to, kar želijo njeni ustvarjalci: več. Ta želja je temeljnega pomena, saj določa, kako programska oprema deluje, kaj počne in kaj (ne)omogoča. Posledica tega je globalno prebivalstvo, ki je zdaj odvisno od programskih platform, ki v uporabnikih namerno aktivirajo »željo po več« – potrebo, ki jo programska oprema izpolnjuje s številom »všečkov”, algoritemskimi viri in neskončnimi obvestili, vse v službi tega, kar si velike tehnološke družbe najbolj prizadevajo uresničiti: več uporabnikov, več podatkov in več dobička.
Čeprav občasni klici k izbrisu Facebook profila (#deletefacebook) ali drugačnemu odklopu od spletnih platform občasno pritegnejo pozornost in medije, se le redki (lahko) zares odklopijo. Alternativni pristop je avtorjeva umetniška strategija »rekompozicije programske opreme« ali obravnava obstoječih spletnih strani in drugih sistemov programske opreme ne kot fiksnih prostorov potrošnje in predpisane interakcije, temveč kot fluidnih prostorov manipulacije in eksperimentiranja. Ta delavnica z vrsto vaj za opazovanje programske opreme in spletnega izvajanja predstavi metode, orodja in tehnike rekompozicije programske opreme, ki jih lahko uporabi vsakdo, da ponovno pridobi nadzor nad sistemi programske opreme, ki jih uporablja vsak dan.
Cilj delavnice:
Udeleženci razvijejo:
kritični pogled na programske vmesnike: kako delujejo, zakaj, komu koristijo?
izkušnje z odkrivanjem, kdaj in kako programska oprema vpliva na nas
razumevanje metod »rekompozicije programske opreme«
nabor spretnosti/orodij/tehnik za ponovno pridobitev pristojnosti v velikih tehnoloških platformah
AVTOR
Ben Grosser ustvarja interaktivna doživetja, stroje in sisteme, ki raziskujejo kulturne, družbene in politične učinke programske opreme. Med prizorišči, kjer je nedavno razstavljal, so Barbican Centre v Londonu, Museum Kesselhaus v Berlinu, Museu das Comunicações v Lizboni in Galerie Charlot v Parizu. Njegova dela so bila predstavljena v The New Yorker, Wired, The Atlantic, The Guardian, The Washington Post, El País, Libération, SüddeutscheZeitung in Der Spiegel. The Chicago Tribune ga je imenoval »neprekosljivega kralja zloveščih traparij«. Slate je njegovo delo opisal kot »ustvarjalno državljansko nepokorščino v digitalni dobi«. Grosserjeva umetniška dela redno navajajo v knjigah, ki preučujejo kulturne učinke tehnologije, kot denimo The Age of Surveillance Capitalism, The Metainterface, Critical Code Studies in Technologies of Vision, pa tudi v delih, osredotočenih na računalniške umetniške prakse, kot so Electronic Literature, The New Aesthetic and Art in Digital Art. Grosser je izredni profesor na Šoli za umetnost + oblikovanje in soustanovitelj Laboratorija za študije kritične tehnologije pri Nacionalnem centru za uporabo superračunalnikov Univerze v Illinoisu Urbana-Champaign.
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Zadnji dve desetletji je zaznamoval vzpon programske opreme, ki je omogočila splet, oživila pametne telefone in po besedah direktorja enega od tehnoloških velikanov zagotovila »bolj odprt in povezan« svet. A programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več; to hotenje pa določa, kako deluje, kaj počne in kaj o(ne)mogoča. Rezultat je globalna populacija, odvisna od platform, ki v uporabnikih namenoma aktivirajo »željo po več«, potrebo, ki jo programska oprema zadovolji s števci »všečkov«, algoritemskimi viri ter neskončnimi obvestili, vse v službi tega, kar si tehnološki velikani najbolj prizadevajo uresničiti: več uporabnikov, več podatkov in več dobička. In čeprav so ustvarjalci teh platform obogateli in zasloveli, je njihov fokus na rast in obseg pustil sled družbenega uničenja. Trpijo duševno zdravje, zasebnost in demokracija; avtoritarnost, rasizem in dezinformiranost pa se krepijo. 20 let po vzponu programske opreme je želja tehnoloških velikanov po več spremenila njihovo najbolj hvaljeno prednost v njihovo največjo šibkost.
Umetnik in programer Ben Grosser se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več: skozi projekte, ki brišejo metrike družbenih medijev (Facebook Demetricator, 2012), demontirajo čustveno nadzorovanje (ScareMail, 2013), ali zmedejo algoritme masovnih podatkov (GoRando, 2017). Razstava, predstavljena v Aksiomi, se osredotoča na umetnikovo novejše delo: eksperiment, s katerim bi generirali »programsko opremo za manj«.
Kako bi se počutili, če bi platforme skušale zmanjšati interakcijo, namesto da jo proizvajajo? Kaj če bi vmesniki spodbujali počasno in ne hitro pojmovanje časa? Zakaj programska oprema ne more hoteti manj namesto več? Z uporabo po meri narejenih metod, kot je preoblikovanje programske opreme, tehnik, kot je zameglitev podatkov, in žanrov, ki vključujejo spletno umetnost in supercuts (videe iz posnetkov z isto temo), Programska oprema za manj uvede funkcionalne aplikacije in na medijih temelječa umetniška dela, ki naslavljajo ta vprašanja; pri tem pa predstavi dela, ki proizvajajo manj dobička, manj podatkov in manj uporabnikov. Vključuje družbeno omrežje, katerega cilj je omejiti kompulzijo po njegovi uporabi, sisteme, ki z UI določene vire naredijo manj privlačne za tiste, ki jih profilirajo, in artefakte iz raziskav, ki razkrivajo, kako peščica zmanipulira širšo javnost v hiper stanje več – in kako bi motenje te manipulacije lahko pokazalo pot k alternativni prihodnosti. Ne programska oprema za več, temveč Programska oprema za manj.
AVTOR
Ben Grosser ustvarja interaktivna doživetja, stroje in sisteme, ki raziskujejo kulturne, družbene in politične učinke programske opreme. Med prizorišči, kjer je nedavno razstavljal, so Barbican Centre v Londonu, Museum Kesselhaus v Berlinu, Museu das Comunicações v Lizboni in Galerie Charlot v Parizu. Njegova dela so bila predstavljena v The New Yorker, Wired, The Atlantic, The Guardian, The Washington Post, El País, Libération, SüddeutscheZeitung in Der Spiegel. The Chicago Tribune ga je imenoval »neprekosljivega kralja zloveščih traparij«. Slate je njegovo delo opisal kot »ustvarjalno državljansko nepokorščino v digitalni dobi«. Grosserjeva umetniška dela redno navajajo v knjigah, ki preučujejo kulturne učinke tehnologije, kot denimo The Age of Surveillance Capitalism, The Metainterface, Critical Code Studies in Technologies of Vision, pa tudi v delih, osredotočenih na računalniške umetniške prakse, kot so Electronic Literature, The New Aesthetic and Art in Digital Art. Grosser je izredni profesor na Šoli za umetnost + oblikovanje in soustanovitelj Laboratorija za študije kritične tehnologije pri Nacionalnem centru za uporabo superračunalnikov Univerze v Illinoisu Urbana-Champaign.
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Programska oprema za manj je istoimenska priredba razstave, ki jo je galerija arebyte (UK) producirala leta 2021. Kustosinja razstave je bila Rebecca Edwards, na njej pa so bila predstavlejna dela Platform Sweet Talk, Minus in DEFICIT OF LESS po naročilu arebyte.
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Manj metrike, več naključnih procesov: tehnike upora v platformnem svetu Cukrarna, Ljubljana 25. maj 2022, ob 19. uri
Današnji uporabniki družbenih medijev se stalno soočajo s platformami, ki skušajo profilirati njihova zanimanja in manipulirati z njihovimi čustvi, da bi generirale neskončne dobičke. Vendar so te platforme postale de facto komunikacijsko orodje sveta, mediji, prek katerih se medsebojno povezujemo in spoznavamo svet. Kako lahko bolje razumemo načine, na katere ti sistemi vplivajo na to, kdo smo in kaj počnemo, in se jim tako potencialno upremo? Kakšne so tehnike upora v platformnem svetu? Umetnik bo v predavanju raziskal ta vprašanja prek nekaj svojih del, ki kritično posegajo v najdobičkonosnejša tehnološka podjetja na svetu, iz njih črpajo in/ali si jih na novo zamislijo, s čimer omogočajo nove priložnosti za uporabniško delovalnost na platformah programske opreme, ki jih uporabljamo vsak dan.
Delavnica 20. april 2022, od 14. do 17. ure Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, UL, Video, animacija in novi mediji, Tobačna 5, Ljubljana
Jezik: angleščina Št. udeležencev: 25
Delavnica je namenjena: študenti umetnosti in oblikovanja; mladi umetniki; profesorji vizualnih umetnosti, novih medijev in oblikovanja; študenti in strokovnjaki s področja sociologije, kulturne antropologije in filozofije
Zemeljski ekosistemi se zaradi človekovega razvoja nepopravljivo spreminjajo, kar je vir številnih kriz, katerih posledice je mogoče meriti na ravni celotnega planeta. Ponovni razmislek o našem načinu sobivanja z okoljem od nas zahteva, da znova ovrednotimo nenehno povečevanje našega energetskega odtisa. Prototipi kritičnih iger »Post Growth Toolkit« so vabilo, da se preprogramiramo iz ortodoksije gospodarske rasti. Serija izpostavlja materialne pogoje, ki so potrebni za ohranjanje našega trenutnega življenjskega standarda, da bi bolje razumeli, kako jih lahko reproduciramo drugače. Na presečišču znanosti in spekulativne fikcije igra »Post Growth Toolkit« predlaga, da dobesedno premešamo naše poglede na svet ter si izmenjamo zgodbe, koncepte in predmete, da bi ponovno preučili, kako smo programirani, in spodbudili nove načine razumevanja. Igra ima obliko taktične igre s kartami, v kateri so majhne skupine igralcev povabljene k raziskovanju številnih ključnih pojmov. Igra postane sredstvo prenosa in kolektivne razprave, ki naj bi udeležencem pomagala znajti se v obdobju radikalnih sprememb.
Cilji delavnice:
boljše znanje in sposobnost kritičnega razmišljanja o tokovih energije, snovi in izdelkov v globalizirani družbi
osnovni pojmi o analizi komercialnih izdelkov od zibelke do groba
osnovni pojmi o povezavah med infrastrukturo, industrijo, družbeno-kulturnimi odločitvami in ekosistemi
AVTOR
DISNOVATION.ORG, ki sta ga leta 2012 ustanovila Nicolas Maigret in Maria Roszkowska, je obenem umetniški kolektiv in mednarodna delovna skupina, ki se ukvarja s prepletanjem sodobne umetnosti, raziskav in hekanja. Umetnik in filozof Baruch Gottlieb se je kolektivu pridružil leta 2018. Skupaj razvijajo situacije motenj, razprav in špekulacij, ki postavljajo pod vprašaj prevladujoče tehno-pozitivistične ideologije, da bi spodbudili naracije post-rasti. Njihove raziskave se izražajo v instalacijah, performansih, spletnih straneh in dogodkih. Pred kratkim so souredili A Bestiary of the Anthropocene, atlas antropičnih hibridnih bitij, in The Pirate Book, antologijo o medijskem piratstvu. Njuno delo je bilo predstavljeno v številnih umetniških centrih in na mednarodnih festivalih, kot so Center Pompidou (Pariz), Transmediale (Berlin), Muzej umetnosti in oblikovanja (New York), Palais de Tokyo (Pariz), FILE (São Paulo), ZKM (Karlsruhe), Inštitut Strelka (Moskva), ISEA (Hong Kong), Elektra (Montréal), Kitajski muzej digitalnih umetnosti (Peking), konferenca Chaos Computer Congress (Hamburg) in drugi. Njihovo delo je bilo predstavljeno v revijah Forbes, Vice, Wired, Motherboard, Libération, Die Zeit, Arte TV, Next Nature, Hyperallergic, Le Temps, Neural.it, Digicult, Gizmodo, Seattle Weekly, torrentfreak.com in Filmmaker Magazine.
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Naš odnos z družbo, svetom in biosfero se pogosto opisuje z metaforami iz ekonomije, ki vsebuje specifična razumevanja vrednosti. Ko gre za biosfero, danes prevladujoče ekonomske konvencije ne morejo prepoznati intrinzične vrednosti ekosistemov, od katerih je odvisno vse življenje. V kulturah, ki jih predoločajo ekonomski koncepti, ostanemo brez primernih diskurzivnih instrumentov, da bi družbeno ali politično obravnavali pomembnost dela, ki ga opravi biosfera.
Eksperiment Sistema za podporo življenju sestoji iz enega kvadratnega metra pšenice, ki se umetno prideluje v zaprtem okolju. Vsi vnosi, kot so voda, svetloba, toplota in hranila, se merijo in javno prikazujejo. Ta kvadratni meter velika enota Sistema za podporo življenju je zmožna priskrbeti enodnevno kalorično prehrano za potrebe enega odraslega človeka vsake štiri mesece. Da bi posameznega odraslega človeka hranili vse leto, bi potrebovali približno sto takih enot, ki bi delovale hkrati. Ta postopek naredi otipljive rede velikosti materialnih in energijskih tokov, ki so potrebni za reprodukcijo človeških prehranskih potreb v zaprtih ali umetnih okoljih za razliko od zunanjega kmetijstva na ornem zemljišču. Ta eksperiment z gojiščem v zaprtem prostoru je protiprimer, ki pokaže na obsežnost ekosistemskih prispevkov, vključenih v konvencionalno kmetijstvo, ki kljubujejo konvencionalnemu ekonomskemu redukcionizmu.
Ta eksperiment s poskusom, da bi v zaprtem okolju gojili osnovno živilo, kakršno je pšenica, ki je zgodovinsko nudilo največji delež potrebnega zaužitja kalorij za ljudi v Evropi, nudi občutek obsega ekosistemskih prispevkov, ki so v okviru trenutnih ekonomskih konvencij slabo prepoznani. Empirične »ocene dejanskih stroškov«, pridobljene prek tega eksperimenta v zaprtem prostoru, se gibljejo okoli 200 evrov na kilogram pšenice, kar je ekstravaganten strošek v primerjavi s trenutno tržno ceno 15 centov na kilogram. Čeprav za določene rastline lahko uporabimo hidroponiko, pa v primeru potrebne kalorične prehrane za zdaj ni ekonomsko upravičljive zamenjave za konvencionalno kmetijstvo, ki je radikalno in neločljivo zakoreninjeno v biosferi.
To eksperimentalno gojišče postavi v ospredje neizračunljive zahteve konvencionalnega kmetijstva po ekosistemskih storitvah, pri katerih pričakujemo brezplačen dostop. Po drugi strani pa morajo zaprta okolja umetno reproducirati te storitve za visoko družbeno, energijsko in ekosistemsko ceno, ki ni upravičena. Z veliko širše perspektive ta umetniški eksperiment nudi spekulativno referenco za izračun podcenjenega in čezmerno izkoriščanega »dela biosfere«. Ekosistemski procesi nudijo primarno vrednost v jedru vseh naših dnevnih interakcij v družbi.
AVTOR
DISNOVATION.ORG, ki sta ga leta 2012 ustanovila Nicolas Maigret in Maria Roszkowska, je obenem umetniški kolektiv in mednarodna delovna skupina, ki se ukvarja s prepletanjem sodobne umetnosti, raziskav in hekanja. Umetnik in filozof Baruch Gottlieb se je kolektivu pridružil leta 2018. Skupaj razvijajo situacije motenj, razprav in špekulacij, ki postavljajo pod vprašaj prevladujoče tehno-pozitivistične ideologije, da bi spodbudili naracije post-rasti. Njihove raziskave se izražajo v instalacijah, performansih, spletnih straneh in dogodkih. Pred kratkim so souredili A Bestiary of the Anthropocene, atlas antropičnih hibridnih bitij, in The Pirate Book, antologijo o medijskem piratstvu. Njuno delo je bilo predstavljeno v številnih umetniških centrih in na mednarodnih festivalih, kot so Center Pompidou (Pariz), Transmediale (Berlin), Muzej umetnosti in oblikovanja (New York), Palais de Tokyo (Pariz), FILE (São Paulo), ZKM (Karlsruhe), Inštitut Strelka (Moskva), ISEA (Hong Kong), Elektra (Montréal), Kitajski muzej digitalnih umetnosti (Peking), konferenca Chaos Computer Congress (Hamburg) in drugi. Njihovo delo je bilo predstavljeno v revijah Forbes, Vice, Wired, Motherboard, Libération, Die Zeit, Arte TV, Next Nature, Hyperallergic, Le Temps, Neural.it, Digicult, Gizmodo, Seattle Weekly, torrentfreak.com in Filmmaker Magazine.
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Projekt Sistem za podporo življenju je produciral iMAL (BE) v koprodukciji z la Biennale Chroniques (FR).
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Post-rast Cukrarna, Ljubljana 20. april 2022, ob 19. uri
Kateri ideološki, družbeni in biofizikalni dejavniki pospešujejo trenutne okoljske krize? Katera instanca je na voljo za to, da bi transformativne prakse in imaginariji na novo opredelili, kako zadovoljujemo svoje energetske in materialne potrebe, in preprečili obsežne ekosistemske zlome?
Post-rast nas vabi, da prevladujoče narative o rasti in napredku postavimo pred preizkušnjo in raziščemo radikalne implikacije različnih umetniških prototipov, kot je ekonomski model, osnovan na energiji, ki jo oddaja Sonce. To spekulativno raziskovanje nudi perspektive za odmik od pretiranega izkoriščanja fosilnih goriv, od katerega je danes v glavnem odvisna reprodukcija naših družb. Post-rast si na novo zamisli družbeni metabolizem prek razumevanja energije, ki jo ta potrebuje, in si prizadeva na novo premisliti kritično dimenzijo življenja in materialne dejavnosti biosfere, pri čemer se naslanja na ekofeminizem, staroselsko vednost, okoljsko računovodstvo in historični materializem.
Post-rast je vabilo h kolektivnemu in praktičnemu raziskovanju naše skupne prihodnosti, pri čemer bi preučili idejo rasti glede na njene številne plati in implikacije ter preizkusili meje tehnologije, politike in naših domišljij.
Delavnica 16. marec 2022, od 14. do 17. ure Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, UL, Video, animacija in novi mediji, Tobačna 5, Ljubljana
Jezik: angleščina Št. udeležencev: 25
Delavnica je namenjena: študenti umetnosti in oblikovanja; mladi umetniki; profesorji vizualnih umetnosti, novih medijev in oblikovanja; študenti in strokovnjaki s področja sociologije, kulturne antropologije in filozofije
Udeleženci delavnice se z Novim ekstraktivizmom, Nooskopom in Anatomijo sistema UI podajo na potovanje skozi preprost internetni sistem za dostavo paketov, ki mu sledijo prefinjena Facebookova tovarna algoritmov in modne naprave podjetij, ki dejansko delujejo kot planetarni sistemi za pridobivanje znanja pod futuristično oznako strojno učenje. Kot kartografe 21. stoletja se udeležence spodbuja k potovanju v času in prostoru: od globokega časa nastajanja mineralov do hitre prihodnosti distopičnih družbenih medijev, od nano-merila molekul bakterij do planetarnega merila sodobnih proizvodnih in distribucijskih dobavnih verig. Glavni namen delavnice je iskanje načinov za predstavitev takšnega vprašanja obsega s fokusom bodisi na veliko ali majhno bodisi na počasno ali superhitro.
Konceptualni zemljevid Anatomija sistema UI se pojavi kot pripovedna strategija, ki zmanjšuje kompleksnost, povečuje podrobnosti, sledi pripovednim tropom ali vzpostavlja povezave tam, kjer jih navidez ni. Udeleženci od tam nadaljujejo in uporabijo svoje spretnosti, da na primer poglobijo v raziskavo na specifičnem kraju ali sledijo življenjski dobi specifičnega elementa.
Cilji delavnice:
V procesu udeleženci najdejo nove leče, s katerimi se osredotočijo na nevidne pojave, ali, nasprotno, povečajo in narišejo povsem novo kozmotehnološko kartografijo. Kartografijo raziskujejo kot obliko nelinearne poezije ali pripovedovanja zgodb, pri čemer so potrebna tako tehnična orodja (kot so mrežni grafi, analiza metapodatkov, raziskovanje patentov, strganje vmesnikov) kot konceptualni pristop (sestavljanje, zemljevidi napak, približkov, pristranskosti, napak, zmot in ranljivosti).
AVTOR
Vladan Joler je akademik, raziskovalec in umetnik, čigar delo združuje preučevanje podatkov, protikartografijo, preiskovalno novinarstvo, pisanje, vizualizacijo podatkov, kritično oblikovanje in številne druge discipline. Raziskuje in vizualizira različne tehnične in družbene vidike algoritmične transparentnosti, eksploatacije digitalnega dela, nevidnih infrastruktur in številnih drugih sodobnih pojavov na preseku tehnologije in družbe. Je avtor projektov Anatomy of an AI System (s Kate Crawford) in Facebook Algorithmic Factory. Delo Vladana Jolerja je vključeno v stalne zbirke Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, Muzeja kraljice Viktorije in princa Alberta, Muzeja oblikovanja v Londonu in stalno razstavo Centra Ars Electronica v Linzu. Njegovo delo je bilo razstavljeno na več kot stotih mednarodnih razstavah, postavljenih v ustanovah in na dogodkih, kot so: ZKM, XXII Triennale di Milano, HKW, Dunajski bienale, V&A, transmediale, Ars Electronica, bienale WRO, Šenžensko oblikovalsko društvo, Hyundai Motorstudio v Pekingu, MONA, Glassroom, La Gaite Lyrique, Svet Evrope v Strasbourgu in Evropski parlament v Bruslju. Prejel je številne nagrade, vključno z Nagrado za dizajn leta 2019, ki jo podeljuje Muzej oblikovanja v Londonu, in častno omembo S+T+ARTS Prize ’19 Evropske komisije in Centra Ars Electronica. Predaval je na številnih izobraževalnih in umetniških ustanovah, vključno z Univerzo v Oxfordu, Museo Reina Sofía, CCCB, Kraljevo akademijo umetnosti v Københavnu, HfG-Karlsruhe, MG+MSUM, Univerzo v Aarhusu, Somerset House, Hangar Barcelona, Mucem Marseille, in na številnih dogodkih, kot so Re:Publica, transmediale, Ars Electronica, The Influencers, CCC.O Jolerjevem delu so poročali številni mednarodni mediji, kot soBBC, CNN, WIRED, The Independent, The Times, Wallpaper*, Le Figaro, The Verge, Fast Company, +ARCH, ArtForum, Neural, LesJours, WeMakeMoneyNotArt in mnogi drugi.
V informacijski dobi vse postane potencialna meja za širitev in ekstrakcijo – od globin kode DNK v vsaki posamezni celici človeškega organizma do prostranih meja človeških čustev, vedenja in družbenih odnosov ter narave kot celote.
V tem trenutku 21. stoletja smo priča novi obliki ekstraktivizma, ki je že v polnem teku in sega v najbolj oddaljene kotičke biosfere ter najgloblje plasti človeške kognitivne in afektivne biti. Skladovnica za sodobnimi tehnološkimi sistemi močno presega večplastno »tehnično skladovnico« modeliranja podatkov, strojne opreme, strežnikov in omrežij, kot jo je opisal Benjamin Bratton leta 2015. Celotna skladovnica seže veliko dlje v kapital, delo in naravo in vsakega zahteva ogromno. Pravi stroški teh sistemov – družbeni, okoljski, ekonomski in politični – ostajajo skriti in bodo mogoče ostali skriti še nekaj časa.
Nujno se je premakniti onkraj enostavne analize odnosa med posameznim človekom, njegovimi podatki in posameznim tehnološkim podjetjem, da bi se lahko spopadli z resnično planetarno razsežnostjo ekstrakcije. Od kozmološkega modela vesolja do sveta človeških čustev, kot se interpretirajo prek najmanjših mišičnih gibov človeškega obraza, vse postane predmet kvantifikacije. Obstajajo globoke medsebojne povezave med dobesednim praznjenjem zemeljskih materialov in biosfere ter zajemanjem podatkov in monetizacijo človeških praks komunikacije in družabnosti.
Novi ekstraktivizem Vladana Jolerja je kartografski projekt, ki ga lahko vidimo kot titansko prizadevanje orisati te medsebojne povezave in osmisliti našo sodobno realnost. Projekt lahko razumemo kot »asemblaž konceptov in alegorij«, vzetih iz palete virov: statističnih raziskav in podatkovnega rudarjenja, antične in sodobne filozofije, medijske teorije in fikcije, sociologije in ekonomije. Sestavljeni skupaj ti fragmenti privzamejo obliko zemljevida, priročnika in video animacije, ki gledalca vodijo skozi pasti, tunele in spolzke hodnike infrastrukture globalnega obsega, namenjene pridobivanju, zbiranju, kvantificiranju, analiziranju in povezovanju vseh vidikov resničnosti ter njihovemu spreminjanju v kapital: nove akumulacije bogastva in moči, ki se koncentrirajo v zelo tanki družbeni plasti, v kateri dominira nekaj globalnih megapodjetij.
AVTOR
Vladan Joler je akademik, raziskovalec in umetnik, čigar delo združuje preučevanje podatkov, protikartografijo, preiskovalno novinarstvo, pisanje, vizualizacijo podatkov, kritično oblikovanje in številne druge discipline. Raziskuje in vizualizira različne tehnične in družbene vidike algoritmične transparentnosti, eksploatacije digitalnega dela, nevidnih infrastruktur in številnih drugih sodobnih pojavov na preseku tehnologije in družbe. Je avtor projektov Anatomy of an AI System (s Kate Crawford) in Facebook Algorithmic Factory. Delo Vladana Jolerja je vključeno v stalne zbirke Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, Muzeja kraljice Viktorije in princa Alberta, Muzeja oblikovanja v Londonu in stalno razstavo Centra Ars Electronica v Linzu. Njegovo delo je bilo razstavljeno na več kot stotih mednarodnih razstavah, postavljenih v ustanovah in na dogodkih, kot so: ZKM, XXII Triennale di Milano, HKW, Dunajski bienale, V&A, transmediale, Ars Electronica, bienale WRO, Šenžensko oblikovalsko društvo, Hyundai Motorstudio v Pekingu, MONA, Glassroom, La Gaite Lyrique, Svet Evrope v Strasbourgu in Evropski parlament v Bruslju. Prejel je številne nagrade, vključno z Nagrado za dizajn leta 2019, ki jo podeljuje Muzej oblikovanja v Londonu, in častno omembo S+T+ARTS Prize ’19 Evropske komisije in Centra Ars Electronica. Predaval je na številnih izobraževalnih in umetniških ustanovah, vključno z Univerzo v Oxfordu, Museo Reina Sofía, CCCB, Kraljevo akademijo umetnosti v Københavnu, HfG-Karlsruhe, MG+MSUM, Univerzo v Aarhusu, Somerset House, Hangar Barcelona, Mucem Marseille, in na številnih dogodkih, kot so Re:Publica, transmediale, Ars Electronica, The Influencers, CCC.O Jolerjevem delu so poročali številni mednarodni mediji, kot so BBC, CNN, WIRED, The Independent, The Times, Wallpaper*, Le Figaro, The Verge, Fast Company, +ARCH, ArtForum, Neural, LesJours, WeMakeMoneyNotArt in mnogi drugi.
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Seciranje novega ekstraktivizma Cukrarna, Ljubljana 16. marec 2022, ob 19. uri
V svojem predavanju bo raziskovalec in umetnik Vladan Joler seciral plasti superstruktur v ozadju novih ekstraktivističnih praks. Joler nas bo korak za korakom peljal skozi različne alegorije in koncepte, predstavljene v njegovem nedavnem animiranem filmu, zemljevidu in eseju Novi ekstraktivizem, in sicer od gravitacijskih polj internetnih črnih lukenj prek arhitekture naših personaliziranih zaporniških jam do zasnove številnih delov pogonov ekstraktivizma. Različni vidiki tega nevidnega načrta zapora in tovarne so ilustrirani v 33 poglavjih, izmed katerih vsako raziskuje različne teoretične koncepte, povezane s temami moči, nadzora, digitalnega dela, kolonializma, izkoriščanja narave itn. V tem smislu bo predavanje kognitivni in vizualni vrtiljak, zasnovan za to, da nam pomaga razumeti kompleksnosti v ozadju novih struktur moči, ki se skrivajo za ekrani naših naprav.
Delavnica 16.–17. februar 2022, od 14. do 17. ure Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, UL, Video, animacija in novi mediji, Tobačna 5, Ljubljana
Mesta so polna. Registracija ni več mogoča!
Jezik: angleščina Št. udeležencev: 25
Delavnica je namenjena: študenti umetnosti in oblikovanja; mladi umetniki; profesorji vizualnih umetnosti, novih medijev in oblikovanja; študenti in strokovnjaki s področja sociologije, kulturne antropologije in filozofije
Čeprav večino vsakodnevnih transakcij opravimo prek elektronskih naprav, zelo malo vemo o aparatih, ki omogočajo te interakcije, ali z drugimi besedami, o tovarni, ki se nahaja za vmesnikom: obsežne infrastrukture, intenzivni postopki pridobivanja podatkov in nepregledni poslovni modeli. Ad Tech (AT) je temeljni poslovni model v tako imenovanem digitalnem gospodarstvu, ki pa je še vedno zaskrbljujoče zastrt. AT ostaja temelj sodobnega interneta: vir bogastva nekaterih največjih in najpomembnejših podjetij na svetu: Google več kot 80 % svojih prihodkov ustvari z oglaševanjem, Facebook okoli 99 %, poleg tega pa je to mehanizem, s katerim zaslužijo skoraj vse »brezplačne« spletne strani ali aplikacije. Poslovni model AT je v resnici močno odvisen od monetiziranja uporabniške dejavnosti, ko pridobiva in deli podatke o uporabnikih z oglaševalci za namen prikazovanja prilagojenih oglasov. Te postopke izvajajo piškotki in druge podporne tehnologije, vgrajene v spletna mesta, aplikacije, videoposnetke in druge oblike digitalnih medijev. Ko uporabnik preko brskalnika obišče spletno mesto, programska oprema za sledenje samodejno sproži zbiranje vseh vrst podatkov o uporabniku, ki so zdaj v lasti podjetja, ki izvaja sledenje (npr. Amazon, Google, Facebook) – in jih ima zakonsko pravico izkoriščati. Poleg tega se vsa energija, ki je potrebna za nalaganje te razmeroma velike količine informacij, dejansko zahteva od uporabnika, ki na koncu prevzame ne le del ekonomskih stroškov teh skritih postopkov monetizacije, temveč tudi del okoljskega odtisa.
Cilji delavnice Na delavnici se analizira in sledi številnim podjetjem, ki pridobivajo in monetizirajo dejavnost uporabnikov, skupaj s tehnologijami, ki jih uporabljajo, s fokusom na materialne in geopolitične razsežnosti procesov intenzivnega pridobivanja podatkov v AT. Glavni cilj delavnice je omogočiti poglobljeno razumevanje številnih vektorjev, ki se združujejo v konfiguraciji digitalnega gospodarstva, ter udeležencem zagotoviti tehnične in analitične spretnosti za ponovno pridobitev kontrole nad praksami poslovnih modelov, ki zlorabljajo AT.
Joana Moll je umetnica in raziskovalka, ki živi in dela v Barceloni in Berlinu. Njeno delo kritično preiskuje, kako tehnokapitalistične pripovedi vplivajo na alfabetiziranje strojev, ljudi in ekosistemov. Glavne teme njenega raziskovanja so internetna geopolitika, materialnost podatkov, nadzorovanje, tehnokolonializem in vmesniki. Svoja dela je predstavila v uglednih institucijah, muzejih in na univerzah po svetu, kot so beneški bienale, MAXXI, MMOMA, CCCB, ZKM, Ars Electronica, transmediale, ISEA in British Computer Society. Njeno delo je bilo predstavljeno v publikacijah, kot so The Financial Times, Der Spiegel, National Geographic, Quartz, Wired, Vice, The New Inquiry, Netzpolitk, O’Globo, La Reppublica, Fast Company, na NBC-ju in pri založbi MIT Press. Je soustanoviteljica Critical Interface Politics Research Group pri centru HANGAR (Barcelona) in Institute for the Advancement of Popular Automatisms. Trenutno je gostujoča predavateljica na Universität Potsdam in Escola Superior d’Art de Vic.
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Carbolytics je projekt na preseku umetnosti in raziskovanja, katerega cilj je ozaveščanje in poziv k ukrepanju glede okoljskega vpliva vseprisotnega nadzora znotraj ekosistema oglaševalske tehnologije, pa tudi nudenje nove perspektive za obravnavanje družbenih in okoljskih stroškov netransparentnih praks zbiranja podatkov. Spletno sledenje je dejanje zbiranja podatkov o dejavnostih uporabnikov na spletu, kot so branje novic, nakupovanje izdelkov, interakcija na družbenih medijih ali preprosto spletno iskanje. Znano je, da sta sledenje in beleženje vedenja uporabnikov v zadnjem desetletju postala glavni poslovni model. Toda čeprav so družbene in etične posledice zlorabe praks spletnega nadzora predmet javne razprave vsaj od Snowdnovih razkritij leta 2013, pa so energetski in okoljski stroški takšnih procesov ostali skriti pred očmi javnosti. Globalni aparat za zbiranje podatkov je zapleten tehnološki labirint, ki za svoj obstoj in delovanje potrebuje ogromne količine virov, vendar podjetja le redko razkrijejo informacije o okoljskem odtisu takšnih dejavnosti. Poleg tega je del stroškov energije, ki jih povzročajo prakse zbiranja podatkov, naložen uporabniku, ki neprostovoljno prevzame tudi del njihovega okoljskega odtisa. Čeprav gre za kritičen vidik nadzora, obstaja zaskrbljujoče pomanjkanje družbene, politične, podjetniške in vladne volje za odgovornost, zato je poziv k ukrepanju nujen.
Oglaševalska tehnologija je primarni poslovni model ekosistema podatkovne ekonomije ali, z drugimi besedami, »zlata jama, ki poganja internet«. [1] Leta 2021 so globalni izdatki za oglaševanje po vseh platformah znašali 763,2 milijard dolarjev in pričakuje se, da se bodo leta 2022 zvišali za deset odstotkov. [2] Nadalje, leta 2020 je 97,9% [3] Facebookovih globalnih prihodkov in 80% Googlovih globalnih prihodkov izviralo iz oglaševanja, leta 2022 pa bosta ti podjetji skupaj z Amazonom obvladovali med 80% [4] in 90% trga, če pri tem ne upoštevamo Kitajske. [5] Vendar pa so kljub izjemni pomembnosti oglaševalske tehnologije znotraj globalne ekonomije njene metode in procesi skrajno netransparentni in jih je tako izjemno težko nadzorovati in regulirati.
Na kratko, oglaševalska tehnologija analizira, upravlja in distribuira spletno oglaševanje. Vključuje široko paleto igralcev, orodij in metodologij, kot so oglasne borze, avkcijski zakup v realnem času in nišno ciljanje, ki se močno naslanjajo na uporabniške podatke, da bi učinkovito ciljali in posredovali oglaševanje. Zato je zbiranje podatkov ključen vir njene globalne dobavne verige. Toda kako se uporabniški podatki dejansko zbirajo?
Tipično se podatki zbirajo prek uporabnikove naprave s pomočjo piškotkov in drugih sledilnih tehnologij, ki so vgrajene v naprave, spletne strani, aplikacije in vsakršne interaktivne in avdiovizualne digitalne vsebine. Kljub temu, da so sledilne tehnologije ustvarjene in shranjene na uporabnikovi napravi, so za povprečnega uporabnika večinoma nezaznavne in zato je ekstrahiranje ogromne količine uporabniških podatkov relativno lahka naloga. Nadalje, kljub svoji »nevidnosti« in relativno majhni velikosti so sledilne tehnologije odgovorne za sprožanje milijonov algoritmičnih procesov, ki v končni fazi omogočajo trgovanje s podatki na globalni ravni, pri čemer spodbujajo stalno rastoč ekosistem, ki se kompleksno zanaša ne le na izkoriščanje uporabniških podatkov, pač pa tudi na srkanje energije iz uporabnikove naprave zato, da bi dejansko lahko deloval.
Raziskava za projektom Carbolytics odkriva in analizira emisije ogljika vseh piškotkov, ki pripadajo milijonu najbolj obiskanih spletnih strani. Preiskava je odkrila več kot 21 milijonov piškotkov ob enkratnem obisku vseh teh spletnih strani, ki pripadajo več kot 1200 različnim podjetjem, kar se v povprečju prevede v 197 bilijonov piškotkov na mesec, to pa povzroči 11,442 ton emisij CO2 na mesec. Pomembno je razumeti, da ta številka odraža le promet z brskalniškimi piškotki, ne pa tudi drugih orodij za vedenjsko oglaševanje, zato ocenjujemo, da je dejanska količina emisij zaradi tehnologij sledenja bistveno višja.
Carbolytics je interaktivna na spletu temelječa instalacija, ki kaže povprečni globalni promet s piškotki v realnem času ali, z drugimi besedami, prikaže, kako piškotki parazitirajo v uporabniških napravah, da bi ekstrahirali osebne podatke in jih vnesli v ogromno, a zamegljeno mrežo organizmov.
Končno, z uvedbo te analize o podnebnih in kolektivnih pravicah skuša Carbolytics tradicionalni, na individualnih pravicah temelječi kritiki industrije oglaševalskih tehnologij dodati pogosto neraziskano, a kritično plast, pri čemer nudi močne dokaze za informiranje številnih skupnosti, ki zagovarjajo tehnološko in podnebno odgovornost.
Joana Moll je umetnica in raziskovalka, ki živi in dela v Barceloni in Berlinu. Njeno delo kritično preiskuje, kako tehnokapitalistične pripovedi vplivajo na alfabetiziranje strojev, ljudi in ekosistemov. Glavne teme njenega raziskovanja so internetna geopolitika, materialnost podatkov, nadzorovanje, tehnokolonializem in vmesniki. Svoja dela je predstavila v uglednih institucijah, muzejih in na univerzah po svetu, kot so beneški bienale, MAXXI, MMOMA, CCCB, ZKM, Ars Electronica, transmediale, ISEA in British Computer Society. Njeno delo je bilo predstavljeno v publikacijah, kot so The Financial Times, Der Spiegel, National Geographic, Quartz, Wired, Vice, The New Inquiry, Netzpolitk, O’Globo, La Reppublica, Fast Company, na NBC-ju in pri založbi MIT Press. Je soustanoviteljica Critical Interface Politics Research Group pri centru HANGAR (Barcelona) in Institute for the Advancement of Popular Automatisms. Trenutno je gostujoča predavateljica na Universität Potsdam in Escola Superior d’Art de Vic.
konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Posebna zahvala: Senka Šifkovič Vrbica, Urša Chitrakar
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Pridobivanje podatkov, materialnost in avtonomija Cukrarna, Ljubljana 16. februar 2022, ob 19 uri
Naša tako imenovana omrežna družba doslej ni uspela prenesti logike medsebojne povezanosti v naša življenja. Državljani postajajo vse bolj podobni strojem in odvisni od podatkov, kar ogroža povezavo med ljudmi in njihovimi naravnimi habitati. Čeprav večino naših vsakodnevnih transakcij opravimo prek elektronskih naprav, zelo malo vemo o aparaturah, ki te interakcije omogočajo, ali z drugimi besedami, o tovarni, ki se nahaja onkraj vmesnika. V tem predavanju razpravljamo o vmesniku kot dobro zasnovanem kapitalističnem stroju, ki s ciljem povečanja gospodarskega dobička uporabnike ločuje od materialne kompleksnosti globalnih verig blagovne in podatkovne produkcije — pa tudi družbene reprodukcije. Zato je treba povezavam, ki obstajajo med stvarmi — pa tudi delovni obremenitvi, povezani z osnovnim vzdrževanjem teh povezav — slediti, če naj uporabnik v celoti razumeti sisteme, v katerih deluje, da bi lahko uravnotežil in popravil globoko asimetrično porazdelitev pristojnosti, energije, dela, časa, skrbi in virov v teh planetarnih omrežjih.
Nakup knjige na Amazonu je dozdevno enostaven proces. V iskalno vrstico vtipkamo naslov ali avtorja in ko se pojavi željen izdelek, kliknemo ‘Kupi zdaj’; če pa imamo še račun s podatki za dostavo in izstavitev računa, je knjiga le nekaj klikov oddaljena od police, mi pa medtem lahko pokukamo v to, kaj so še nabavili ljudje, ki so kupili to knjigo. Za to funkcionalnostjo in enostavnostjo se v resnici skriva na stotine vnaprej sprogramiranih procesov, ki se med našim nakupovanjem nevidno odvijajo v ozadju, da bi nas prepoznali, ko vstopimo prek katerekoli naprave, nam ponudili predloge na osnovi prejšnjih nakupov ter o nas zbrali še več podatkov glede na to, kaj iščemo, klikamo in kupujemo.
Skrito življenje uporabnika Amazona je spletni projekt, ki nudi eno izmed mnogih različic te drame, katere glavni lik je uporabnik Amazona. Projekt si prizadeva osvetliti Amazonovo pogosto nepriznano, a agresivno izkoriščanje uporabnikov, ki je zakoreninjeno v jedru t.i. poslovnih strategij internetnih podjetij. Take strategije se zanašajo na dozdevno nevtralne, personalizirane uporabniške izkušnje, ki jih omogočajo privlačni vmesniki. Le-ti prikrijejo sofisticirane poslovne modele, vgrajene v neskončne strani nerazumljive kode, ki pa jih vse aktivira uporabniško delo. Posledično imajo te strategije znaten energijski strošek, del katerega neprostovoljno prevzamejo uporabniki. Z drugimi besedami, uporabnik ni le izkoriščan z brezplačnim delom, temveč je prisiljen prevzeti tudi energetske stroške tega izkoriščanja.
Na osnovi analize sicer trivialne izkušnje kupovanja knjige Jeffa Bezosa The Life, Lessons & Rules for Success (2018) projekt naredi transparentno to, kar je običajno netransparentno: 1.307 različnih zahtevkov za vse vrste skript in dokumentov, ki skupaj obsegajo 8.724 A4-strani natisnjene kode oziroma 87,33 MB informacij, skupaj z okoli 30 Wh energijske porabe.
AVTORICA
Joana Moll je umetnica in raziskovalka, ki živi in dela v Barceloni in Berlinu. Njeno delo kritično preiskuje, kako tehnokapitalistične pripovedi vplivajo na alfabetiziranje strojev, ljudi in ekosistemov. Glavne teme njenega raziskovanja so internetna geopolitika, materialnost podatkov, nadzorovanje, tehnokolonializem in vmesniki. Svoja dela je predstavila v uglednih institucijah, muzejih in na univerzah po svetu, kot so beneški bienale, MAXXI, MMOMA, CCCB, ZKM, Ars Electronica, transmediale, ISEA in British Computer Society. Njeno delo je bilo predstavljeno v publikacijah, kot so The Financial Times, Der Spiegel, National Geographic, Quartz, Wired, Vice, The New Inquiry, Netzpolitk, O’Globo, La Reppublica, Fast Company, na NBC-ju in pri založbi MIT Press. Je soustanoviteljica Critical Interface Politics Research Group pri centru HANGAR (Barcelona) in Institute for the Advancement of Popular Automatisms. Trenutno je gostujoča predavateljica na Universität Potsdam in Escola Superior d’Art de Vic.
Projekt je nastal v okviru programa European Media Art Platforms EMARE centra IMPAKT.
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana
POVEZANE VSEBINE
PREDSTAVITEV
Pridobivanje podatkov, materialnost in avtonomija Cukrarna, Ljubljana 16. februar 2022, ob 19. uri Registracija obvezna! Prijavi se na info@cukrarna.art
Naša tako imenovana omrežna družba doslej ni uspela prenesti logike medsebojne povezanosti v naša življenja. Državljani postajajo vse bolj podobni strojem in odvisni od podatkov, kar ogroža povezavo med ljudmi in njihovimi naravnimi habitati. Čeprav večino naših vsakodnevnih transakcij opravimo prek elektronskih naprav, zelo malo vemo o aparaturah, ki te interakcije omogočajo, ali z drugimi besedami, o tovarni, ki se nahaja onkraj vmesnika. V tem predavanju razpravljamo o vmesniku kot dobro zasnovanem kapitalističnem stroju, ki s ciljem povečanja gospodarskega dobička uporabnike ločuje od materialne kompleksnosti globalnih verig blagovne in podatkovne produkcije — pa tudi družbene reprodukcije. Zato je treba povezavam, ki obstajajo med stvarmi — pa tudi delovni obremenitvi, povezani z osnovnim vzdrževanjem teh povezav — slediti, če naj uporabnik v celoti razumeti sisteme, v katerih deluje, da bi lahko uravnotežil in popravil globoko asimetrično porazdelitev pristojnosti, energije, dela, časa, skrbi in virov v teh planetarnih omrežjih.
V informacijski dobi vse postane potencialna meja za širitev in ekstrakcijo – od globin kode DNK do širnih meja človeških čustev, vedenja in odnosov ter narave kot celote. — Vladan Joler
V ekonomiji se izraz »ekstraktivizem« uporablja za opis modela, ki temelji na pridobivanju naravnih virov – od mineralov do kovin in fosilnih goriv – iz Zemlje in njihovi prodaji na svetovnem trgu. V zadnjem času sta se pojavila izraza »neoekstraktivizem« (Hans-Jürgen Burchardt in Kristina Dietz, 2014) ali »novi ekstraktivizem« (Henry Veltmeyer in James Petras, 2014), ki opisujeta, kako je bil model ekstraktivizma vpeljan v neokolonialni kontekst neoliberalnih gospodarstev, kjer se je ekstraktivna industrija razvila v posebno razvojno pot, usmerjeno v rast, z globalno regulacijo razporejanja resursov in njihovih iztržkov ter obljubo rasti in blaginje za države, kjer poteka ekstrakcija, ki se povečini izjalovi.
V knjigi The Politics of Operations: Excavating Contemporary Capitalism (Duke University Press, 2019) se raziskovalca Sandro Mezzadra in Brett Neilson osredotočata na odnos med različnimi oblikami ekstraktivnih posegov v sodobnem kapitalizmu in prikazujeta, kako se ekstraktivizem ne nanaša le na izkoriščanje naravnih virov, temveč tudi ljudi, delovne sile, podatkov in kultur. Izhajajoč od tod umetnik in raziskovalec Vladan Joler od leta 2019 v kontekstu sodobnega tehnokapitalizma uporablja izraz »novi ekstraktivizem«, s katerim opisuje obliko ekstraktivizma, ki sega v najbolj oddaljene kotičke biosfere in najgloblje plasti človekovega kognitivnega in afektivnega bitja. Novi ekstraktivizem, ki sloni na omejitvi biotske raznovrstnosti in znanja ter privatizaciji kulturnih dobrin, se pojavi, ko se različna področja človekovega vedenja, čutenja in delovanja ter vse oblike bioloških podatkov – vključno s forenzičnimi, biometričnimi, sociometričnimi in psihometričnimi – spremenijo v surovine, novo zlato, ki ga je treba izkopati in uporabiti za napajanje podatkovnih baz za strojno učenje in usposabljanje umetne inteligence.
To je izhodišče dvanajste edicije programa Taktike & praksa, ki se bo 19. januarja začela z »ogrevalnim« dogodkom v Projektnem prostoru Aksioma: predstavitvijo spletnega projekta Skrito življenje uporabnika Amazona umetnice in raziskovalke Joane Moll, ki osvetli Amazonovo pogosto nezaznavno, a agresivno izkoriščanje svojih uporabnikov — tako z brezplačnim delom kot s prisilo, da nosijo energetske stroške tega izkoriščanja — ki je vgrajeno v jedro poslovnih strategij tako imenovanih internetnih podjetij.
Katalonska umetnica bo 16. februarja v Ljubljani predstavila prvega od štirih sklopov, ki sestavljajo celoten program, vsakega od njih pa sestavljajo samostojna razstava v Projektnem prostoru Aksioma, pogovor z umetnikom v Galeriji Cukrarna, delavnica na ALUO ter objava novega eseja za serijo PostScriptUM.
Prvi sklop je še posebej pomemben, saj gosti svetovno premiero projekta Carbolytics, najnovejšega umetniško-raziskovalnega projekta Joane Moll, ki ga je Aksioma naročila v okviru konS ≡ Platforme za raziskovalno sodobno umetnost in je nastal v sodelovanju z barcelonskim superračunalniškim centrom (BSC) ter v partnerstvu s festivalom Sónar (ES). Za ta projekt je BSC izračunal količino sledilnih piškotkov, ki so prisotni na 1 milijonu največjih spletnih mest na svetu, in povprečno porabo z njimi povezane energije. Projekt tako nudi novo perspektivo pri obravnavi družbenih in okoljskih stroškov vseprisotnega nadzora z raziskovanjem strategij za dvig ozaveščenosti javnosti o vplivu zbiranja podatkov na okolje.
Marca se program nadaljuje z akademikom, raziskovalcem in umetnikom Vladanom Jolerjem, mednarodno priznanim za svoje raziskave o trenutnem platformnem gospodarstvu, ki bo predstavil svoje najnovejše delo — kartografski projekt Novi ekstraktivizem: titansko prizadevanje za oris družbenih, okoljskih, gospodarskih in političnih učinkov ekstraktivnega gospodarstva, ki nas vse lovi v kletko družbenih medijev, da bi v zadnji sili kapitaliziralo naše podatke.
Aprila program nadaljuje kolektiv DISNOVATION.ORG s svojo Post-rastjo, spekulativnim umetniškim in raziskovalnim projektom, ki izziva prevladujoče pripovedi o rasti in napredku ter si prizadeva razbiti kapitalistični mit o stalni rasti in predlagati praktične strategije za življenje na Zemlji v scenariju post-rasti in post-ekstraktivizma.
Zadnji sklop dejavnosti bo potekal med majem in junijem in bo temeljil na razstavi Programska oprema za manj, ki združuje serijo del ameriškega umetnika Bena Grosserja, ki kritično preizprašuje z rastjo obsedeno poslovno kulturo Silicijeve doline, ki je izoblikovala ideologijo »več«, na kateri temelji programska oprema, ki omogoča informacijsko družbo.
Razstave, predavanja in publikacije podpirata: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Projekt Carbolytics in delavnice Joane Moll, Disnovation.org in Bena Grosserja nastajajo v okviru konS:: Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
