Ekstrakcija dodane vrednosti in delovna sila v kriptocenu

Martín Nadal, César Escudero Andaluz, Telekommunisten, Sašo Sedlaček, Nascent, Aude Launay

o klasičnih teorijah naj bi vrednost izvirala iz človeškega dela, denar pa naj bi predstavljal to vrednost. Čeprav so te teorije postale zastarele, med drugim tudi zaradi subjektivacije vrednosti, ki je odprla vrata naracijam financializacije, pa ideja, da bi vrednost morala biti objektivno povezana s fazami svoje produkcije, vztraja v naših ekonomskih imaginarijih. Ne glede na to, ali je bilo delo »prva cena, izvorna kupnina, ki je bila plačana za vse stvari,« ali pa je bila njegova vrednost indeksirana glede na dobiček, pridobljen iz njega, posledice česar lahko jasneje kot kadarkoli prej vidimo v primeru plač ‘kritičnih delavcev’, produkcija vrednosti z ozirom na delo še vedno ostaja eno najbolj perečih vprašanj digitalne evolucije.

Zanimivo je imeti v mislih, da delo v Zahodni Evropi relativno dolgo ni bilo družbeno cenjeno, in sicer nekje do 18. stoletja, ga je pa potem v veliki meri poveličeval nastajajoči moderni izobraževalni sistem 19. stoletja. Kot dejavnost, ki je bila od antike naprej tradicionalno podcenjena oziroma včasih celo deležna obsodb, je bilo delo zoperstavljeno duhovnemu smislu življenja (in dejansko tudi vojaškim dejavnostim). Ljudje naj bi samoizpolnitev našli z otium (meditacijo, refleksijo, poezijo, politiko itn.) ali vojno, ne pa z njegovo negacijo, negotium (trgovino, poslom itn.).

Po stoletjih neposrednega izkoriščanja delavcev je bilo 20. stoletje priča zlitju otium in negotium v novo ekonomijo znanja, ki je presežno vrednost ekstrahirala iz intelektualnega in kulturnega dela. To, kar nekateri vidijo kot pot do nekakšnega »dotCommunism (spletnega komunizma)«, je žal večinoma vodilo do mišljenja, da so podatki nova nafta. Situacija in zgodovina, ki sta ga proizvedli, sta seveda bolj kompleksni in to, kar Martín Nadal in Cesar Escudero Andaluz predlagata s projektom Ekonomija, znanje in nadzorovanje v kriptocenu, je poskus, da bi ju mapirala skozi prizmo množičnega zanimanja za kriptografijo. 

Ne le da je ekstrakcija podatkov s pretvorbo otium negotium spremenila čisto vsakega uporabnika v nehotenega delavca, pač pa tudi močno škodi zmožnosti koncentracije, in to do te mere, da resno zmanjšuje našo sposobnost ohranjanja pozornosti. To vprašanje naslavlja Ishtar Gate, platforma mikro ekonomije v umetnosti, ki temelji na veriženju blokov in jo je pisateljica in vizualna teoretičarka Penny Rafferty skupaj z Nascent zasnovala tako, da nagradi branje kritične vsebine in njen komentar z žetoni, ki so zamenljivi v resničnem življenju. Sašo Sedlaček naredi korak naprej v tej vrnitvi k cenjenju otium, ko nekatere tehnologije ekstrakcije podatkov – kot je ocena položaja telesa v realnem času – obrne proti njim samim in omogoči uporabnikom njegove platforme Oblomo, da s stanjem pri miru rudarijo kripto valute, produkt teh fizično nedejavnih trenutkov pa zamenjajo za delovno silo drugih ljudi, ki so pripravljeni pokositi trato ali oprati avto, denimo. In kaj če bi v tej dobi vedno bolj razširjene avtomatizacije lahko ocenili mehanično delovno silo in jo prenesli prek valute? Haket, ki ga je zasnoval kolektiv Telekommunisten in ki klasično teorijo vrednosti dela vstavi v racionalno digitalno kripto valuto, je mišljen kot kritika arhitekture bitcoina in način, da o njem ponovno razmislimo kot o stabilni valuti, ki je posledično uporabna kot valuta.

Povezani dogodek: Taktike & praksa #9: MoneyLab #8

To top