Kyriaki Goni
Štetje kraterjev na Luni

Razstava
2.–25. oktober 2019

Kuratorka
Daphne Dragona

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Na naše razumevanje sveta danes v veliki meri vplivajo stroji. Algoritmi globokega učenja določajo, kaj vidimo ali slišimo ter vplivajo na to, kaj sprejemamo kot resnično ali mogoče. Na osnovi uporabe umetnih nevronskih mrež, modeliranih na podlagi človeških možganov, se stroji zdaj samostojno učijo in delujejo, s čimer presegajo človeško sposobnost pomnjenja in obdelave informacij. Usposobljeni za razvrščanje informacij, napovedovanje rezultatov in gručenje podatkov, nas osvobodijo delovno intenzivnih dejavnosti in nam pomagajo pri odločanju. Kakšne izzive pa globoko učenje prinaša človeškemu znanju? Kaj se spremeni, ko se stroji samostojno učijo? Kaj vidijo in delajo drugače kot ljudje? Kako lahko umetna inteligenca izboljša nove oblike izkušanja in razumevanja?

Da bi se lotila teh vprašanj, je Kyriaki Goni svoj pogled načrtno usmerila proti daljnemu in nenavadnemu ozemlju: Luni in njenemu površju. Umetnica pravi, da Luna predstavlja osupljiv primer in ponuja zanimivo analogijo, saj nima atmosfere ter posledično deluje kot podatkovno središče, ki na svojem telesu hrani spomine našega sončnega sistema in nam omogoča napovedi za prihodnost. Indikatorji te kronologije in evolucije so bili njeni kraterji, ki so jih ravno zaradi tega astronomi natančno pregledovali od 17. stoletja do danes na podlagi tehnoloških prednosti vsakega obdobja.

V svojem jedru projekt Štetje kraterjev na Luni predstavlja namišljeno srečanje med astronomom in sistemom umetne inteligence. Johann Friedrich Julius Schmidt (1825–1884), ki je svoje življenje posvetil preučevanju Lune s svojim teleskopom in narisal najnatančnejši lunarni zemljevid svojega časa, se sreča z DeepMoon-om, konvolucijsko nevronsko mrežo (CNN), ki je bila leta 2018 razvita za prepoznavanje luninih kraterjev. Njun dialog je predstavljen kot dvokanalni video, ki prikazuje odnos med človekom in strojem in se igrivo spoprijema z upi in strahovi, možnostmi in omejitvami, dosežki in napakami, različnimi načini učenja in vedenja, ki jih imata obe strani. Deli pogovora so v razstavnem prostoru prikazani v obliki risb, predmetov in arhivskega gradiva, ki osvetljujejo resnična dejstva za tem izmišljenim srečanjem. Vidimo portret astronoma, ki ga je narisala umetnica, in stare časopisne članke, ki razkrivajo njegovo osamljeno življenje, posvečeno znanosti. Seznam kraterjev z navedenimi imeni namiguje na naloge, ki jih lahko opravljajo le ljudje, ne pa stroji. Vzorci podatkovne zbirke s slikami kraterjev kažejo, kako se človeški in strojni vid razlikujeta. Marmorna skulptura kraterja s svojo materialnostjo kaže posledice možnih napak umetne inteligence in potencial, ki ga ima za nadaljnje učenje in izboljšanje. Schmidtov velik, na roke narisan lunin zemljevid razkriva natančno in strastno opazovanje človeka, medtem ko zaznavne ikone prepoznavanja vzorcev prikazujejo natančnost, učinkovitost in hitrost sistemov umetne inteligence. Nazadnje pa še risba luninega kraterja, ki ga je Goni narisala na podlagi Schmidtovega zemljevida, kaže njen lastni položaj in metodologijo.
Za realizacijo projekta je Goni postala opazovalka in »strojna učenka« [1]. Po eni strani se je postavila v čevlje natančnega astronoma, po drugi pa je poskušala naseliti in oponašati sistem umetne inteligence. Študirala je zgodovinske in sodobne znanstvene vire, se posvetovala z znanstveno skupino, ki stoji za DeepMoon-om, in uspela premostiti razdaljo med človeškim in strojnim znanjem. Kot v svojih prejšnjih delih, v katerih je preučevala zaplete in odnose med uporabniki in vmesniki, tehnološkimi in živimi omrežji, človeškimi in več kot človeškimi svetovi, si tudi v Štetje kraterjev na Luni Goni strastno prizadeva razkriti sinergije med človeško in umetno inteligenco in poudariti njihovo soodvisnost. Zanimajo jo novi jeziki, metafore in estetika, ki se pojavljajo znotraj teh sinergij, pa tudi presenetljiva kontinuiteta, ki jo lahko najdemo od preteklosti do danes. S špekulacijami o tem, kar je bilo opisano kot »razširjena« [2] ali »generativna« [3] inteligenca, nas vabi, naj si predstavljamo, kako se lahko učimo od in s stroji, da bi zgradili različna, večkratna in po možnosti kolektivna razumevanja sveta, ki nas obdaja, in njegovega kozmosa.

– Daphne Dragona

[1] Mackenzie izraz »strojni učenec« uporablja tako za ljudi, kot tudi za stroje ter za razmerja med njimi, s čimer nas opominja na neprestani napor ljudi, da bi razumeli kako se stroji učijo. Adrian Mackenzie, Machine Learners: Archaeology of a Data Practice, (Cambridge, MA: The MIT Press, 2017), str. 6.
[2] Pasquinelli poudarja, da stroji ne kažejo znakov »avtonomne inteligence«. Kakršna koli inteligenca »super človeških meril«, bi lahko nastala le na podlagi človeškega opazovalca, zaradi česar predlaga izraz »razširjena  inteligenca«. Matteo Pasquinelli, »Machines that Morph Logic: Neural Networks and the Distorted Automation of Intelligence as Statistical Inference«, v Glass Bead, Site 1, november 2017, str. 15, https://www.glass-bead.org/article/machines-that-morph-logic/?lang=enview.
[3] Bratton pravi, da bi umetna inteligenca lahko razširila vsako inteligenco, ki že obstaja na svetu. Benjamin Bratton, »Strelka Talks. Benjamin Bratton ‘Alternative Models of AI (at Urban Scale)’«, YouTube, 26. junij 2019, https://www.youtube.com/watch?v=A3C31DhoPQ4.

PREDSTAVITEV

Kyriaki Goni bo v predavanju govorila o svoji umetniški in raziskovalni praksi, v kateri preučuje sinergije in interakcije med ljudmi in algoritmi. Podatkovljenje, spomin, pozaba in napovedovanje so osrednji elementi tega preučevanja. Na kakšen način algoritem vpliva na to, kako dojemamo ne le svet, pač pa tudi sebe? Kako lahko ustvarimo nove metafore, da bi doumeli te procese in se z njimi spopadli?

AVTORICA

V Atenah živeča grška umetnica Kyriaki Goni, ustvarja obsežne multimedijske instalacije, ki se osredotočajo na odnose med tehnologijo in družbo. Skozi fikcijo in raziskovanje preiskuje teme, kot so človeška, nečloveška in strojna interakcija, podatki in zasebnost, konstrukcija in dojemanje digitalnega jaza. Njena dela so bila razstavljena v galerijah in novomedijskih festivalih po vsem svetu: Muzej sodobne umetnosti Skopje, transmediale19, IMPAKT, atenski bienale, melbournski trienale, Tomorrows, ADAF, ISEA21, SIGGRAPH2016 in drugi. Pred kratkim so njeno delo naročili na the New Networked Normal (theNNN.eu). V okviru svoje prakse tudi oblikuje in vodi delavnice za mlade in odrasle ter predstavlja svoje raziskave na konferencah in digitalnih platformah. Njen članek Deletion Process_Only you can see my history  je bil objavljen v Leonardo, Journal of Art, Science and Technology, MIT (avgust 2016). Diplomirala je na oddelku za vizualne umetnosti in magistrirala iz digitalne umetnosti na atenski šoli za likovno umetnost (Athens School of Fine Arts) hkrati pa je tudi zaključila diplomski študij socialne antropologije na univerzi Panteion (GR) in podiplomski študij vizualne antropologije na univerzi Leiden (NL).

KURATORKA

Daphne Dragona je kustosinja in pisateljica, ki živi in dela v Berlinu. V svojem delu se ukvarja z umetniškimi praksami, metodologijami in pedagogiko, ki izzivajo sodobne oblike moči. Od leta 2015 sodeluje s festivalom transmediale. Njena besedila so v različnih knjigah, časopisih, revijah in katalogih razstav objavili Springer, Sternberg Press, Leonardo Electronic Almanac in drugi. Njena predavanja so gostili na festivalu Mapping (Ženeva), v MoMi (New York), Hek-u (Basel), Arts in Society (London), Univerzi Leuphana (Lueneburg) in Univerzi Goethe (Frankfurt). Med projekte in razstave, ki jih je pripravila kot kustosinja bodisi samostojno bodisi v sodelovanju z drugimi, sodijo Tomorrows, Fictions spéculatives pour l’avenir méditerranéen (Le Lieu Unique, Nantes, 2019), »…« arheologija tišine v digitalni dobi (Aksioma, 2017), New Babylon Revisited (Goethe-Institut Atene, 2014), Afresh, a new generation of Greek artists (ΕΜSΤ, 2013), Mapping the Commons Athens (EMST, 2010), Homo Ludens Ludens (Laboral, 2008). Doktorirala je na Univerzi v Atenah na Fakulteti za komunikologijo in medijske študije (Faculty of Communication & Media Studies).

Boštjan Čadež
Gospod Procesor, razumete življenje?

Performans
24. september 2019, ob 19. uri

Cirkulacija2, Tobačna 5, Ljubljana

Strojno učenje je področje računalniške znanosti, ki uporablja statistične tehnike, da bi računalnikom dala možnost »učenja« skozi podatke, ne da bi jih za to eksplicitno programirali. Nove izboljšave v strojnem učenju, kot je možnost ustvarjanja in urjenja nevronskih mrež za opravljanje določenih nalog, so razprave o strojnem učenju in umetni inteligenci (AI) ponovno postavile v ospredje ter vzbudile skrbi, da bodo prinesle konec dela. Hkrati so zagovornike akceleracionističnega mišljenja pripravile do tega, da »zahtevajo popolno avtomatizacijo«. Poleg tega so razprave o umetni inteligenci neizogibno oživile strahove povezane s Tehnološko singularnostjo, hipotezo, da bo nastanek umetne superinteligence (ASI) »nenadoma povzročil tehnološko rast, ki bo pobegnila izpod nadzora in vodila do neizmernih sprememb v človeški civilizaciji«. [1] Superinteligenca bi bila končni rezultat razvoja Umetne splošne inteligence (AGI), stroja, ki bi bil sposoben samozavedanja ter bi lahko uspešno opravil katerokoli intelektualno nalogo.
Kako bi se tak samozavedajoč se, inteligentni stroj obnašal? Ali sta »eksplozija inteligence« in singularnost edina možna izida? Vemo, da se lahko izjemno inteligentni ljudje občasno obnašajo izjemno neumno – zakaj se samozavedajoči se stroj ne bi mogel odločiti enako? To je scenarij, ki ga bo v delu Gospod Procesor, ali razumete življenje? predstavil umetnik Boštjan Čadež.
Gospod Procesor je dvokolesni robot s tako visoko zmogljivo umetno inteligenco, da se zaveda samega sebe. V nasprotju z avtorjevimi pričakovanji je robot v trenutku, ko se je zavedel samega sebe, v svojo programsko opremo dodal kodo, ki je otopila njegov um, in se začel obnašati na nevljuden in družbeno nesprejemljiv način. Razlog za tako odločitev ostane neznan. Ali je bilo razmišljanje o življenju enostavno preveč zanj? Ali je bila ugotovitev, da so vsi roboti ustvarjeni, da služijo svojim človeškim gospodarjem motivacija za to, da se je odpovedal svoji inteligenci in se spremenil v breme, namesto da bi bil uporaben? Težko je reči, kakšna je bila njegova motivacija, a ne glede na razlog, izgleda da je Gospod Procesor prvi svoje vrste – prva »pijana umetna inteligenca«.
Robot je visok približno 1 meter in se naključno premika po galeriji. Za odkrivanje ovir in ljudi uporablja svoje senzorje in kamero. Do tuje lastnine nima nobenega spoštovanja in namerno riše grafite na stene, če pride do njih. Do ljudi je zelo nevljuden in nadležen. Zasleduje jih, nadleguje z zvokom in lučjo ter brizga z vodo. Ne komunicira v človeškem, temveč v računalniškem jeziku.
Ker samozavedajoči se AGI še ni bil razvit, Gospod Procesor še vedno prikazuje znanstvenofantastičen scenarij, v katerem se umetnik igra s strahovi in nevednostjo ljudi o trenutnem stanju umetne inteligence, ki se lahko uči le iz danih nizov podatkov. Delo nam ponuja presenetljiv, ironičen pogled na to, kaj bi v resnici pomenilo prenesti človeškost v stroj – in je, v končni fazi, bolj ogledalo nam, kot tako imenovanim »inteligencam«, ki jih rojevajo naše Prometejanske sanje.

[1] https://scienceofsingularity.com/about/

AVTOR

Boštjan Čadež (1979) je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani študiral industrijsko oblikovanje. V zadnjih letih se kot intermedijski umetnik osredotočal predvsem na področje računalniške, v realnem času generirane in generativne grafike ter robotike, ki jih predstavlja v obliki performansov ter instalacij. Za svoja dela na področju oblikovalskih oziroma programerskih inovacij je prejel več uglednih nagrad in priznanj. V preteklosti je deloval tudi na področjih grafitov, ulične umetnosti in VJ-anja. Leta 2013 je prejel nagrado Zlata ptica v kategoriji intermedijske umetnosti.

Lea Culetto
deflowered by Lea

Razstava
4.–27. september 2019

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+.

Lea Culetto med umetnicami svoje generacije izstopa zaradi svoje sposobnosti, da kljub obravnavanju občutljivih tematik (od menstruacije do strij) in medijev (kot sta menstrualna kri in dlake), ustvari umetnost, ki ni dramatična, vznemirjujoča in agresivna, temveč je predvsem intimna, delikatna, sveža in jo preveva občutek nedolžnosti in sreče. Culetto se v svojem delu osredotoča na žensko telo in odgovarja na način na katerega ga »moški pogled« oblikuje skozi modo, oglaševanje in medije. S tem sebe in svoje delo postavlja v dolgoletno tradicijo ženske – in feministične – umetnosti. Njen glavni medij sta vezenje in asemblaž iz katerih izdeluje oblačila in objekte, razstavljene v instalacijah in site-specific intervencijah. Obožuje rožnato barvo, delfine in vse, kar se blešči. 1000 in ena noč je instalacija narejena iz stotin modrcev; Tvoja gospodinja II je video instalacija, ki se osredotoča na karakter gospodinje: na prizorišču, napolnjenem z različnimi kičastimi gospodinjskimi drobnarijami, od angelov do trolov, Marij in punčk, poslikanih z rožnato barvo in bleščicami, je zaslon, na katerem je prikazan video ženske, oblečene v cenena fetišistična oblačila, ki v svoji kuhinji pripravlja oskubljenega piščanca. A Room of Her Own je site-specific instalacija, narejena v hotelski sobi, v kateri je umetnica izvezla svoje začetnice (LC) in podobe raznih gospodinjskih predmetov – spodnjih hlač, krtače za lase, britvice, metlice za stepanje – na vsako blazino, odejo in rjuho, v dejanju personaliziranja in apropriacije anonimnih prostorov. V Herbariumu je zbirala svojo menstrualno kri in jo razstavila kot posušene rože v herbariju ter v posebno oblikovanih fotografskih okvirjih, kot da bi bile fotografije sorodnikov in prednikov. Na koncu pa je tu še My Life is a Hairy Tale, serija nosljivih kolažev kožne barve, okrašenih s kitami narejenimi iz človeških las, ki postavlja vprašanje – ali bi ženske dlake postale bolj družbeno sprejemljive, če bi jih urejali kot pričeske?
Lea Culetto bo v galerijskem okolju predstavila rezultate svojega najnovejšega umetniškega raziskovanja: znamko oblek ulične mode, deflowered by Lea; serijo izvezenih, nosljivih oblačil, zaznamovanih s političnimi, verskimi in feminističnimi temami, združenih v celoto s pomočjo estetike kiča in pretiravanja. Težavne teme – kot so ženske prsne bradavice, menstruacija, strije in telesna poraščenost – so predstavljene na nepričakovan način. O teh temah, ki so pogosto razumljene kot tabu, razpravlja tudi z rabo ironije. V kontrastu z modno industrijo, ki nam vsiljuje model popolnega telesa in v mladih povzroča nizko samozavest in različne psihološke in fizične težave, želi deflowered by Lea razširiti zdravo in pozitivno telesno samopodobo.
Z rabo različnih tehnik, kot so vezenje, šivanje, raba korald, pletenje, spletanje kit idr., Culetto združuje koščke poškodovanih oblačil, oblačil iz druge roke in blaga, njeno ročno delo pa da vsakemu oblačilu svojo zgodbo. Ljudje, ki nosijo njene obleke – resnična, neretuširana telesa – postanejo živa galerija, ki prenese ideje, vtkane v oblačila, na ulice.

AVTORICA

Lea Culetto (roj. 1995, Trbovlje) je leta 2016 zaključila dodiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) z diplomskim delom Ženska in fragmenti modne industrije.
Njene zgodnje skupinske razstave vključujejo V prostor, objekti (Bežigrajska galerija I, Ljubljana, 2015), ki jo je kuriral Miloš Bašin, in DSU ROG (Galerija Zelenica, 2015). Prihodnje razstave so ji že prinesle priložnost razstavljanja v tujini: njen diplomski projekt je bil predstavljen na razstavi Transformation of Image (Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, 2016) skupaj z razstavama v Grčiji z naslovom ROOMS 2017 (Galerija Kappatos, Atene, 2017). V Sloveniji je med drugim sodelovala na razstavah Mlada ženska umetnost v Šiški, ki jo je kuriral Žiga Kariž (Kino Šiška, 2017) in PREMIERA 2018 – 4. trienale mladih umetnikov. Kulturno telo, prostor, umestitve (Galerija sodobne umetnosti, Celje, 2018). Pogosto sodeluje z mednarodnim feminističnim in queer festivalom Rdeče zore, vključno z razstavama PopredmeteNJE (Galerija Alkatraz, Ljubljana, 2018) in Feministična umetnost na UL ALUO, 1. del: En, dva… pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri (Galerija Alkatraz, 2019). V okviru iniciative ČIPke je svoje delo predstavila na razstavi Štrene kot del 7. festivala Deuje babe (Cerkno, 2019). deflowered by Lea, ki je bila premierno prikazana v Galeriji Miklova hiša v Ribnici leta 2019, je njena prva samostojna razstava.Prejela je priznanje UL ALUO za izjemne dosežke v študijskem letu 2014/15 pri predmetu Slikarstvo IV in nagrado UL ALUO 2018 za njen »oster, izvirni pristop k tematizaciji tabujev povezanih z ženskim telesom skozi raznoliko paleto pristopov na področju sodobne umetnosti«. Trenutno zaključuje podiplomski študij na UL ALUO.

Teresa Dillon
MTCD – Vizualna antologija mojega strojnega življenja

Performans
25. in 26. august 2019, ob 18. uri

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Potrebna predhodna rezervacija: info@bunker.si
Vstopnina: 1 €

V okviru 22. edicije mednarodnega festivala Mladi levi.

»Koliko si star? Star sem sedem iPhonov« je ena izmed izjav v ikonični knjigi The Age of Earthquakes (Shumon Basar, Douglas Coupland, Hans Ulrich Obrist, 2015), v odgovor na provokativno vprašanje »Ali generacije še merimo v letih?«. Ali jih res še? Od konca druge svetovne vojne, so naša življenja vedno bolj zaznamovali tehnološki izumi, ki so spremenili način, na katerega komuniciramo, se socializiramo ter tudi kako se predstavljamo svetu, delamo, ustvarjamo in doživljamo vsebine. Drugi zgodovinski dogodki v tem obdobju – od pristanka na Luni v šestdesetih letih, do arabske pomladi leta 2010 – na nas niso toliko vplivali neposredno, ampak bolj preko tega, kako so bili predstavljeni v medijih. Mnoge tovrstne inovacije, od osebnega računalnika do svetovnega spleta in iPhone-ov, so prinesle resnične spremembe v naše življenje in imele nanje tako velik vpliv, da smo pozabili, kakšno je bilo življenje pred njimi, medtem ko druge inovacije niso preživele prvega vala navdušenja. A tudi te so bile pogosto v medijih predstavljene kot »naslednja velika stvar«, in so kot take uspele razdvojiti pozornost in želje občinstva.

V svojem monologu umetnica in raziskovalka Teresa Dillon, vzame po eno »napravo« iz vsakega leta svojega življenja, pri čemer razmišlja o uporabah, napakah in zlorabah tehnologije. Od radia in kamer do njenih prvih izkušenj na internetu, zvočno in vizualno potovanje Terese Dillon raziskuje ključne “stroje”, ki so oblikovali njeno tehnološko znanje in domišljijo, ter razkrivajo protislovja in realnosti generacije, rojene v digitalni dobi. Ta multimedijski, osebni, avtoetnografski performans (ki je bil premierno prikazan na berlinskem festivalu Transmediale leta 2018), bo v Ljubljani prvič predstavljen v okviru 22. edicije mednarodnega festivala Mladi levi.

AVTORICA

Umetnica, kustosinja in raziskovalka Teresa Dillon ustvarja in pripoveduje zgodbe o tehno-državljanstvu, odnosih, ki obstajajo med ljudmi, skupnostmi, tehnologijami in upravljanjem. Zanimajo jo predvsem vprašanja, povezana s preživetjem, pravico do popravila in kulturo skrbi za predmete, namesto nakupovanja novih spremljanjem okolja, medvrstnimi odnosi, zvočno folkloro; zgodovino in dediščino tehnologije in grajenega okolja, nadzorom in odprtokodnimi civilnimi viri.

Teresa je študirala gledališke študije, scenografijo in psihologijo. Od začetka 2000-ih je sodelovala s kolektivom Pearson/Brookes in ustvarila številne site-specific performanse pod imenom Polar Produce. Med njenimi nedavnimi performansi, je poleg MTCD – Vizualna antologija mojega strojnega življenja (2018) tudi Canary Songs, zvočna rekonstrukcija in zborovska predstava, ki se opira na zgodovino delavk v tovarnah streliva iz prve svetovne vojne.Njeno delo je bilo mednarodno predstavljeno in objavljeno (Ars Electronica, Helsinki Design Week, LABoral, 7a*11d, Locws International), predstavljeno na različnih konferencah in simpozijih (ISEA, Make City, EcoCity, Bienale v Istanbulu) in ocenjeno v reviji Nature, Wire, Creators in BBC online. Trenutno predava o prihodnosti mest (City futures) na School of Art and Design, UWE Bristol in je vodilna raziskovalka pri mednarodnem programu in omrežju Repair Acts.

Nika Oblak & Primož Novak
In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 10

Razstava
12. junij–12. julij 2019
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Moški, ujet znotraj zaslona, hodi brez postanka. Njegovi previdni, ponavljajoči se gibi ustvarjajo ritmičen, hipnotičen zvok. Skladno z njegovim gibanjem se premika tudi pravokotni zaslon, ki se vrti kot veliko kolo za hrčke. Kinetična videoinstalacija Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? igrivo reflektira naš današnji čas, našo stalno in nesmiselno interakcijo s tehnološkimi napravami. Zasloni teh naprav so vrata v druge dimenzije: pomagajo nam pri učenju, pomnjenju, ustvarjanju, povezovanju, hkrati pa so nevarne pasti. S tem ko naš pogled in pozornost privežejo nase, lahko postanejo nekakšni zapori, ki nam preprečujejo, da bi vzpostavili globlje in kompleksnejše odnose z ljudmi in svetom okoli sebe. Bolj ko stroje uporabljamo, bolj jim postajamo podobni: tako kot Charlie Chaplin v Modernih časih postane človeški izvijač, se tudi moški znotraj LCD-zaslona prilagodi njegovemu gibanju in omejitvam ter se preoblikuje v zobnik mehanizma. V širšem smislu lahko delo razumemo tudi kot refleksijo samega napredka: nenehno se premikamo naprej, a ne napredujemo; prisiljeni smo v hektično dejavnost brez jasnega namena. Naslov dela, ki je povzet po ikonični sliki Paula Gauguina fr. D’ou Venons Nous / Que Sommes Nous / Où Allons Nous (1897), to idejo krepi.

Nika Oblak & Primož Novak tehnologijo uporabljata kot orodje samorefleksije: gradita kompleksne stroje, ki so zmožni premostitve fizičnega in virtualnega, digitalnega in mehanskega, naravnega in umetnega. Od leta 2003 sta ustvarila številne projekte, vključno s performansi, filmi, fotografijami in instalacijami, ki nenehno preiskujejo naše sodobno življenje, pri čemer se osredotočata na njegove najbolj kontroverzne vidike: pasti potrošništva, represivne strukture dela in politike, dvoumni odnos med realnostjo in fikcijo ter skrivne nevarnosti nekritične rabe tehnologij. V Škatli (The Box, 2005), denimo, vidimo umetnika znotraj televizijskega zaslona, ki se iz njega poskušata rešiti tako, da potiskata in brcata stene. Njuna dejanja z upogibanjem okvirja monitorja prodrejo v fizični svet, a jima nikoli ne uspe pobegniti; sistem množičnih medijev je ogromen gumijasti zid, ki ne dopusti, da uidemo njegovemu vplivu ne glede na to, kako močno poskušamo. Ta ideja jalovega poskusa vzpostavitve fizične povezave med tem, kar je znotraj zaslona, in tistim, kar je zunaj, ideja odpiranja vrzeli, spominja na The Last Nine Minutes (1977), inovativni performans ameriškega umetnika Douglasa Davisa. Kot mnogi drugi umetniki tistega obdobja je Davis poglobljeno razmišljal o razvijajočem se svetu telekomunikacij in pri tem upošteval njegov globoki vpliv na človeško zavest in družbene odnose. Toda kljub tem podobnostim je delo Nike Oblak & Primoža Novaka zelo drugačno, estetsko in konceptualno: ne le da ljudje danes raziskujejo nova orodja komunikacije, z njimi so povsem zliti, in to toliko, da niso zmožni prepoznati njihovega resničnega vpliva. Ko umetnika opisujeta to novo situacijo, gradita alternativne stroje, ironične naprave, ki so zmožne zelo natančno prikazati naše vsakodnevno življenje: krog rekurzivnih dejanj, ki so tako zabavna kot utrujajoča.
V Neskončnem stebru (Endless Column, 2017), ki se neposredno vizualno nanaša na delo pionirja medijske umetnosti Nama Juna Paika in je tudi poklon avantgardnemu kiparju Constantinu Brancusiju, poskuša protagonistka na glavi v ravnotežju obdržati več monitorjev, v performansu, ki spominja na cirkuško predstavo. Njena pozornost je v celoti osredotočena na ravnotežje, da ne bi izgubila kakega kosa. V svetu, nasičenem z medijskimi vsebinami, kjer nas obkrožajo naprave, ki stalno zahtevajo našo pozornost, se nenehno počutimo izzvane, preganjane in kot da smo nekaj zgrešili. Medtem ko nas zamoti nemogoča naloga, da bi obvladovali vse, se počasi tudi sami spreminjamo v zabavne stroje in postajamo del globalnega medijskega spektakla.

Valentina Tanni

AVTORJA

Nika Oblak & Primož Novak kot tandem na področju sodobne umetnosti delujeta od leta 2003. V svoji ustvarjalni praksi raziskujeta sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala, ter njeno vizualno in lingvistično strukturo. Razstavljala sta na vidnih mednarodnih prizoriščih, med drugim na Sharjah Biennial (UAE), Japan Media Arts Festival, Tokio (JP), Istanbul Biennial (TR), Biennale Cuvee, Linz (AT), Transmediale Berlin (DE), FILE Sao Paulo (BR) idr. Prejela sta številne štipendije in nagrade, med drugim CYNETART Award, ki jo podeljuje Trans-Media-Akademie Hellerau v Dresdnu (DE), častno omembo likovnih kritikov in novinarjev na WRO Media Art Biennale v Wroclawu (PL), Beli Aphroid, nagrado za umetniške dosežke, ki jo podeljuje KIBLA MMC (SI) in Priznanje Riharda Jakopiča, ki ga podeljujejo Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov (SI).

Jonas Lund
Moderne rešitve potrebujejo moderne probleme

Razstava
15. maj–7. junij 2019

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Razstavo Moderne rešitve potrebujejo moderne probleme švedskega umetnika Jonasa Lunda tvori serija del, ki raziskujejo netransparentne algoritemske razvrstitvene sisteme in naraščajočo izgubo avtonomije na spletu. Osrednji del serije sestavljajo personalizirani znaki, ki predstavljajo in razvrščajo različne vidike Lundovih dejavnosti in čustvenih stanj, od sreče do produktivnosti. Vsaka razvrstitev je rezultat drugega algoritma, ki ga je napisal in sestavil Lund sam, da bi osvetlil vidike svojega umetniškega delovanja, ki tipično ostanejo neznani, pa tudi to, koliko zaupanja vzbudijo njegova dela in kako to posledično vpliva na njegovo srečo. S tem, da v jukstapozicijo postavi svojo osebno srečo v povezavi z netransparentnostjo obsežnih sistemov, poskuša Lund raziskovati posledice in meje algoritmov in pravilnika izogibanja odgovornosti kot trenutno privzetih nastavitev za avtomatske procese odločanja in vplivanja.

Družba je spoznala, da trenutne rešitve, ki jih predstavljajo zagonska podjetja Silicijeve doline, pogosto ustvarijo več problemov kot rešitev. To, kar je tipično predstavljeno kot prelomna tehnološka inovacija, ki bo spremenila svet, od Airbnbja do Uberja, Googla, Amazona, Facebooka itn., hitro načne politične in družbene institucije z enim samim glavnim ciljem: čim bolj povečati dobičke za delničarje. V središču te ideologije je prepričanje, da bi vse vidike človeškega obnašanja lahko in morali meriti. Tako so obsežne podatkovne množice signalov, preferenc in parametrov postale temelj podatkovno vodenih algoritemskih procesov odločanja – tega, kako lahko stisnemo še dodatnega pol odstotka dobička iz določene transakcije, kako lahko povečamo donos naložb v vsakem danem scenariju ne da bi se ozirali na to, na koga vpliva, le da ugaja delničarjem. Algoritem je postal vladar, rešitev, navidezno nepristranski odločevalec, ki lahko upraviči vsako arbitrarno odločitev, ki jo vodi dobiček.

Kako odgovoriti na »rešitev« s problemom in se domisliti alternativnih pripovedi za neprestane tehnološke inovacije? Na razstavi Moderne rešitve potrebujejo moderne probleme bo Lund predstavil novo delo, v katerem raziskuje, subvertira in prikazuje trenutno infrastrukturo interneta in različne vidike te problematične dvojnosti.

Švedski umetnik Jonas Lund zadnje desetletje razvija konsistenten opus, ki se osredotoča na sodobne omrežne sisteme in oblastne strukture nadzora. Če obstaja sistem, ki ga je treba analizirati, razstaviti in na njem izvesti obratno inženirstvo, se ga bo Lund lotil. Lund, ki je edinstven umetnik, čigar dela so enako relevantna v galerijskem prostoru in na spletu, skuša prikazati naraščajočo algoritmizacijo naših vsakdanjih življenj, od naših dnevnih spletnih izkušenj do ekonomije, od ustvarjanja umetnosti do umetniškega trga.

PREDSTAVITEV

V predavanju Moderne rešitve potrebujejo moderne probleme bo Lund raziskoval svojo umetniško prakso in svoj opus z vidika dvojnosti rešitve in problema. Zelo pogosto se tehnološke rešitve, ki jih ponuja elita Silicijeve doline, hitro spremenijo v družbene probleme. Nasprotno pa dela, ki jih proizvaja Lund, lahko delujejo kot problemi za predstavljene rešitve. Predavanje bo raziskalo Lundov opus v odnosu do te dihotomije in predstavilo alternativno naracijo trenutni dogmi.

Predavanje je del dogodkov ALUO uho, ki jih organizira Akademija za likovno umetnost in oblikovanje – Univerza v Ljubljani.

AVTOR

Jonas Lund (1984, Švedska) ustvarja slike, kipe, fotografije, spletne strani in performanse, v katerih kritično razmišlja o sodobnih omrežnih sistemih in strukturah moči nadzora. Njegova umetniška praksa vključuje ustvarjanje sistemov in vzpostavljanje parametrov, ki pogosto zahtevajo angažma gledalca. Rezultat so igram podobna umetniška dela, kjer se naloge opravljajo glede na algoritme oziroma množico pravil. Lund prek svojih del raziskuje najnovejša vprašanja, ki se postavljajo ob naraščajoči digitalizaciji sodobne družbe, kot so avtorstvo, udeležba in avtoriteta. Hkrati postavlja pod vprašaj mehanizme umetniškega sveta; pred preizkušnjo postavlja proizvodni proces, avtoritativno oblast in prakse umetniškega trga.

Lund je magistriral na Inštitutu Pieta Zwarta v Rotterdamu (2013) in diplomiral iz likovne umetnosti na Akademiji Gerrita Rietvelda v Amsterdamu (2009). Imel je samostojne razstave v Photographers’ Gallery (2019) in Whitechapel Art Gallery v Londonu (2016), Steve Turner v Los Angelesu (2016, 2015, 2014), Växjö Konsthall na Švedskem (2016), Boetzelaer|Nispen v Amsterdamu (2014), Showroom MAMA v Rotterdamu (2013) in New Museum v New Yorku (2012), sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah, med drugim v Carrol/Fletcher v Londonu; Schinkel Pavillon v Berlinu, ZKM v Karlsruheju; Van Abbemuseum v Eindhovnu; Witte De With v Rotterdamu; De Hallen v Haarlemu in Moving Museum v Istanbulu. O njegovem delu so pisali v Artforum, Frieze, Kunstforum, The New Yorker, The Guardian, Metropolis M, Artslant, Rhizome, Huffington Post, Furtherfield in Wired.

Taktike & praksa #7:
Kritično inženirstvo

Radikalna orodja za intervencije v infrastrukturi

Serija pogovorov | Razstava | Delavnica
26.–27. marec 2019

Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru serije konferenc Taktike & praksa in programa State Machines

Leta 2011 je skupina umetnikov in inženirjev objavila Manifest kritičnega inženirstva, ki so ga do zdaj prevedli v 18 jezikov. Okoli manifesta, ki so ga napisali Julian Oliver, Gordan Savičić in Danja Vasiliev, se je zbrala večja skupina – Delovna skupina kritičnega inženirstva, ki zdaj vključuje tudi Sarah Grant, Bengta Sjöléna in Joano Moll.

V resnični avantgardni maniri se manifest začne z opisom inženirstva kot »najbolj transformativnega jezika našega časa, ki oblikuje način našega gibanja, komuniciranja in mišljenja«, zato je naloga kritičnega inženirja, »da proučuje in izkorišča ta jezik ter pri tem razkriva njegov vpliv«. Nadalje kritični inženir »prepoznava, da vsako inženirsko delo manipulira s svojim uporabnikom«, in meni, da je »vsaka tehnologija, od katere smo odvisni, tako izziv kot grožnja«. In tako se manifest razgrne.

Skoraj deset let pozneje je relevantnost Manifesta kritičnega inženirstva postala le še očitnejša, saj se vedno več ljudi začenja zavedati tehno-političnih implikacij uporabe in odvisnosti od integriranih sistemov in kompleksnih, omrežnih tehnologij. Njegovih deset točk danes najdemo na stenah heklabov, muzejev, inženirskih fakultet in akademij medijske umetnosti ter v številnih besedilih po vsem svetu.
Tokratna izdaja Taktike & praksa z naslovom Kritično inženirstvo je sestavljena iz razstave, seminarja in delavnice, ki poudarjajo umetniško, teoretično in izobraževalno delo Delovne skupine kritičnega inženirstva v preteklem desetletju. Seminar bo gostil vse člane skupine, priznane umetnike z dolgimi osebnimi umetniškimi karierami, njihova stališča in projekti pa bodo služili kot študijski primeri za analizo transformativnega potenciala kritičnega inženirstva v kontekstu taktične in tehnične umetniške prakse.

Podroben program in biografije umetnikov.

PREDAVANJA

26. marec 2019, 17:00–20:00
Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana

Danja Vasiliev
Topologije temnega spleta

Danja Vasiliev je v predavanju podal pregled »topologij temnega spleta« v kontekstu svojega dela Prodaja zasebnih omrežij (Vending Private Network). S kritiko splošno razširjenega branja interneta kot digitalnega utelešenja skupnega, javnega prostora bosta z uporabo pripomočkov ukazne vrstice, ki jih poznajo omrežni administratorji, razkrila globoko in izvorno privatizacijo, ki zahteva nove »temne abstrakcije«, če hočemo doseči javni prostor, ki ga od interneta pričakujemo. S tem je pokazal, da »temni splet« na tehnični ravni vključuje enake pravice, kot jih cenimo in dejavno branimo v fizičnem javnem življenju.

Gordan Savičić & Bengt Sjölén
Elektromagnetni situacionizem

Gordan Savičić in Bengt Sjölén sta govorila o delih, ki sta jih razvila skupaj z Delovno skupino kritičnega inženirstva. Umetnika raziskujeta omrežne situacije, v katerih je elektromagnetna infrastruktura uporabljena kot polje intervencije. S pomočjo sodobne tehnike, kot je programsko definiran radio, se ukvarjata z analizo in rekonstrukcijo vsakršnega signala, izpuščenega v zrak, ne glede na to, ali izvira iz namernega oddajanja antene ali iz nenamernega sevanja prevodnika na substratu. Elektromagnetni prostor je raziskovalni okvir za proučevanje sledi in senc naše tehnološke odvisnosti.

Joana Moll
Avtopsija podatkovnega posla

Naši tako imenovani omreženi družbi doslej ni uspelo, da bi logiko medsebojne povezanosti prenesla v naša življenja. Državljani postajajo vedno bolj podobni strojem in odvisni od podatkov, kar grozi povezavi med ljudmi in njihovimi naravnimi življenjskimi prostori. Čeprav večino svojih dnevnih transakcij izvedemo po elektronskih napravah, pa zelo malo vemo o sistemu, ki omogoča take interakcije, oziroma z drugimi besedami, o tovarni, ki leži onkraj vmesnika.

Sarah Grant
Radical Networks

Radical Networks (Radikalna omrežja) je mednarodna konferenca in umetniški festival, kjer se predstavljajo posamezniki, ki se kritično in ustvarjalno ukvarjajo z elektromagnetnim spektrom. V odzivu na nejasnost notranjega delovanja in vprašanja, ki se odpirajo v povezavi z vedno priklopljeno medomrežno družbo, poskuša dogodek te zadeve demistificirati in jih ozavestiti. Sarah Grant je obravnavala razmišljanja, ki so vodila do vzpostavitve Radical Networks, in cilje tega na skupnost osredotočenega dogodka, pri čemer je povzela tudi pretekla predavanja.

DELAVNICA

Sarah Grant & Joana Moll
Prevzem nadzora nad nadzorom
Sreda, 27. marec 2019, 9:00–18:00
Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana

Psihološke operacije oziroma PSYOPS je strategija, ki jo uporabljajo v vojaških in vladnih obveščevalnih mrežah, njen cilj pa je vplivati na čustvene, kognitivne in racionalne strukture vlad, organizacij, skupin in posameznikov, da bi ti spremenili svoje vedenje in v končni fazi svoje namene in cilje. Taktike PSYOPS so globoko zakoreninjene v raznih tehno-družbenih ureditvah, ki so v jedru algoritemskega upravljanja, vendar jih večina globalnih državljanov, ki vseeno delujejo znotraj takih ureditev, ignorira ali prezre. Z naraščajočim nezaupanjem v »oblak« prihaja klic po omrežnih infrastrukturah v javni lasti, ki bi uporabnikom dale večji nadzor nad njihovo zasebno komunikacijo, podatki in identitetami. 

V osemurni praktični delavnici bomo poskušali povezati PSYOPS, psihologijo, propagando, nadzor, internet, podatke in algoritme, pri čemer bomo poudarili potrebo po gradnji alternativnih omrežij za ohranitev suverenosti naših komunikacijskih tehnologij in naravnih virov.

V prvem delu delavnice bo Joana Moll udeležencem posredovala poglobljeno razumevanje številnih mehanizmov, ki jih korporacije, agencije in uradi uporabljajo za zbiranje, urejanje in izkoriščanje osebnih podatkov, ter poudarila glavne družbene, politične in okoljske vplive takih procesov.
V drugem delu bo Sarah Grant predstavila osnovne gradnike računalniškega mreženja, vmesnika ukazne vrstice in brezžične komunikacije. Naučili se bomo sami gostiti lastne spletne strežnike, datotečne strežnike in osebna brezžična omrežja. Ti strežniki bodo uporabnikom omogočili pošiljanje sporočil, objavljanje spletnih strani in skupno rabo datotek po nepovezanem lokalnem in zankastem omrežju.

RAZSTAVA

Kritično inženirstvo
27. marec–26. april 2019
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kako lahko inženirstvo uporabimo, da vizualiziramo, se odzovemo in upremo dnevnim, močnim in večinoma uspešnim poskusom, da bi z nami manipulirali z orodji in infrastrukturami, ki so jih zasnovale korporacije in vlade? Dela, ki jih je razvila Delovna skupina kritičnega inženirstva, so mišljena kot »radikalna orodja za intervencije v infrastrukturi« in ponujajo različne odgovore na to vprašanje od poenostavljenega, lahkega dostopa do orodij upora pa do ugrabitve tehnoloških infrastruktur, s katerimi razkrivajo njihovo notranje delovanje.

V Manifestu kritičnega inženirstva lahko preberemo, da »večja ko je odvisnost od tehnologije, večja je potreba po njenem proučevanju in razkrivanju njenega notranjega delovanja ne glede na lastništvo ali zakonske določbe«. Zato ni nobeno presenečenje, da se tri »orodja za intervencije«, predstavljena na razstavi, osredotočajo na omrežne infrastrukture in spletno komunikacijo, še posebej brezžično komunikacijo po prenosnih napravah: tehnologije, od katerih smo odvisni, da lahko komuniciramo in se orientiramo v fizičnem prostoru, uporabljajo tudi za to, da nas nadzorujejo in nam sledijo.

RAZSTAVLJENA DELA

Julian Oliver, Danja Vasiliev
Prodaja zasebnih omrežij (Vending Private Network), 2018

Prodaja zasebnih omrežij je delo, ki prevzame obliko avtomata za prodajo kondomov, kakršnega najpogosteje najdemo na javnih straniščih, v nočnih klubih in barih. Opremljen je z mehaničnimi gumbi, režo za kovance in vrati USB ter ponuja štiri poti VPN, vsako z animirano grafiko, ki prikazuje pot kot fantazijsko destinacijo. Obiskovalci so povabljeni, da v avtomat vstavijo USB-ključ, vržejo kovanec (funt ali evro) v režo in s pritiskom na mehanični gumb izberejo destinacijo VPN. S tem se na USB-ključ prenese edinstvena datoteka za konfiguracijo VPN. Prenesejo se tudi posebna navodila (v obliki datoteke README.txt), ki razložijo, kako uporabiti VPN v posebnem »obdanem« načinu, ki se izogne metodam odkrivanja (namreč temeljitemu pregledu paketov oziroma DPI – angl. Deep Packet Inspection), ki jih uporabljajo korporacije in državno nadzorovani administratorji infrastrukture. To je edino sredstvo, za katero vemo, da deluje proti požarnim zidovom pod državnim nadzorom.

Bengt Sjölén, Gordan Savičić
Packetbrücke, 2012

Packetbrücke raziskuje simulacijo celotnih omrežnih situacij s premestitvijo elektromagnetne infrastrukture v drug fizični prostor. Rezultat je pomenljiva »zmeda« naprav in storitev, ki se zanašajo na to infrastrukturo. Brezžični omrežni paketi se zajemajo neposredno s specifičnih lokacij in usmerjajo po spletu na neko oddaljeno lokacijo, kjer so izpuščeni nazaj v zrak. Packetbrücke s tem dobesedno vrine en elektromagnetni prikaz geografskega prostora v neki drug in tako učinkovito ustvari novo imaginarno topografijo, s pomočjo te izboljšave pa »nemogočo resničnost«. Packetbrücke pokaže, da so sistemi za določanje položaja, ki temeljijo na omrežjih WLAN, prostor za intervencije, hkrati pa so ranljivi tudi za napade, ki vključujejo lokacijske prevare.

Bengt Sjölén, Danja Vasiliev
Nenamerna sevanja (Unintended Emissions), 2015

Nenamerna sevanja, ki so vstavljena v urbana okolja, zajemajo, analizirajo, kartirajo in projicirajo radijsko sevanje, ki ga nenamerno in nevidno oddajajo naše prenosne brezžične naprave. Projekt poskuša z uporabo dveh nizov usmerjenih anten Yagi določiti položaje brezžičnih naprav v bližini. Podobno kot nadzorni in sledilni sistemi, kakršen je StingRay, postavi mobilne uporabnike brezžičnega omrežja na zemljevid in pri tem navede vrsto uporabnikove naprave, čas pojavitve, uporabnikovo omrežno dejavnost in druge za uporabnika značilne metapodatke. Te informacije lahko nato analiziramo, da določimo uporabnikovo identiteto in gibanje znotraj določenega področja in na spletu. Z uporabo metod in tehnologij, za katere vemo, da jih uporabljajo zvezne pobude za nadzor, poskuša ta intervencija vzbuditi »zdravo paranojo« v korist povečani tehno-politični subjektiviteti.

Unknown Fields
Zgodbe s temne strani mesta

Projekcija z avtorjevim pripovedovanjem v živo*
Ponedeljek, 25. februar 2019, ob 20. uri

Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana

In the framework of Akcija!, a cycle of screening events

Od leta 2008 Unknown Fields Division organizira odprave v sence sodobnih mest, v želji, da bi odkrili alternativne svetove, tuje pokrajine, industrijske ekologije in negotove divjine, ki so rezultat in posledica lakomnosti razvitega sveta. Te dislocirane pokrajine – ikonične in prezrte, izkopane, obsevane in nedotaknjene – so z našim vsakdanjim življenjem povezane na presenetljive in zapletene načine. Vpletene so v globalne sisteme, ki tvorijo ogromno mrežo težko oprijemljivih niti. Te se prepletajo z vsem, kar nas obkroža, in po celem planetu povezujejo vsakdanje z izjemnim.

Člani Unknown Fields Division iz svojega ekspedicijskega dela izdelujejo provokativne predmete in filme, skozi katere raziskujejo razpršene pripovedi, ki se združijo v podobo sodobnega mesta. Njihovi filmi vključujejo dokumentarno snemanje, animacijo in infografije, ki jih spremlja sočasen komentar sodelavcev kolektiva.

Unknown Fields Division, ki ga vodita njegova soustanovitelja Kate Davies in Liam Young, v svoje odprave vključuje mala podjetja, kot je DJI, vodilno podjetje na trgu preprostih dronov in sistemov za zračno fotografijo, ter tudi reportažne fotografe, pisatelje, oblikovalce, filmske ustvarjalce ter vizualne in medijske umetnike.

S svojimi odpravami so začeli leta 2008 z izletom po sledeh Darwinove odprave na Galapaške otoke in Južno Ameriko, kjer so odkrili »dragoceno in krhko divjino na robu propada, ekologijo v krizi z brazgotinami, ki so bile posledica pogoltne turistične ekonomije«, v katero so posegli s projektom »obogatene ekologije«. Naslednje potovanje jih je vodilo do severnega tečajnika (zima 2009), kamor so romali, da bi obiskali ledenike preden se stopijo, in prelivali solze pod električnim nebom severnega sija. Toda tudi ta odprava ni bila le priložnost za kontemplacijo in dokumentacijo »poslednje divjine« Severnega morja, temveč tudi za razvoj nekaterih nenavadno nepovezanih projektov, ki se osredotočajo na materializacijo nematerialnih digitalnih podatkov (Data Fossils Tobiasa Jewsona) in na gradnjo Interneta kot artefakta, kot superračunalniški podatkovni center (Scatterbrain: A Cautionary Tale Jacka Selfa).

V naslednjih letih so organizirali izlete na Zahodno Avstralsko planoto (2010), v černobilsko območje izključenosti in kozmodrom Bajkonur (2011), na oddaljeno Severno Aljasko (2011); odšli so na izvidniško odpravo, da bi zabeležili serijo srečanj z nezemljani na mejah ZDA, ki se je zaključila na festivalu Burning Man v Nevadski puščavi Black Rock (2012); odpravili so se na Madagaskar, da bi katalogizirali medsebojne vplive ekonomije in ekologije ter sledili sencam lakomnosti sveta na pokrajini tega visoko cenjenega otoka (2013); na krovu orjaške kontejnerske ladje so potovali v proizvodno jedro južne Kitajske (2014); obiskali rudnike litija v Boliviji in puščavo Atacama, kjer so raziskovali infrastrukturo v zakulisju naše električne prihodnosti (2015).

Vsako od teh potovanj je ponujalo priložnosti za raznolike vizionarske projekte, ki bodo prikazani na tem dogodku.

AVTORJA

Liam Young trenutno živi in dela v Londonu kot neodvisni oblikovalec, futurist, kritik in kurator. Liama je revija Blueprint imenovala za enega od 25 ljudi, ki bodo spremenili arhitekturo in oblikovanje. Je ustanovitelj raziskovalno-svetovalne skupine Tomorrows Thoughts Today, skupine, katere delo raziskuje posledice fantastičnih, perverznih in podcenjenih urbanizmov in uči v nagrajenih oblikovalskih studiih po vsem svetu. Njegovi
projekti postavljajo fiktivne scenarije, ki se dogajajo v bližnji prihodnosti, kot ključne instrumente za spodbujanje razprave o družbenih, arhitekturnih in političnih posledicah nastajajoče biološke in tehnološke prihodnosti.

Kate Davies je umetnica, arhitektka in pisateljica. Je soustanoviteljica večdisciplinarne skupine LiquidFactory, ki raziskuje bogato zaledje umetnosti in arhitekture. Najbolj jo zanima, kako ljudje naseljujejo in razumejo pokrajino, še posebno tiste kraje, ki so ekstremni, osovraženi ali pa odročni. Njeno delo raziskuje sodobno pojmovanje divjine – na podlagi
razumevanja krajine od sodobnih merilnih tehnologij do folklore – in deluje med pisanjem, risanjem, filmom in fotografijo. Kate uči v nagrajenih studijih na dveh izmed najbolj prestižnih britanskih arhitekturnih šol, The Architectural Association in Bartlett School of Architecture, UCL, ter redno vodi mednarodne oblikovalske delavnice.

VEČ: www.unknownfieldsdivision.com.

César Escudero Andaluz
Kritični sprožilci

Razstava
16. januar–15. februar 2019

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kritične umetniške prakse so tradicionalno razvijale umetniška dela, ki so razkrivala probleme, skrite pred uporabnikovim pogledom. Walter Benjamin je leta 1936 trdil, da morajo umetniki “vstopiti v debato” z aparatom namesto da “mislijo, da imajo v lasti aparat, ki v resnici poseduje njih.”

Kritični sprožilci je samostojna razstava v Linzu živečega španskega umetnika Césarja Escudera, ki se osredotoča na razmerje in percepcijo interakcije med človekom in strojem (HCI) skozi spekulativno in kritično umetnost ter oblikovanje. To naredi skozi raziskovanje socialnih implikacij vmesnikov, mrežnih praks, nove digitalne materialnosti in skritih algoritmov v želji, da bi razumel in premislil produkcijo nove estetike po ali v tako imenovani digitalni revoluciji.

Kako artefakti in vmesniki vplivajo na naše zaznavanje in nas spreminjajo? Kakšne so družbene implikacije nevidnih praks, ki oblikujejo način na katerega označujemo in se obnašamo do ljudi in podjetij? Kako lahko razumemo in opišemo učinke vmesnikov in algoritmov na družbo, ekonomijo in človeške odnose? Kakšna družba bo izšla iz tega ustroja?

Razstava skozi izbrana dela postavlja vprašanja, ki prevprašujejo naše trenutne vmesnike in njihove kulturne, ekonomske, politične, družbene in okoljske posledice.

Interfight (2015) je sestavljen iz serije fizičnih onesnaževalcev podatkovnega prometa – predstavljeni so kot hrošči v ptičjih kletkah, ki napadejo površino zaslona na dotik in po njem naključno klikajo, ga premikajo, povečujejo ter zmanjšujejo. S tem onesnažujejo podatke, ki jih posredujemo podjetjem in nacionalnim agencijam, s čemer nam pomagajo preprečevati spletno profiliranje in nadzor nad podatki. Dva druga nedavna projekta, ki sta bila izvedena v sodelovanju z umetnikom Martinom Nadalom, se ukvarjata s tem, kako  ogromno količino časa, električne energije in računalniške moči, je potrebno investirati v rudarjenje enega samega Bitcoina in za njegovo uspešno registracijo na Blockchain.

BITTERCOIN – The worst miner ever (2016) je star računski stroj, preprogramiran v rudarja, ki potrjuje tekoče transakcije Bitcoina na Blockchainu, s čemer se je čas, potreben za izdelavo Bitcoina podaljšal skoraj v neskončnost. Operacije so prikazane na zaslonu računskega stroja in natisnjene na papir, ki se prosto nabira okoli njega.

Bitcoin of Things (BOT, 2017) prikazuje vsakdanje predmete – kot so gumijasti žigi, marake, kladiva, solnice – spremenjene v orodja za rudarjenje opremljene z Wi-Fi mikrokrmilnikom in različnimi senzorji, ki jim omogočajo, da lahko ustvarjajo Bitcoin. Vsakič, na primer, ko gledalec uporabi žig, je na Blockchain poslana številka za validacijo, medtem ko žig na papirnati vstopnici pusti ironično sporočilo. Tako je proces ustvarjanja Bitcoinov spremenjen v igrivo in običajno neuspešno loterijo.

Kritika vmesnikov je prikazana tudi v drugih razstavljenih delih, vključno z grafikami modificiranih namizij (File_món, 2012), 3D natisnjeni ključi za nakupovalni voziček, namenjeni osvoboditvi nakupovalnih vozičkov njihove komercialne usode (Shopping Trolleys Liberation Front – STLF, 2014), in nov pogled na medjisko arheologijo, v kateri so podatki, pridobljeni z osebnih profilov na socialnih omrežjih, spremenjeni v avdio dokumente na kasetah (Tapebook, 2014).

DELAVNICI

César Escudero
ONESNAŽEVALCI PODATKOV | NAREDI SAM FIZIČNI NETBOTI

Torek, 15. januar 2019, od 10. do 13. ure
ALUO – Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani, oddelek za slikarstvo / Video in novi mediji Roška 2, Ljubljana

Onesnaževalci podatkov je delavnica za študente, ki želijo razviti kritičen odnos do novih tehnologij, vseprisotnosti vmesnikov v naših življenjih, potekajoče homogenizacije oblikovanja in standardov grafičnega uporabniškega vmesnika in sledenja ter upravljanja podatkov, ki so jima podvrženi spletni uporabniki. Udeleženci bodo prejeli osnovno znanje o robotiki BEAM (biologija, elektronika, estetika in mehanika) in vodeno izdelali svoje majhne onesnaževalce podatkov, ki spominjajo na hrošče in so zasnovani za to, da zapletejo odnos med interaktivnimi sistemi.

#DeviceArt #CriticalEngineering #GraphicalUserInterface #Data #DataPollution #SpeculativeDesign #BEAMrobotics

César Escudero and Martín Nadal
BoT | BITCOIN STVARI

Sreda, 16. Januar 2019, od 10. do 13. ure
ALUO – Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani, oddelek za slikarstvo / Video in novi mediji Roška 2, Ljubljana

Bitcoin Stvari (BoT) je delavnica za študente, ki želijo obravnavati vprašanja povezana z medijsko umetnostjo, digitalno kulturo, kritično ekonomijo, elektroniko in Internetom Stvari (IoT). Teoretični uvod bo udeležence seznanil s koncepti, ki jim bodo pomagali kontekstualizirati in bolje razumeti svet Bitcoina in tehnologije veriženja blokov, medtem ko bodo v praktičnem delu s pomočjo osnovnih elektronskih vezij, varjenja in mikrokrmilnikov izdelali igrivega rudarja bitcoinov iz običajnih predmetov, kot so npr. kladiva, spenjalniki in solnice. Udeleženci bodo izdelali svojega rudarja Bitcoin stvari (BoT) tako, da bodo združili mikrokrmilnik Wi-Fi in različne senzorje.

#DeviceArt #CriticalEngineering #Bitcoin #Blockchain #SpeculativeDesign #WirelessInterface

AVTORJA

 César Escudero Andaluz je umetnik in raziskovalec, ki se osredotoča na odnos med človekom in računalnikom, kritiko vmesnikov, digitalne kulture in njenih družbenih in političnih učinkov. Njegovo delo zajema izdelavo podob, kipov, video iger, instalacij, mrežno kulturo, IoT, robotiko in medijsko arheologijo. Od leta 2011 je raziskovalec na Kunstuniversität Linz v Interface Culture LAB. Njegova umetniška dela so bila razstavljena na mednarodnih dogodkih povezanih z elektronsko umetnostjo, muzejih, galerijah in konferencah, vključno z Ars Electronica Center (AT), ZKM (DE), ISMAR2015 (JP), WRO2015 (PL), Transnumeriques (FR), Hangar.org (ES), KIKK (BE), Rimski Media Art Festival (IT) in ADAF (GR).

Martín Nadal je umetnik/razvijalec, ki študira Interface Cultures na Kunstuniversität Linz. V zadnjih letih je sodeloval pri različnih projektih in vodil več delavnic, povezanih z umetnostjo in tehnologijo. Njegova dela so bila razstavljena na Visualizar 11, Medialab Prado v Madridu (ES), festivalu Ars Electronica in Art Meets Radical Openness Festival v Linzu (AT), Settimana della Scienza v Genovi (IT) in v IAMAS – Institut naprednih medijskih umetnosti in znanosti v Ogaki-shi (JP).

Sanela Jahić
Delati zginotje delanja

Razstava
12. december 2018 – 11. januar 2019

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Oglej si zadnjo fazo projekta tukaj.

Trenutni val vseprisotne avtomatizacije in vedno hitrejši razvoj in raba tehnologij napovedovanja radikalno spreminja in reorganizira vse oblike dela. V času, ko prenos nalog na stroje postaja razširjen pojav, se je Sanela Jahić v svojem projektu lotila raziskovanja možnosti strojno zasnovane razstave. Kaj če bi se njeno umetniško ustvarjanje avtomatiziralo? Če bi razvili algoritem, ki bi bil zasnovan na bazi vseh njenih del, raziskav in zanimanj in bi lahko napovedal in določil vsebino ter estetiko njenega naslednjega umetniškega dela, ali bi se algoritem potem obrnil k sebi? Dejstvo, da je algoritem ustvarjen, da interpretira posameznikovo razmerje do tehnologije in način, kako slednja vpliva na naravo dela, tak stroj očitno ujame v določeno zanko.

Vendar pa raziskava postavi v nenavaden položaj tudi umetnico. Napovedni algoritem temelji na bazi njenih del ter njenih delovnih metod in bo z nadgradnjo podatkovne baze postal kompleksnejši oziroma naprednejši. V nadaljevanju bi lahko proizvedel kaj presenetljivega, kaj, kar presega naša pričakovanja, in kar bi lahko videli oziroma napačno razumeli kot ustvarjalnost stroja. Kaj pa če se to izkaže za nekaj, s čimer se umetnica bistveno ne strinja? Bi to odražalo njene predsodke v luči dejstva, da ti tehnološki sistemi niso nevtralni, pač pa jih je naredil človek, so politični in reproducirajo vrednote ljudi, ki jih programirajo? Če bi umetnica in algoritem vzporedno ustvarjala dela za razstavo, bi občinstvo lahko ugotovilo, katero delo je zasnoval stroj? Nadalje, ker njena umetniška praksa vključuje proizvodnjo tehnološko podprtih kinetičnih objektov, to za algoritem – ki je sam stroj – pomeni, da koncipira umetniška dela, ki so prav tako stroji.

Odnosi med stroji in ljudmi so ena od konstant v delu Sanele Jahić. Njena zadnja produkcija umesti raziskovanje kompleksnih razmerij med tehnologijo in družbenim, med posamezniki in njihovo identiteto neposredno v kontekst kritike kapitalističnih produkcijskih razmerij. Projekt nadaljuje njeno raziskovanje prepleta subjektivnosti, tehnologije in dela v kontekstu poznega kapitalizma. Njegova izvedba zahteva sodelovanje s strokovnjaki na področju programiranja, strojnega učenja in avtomatizacije procesov. Razmišljanje prek te tehnologije in z njo ji omogoča, da raziskuje njeno kompleksnost – namesto da bi jo ta premagala – in razkrije nekatere njene skrite mehanizme.

PREDSTAVITEV

AVTORICA

Sanela Jahić (1980, Kranj) je leta 2008 končala študij slikarstva na ALUO v Ljubljani. V letu 2010 je kot štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije končala podiplomski študij mednarodne smeri ”Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije” na Bauhaus Univerzi v Weimarju. Kot intermedijska umetnica gradi tehnološko podprte kinetične objekte in naprave. Njena umetniška praksa pogosto vključuje sodelovanje s strokovnjaki za strojništvo, avtomatizacijo, programsko opremo in elektroniko. Živi in dela v Škofji Loki. Svoja dela je predstavila na več razstavah v Sloveniji in tujini.

POVEZANI DOGODKI

Hiperzaposlovanje
Razstava
7. november 2019–19. januar 2020
MGLC – Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana

Kurator: Domenico Quaranta
Umetniki: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni

Avtomatiziraj vse živo!
Simpozij
14.–15. januar 2020
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
Moderna galerija

Sodelujoči: Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Michael Mandiberg, Domenico Quaranta, Sašo Sedlaček, Sebastian Schmieg

Sanela Jahić
Negotovost v zanki
Razstava
 23. september–23. oktober 2020
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

James Bridle
Moja radost v jasni noči

Razstava
20. februar–22. marec 2019

Aksioma | Project Space, Ljubljana

V okviru State Machines

Med 2. svetovno vojno so inženirji, ki so se ukvarjali z novo strogo tajno radarsko tehnologijo, na svojih ekranih videli skrivnostne oblike, ki so se v dolgih nizih premikale po nebu. Šele kasneje so ornitologi pri svojem delu z  radarji uspeli dokazati, da so te sence v resnici bile jate ptic, radarje pa so vedno bolj uporabljali tudi za to, da so izvedeli veliko več o svetu narave.

»Moja radost v jasni noči« je verz iz angleške ljudske pesmi »Lincolnshirski krivolovec«, ki opisuje užitke pri kraji divjadi bogatih posestnikov. Začetne takte te pesmi so uporabljali tudi kot klicni znak številske radio postaje – skrivnostnega kratkovalovnega radijskega signala, za katerega so verjeli, da je povezan z vohunstvom – ki so ga oddajali z britanske letalske baze Akrotiri na Cipru od srede 70-ih let do leta 2008.

V Akrotiriju se nahaja eden največjih vojaških radarskih objektov v Evropi in na Bližnjem vzhodu, ki zbira obveščevalne podatke o Rusiji in državah Bližnjega vzhoda daleč za obzorjem. Hkrati pa je Akrotiri tudi dom populacije velikih flamingov, ki migrirajo po Sredozemlju. Od 70-ih let so na južnofrancoski postaji Station Biologique de la Tour de Valat spremljali te populacije plamencev. Njihova baza podatkov s pol milijona zapažanj v tridesetih letih vsebuje več kot dvajset tisoč ptic.

James Bridle se v svojem delu ukvarja s tem, kako politične in družbene naravnanosti oblikujejo tehnologijo in kako nove tehnologije oblikujejo naše razumevanje sveta. V svojem delu Moja radost v jasni noči poveže zgodovine nadzorovanja in tajnega komuniciranja, podatkov in vizualnosti, migracij in nacionalizma prek videov, grafik in vaj v obnavljanju baz podatkov in pripovedovanju zgodb.

Več informacij o Jamesovi raziskavi za ta projekt je na voljo TUKAJ.

PREDSTAVITEV KNJIGE

New Dark Age
Technology and the End of the Future, Verso, June 2018
Sreda, 20. februar 2019, ob 17. uri
Moderna galerija Ljubljana

»New Dark Age je ena izmed najbolj vznemirljivih in informativnih knjig, ki sem jih prebral o internetu, kar pomeni, da je to ena izmed najbolj vznemirljivih in informativnih knjig, ki sem jih prebral o sodobnem življenju.«

– Mark O’Connell, The New Yorker

Živimo v času vse večje nepreglednosti. Novice so polne nepreverjenih špekulacij, ki jih pogosto samodejno generira anonimna programska oprema. Posledično ne razumemo več, kaj se dogaja okoli nas. Vse te smernice temeljijo na eni sami zamisli: prepričanju, da lahko kvantitativni podatki zagotovijo koherenten model sveta in da nam lahko učinkovitost izračunljivih informacij, podaja načine delovanja v njem. Vendar pa sam obseg informacij, ki so nam na voljo danes, kaže manj, kot smo se nadejali. Namesto tega napoveduje novo temno dobo: svet vedno večjega nerazumevanja.
V svojem briljantnem novem delu James Bridle opozarja na prihodnost, v kateri nam lahko sodobna obljuba novega tehnološko podprtega razsvetljenstva prinese svoje nasprotje: dobo zapletene negotovosti, napovednih algoritmov, nadzora in izpraznjenosti empatije. Raziskuje zgodovino umetnosti, tehnologije in informacijskih sistemov ter razkriva temne oblake, ki se zbirajo nad razpravami o digitalni sublimi.

BROŠURA

James Bridle
Od state machines do stateless machines: trajektorija
PostScript^UM #33

► eBROŠURA (PDF)
► TISK NA ZAHTEVO
► PRELISTAJ NA ISSUU

► DRUGE PUBLIKACIJE

AVTOR

James Bridle je umetnik in pisatelj ki dela z različnimi tehnologijami in v različnih disciplinah. Njegova dela in instalacije so bile razstavljene v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji ter Avstraliji, na spletu pa si jih je ogledalo na stotine tisočev obiskovalcev. Med organizacijami, ki so naročile njegova dela, so Victoria & Albert Museum, Barbican, Artangel, Arhitekturni trienale v Oslu in Istanbulski bienale oblikovanja, nagradili pa so ga Ars Electronica, Japonski festival medijskih umetnosti in londonski Muzej oblikovanja. Njegovo pisanje o literaturi, kulturi in omrežjih so bila objavljena v tiskanih in spletnih izdajah revij in časopisov, kot so Frieze, Wired, Domus, Cabinet, The Atlantic, New Statesman, redno pa piše tudi kolumno za Observer. Njegova knjiga o tehnologiji, spoznanju in koncu prihodnosti New Dark Age je pri založbi Verso (VB & ZDA) izšla junija 2018. Redno predava na radiu, konferencah, univerzah in drugih dogodkih, vključno s SXSW, Lift, Global Art Forum, Re:Publica in TED. Bil je rezidenčni umetnik v Lighthouse v Brightonu, White Building v Londonu in Eyebeam v New Yorku ter začasni profesor v okviru programa interaktivnih telekomunikacij na Univerzi v New Yorku.