diskurzivni forum, posvečen hrvaškemu sodobnoplesnemu kolektivu BADco.
Sodelujoči: člani kolektiva BADco., Aldo Milohnić, Janez Janša (Maska), Ida Hiršenfelder, Pia Brezavšček
Moderatorja: Rok Vevar, Jasmina Založnik
V okviru 7. festivala sodobnega plesa CoFestival.
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
* Gostujoč dogodek, ki ni del produkcijskega programa Zavoda Aksioma.
Predstavitev nove številke revije ŠUM
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
Digitalni performans / instalacija
Sreda, 24. oktober 2018, ob 18. uri, ob 19:30 uri in ob 21. uri
Četrtek, 24. oktober 2018, ob 18. uri, ob 19:30 uri in ob 21. uri
Potrebna je rezervacija.
V okviru ZOOM festivala na Reki.
Korzo 28, Reka, Hrvaška
* Del produkcijskega programa Zavoda Aksioma za podporo mladim umetnikom.
Samostojna razstava
Otvoritev: petek, 26. oktober 2018, ob 20. uri
V okviru ZOOM festivala na Reki.
Korzo 28, Reka, Hrvaška
* Del produkcijskega programa Zavoda Aksioma za podporo mladim umetnikom.
Sodelovanje na razstavi v okviru festivala MFRU.
Židovska ulica 12, Maribor, Slovenija
* Del produkcijskega programa Zavoda Aksioma za podporo mladim umetnikom.
Projekcija
7.–30. november 2018
Projekcije videa vsakih 20 minut.
Premiera
Sreda, 7. november 2018, ob 19. uri
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+.
V svoji knjigi Konec zgodovine in zadnji človek iz leta 1992 filozof Yoshihiro Francis Fukuyama trdi, da bodo vrhunec liberalne demokracije in kapitalizma ter vloga novih tehnologij, s katerimi je mogoče spremeniti človeško bistvo, pripeljali zadnjo stopnjo človeštva. Če si s kritične distance ogledamo našo vsakdanjo medosebno komunikacijo, kot poteka na družbenih platformah, se z njim zlahka strinjamo. Tam se je medij pogovora in dialoga s svojo dolgo tradicijo v zahodni kulturi – od filozofije do gledališča in filma – spremenil do nerazpoznavnosti. Na platformah kot sta WhatsApp in Facebook Messenger so za komunikacijo med sogovorniki značilni kratki stavki, napake, kratice, medmeti in zelo razširjena uporaba vizualnih elementov, kot so emodžiji in GIF-i, s katerimi se podpira oziroma krepi verbalna vsebina sporočil. Poleg tega so ti pogovori pogosto asinhroni in celo potekajo hkrati z drugimi pogovori na spletu ali izven njega, kar pomeni, da se zanašajo na kratek obseg pozornosti in odpirajo vrsto možnosti za nesporazume in dvoumnosti. Vse to vemo, a smo tega tako vajeni, da je vzpostavljanje kritične distance, ki je potrebna, da dejansko vidimo, kako se je medij pogovarjanja spremenil, lahko vse prej kot enostavno.
Učinkovit način za to je lahko, da te klepete, kakršni so, spremenimo v scenarij in prosimo igralce, naj jih odigrajo v konvencionalni pogovorni situaciji.
Prav okoli tega se vrti projekt Videno mladega slovenskega umetnika Vida Merlaka. Merlak je režiral video, v kateri so igralci uprizorili izbrane odlomke iz njegovih zasebnih pogovorov s prijatelji, znanci in partnerko. Delo se osredotoča na »deljeno časovnost«, značilno za spletno komunikacijo, kajti ravno spremenljivi čas oddajanja in sprejemanja sporočil je tisto, kar da spletnim pogovorom edinstveno obliko. Medij spreminja vsebino najosnovnejših pogovorov do absurdne ravni. Zanimivo je, da pripoved in ikonografijo določajo pravila »klepeta«. Vizualni jezik videa uporablja vse elemente, ki jih je mogoče prepoznati v spletnih pogovorih, na primer dolge premore med pogovori, izginjanje ljudi med klepetom, pa tudi neizbežno prekinjanje linearnosti komunikacije, do česar pride, kadar dva človeka pišeta istočasno, odgovori pa prihajajo z zamikom. Vse te poteze je avtor ustrezno vizualno prevedel na zaslon.Projekt je del iniciative U30+ za podporo mladim slovenskim umetnikom, ki jo Aksioma sistematično goji že od leta 2013.
Vid Merlak je študent dodiplomskega študija Slikarstva, smer Video in novi mediji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoja dela je imel možnost pokazati na semestrskih razstavah na ALUO, na razstavi študentov Videa in novih medijev na ljubljanski Univerzi, na razstavi ob 70. obletnici ALUO LXX in na samostojni razstavi v lokalu BiKoFe. Poleg razstav je sodeloval v več umetniških projektih, na primer v performansu Marine Rosenfeld: Teenage Lontano v Kinu Šiška, pri snemanju in montaži video dela o begunski problematiki z Luko Prinčičem in kolektivom Tatovi podob ter deloval kot VJ in DJ v sklopu avdio-vizualnega kolektiva SNIF.
Kolofon filma:
Scenarij in režija: Vid Merlak
Nastopajoči: Vid Merlak (Damir), Alenka Marinič (Tjaša), Gal Oblak (Nik / Ian), Jure Rajšp (Simeon / Timotej)
Kamera, osvetljava, snemanje zvoka: Vida Habjanič
Montaža: Vid Merlak
Izvirna glasba: Simeon Perich
Obdelava zvoka: 100
Scenografija: Marko Batista
Maska: Zala Deželak
Tehnična podpora: Valter Udovičić
Direktor filma: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Asistentka produkcije: Sonja Grdina
Zahvala: Dan Adlešič, Rajko Bizjak, Tristan Dragan, Miha Fras, Anže Grabeljšek, Simon Lee, Peter Rauch, Eve Sussman
Posebna zahvala: Tjaša, Nik, Ian, Simeon, Timotej
Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2018
Koprodukcija:
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani
Mentorja: Sašo Sedlaček (Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) in Janez Janša (Aksioma)
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
Razstava
10. oktober–2. november 2018
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Danes, zahvaljujoč platformam za množično financiranje, kot je Kickstarter, in preprostemu dostopu do sredstev za industrijsko proizvodnjo, ki ga je uvedla mejkerska kultura, je potrošništvo doseglo novo fazo, ki je našla svojo pot v distribucijo zahvaljujoč spletnim trgovinam kot je Etsy in dejavnosti influencerjev z družabnih omrežij. »Dolgi rep« [1] internetnih trgovin, nam omogoča, da iščemo bizarne, izvirne predmete, ki bi zadostili potrebam majhne, a mednarodne niše; majhni proizvajalci za svoje nenavadne predmete najdejo majhen in strasten trg, potrošniki pa najdejo način, da v svoji nenavadnosti uživajo, namesto da bi jo zatirali. Kot pravi Seth Godin: »Epski boj naše generacije se bije med statusom quo množice in neprekinjenim plimovanjem čudaškega.« [2]
Posledično se danes uspeh izdelka ne meri po njegovi kakovosti, temveč po tem kako se prodaja. Videti, kako veliko bizarnih predmetov se proizvaja je žalostno a hkrati fascinantno. Večinoma prihajajo ti predmeti iz izboljšanja ali pa kombinacije že obstoječih objektov, ki so običajno neuporabni, a hkrati privlačni ravno zaradi svoje absurdnosti, prikupnosti, lepote in nenavadnosti. Pravi kvalitetni izdelki se ne morejo spopasti s tem trgom, zato so prisiljeni sprejeti podobne ukrepe. Čeprav se porabniki zavedamo absurdnosti takega razvoja, pa to ne nujno pomeni, da smo imuni na bolezen, ki si jo na različne načine delimo vsi: fascinacijo nad nenavadnimi, neuporabnimi predmeti.
Projekt Dana Adlešiča, Furniture Pets, obravnava to situacijo. Mlad slovenski umetnik in produktni oblikovalec, izbran preko razpisa U30+, je zasnoval serijo predmetov, ki potiskajo logiko umetnih potreb in retorike »prikupne luškanosti« do skrajnosti in jo tako spreminja v orodje za parodijo in kritiko. Adlešič, ki ga je navdihnila filmska klasika Jacquesa Tatija Mon Oncle (1958), kjer so pripomočki prikazani kot nepotrebni, nerodni in neumni, a hkrati zapeljivi, gradi in oglašuje dejanske, večinoma neuporabne, občasno »inteligentne« predmete. Kot namiguje že ime projekta, imajo vsi predmeti prikupne živalske značilnosti in so jih pogosto navdihnili domači ljubljenčki v samem načinu, kako delujejo. Tako je na primer Cat Broom narejena iz rožnatega, lepljivega silikona in zbira prah na podoben način kot grob mačji jezik čisti mehko mačjo dlako, medtem ko Squirrel Shelf – katere edina sposobnost je, da se čisti sama – uporablja robotsko omelo, ki ga je navdihnil veveričji rep. Drug samočistilni predmet je Jelly Fish Table, opremljena s silikonskim prtom, ki ga je navdihnila meduza in med vrtenjem dvigne svoje lovke in potisne drobtine stran. Končno še Antisect Spider Lamp, ki je struktura v obliki pajka, prekrita z materialom, ki privablja insekte z modro neonsko svetlobo in jih ubije
Na instalaciji v Projektnem prostoru Aksioma, so ti predmeti predstavljeni na tipični sejemski postavitvi s stojnicami in opremljeni z video reklamami, ki se igrajo s konfliktom med zelo profesionalnim snemanjem in pretirano pozitivno, absurdno glasbeno spremljavo, ki spominja na način, kako so Furniture Pets oglaševane na družabnih omrežjih:
»INTELIGENTNI POHIŠTVENI LJUBLJENČKI SAMODEJNO OBRATUJEJO, VAM NI TREBA NIČ / POHIŠTVENI KOSI V PROSTORU KAR ZAŽIVIJO, 100% AKCIJA, EKSTREMNO / OPREMLJENO Z Advanced Self-Cleaning Technology™ / HALAL, SUPER / SESTAVLJENO IZ IZBRANIH IN NEGOVANIH MATERIALOV, VRHUNSKA KVALITETA / LANSIRANO PRVIČ V SLOVENIJI IN TUDI JE NAJBOLJŠE / VABLJENI NA PROMOCIJSKO OTVORITEV 10.10.2018 VABLJENI«
Furniture Pets Dana Adlešiča prikazujejo, kako mlada generacija slovenskih umetnikov poskuša shajati z naraščajočim trgom prikupnih a neuporabnih »inteligentnih« predmetov in se nanj kritično odzivati. Adlešič ne le nadgrajuje dolge umetniške tradicije machines célibataires in se ironično igra z neudobno bližino med medijsko umetnostjo in medijskim oblikovanjem, ki pogosto uporabljata isti jezik in zelo podobne forme. Prav tako projekt ponuja kritiko nedavnega razvoja v sistemih skupinskega financiranja, ki so se iz platforme namenjene zbiranju sredstev za eksperimentalne ideje, ki bi jih bilo sicer težko izvesti, razvile v darvinistično areno, kjer prepogosto zmaga neumnejši.
[1] Chris ANDRESON, Dolgi rep, Cankarjeva Založba 2009
[2] Seth GODIN, We Are All Weird. The Rise of Tribes and the End of Normal, The Domino Project 2011
Dan Adlešič (1990) je mlad slovenski umetnik in produktni oblikovalec. Magistriral je leta 2015 na Design Academy Eindhoven, smer Contextual Design, s projektom Electricity is just like … WOAH!, ki ga je pozneje konceptualno oblikovalski Studio Makkink & Bey predstavil na Bi-City Biennale of Urbanism/Architecture v Shenzhenu, Kitajska in v galeriji Ram v Roterdamu. V letu 2016 je projekt predstavil v obliki razstave v več galerijah po Evropi, kot na primer Rossana Orlandi v Milanu, De Witte Dame Eindhoven, Helsinki Design Museum in pa tudi kot performans v galeriji Palais de Tokyo v Parizu. V istem letu je imel tudi samostojno razstavo v Kinu Šiška, Ljubljana. V letu 2017 je sodeloval pri Bienalu oblikovanja BIO25 v Ljubljani, kjer je ustvaril audiovizualno instalacijo skupaj z znanstvenikom in pesnikom Andrejom Detela, ki je bila nato razstavljena v Županovi jami.
Avtor: Dan Adlešič
Oblikovanje napisa: Nejc Prah
Vokal: Peter Frankl
Babica: Pavla Adlešič
Zahvala: Bor Klemenc Mencin, Tit Briški, KRILI
Mentorja: Domenico Quaranta and Janez Janša
Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2018
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Sodelovanje na festivalu novomedijske kulture Speculum Atrium.
Vrhovčeva 11a, Trbovlje
* Del produkcijskega programa Zavoda Aksioma za podporo mladim umetnikom.
Skupinska razstava
Odprtje razstave: torek, 4. september 2018, ob 19. uri
Zagreb, Hrvaška
* Del produkcijskega programa Zavoda Aksioma za podporo mladim umetnikom.
Razstava
12. september – 5. oktober 2018
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Za mlado umetnico, kot je Sara Bezovšek se velik del družabnega življenja odvija na spletu, razvijanje lastnih pravil za spletno vedenje pa je ravno tako pomembno kot razumevanje, kako se je treba vesti na uradnih dogodkih. Zapravljanje časa na internetu, preletavanje raznoraznih člankov, YouTube kanalov, ali pa naključnih profilov na Instagramu, ustvari prostor, kjer dolgčas pogosto porodi umetniško raziskovanje. V svojem vizualnem delu, ki privzema obliko videov, Bezovšek kaže zanimanje za grafično prikazovanje spletnega in fizičnega nasilja, a hkrati tudi za ljubke ter zabavne teme.
V trilogiji Revenge Porn, Sextortion in Cyberstalking umetnica raziskuje internetne spolne navade z ustvarjanjem vizualne pripovedi iz elementov, ki jih mladi uporabniki uporabljajo za komuniciranje na platformah za družabno omrežje, kot je Facebook, in tudi manj nadzorovanih platformah, kot je spletni forum 4chan, kjer lahko uporabniki objavljajo anonimno. GIF-i, memi, videoposnetki na YouTubu, piratske TV oddaje in filmi, eksplicitni posnetki, videoposnetki na Snapchatu, komentarji in klepeti so posneti in remiksani, da bi prikazali vzdušje v katerem mlajše generacije živijo svoje spolno življenje v javni sferi interneta, kjer so pogosto predmet zalezovanja in nadlegovanja. Revenge Porn se na primer osredotoča na široko razširjeno prakso objavljanja in širjenja slik in videoposnetkov posnetih med seksom, kot obliko maščevanja svojemu bivšemu partnerju in spreminjanja slik, ki naj bi bile zasebne, v obliko pornografije. Čeprav lahko deljenje golih fotografij s svojim partnerjem ali snemanje svojega spolnega odnosa odpirata nove načine raziskovanja svoje spolnosti, pa deljivost le teh zastavlja nova vprašanja glede nadzora in zasebnosti. Poleg tega Sara Bezovšek s primerjavo prevladujoče medijske kulture in amaterske vsebine odraža medsebojno odvisnost med tema dvema podobjema.
Medtem ko se v novih videih čustveni poli te ikonografije pogosto prepletajo in mešajo z bolj niansiranimi vsebinami, pa so v starejšem videu RL prikazani na dveh vzporednih kanalih. RL je akronim, ki pomeni »resnično življenje«, hkrati pa tudi »desno in levo«. V tem video kolažu, narejenem iz videoposnetkov, najdenih na Facebooku, Instagramu in YouTubu, je zaslon razdeljen na dva dela. Na njih se sočasno predvajata dva posnetka, ki prikazujeta dve vizualni skrajnosti zelo priljubljenih spletnih vsebin – kri in nasilje prometnih nesreč in umorov ter zabavnost in ljubkost živalskih videov. Bližina in velikost posnetkov onemogočata gledalcu, da bi videl ljubko sliko in ob tem pozabil na podobe nasilja in obratno; učinkovit portret tega, kako običajno doživljamo spletno vsebino, kjer sta dobro in slabo pogosto med sabo oddaljena le za en klik.
Sara Bezovšek (1993) je slovenska vizualna umetnica. Študira in deluje predvsem kot grafična oblikovalka, zanimajo pa jo tudi fotografija, novi mediji in video art. Diplomirala je iz vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sedaj zaključuje magisterij. Raziskuje vpliv internetne kulture, spletnih družbenih medijev in namiznega vmesnika na sodobno vizualno kulturo. V svojih trenutnih raziskavah si prizadeva internet upodobiti kot življenjski prostor, pri čemer uporablja drobce in fragmente ter tako z vizualno ozaveščenostjo umetnika sprejema kulturo remiksa, ki je postala pristno generacijsko sredstvo izražanja in komuniciranja. Sodelovala je v različnih skupinskih razstavah, med drugim Razumeti fotografijo, galerija Mikado, Ljubljana (2013), 100 let Leice (100 years of Leica), Dubrovnik (2014), Bodi črka – postani beseda!, Vodnikova domačija, Ljubljana (2015), ALUO LXX. Preteklost, sedanjost, prihodnost, Galerija Jakopič, Ljubljana (2016), AAVV All That Happens Must Be Known, Galerija Vn, Zagreb (2018). Leta 2018 je dobila Prešernovo nagrado za študente UL ALUO, za mobilno aplikacijo ZNAM.
Avtorica: Sara Bezovšek
Mentorji: Peter Rauch, Emil Kozole, Sašo Sedlaček (Academy of Fine Arts and Design – University of Ljubljana) and Janez Janša (Aksioma)
Produkcija:
Aksioma – Institute for Contemporary Art, Ljubljana, 2018
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Predavanje
Predavanje je del dogodkov ALUO uho , ki jih organizira Akademija za likovno umetnost in oblikovanje – Univerza v Ljubljani.
V sodelovanju z Moderno galerijo Ljubljana.
Cankarjeva 15, Ljubljana, Slovenija
Razstava
14. junij–19. avgust 2018
MGLC – Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kuratorja
Valentina Tanni, Saverio Verini
Umetniki
Bill Domonkos, Zack Dougherty, Roberto Fassone, Carla Gannis, Nika Ham, Lorna Mills, Okkult Motion Pictures, Chiara Passa and James Kerr (Scorpion Dagger).
Lahkotni, privlačni in hipnotični animirani GIF-i so pravi fenomen našega časa. GIF je kratica za Graphics Interchange Format (obliko zapisa za izmenjavo grafičnih podatkov), datotečni format, izumljen leta 1987, ki omogoča, da ustvarimo in vizualiziramo kratko zaporedje gibljivih podob znotraj spletnega brskalnika. GIF-e, ki so bili zelo priljubljeni v devetdesetih letih, so potem zamenjali drugi grafični formati in video, a so se še vedno uporabljali v umetniške namene zaradi njihove lahkotnosti, dostopnosti, fleksibilnosti in tesnih povezav s fotografijo in filmom. V zadnjih letih sta vznik in rast družbenih omrežij prispevala k ogromnemu in viralnemu porastu tega medija.
Skupinska razstava STOP AND GO raziskuje umetniško uporabo animiranih GIF-ov, pri tem pa predstavi široko in raznoliko panoramo različnih pristopov, ki jih trenutno uporablja mednarodna skupnost. Razstava vključuje dela devetih umetnikov, ki spadajo med najbolj znane predstavnike žanra. Ti umetniki so Bill Domonkos, Zack Dougherty, Roberto Fassone, Carla Gannis, Nika Ham, Lorna Mills, Okkult Motion Pictures, Chiara Passa in James Kerr (Scorpion Dagger).
Bill Domonkos uporablja arhivske podobe in stare fotografije animira s »posebnimi učinki«, ki njegovim »starinskim« GIF-om dajejo nekakšno odtujeno eleganco in vznemirjajočo poetičnost. Zack Dougherty s svojimi prilagojenimi okvirji digitalnemu nosilcu doda rokodelsko dimenzijo; njegova dela – fotografska motivika vanitas v gibanju – prikličejo občutek smrti in dekadence, ki je v nasprotju z živostjo, tipično za ta format. V lebdečem avtoportretu se Roberto Fassone ironično predstavi kot doma narejeni superjunak, medtem ko Carla Gannis na novo interpretira Vrt zemeljskih naslad (The Garden of Earthly Delights) Hieronymusa Boscha tako, da ga obogati z emodžiji, ki ga spremenijo v kalejdoskopski univerzum različnih znakov, oblik in barv. V delu Lorne Mills prevladuje silovita in hibridna domišljija, v kateri so podobe, ki so vsesplošno razširjene na internetu, sestavljene v hektične zazankane kolaže nizke resolucije. V Giphoscopes skupina Okkult Motion Pictures razmišlja o odnosu med analognim in digitalnim ter povezavah med spletno kulturo in zgodnjim obdobjem fotografije in filma. Chiara Passa predstavi »izklesan« abstraktni GIF, projiciran na neravno in grbinasto površino, s čimer animacija dobi tridimenzionalno prostorsko razširitev. James Kerr (Scorpion Dagger) črpa iz flamskih in severnoevropskih renesančnih slik in ustvari epizodične mikrozgodbe, v katerih liki – večinoma verske figure – izvajajo dejanja, ki so povsem profana in groteskna. Nazadnje, Nika Ham izkoristi nadzorne kamere muzeja, da izvede in posname serijo drobnih in ponavljajočih se dejanj. Svoje izvajanje potem zmontira in predela v kratke videe in animirane GIF-e, ki se širijo po družbenih omrežjih kot memi.
Valentina Tanni (1976, Rim, Italija) je kritičarka in kustosinja sodobne umetnosti. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča na razmerje med umetnostjo in novimi tehnologijami, posebno pozornost pa namenja internetni kulturi. Leta 2002 je na univerzi La Sapienza v Rimu končala študij umetnostne zgodovine z magistrsko nalogo o spletni umetnosti (Net Art.1994–2001). V naslednjih letih je v italijanskih in tujih revijah objavila številne članke, eseje in recenzije. Je ustanoviteljica revije Random Magazine in soustanoviteljica pomembnih italijanskih umetnostnih revij Exibart in Artribune. Urejala je tudi spletno različico revije FMR. Od leta 2001 naprej je kot kustosinja pripravila več samostojnih in skupinskih razstav, med drugim: Maps and Legends. When Photography Met the Web (Rim, 2010), Datascapes (Rim, 2011), Hit the Crowd. Photography in the Age of Crowdsourcing (Rim, 2012), Nothing to See Here (Milano, 2013), Večni september (Ljubljana, 2014) in Stop and Go. The Art of Animated Gifs (Rim, 2016). Od leta 2010 do 2012 je bila gostujoča kustosinja mednarodnega fotografskega festivala FotoGrafia v Rimu. Trenutno uči digitalno umetnost na Politehniki v Milanu.
Saverio Verini se je rodil leta 1985 v italijanskem mestu Città di Castello. Na Univerzi Sapienza je zaključil študij zgodovine sodobne umetnosti; v letih 2011–2012 je bil zaposlen v rimskem muzeju MACRO. Od leta 2013 do 2015 je deloval kot kustos asistent pri Fundaciji Ermanna Casolija, od leta 2017 naprej pa dela kot menedžer za razstave pri Fundaciji Memmo v Rimu. Sodeloval je s kulturnimi inštitucijami, kot so Francoska akademija v Rimu – Vila Medici, Poljski inštitut v Rimu, Center Luigija Peccija za sodobno umetnost, Ameriška akademija v Rimu, mednarodni festival FOTOGRAFIA v Rimu, Fundacija Pastificio Cerere in Granpalazzo. Od leta 2011 do 2016 je bil kustos za vizualno umetnost pri festivalu Kilowatt v mestecu Sansepolcro. Je eden od ustanoviteljev kuratorskega kolektiva Sguardo contemporaneo in kulturne zveze Il Fondino, s katero je organiziral več kulturnih dogodkov, za katere je značilna izrazito participativna drža. Sodeluje z revijo Artribune in redno piše kritiška besedila za samostojne in skupinske razstave v zasebnih galerijah in drugih prostorih.
Kuratorja: Valentina Tanni and Saverio Verini
Avtorji: Bill Domonkos, Zack Dougherty, Roberto Fassone, Carla Gannis, Nika Ham, Lorna Mills, Okkult Motion Pictures, Chiara Passa and James Kerr (Scorpion Dagger)
Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2018
Koprodukcija:
MGLC – International Centre of Graphic Arts
Partner:
smART – polo per l’arte, Rome, Italy
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Razstava
30. maj–13 julij 2018
Aksioma | Project Space, Ljubljana
Na svetovnem spletu se kakovost meri skozi lečo tehnoloških inovacij in slogovne prefinjenosti, preživi pa le najnovejše orodje, vse drugo hitro zastari in utone v pozabo. To verjetno velja za večino, vsekakor pa ne za Olio Lialino, v Moskvi rojeno in v Nemčiji delujočo umetnico, digitalno raziskovalko, arhivistko, model za gife in ikonično pionirko spletne umetnosti. Razlog za to je pravzaprav zelo preprost: v digitalnih kulturah že od nekdaj obstaja težnja narediti temeljno tehnologijo nevidno s pomočjo naturalizacije gest in navad uporabnikov. In prav v dozdevno zastarelih slogih ali na zapuščenih internetnih platformah znova postane vidna sled navzočnosti uporabnika, ki sprejema ustvarjalne in nepričakovane odločitve.
»Razvoj nevidnega računalnika,« je zapisala Lialina, »porodi nevidnega uporabnika«, standardiziranega uporabnika, ki se ne zaveda svojih pravic, zlasti tiste, ki povzema vse ostale pravice: to je uporabnikova pravica, da splet uporablja dobesedno, da privzema in si ustvarjalno, nepričakovano, nepredvidljivo prilagaja tehnologije, daleč onstran pričakovanj izvornih programerjev. In prav to je tisto, kar počne Olia Lialina že od leta 1996, ko je ustvarila My Boyfriend Came Back from the War (Moj fant se je vrnil iz vojne), pripovedni eksperiment s takrat povsem novo tehnologijo HTML okvirjev. Delo je takoj postalo klasika spletne umetnosti, eksperimentalnega umetniškega gibanja, ki ga splet zanima kot operativno polje za avantgardo in ki uporablja tako vsakdanje orodje, kot sta računalnik in internetna povezava.
Naslov samostojne razstave Olie Lialine v Projektnem prostoru Aksioma Celoten internet (The Whole Internet) je izposojen pri naslovu knjige Eda Krola The Whole Internet User’s Guide and Catalog, ki je izšla septembra 1992 pri založbi O’Reilly, da bi uporabnike brez povezave seznanila s protokoli, koristmi in viri, ki so bili že na voljo srečnim lastnikom modemov. Prodanih je bilo več kot milijon izvodov knjige, Newyorška javna knjižnica pa jo je kasneje izbrala za eno najpomembnejših knjig 20. stoletja. Naslov in format te knjige je navdihnila ameriška protikulturna revija in katalog izdelkov Stewarta Branda Whole Earth Catalog, ki je vseboval ocene izdelkov ter eseje in članke o samozadostnosti, ekologiji, alternativnem izobraževanju, izdelkih za domače mojstre in holizmu pod sloganom »dostop do orodij«.
»Nikoli nisem imela priložnosti, da bi v rokah držala čisto prvo izdajo,« je rekla Olia Lialina, »ampak sem več kot zadovoljna s svojo izdajo s konca leta 1993, četudi je v njej le 25 od 520 strani posvečenih svetovnemu spletu!«
Izdaja iz leta 1999 je bila skoraj samo o spletu ― 400 od 512 strani ― in postala zadnji poskus, da bi na papirju zajeli brezmejnost spleta.Vendar, razstava ne govori o preteklosti. Ravno nasprotno! Za Celoten internet je Olia Lialina izbrala dela, ki gledalcem ne dovolijo, da bi razmišljali v smislu prej in potem, preteklosti in sedanjosti, celo ne v smislu novih in starih kategorij. Zgodovino svojega najljubšega medija prikazuje kot kontinuum in neskončnost.
Celoten internet (The Whole Internet), 2018
Prva in zadnja izdaja knjige The Whole Internet bosta v Aksiomi prvič razstavljeni druga ob drugi kot interaktivna »ready-made skulptura«.
Uporabite svojo nadarjenost na spletu (Taking Your Talent to the Web), 2011–
Kup priročnikov za spletno oblikovanje iz prejšnjega stoletja, kot so Creating Killer Websites, Bringing Your Talent to the Web, Jazz Up Your Website in a Weekend, Pages that Suck, Finding Images Online, VRML in druge knjige, ki jih nihče ne bere. Obiskovalci razstave lahko knjige prelistajo in v njih najdejo navdih za ustvarjanje lastnih spletnih strani. Med knjigami je manifest profesionalnega spletnega oblikovanja Jeffreyja Zeldmana Taking Your Talent to the Web, po katerem je instalacija dobila ime.
Dajte mi čas / Te strani ni več (Give Me Time / This Page is No More), 2015–Dajte mi čas / Te strani ni več je sinhronizirana diaprojekcija, ki dokumentira življenjski cikel spletnih strani GeoCities.com, zdaj že ukinjene storitve gostovanja spletnih strani, ki jo je leta 1994 ustanovil Beverly Hills Internet. V le nekaj letih je GeoCities postala tretja najbolj obiskana stran na svetovnem spletu, a je s prihodom in profesionalizacijo Spleta 2.0 postala tudi sinonim za ‘slab okus’, s porastom družbenih medijev pa je število njenih uporabnikov drastično upadlo, kar je vodilo k njenemu zaprtju leta 2009. Internetnim aktivistom in arhivistom je uspelo prenesti en terabajt spletnih strani, ki so gostovale na GeoCities. To delo predstavi umetničino arhivsko preučevanje tega brezprimernega predpomnilnika uporabniške kulture.
Časovnica animiranih GIF-ov (Animated GIFs Timeline), 2014 –
GIF-i so elementi zgodnje spletne kulture, ki so imeli največ sreče. Ne le da so preživeli in doživeli veličastno vrnitev, pač pa so bili tudi prepoznani kot umetniška oblika in imajo dobre možnosti, da zamenjajo vse ostale oblike animacije. Umetničina časovnica tega medija je zelo subjektivna. Začne se z legendarnima animiranima gospema iz leta 1996 in sledi razvoju žanra do današnjih dni.
Trajektorija (ivk) ((Trajectory (ivk)), 2017, z Mikom Tyko
To delo zadeva Blingee.com, platformo, ki ljudem brez Photoshopa nudi obdelavo z učinki in druga profesionalna orodja za ustvarjanje animiranih kolažev. Gre za poklon določeni uporabnici platforme Blingee Irini Vladimirovni Kuleshovi (ivk), avtorici mnogih ozadij, žigov in okvirjev, ki so se razširili po vsej platformi in tudi zunaj nje. S pomočjo umetnika in strokovnjaka za strojno učenje Mika Tyke je Lialina ustvarila neskončno potovanje po stvaritvah ivk.
Celoten internet
Torek, 29. maj 2018, ob 18. uri
Moderna galerija, Ljubljana
Olia Lialina je v predavanju obravnavala najpomembnejše elemente spleta iz sredine devetdesetih let in razkrila odnos med novim medijem in njegovimi prvimi uporabniki. Sredi devetdesetih let je bil splet bleščeč, bogat, oseben, počasen in v izdelavi. Danes tega odnosa ni več, internet je postal množični medij, ki upošteva ambicije internetnih podjetij, profesionalna avtorska orodja in smernice uporabnosti. Olia Lialina je govorila o odločitvah , ki so jih skrbniki spletnih strani v obdobju pred družbenimi omrežji morali sprejeti pri svojem delu, preden je oblikovanje spletnih strani postalo poklic, in o svojih izbirah danes, kot oblikovalka, strastna raziskovalka vernakularnega spleta in skrbnica arhiva One Terabyte of Kilobyte Age (Terabajt kilobajtne dobe). Umetnica bo občinstvu predstavila bisere zgodnje spletne kulture, pri tem pa se ne bo ustavila le pri običajnih znakih ‘v izdelavi’ (under construction) in nostalgiji animiranih GIF-ov.
Olia Lialina je ena izmed najbolj znanih pripadnikov net.art scene iz devetdesetih let in zgodnja pionirka spletne umetnosti. Njeno zgodnje delo je imelo velik vpliv na prepoznanje interneta kot medija za umetniško izražanje in pripovedovanje zgodb. V tem stoletju je s svojo stalno pozornostjo do internetne arhitekture, internetnega jezika (net.language) in vernakularnega spleta, tako v umetniških kot založniških projektih, postala pomemben glas v sodobni umetnosti in teoriji novih medijev.
V zadnjih dveh desetletjih je ustvarila številna vplivna dela spletne umetnosti: My Boyfriend Came Back from the War (Moj fant se je vrnil iz vojne, 1996), Agatha Appearsm (Agata se pojavi, 1997), First Real Net Art Gallery (Prva resnična galerija spletne umetnosti, 1998) in Last Real Net Art Museum (Zadnji resnični muzej spletne umetnosti, 2000), Online Newspapers (Spletno časopisje, 2004–2013), Summer (Poletje, 2013).
Lialina je znana tudi po tem, da je sama sebe uporabila za GIF model ter ustanovila eno prvih spletnih galerij, Art Teleportacia. Je soustanoviteljica in skrbnica arhiva One Terabyte of Kilobyte Age in profesorica na Merz Akademie v Stuttgartu, Nemčija.
Avtorica: Olia Lialina
Produkcija razstave:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2018
Predavanje je del dogodkov ALUO uho, ki jih organizira Akademija za likovno umetnost in oblikovanje – Univerza v Ljubljani.
Partnerja:
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje – Univerza v Ljubljani in Moderna galerija Ljubljana
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Skupinska razstava
Kustos: James Bridle
Sodelujoči: Raphael Fabre, Jeremy Hutchison, They Are Here, Julian Oliver, Daniela Ortiz, Jonas Staal, Studio Folder
Odprtje razstave: sreda, 25. april 2018, ob 29:30
V okviru konference Transnacionalizmi.
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
Samostojna razstava
Kustos: James Bridle
Odprtje razstave: torek, 24. april 2018, ob 20:30
V okviru konference in razstave Transnacionalizmi.
Maistrova ulica 3, Ljubljana, Slovenija
Telo, meje in tehnologija
Konferenca, razstava
24. april–25. maj 2018
Muzej sodobne umetnosti Metelkova+MSUM
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Kurator:
James Bridle
V okviru serije konferenc Taktike & praksa in programa State Machines
Živimo v času izrazitih in pogosto silovitih paradoksov: naraščajoča liberalizacija družbenih vrednot v nekaterih delih sveta v primerjavi z naraščajočim fundamentalizmom v drugih; bogastvo znanstvenih odkritij in tehnološkega napredka v nasprotju z zanikanjem podnebnih sprememb in s »postfaktičnimi« politikami ter politikami, ki jih poganjajo zarote; imamo prost pretok blaga in finančnih sredstev, medtem ko je gibanje posameznikov vedno bolj omejeno in zakonsko regulirano; teži se k delovalnosti, berljivosti in transparentnosti procesov, medtem ko zaradi avtomatizacije, kompjuterizacije in digitalizacije svet postaja bolj netransparenten in oddaljen. Množično gibanje ljudstev in rast globaliziranih algoritmov na vseh ravneh spreminjata način, na katerega razmišljamo in razumemo vprašanja geografije, politike in nacionalne identitete.
Ta stalno rastoča protislovja se najizraziteje vidijo na meji. Ne le na meji med fizičnimi območji in med nacionalnimi državami z njihovimi različnimi pravnimi pristojnostmi in zahtevami za vstop in bivanje, pač pa tudi na meji med fizičnim in digitalnim, ko očitno – toda mogoče varljivo in zagotovo začasno – prečkamo na drugačno območje možnosti in izražanja.
To protislovje se jasno vidi tudi v balkanizaciji na novo osamosvojenih in razpadajočih držav in v naraščajočem toku nacionalizmov po Evropi, ki poteka vzporedno z digitalno povezljivostjo ali pa ga ta potencialno celo pospešuje. Nekatere izmed na zunaj najbolj regresivnih oblasti same uporabljajo to, kar kremlinski teoretik Vladislav Surkov imenuje »nelinearna strategija«: strategija zamegljevanja in namernega protislovja, ki veliko dolguje zapletenosti in zmedi na digitalnem terenu – in v umetnosti. Medtem ko spletno udejstvovanje spodbuja, razkriva, omogoča in potrjuje vedno bolj raznolike izraze individualne identitete, pa se sproti odvija obupana nazadnjaška bitka za kodifikacijo in omejitev teh identitet na spletu in zunaj njega. Te nove vznikajoče identitete so neizbežno in nujno prehodne in kontingentne, spolzke in podvržene spremembi in redefiniciji.Umetniki, ki se bodo predstavili na razstavi Transnacionalizmi, se ukvarjajo z učinkom teh pritiskov na naša telesa, okolje in politične prakse. Premike v geografiji zaznavajo kot motnje v krvi in elektromagnetskem spektru. Rišejo nove zemljevide in predlagajo nove hibridne oblike izražanja in identitete. V razstavljenih delih in spremljevalnih predavanjih umetnikov, raziskovalcev in teoretikov Transnacionalizmi priznavajo in celo slavijo protislovja sedanjega trenutka, a hkrati vztrajajo pri možnostih digitalnih orodij in omrežij, da spremenijo zgodovinske oblike nacionalizma, državljanstva in človekovih pravic. Čeprav nacionalna država še ne bo izginila, so jo že naluknjale in prepletle druge, radikalno drugačne oblike. Proizvajajo se že alternativni modeli in protokoli državljanstva, identitete in nacionalnosti, ki se distribuirajo po internetu in prek novih tehnologij. Transnacionalizmi raziskujejo načine, na katere se te nove forme prenašajo v fizični svet, in jih uporabljajo, da motijo in zaobjamejo obstoječe sisteme. Ne predpostavljajo minevanja starih režimov, pač pa razglašajo neizbežnost novih in jih skušajo narediti berljive, razumljive in dostopne.
James Bridle je umetnik in pisatelj, ki dela z različnimi tehnologijami in v različnih disciplinah. Njegova dela in instalacije so bili razstavljeni v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji in Avstraliji, na spletu pa si jih je ogledalo na stotine tisočev obiskovalcev. Med organizacijami, ki so naročile njegova dela, so Victoria & Albert Museum, Barbican, Artangel, Arhitekturni trienale v Oslu in Istanbulski bienale oblikovanja, nagradili pa so ga Ars Electronica, Japonski festival medijskih umetnosti in londonski Muzej oblikovanja. Njegova besedila o literaturi, kulturi in omrežjih so bila objavljena v tiskanih in spletnih izdajah revij in časopisov, kot so Frieze, Wired, Domus,
Cabinet, The Atlantic, New Statesman, redno pa piše tudi kolumno za Observer. Njegova knjiga o tehnologiji, spoznanju in koncu prihodnosti New Dark Age bo letos izšla pri založbi Verso (VB & ZDA). Redno predava na radiu, konferencah, univerzah in drugih dogodkih, vključno s SXSW, Lift, Global Art Forum, Re:Publica in TED. Bil je rezidenčni umetnik v Lighthouse v Brightonu, White Building v Londonu in Eyebeam v New Yorku in začasni profesor v okviru programa interaktivnih telekomunikacij na Univerzi v New Yorku.
24.–25. April 2018, 17:00–20:30
Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana
James Bridle
Igra s pravimi imeni
Nove tehnologije omogočajo cvetenje in prepoznanje novih oblik identitet in skupnosti – od virtualnih državljanstev do digitalnih nacij in od spolnih identitet do nečloveških akterjev. Hkrati pa sistemi oblasti in vladanja skušajo identiteto omejiti in zatreti znotraj geografskih meja in sheme baz podatkov. James Bridle raziskuje uporabe in zlorabe identitete v lastni praksi in v delu drugih.
Mojca Pajnik
Zahtevati človečnost: utopije svetovnega državljanstva
Transnacionalna realnost življenja v sodobnih globalnih družbah slednjim postavlja nekaj izzivov. Preferiranje članstva v zahodnih nacionalnih državah in podrejanje ekonomskim imperativom je proizvedlo drugorazredna državljanstva, medtem ko je nečlovečnost upravljanja migracij s ponovno uvedbo mejnih režimov in izpostavljanjem lažne varnosti oropala milijone posameznikov in posameznic njihove človeškosti. Obenem je podžgala populistični bes proti migrantom. Svetovno državljanstvo, osnovano onkraj nacionalnih držav, bi lahko privzelo interakcijo med institucionalno politiko in neinstitucionalnimi praksami različnih subjektivitet, ki tvorijo javnost. Da bi pridobili nazaj človečnost, v nasprotju z »globalizacijo indiferentnosti«, potrebujemo utopično iznajdbo »svetnosti ljudi«, ki predstavlja politični projekt enakosti, in ne moralnega projekta obrambe tradicij.
Marco Ferrari
Italian Limes: kartiranje premikajoče se meje na alpskih ledenikih
Meja med Italijo in njenimi sosednjimi državami prečka snežišča in ledenike na visoki nadmorski višini in večinoma poteka po alpski razvodnici. Zaradi krčenja ledenikov, ki je posledica globalnega segrevanja, je bil na nekaj mestih zaznan občuten premik razvodnice. Med letoma 2014 in 2016 je projektna ekipa Studia Folder na majhnem delu avstrijsko-italijanske meje na ledeniku Similaun namestila mrežo posebej za to narejenih odprtokodnih senzorjev, ki so v realnem času prenašali pozicijo razvodnice. Marco Ferrari bo govoril o nastanku projekta in terenskem delu, opravljenem v Alpah; prav tako bo predstavil trenutno raziskovanje zgodovine geodetskih meritev italijanske meje in na kratko tudi druge projekte Studia Folder, katerih cilj je razviti podobno metodologijo preučevanja na polju kartografske reprezentacije.
Eleanor Saitta
Uprizarjanje držav
Naš koncept nacije je zgrajen na idejah institucij, fiksnih točk na zemljevidu, v času in pravu. Se do neke mere zavedamo tudi, da je to fikcija? V predavanju bomo raziskali, kako bi lahko na novo razumeli, kaj je to, kar imenujemo “nacija”.
Denis Maksimov
steɪt əv nəʊlænd [State of Noland]: o postsuverenosti, nacionalizmu in imperializmu potentnih prihodnosti
Nacionalna država je moderna fikcija: rezultat konceptualnega občevanja med suverenom, ki ga je vpeljal Thomas Hobbes v Leviathanu, in imperialističnimi in nacionalističnimi ideologijami 19. stoletja. Kljub vsej kritiki velja za temeljno komponento političnega reda, večno tabulo raso za (re)strukturiranje oblasti. Predlagamo alternativno ideologijo za politično samoorganizacijo: steɪt əv nəʊlænd [State of Noland] – stanje duha, ki se ne pridružuje nobeni geopolitični entiteti, in državo po državi kot konstelacijo praks, ki funkcionalno zamenjajo monopol nacionalne države.
Jean Peters (Kolektiv Peng!)
Hekanje politike s subverzijo, državljansko nepokorščino in pravom
Umetnost kolektiva Peng! deluje kot goreča barikada v medijski biosferi. Kakšni so izzivi za to pozicijo pri delu v mednarodnem prostoru? Nekaj, kar je očitno drzno v Nemčiji, je lahko nezakonito na Poljskem ali v Združenem kraljestvu. V Evropi je najpomembnejša svoboda umetnosti; v ZDA pa svoboda govora. Sredi vprašanj levičarske cenzure in desničarske subverzije kolektiv Peng! deli svoje taktike za motenje obeh strani razprave.
Raphael Fabre, Jeremy Hutchison, They Are Here, Julian Oliver, Daniela Ortiz, Jonas Staal, Studio Folder
24. april–24. maj 2018
Muzej sodobne umetnosti Metelkova +MSUM
25. april–25. maj, 2018
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Raphael Fabre
CNI, 2017
7. aprila 2017 je Raphael Fabre zaprosil za francosko osebno izkaznico. Ker so bili vsi njegovi papirji ocenjeni kot zakoniti in avtentični, je bila njegova prošnja sprejeta in izdana je bila nova osebna izkaznica. Dejansko pa je bila fotografija, priložena prošnji, ustvarjena z računalnikom na podlagi 3D modela in z uporabo nekaj različnih programov in tehnik ustvarjanja posebnih učinkov, ki so bile razvite za filme in video igrice. Tako kakor naš odnos z vladami in drugimi oblikami oblasti vedno bolj temelji na digitalnih informacijah, tako je podoba na osebni izkaznici povsem virtualna. Umetnikov avtoportret nakazuje, kako državljani lahko konstruirajo svoje identitete celo v dobi močnih in pogosto razčlovečujočih tehnologij.
Jeremy Hutchison
Movables, 2017
Izhodišče tega dela je najdena fotografija, ki jo je posnela policija na mejnem prehodu nekje na Balkanu. Na fotografiji vidimo notranjost mercedesa, v katerem so nasloni za glavo raztrgani, v sedežih pa se skrivajo ljudje. Ta fotografija priča o realnosti, v kateri se človeška telesa skušajo zakrinkati v nežive objekte enostavno zato, da bi pridobila enako svobodo gibanja kot potrošno blago. Movables prevedejo to absurdnost v serijo fotografskih kolažev, ki združujejo elemente reklam za visoko modo in avtomobile in predstavljajo antropomorfno spojitev moške forme in potrošnega izdelka. Rezultati zbujajo nelagodje, vendar so nam domači, saj si prisvajajo vizualni jezik, ki prežema naše vsakdanje urbano okolje, pri tem pa poudarjajo povezave med transnacionalnimi svoboščinami ter omejitvami in mednarodno trgovino
They Are Here
We Help Each Other Grow, 2017
Thiru Seelan pleše na strehi v vzhodnem Londonu in gleda proti obrisu finančne četrti Canary Wharf. Njegovi gibi so navdahnjeni s plesom bharatanatyam, ki ga tradicionalno plešejo samo ženske, Thiruja pa je gibov na skrivaj naučila njegova mlajša sestra. Thiru je tamilski begunec. Ko je leta 2010 po polletnem priporu na Šrilanki, kjer so ga mučili zaradi njegove politične pripadnosti, prišel v Združeno kraljestvo, je bil Canary Wharf njegov prvi dom. Njegovo gibanje je bilo posneto s termografsko kamero. Take kamere se običajno uporabljajo za nadzorovanje in so nameščene na mejah ali mejnih prehodih, kjer zaznavajo in zajemajo telesa s pomočjo njihovega toplotnega podpisa. V sodelovanju s Thirujem je bila za glasbeno spremljavo izbrana pesem »We’ve helped each other grow«, ki jo je napisal in izvedel Mx World iz Londona. Mx je predpona, ki ne nakazuje spola. V Združenem kraljestvu se lahko uporablja v številnih uradnih dokumentih – tudi v potnih listih. Ponavljajoči se refren »We Help Each Other Grow« (Drug drugemu sva pomagala rasti) nakazuje skupnostno vizijo osebnega in družbenega razvoja.
Julian Oliver
Border Bumping (Mejno izrivanje), 2012-2014
Border Bumping (Mejno izrivanje) je projekt, ki kartira, kako se nacionalne meje premikajo in prekrivajo v elektromagnetskem spektru. Z uporabo prosto dostopne, posebej za to izdelane aplikacije za pametne telefone agenti Mejnega izrivanja zbirajo podatke o telefonskih baznih postajah in lokacijah, medtem ko prečkajo nacionalne meje v vlakih, avtih, avtobusih, čolnih ali peš. V bližini meje mobilne naprave preskočijo iz mreže ene države v mrežo sosednje države, in to pogosto pred našim prihodom v to državo ali po njem. Ti trenutki, ko naprava deluje na enem ozemlju, medtem ko je telo še naprej na drugem, lahko proizvedejo nov in protisloven teren delovanja: telekartografijo, ki jo ustvarijo gibanje in nove tehnologije.
Daniela Ortiz
Jus Sanguinis, 2016
Jus sanguinis, kar pomeni »pravica krvi«, je eden glavnih načinov pridobitve državljanstva: na podlagi krvi staršev. Daniela Ortiz je umetnica perujskega porekla, ki živi v Španiji, kjer so le dojenčki s špansko krvjo prepoznani kot subjekti s pravico do državljanstva v trenutku rojstva. Posledično njen otrok ne bi imel dostopa do španskega državljanstva. V tem performansu, ki ga je Daniela Ortiz izvedla v četrtem mesecu nosečnosti, s transfuzijo prejme kri španskega državljana in tako neposredno postavi pred preizkušnjo rasistični in nacionalistični režim državljanstva, ki bi njenega otroka, rojenega v Španiji, klasificiral kot priseljenca.
Jonas Staal
New Unions – Map, First draft (Nove unije – zemljevid, prvi osnutek), 2016
Nove unije Jonasa Staala so umetniška kampanja, ki podpira napredna, emancipacijska in avtonomistična gibanja po vsej Evropi in predlaga ustanovitev »transdemokratične unije«, ki je ne omejujejo meje nacionalnih držav. Zemljevid Novih unij ponazarja nedavni velikanski porast družbenih gibanj in novih političnih strank, ki ustvarjajo nove modele političnega zbiranja in odločanja, pri tem pa tradicionalne nacionalne in institucionalne strukture postavljajo pred preizkušnjo. Ti vznikajoči politični eksperimenti, od islandske civilne iniciative za skupno predelavo ustave po gospodarskem zlomu do regionalnih gibanj za neodvisnost in panevropskih solidarnostnih skupin, predlagajo nove oblike transdemokratičnih praks. Ta zemljevid je prvi v seriji zemljevidov, ki se stalno posodabljajo v skladu z razvijajočo se geografijo transdemokracije.
Studio Folder
Italian Limes, 2016
Italian Limes je raziskovalni projekt in interaktivna instalacija, ki raziskuje najbolj odročna alpska področja, kjer nacionalne meje drsijo skupaj z ledeniki. Mreža GPS senzorjev, ki so bili postavljeni na 3.300 m nadmorske višine na razvodnici med Italijo in Avstrijo, je spremljala premikajočo se mejo med državama, ki je posledica podnebnih sprememb. Z osredotočanjem na krhko ravnotežje alpskega ekosistema Italian Limes pokaže, kako so naravne meje podvržene kompleksnosti ekoloških in ozemeljskih procesov – in da so odvisne od tehnologij in zgodovinskih norm, ki se uporabljajo za njihovo reprezentacijo. Celoten nabor podatkov lahko raziščete na www.italianlimes.net.
Kurator: James Bridle
Umetniki: Raphael Fabre, Jeremy Hutchison, They Are Here, Julian Oliver, Daniela Ortiz, Jonas Staal, Studio Folder
Govorci: James Bridle, Mojca Pajnik, Marco Ferrari, Eleanor Saitta, Denis Maksimov, Jean Peters (Kolektiv Peng!)
Umetniški vodja in organizator: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Strokovna sodelavka za razvoj: Jana Reneé Wilcoxen
Odnosi z javnostmi: Urška Barut
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Dokumentiranje: Miha Fras (photo), Gregor Gobec (video)
Celostna grafična podoba: Kristjan Dekleva
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019
Koprodukcija: Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana in Drugo more, Reka
Partnerji: Muzej sodobne umetnosti Metelkova +MSUM
Projekt Kritično inženirstvo je izveden v okviru projekta State Machines, ki ga izvajajo Aksioma (SI), Drugo more (HR), Furtherfield (VB), Institute of Network Cultures (NL) in NeMe (CY).
Finančna podpora: Program Evropske unije Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
Medijski sponzor: Radio Študent in TAM-TAM
Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije
Predavanje + predstavitev publikacije MoneyLab Reader 2: Overcoming the Hype
Prost vstop
Tobačna ulica 5, Ljubljana, Slovenija
Razstava
21. marec–20. april 2018
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Kakšna vprašanja odpira prodaja posameznikovega popolnega genoma? Kakšna je vrednost posameznega profila človeške DNK? Na koncu leta 2015 je nizozemski umetnik Jeroen van Loon preko spleta ponudil naprodaj vse podatke o svoji DNK – 380 GB podatkov o osebni DNK. Prodaja je potekala eno leto na posebni spletni strani. Vsakdo je lahko oddal svojo ponudbo prek www.cellout.me.
Po skrbnem premisleku se je umetnik odločil, da s potencialnim kupcem ne bo sklenil pogodbe in da ne bo določil proizvodnih stroškov: podatke je dal na dražbo pri začetni ceni nič evrov, prodani pa so bili belgijski fundaciji Verbeke 27. septembra 2016 za končno ceno 1100 evrov. Kupec je postal lastnik celotnega dela, instalacije, sestavljene iz omarice s strežnikom, kjer so shranjeni podatki, nekaj uokvirjenih fotografij, na katerih je dokumentiran proces ekstrakcije in kodiranja umetnikove DNK, in štiri izvirna pisma, ki so jih napisali različni specialisti na umetnikovo prošnjo. Pisma nudijo različne poglede na vrednost umetnikove DNK. Pismo Christie Amsterdam skuša oceniti umetniško vrednost umetnikove DNK, pri čemer jo postavi v kontekst zgodovine konceptualne umetnosti in performansa; ErasmusMC obravnava moralno vrednost enega popolnega človeškega genoma in zaključi: »O DNK bi lahko razmišljali kot o digitalni različici osebe. Če varujete njen genom in ga hranite, jo lahko rešite pred pozabo in jo nekega dne mogoče spet oživite. Kolikšno vrednost ima človeštvo zame? Kolikšno za vas? DNK je skrivnostna in običajna, neznana in domača hkrati. Predvsem pa je vrednost genoma osebna.« KPMG (podjetje, ki se ukvarja z masovnimi podatki) obravnava spekulativno vrednost umetnikove DNK v tem trenutku (nič, razen če se razkrije neka bistvena deviacija). Končno, Fox-It (podjetje, ki skrbi za kibernetsko varnost) vztraja, da je treba te podatke varovati, ker je DNK novo zlato in bi morali »dostop do rudnika« nadzorovati.Cellout.me ni toliko interpretacija sodobne digitalne kulture in genetike kot delo spekulativne znanstvene fantastike, ki lahko postavi neprijetna vprašanja o zasebnosti, ekonomiji in bioetiki prihodnosti. Van Loon je poskrbel, da je dobil najpopolnejšo in najzvestejšo digitalno transkripcijo svojega genoma – celo najzvestejši avtoportret. Zabeleženi so surovi podatki brez pomena, toda če se te informacije interpretirajo in osmislijo, lahko dajo kupcu brezprimerno moč ne le nad umetnikovo osebo, pač pa nad njegovim sorodstvom, saj DNK deloma deli s svojimi starši, brati oziroma sestrami, potomci. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ni več lastnik najzvestejšega prevoda sebe v podatke. Prodaja tega umetniškega dela potegne prihodnjo digitalno kulturo v sedanjost in postavi nova vprašanja glede avtorstva, intelektualne lastnine, avtorskih pravic, zasebnosti, masovnih podatkov in etike: Kaj so posledice posedovanja podatkov o tuji DNK? Kako to vpliva na prostorsko zasebnost biološkega lastnika in njegovih družinskih članov?
Jeroen van Loon na kratko predstavi svoje delo in se osredotoči na projekt Cellout.me, ki temelji na ideji prodaje umetnikove DNK najboljšemu ponudniku na spletni dražbi. Van Loon razloži, zakaj je ta ideja relevantna za današnjo podatkovno družbo in kakšna temeljna vprašanja odpira na področju zasebnosti, avtorstva podatkov, masovnih podatkov in pristnosti.
Jeroen van Loon živi in dela v Utrechtu na Nizozemskem. Diplomiral je iz oblikovanja za digitalne medije in magistriral po programu European Media Master of Arts na HKU v Utrechtu. Zanima ga razkrivanje, dokumentiranje in vizualizacija digitalne kulture. V svojem zgodnejšem delu se je osredotočal na osebni in družbeni vpliv te kulture, v zadnjem času pa se osredotoča na internet sam, na njegovo arhitekturo, fizičnost in povezljivost, pri tem pa špekulira, kako se bodo te spreminjale v prihodnosti. Van Loon je imel dve predavanji TEDx, osvojil Evropsko nagrado za mlade in prejel umetniško štipendijo K. F. Hein. Njegovo nedavno delo je vključeno v zbirko belgijske fundacije Verbeke Foundation. V zadnjem obdobju je bilo njegovo delo predstavljeno v Centraal Museum Utrecht, na Nizozemskem tednu oblikovanja, v z33 v Hasseltu, na Cyberfest 9, v V2_ v Rotterdamu, na Tech Art Expo in transmediale18 v Berlinu.
Avtor: Jeroen van Loon
Produkcija razstave:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2018
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljna
Cellout.me je del zbirke v Verbeke Foundation, Kemzeke, Belgium.