Sodelovanje na skupinski razstavi Make Truth Great Again.
Kustos: Martin Le Chevallier
Otvoritev razstave: sobota 11. marec 2017, ob 16. uri
6 Rue Saint Claude, Paris, France
Jaz sem Janez Janša
Projekcija dokumentarnega filma
V okviru Segal Center Film Festival on Theatre and Performance.
365 Fifth Ave, New York, ZDA
Mokre sanje
Samostojna razstava
Odprtje razstave: četrtek, 16. februar 2017, ob 20. uri
Vstop prost
Korzo 28/1, Reka, Hrvaška
* Del produkcijskega programa Zavoda Aksioma za podporo mladim umetnikom.
Mokre sanje
Samostojna razstava
Odprtje razstave: sobota, 11. marec 2017, ob 20. uri
Vstop prost
Cesta IX. korpusa 99A, Solkan, Slovenija
* Del produkcijskega programa Zavoda Aksioma za podporo mladim umetnikom.
AVČ! – bolečina in performans
AVČ! – bolečina in performans
PROGRAM PROJEKCIJ
po izboru LADA – Live Art Development Agency, London
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
15.–17. marec 2017
“I see pain as an inevitable byproduct of interesting performance.“
Dominic Johnson
Wikipedija »bolečino« opredeljuje kot »neprijeten občutek, ki ga pogosto povzročajo močni ali škodljivi dražljaji … posameznika spodbudi, da se umakne iz škodljive situacije in se v bodoče izogiba podobnim izkušnjam«. Toda za številne umetnike in občinstva je nasprotno prav tako res in bolečina v kontekstu uprizarjanja je izzivalno, razburljivo in globoko doživetje.
Avč! (Ouch) je zbirka dokumentacije in filmov umetnikov, ki raziskujejo bolečino in uprizarjanje – tako bolečino, ki si jo prizadenejo umetniki med delom, pa naj bo to namenoma ali ne, kakor tudi izkustva občinstev, ki so povabljena, naj bolečino prizadenejo umetnikom ali pa so sama izpostavljena bolečini in neugodju.Izbor vsebuje dela priznanih in prodornih umetnikov z vsega sveta, katerih prakse obravnavajo provokativna vprašanja, kot so doživljanje bolezni, staranje ženskega telesa, plastična kirurgija, zasvojenost, utelešeni javni protest, animalistični vzgibi, puščanje krvi, uprizorjeni spopadi, samopoškodovanje in bičanje ter kaj se lahko zgodi, če občinstvo povabiš k soudeležbi v uprizoritvenih dejanjih.
Izbrani umetniki: Marina Abramović, ORLAN, Oleg Kulik, Ron Athey, Franko B, Marcel.li Antunez Roca, Heather Cassils, Bob Flanagan, Wafaa Bilal, Rocio Boliver, Petr Pavlensky, Martin O’Brien, Regina Jose Galindo, Ernst Fisher & Nicola Hunter, Kira O’Reilly, jamie lewis hadley.Predhodne verzije Avč! so bile na ogled v okviru dogodkov DischargeMartina O’Briena (januar 2013), In Pursuit of Pain v Wellcome Collection (julij 2016) in Mednarodnega tedna umetnosti performansa v Benetkah (Venice International Performance Art Week, december 2016).
PREDAVANJE
Dominic Johnson
BOLI: Umetnost, performans in bolečina
Aksioma | Projektni prostor
Bolečina – od drobnih zbadanj do uničujočih poškodb in bolezni ter čustvene bolečine – je znana vsem. A vendar s težavo artikuliramo posebnosti lastne bolečine. Raziskovanje lastne bolečine je pogost predmet pretekle in sodobne umetnosti, od slikarskih del, ki upodabljajo grozovito nasilje, do performansov, ki samopoškodovanje izkoriščajo kot formalno tehniko. To predavanje predstavi ključna dela na področju umetnosti in performansa ter zastavi vprašanje, kako se umetniki soočajo z bolečino, ki se konstitutivno izmika reprezentaciji in komunikaciji.
AVTOR
Dominic Johnson je predavatelj performansa in vizualne kulture na Šoli za angleški jezik in dramatiko na kolidžu Queen Mary Univerze v Londonu. Je avtor del Veličastna katastrofa: Jack Smith, performans in vizualna kultura(Glorious Catastrophe: Jack Smith, Performance and Visual Culture, 2012), Gledališče in vizualnost (Theatre & the Visual, 2012) in Umetnost življenja: ustna zgodovina umetnosti performansa(The Art of Living: An Oral History of Performance Art, 2015).
Uredil je pet zbornikov, zadnji med njimi je Proseč v krvi: Umetnost in performansi Rona Atheyja (Pleading in the Blood: The Art and Performances of Ron Athey, 2013), z Deirdre Hesson pa še Vse je dovoljeno: Performansi Adriana Howellsa (It’s All Allowed: The Performances of Adrian Howells, 2016). Je tudi urednik znanstvenega časopisa Contemporary Theatre Review. Od leta 2005 do 2012 so bili njegovi pogosto krvavi performansi (samostojni ali pa v sodelovanju z Ronom Atheyjem) na ogled po vsem svetu, vključno s festivali performansa in žive umetnosti v Københavnu, Ljubljani, Rimu, Torontu, na Dunaju, v Zagrebu in drugod ter po vsej Veliki Britaniji, zlasti na festivalu National Review of Live Art v Glasgowu in kot del »Gay Icons« v londonski Nacionalni portretni galeriji.
UMETNIKI IN DELA
Bob Flanagan (ZDA)
Cystic Fibrosis Song / Pesem o cistični fibrozi, 90. leta
1’32”
Kratki film, v katerem Bob Flanagan parodira znano Disneyjevo pesem, da bi podal svoje doživljanje življenja s cistično fibrozo. Performans se je odvil v razstavnem prostoru LACE (Los Angeles Contemporary Exhibitions) v zgodnjih 90. letih, posnetek pa je del nagrajenega filma iz leta 1997 Bolno: Življenje in smrt supermazohista Boba Flanagana (Sick: The Life and Death of Bob Flanagan, Supermasochist).
Bob Flanagan (1952–1996) je bil ameriški ustvarjalec performansov, pisec in pesnik, ki je dolga leta bolehal za cistično fibrozo, s svojimi S&M izkušnjami pa si je pomagal pri premagovanju bolečin, ki mu jih je prinesla bolezen.
Cassils (Kanada/ZDA)
The Powers That Be / Oblast, 2016
2’24”
Cassilsova v sodelovanju s koreografom bojev Markom Stegerjem uprizarja boj med dvema osebama. Cassilsova, ki jo v neki parkirni hiši osvetljujejo avtomobilski žarometi, je edina figura, ki se bori z nevidno silo. Iz radiev v sosednjih avtomobilih se razlega večkanalna kompozicija statičnega hrupa in radijskih posnetkov, ki jo je oblikovala Kadet Kuhne. Z ojačanjem družbenopolitičnih konfliktov s pomočjo zvoka na vsaki od uprizoritvenih lokacij Oblast raziskuje radikalno nepredstavljivost nekaterih oblik travme in nasilja. Tu radijski signal prenaša probleme, značilne za prizorišče, tako bližnje kakor tudi oddaljene. Oblast obravnava posredovanje nasilja, tako da podvomi v gledalčevo vlogo priče in napadalca.
Cassilsova je umetnica, ki fizično telo uporablja kot kiparsko snov, s katero je mogoče raztrgati družbene norme. Za različne uprizoritvene in formalne namene je ustvarila niz silovito izurjenih teles; z znojem, krvjo in tetivami ustvarjajo vizualno kritiko in diskurz o ideologijah in zgodovinah telesnosti in spola.
http://heathercassils.com
Oleg Kulik (Rusija)
Dog House / Pasja hiška, 1996
4’10”
Kratek izvleček iz dokumentacije Kulikovega sodelovanja v skupinski razstavi Interpol v Fargfabriken v Stockholmu leta 1996. Kuliku so predlagali, naj svoj projekt Pasja uta (Doghouse) izvede v okviru Interpola, razstave, posvečene problematiki komuniciranja. Umetnika so povabili, naj kot nekakšen readymade biva v posebej za to zgrajeni hiši. Občinstvo so posvarili, da je sleherno komuniciranje z umetnikom, ki obsoja jezik kulture, nevarno in da nihče ne sme prečkati meja njegovega teritorija. Sledeč logiki te akcije je Kulik ugriznil nekega gospoda Lindquista, ki se za opozorilo ni zmenil. Nato ga je švedska policija aretirala. Ta performans in razstava nasploh sta v medijih izzvala škandalozen odziv. Interpol so razglasili za dogodek, ki je umetnostni svet razklal na Vzhod in Zahod.
Oleg Kulik je moskovski ustvarjalec performansov, fotograf in kustos, ki najbolj slovi po svojih performansih, v katerih nastopa kot pes; mednje sodijo Nori pes (Mad Dog), Pes iz rezervoarja (Reservoir Dog) in Grizem Ameriko, Amerika pa grize mene (I Bite America and America Bites Me).
Marina Abramović (Srbija/ZDA)
On ‘Rhythm 0’ / O »Ritmu 0«, 1974, 2013
3’07”
Kratki film, v katerem umetnica govori o enem od svojih najslavnejših del, šesturnem performansu v Galeriji Studio Morra v Neaplju, med katerim je Abramovićeva dovolila, da jo javnost uporabi, kakor koli si zaželi, z uporabo 72 predmetov užitka in bolečine, ki so bili razpostavljeni po mizi, vključno z vrtnico, parfumom, medom, vinom, škarjami, skalpelom, žeblji, kovinsko palico in pištolo z enim nabojem.
RHYTHM 0 / RITEM 0, dokumentarni film, 2013. Režija in montaža: Milica Zec. Z dovoljenjem Inštituta Marine Abramović.
RHYTHM 0 / RITEM 0, 1974. Studio Morra, Neapel. Fotografija: Donatelli Sbarra. Z dovoljenjem Marine Abramović in Galerija Seana Kellyja iz New Yorka.
Marina Abramović sodi med najvplivnejše umetnike in umetnice našega časa. Od zgodnjih 70. let naprej razvija uporabo performansa kot oblike vizualne umetnosti. Pri raziskovanju fizičnih in psihičnih meja lastne biti je vzdržala bolečino, izčrpanost in nevarnost v iskanju čustvene in duhovne transformacije.
http://www.mai-hudson.org
Wafaa Bilal (Irak/ZDA)
On ‘Shoot an Iraqi’ / O »Ustreli Iračana«, 2007
2’21”
Umetnik razpravlja o svojem provokativnem interaktivnem performansu, v katerem je 30 dni vabil javnost, naj nanj prek interneta streljajo s puško za paintball. Nanj so streljali 60.000-krat.
V Iraku rojeni nagrajevani umetnik Wafaa Bilal s svojimi spletnimi performativnimi in interaktivnimi deli, ki razvnemajo dialog o mednarodni politiki in notranji dinamiki, uživa mednarodno slavo. Bilalovo delo se nenehno napaja v izkustvu bega iz domovine in hkratnem obstoju v dveh svetovih – njegovem domu v »coni udobja« v Združenih državah Amerike in njegovem zavedanju o »konfliktni coni« v Iraku.
http://wafaabilal.com
ORLAN (Francija/ZDA)
Successful Operation / Uspešna operacija, 1990
6’16”
Kratki film, v katerem se umetnica pripravlja na plastično operacijo, operacijska dvorana pa je spremenjena v nekoliko drugačen gledališki prostor.
ORLAN je umetnica, ki deluje v Parizu, Los Angelesu in New Yorku. Ustvarja skulpture, fotografije, performanse, videe, videoigre in razširjeno resničnost, pri čemer uporablja znanstvene in medicinske tehnike, kot sta kirurgija in biogenetika. Njena provokativna umetniška dela, ki so vselej pomešana s humorjem in pogosto mejijo na parodijo ali celo grotesko, lahko izzovejo šok, ker ustvarjalka sprevrača uveljavljene norme.
http://www.orlan.eu
Ron Athey (ZDA)
Ron’s Story / Ronova zgodba, 2001
4’44”
Kratki film o zgodnjih performansih Rona Atheyja o njegovih izkušnjah z zasvojenostjo in samopoškodovanjem je delo Janeza Janše, z izvirno glasbo kolektiva BAST.
Ron Athey je ikona sodobne umetnosti in performansa. V svojih pogosto krvavih upodobitvah življenja, smrti, krize in poguma v časih aidsa se Athey sprašuje o mejah umetniške prakse. Te meje Atheyju omogočajo raziskovanje ključnih tem, kot so spol, spolnost, radikalna spolnost, queerovski aktivizem, postpunk in industrijska kultura, tetoviranje in telesne modifikacije, ritual in religija.
Rocío Boliver (Mehika)
Times Go By and I Can’t Forget You: Between Menopause and Old Age / Čas mineva in ne morem te pozabiti: med menopavzo in starostjo, 2013
4’18”
Izvleček iz dokumentacije performansa v Grace Exhibition Space v New Yorku, v katerem umetnica parodira hojo po modni brvi in kritizira reprezentacije in pričakovanja v zvezi s (starajočim se) ženskim telesom.
Praksa Rocío Boliver je ostra in osredotočena kritika številnih represivnih ideologij, ki bremenijo življenje žensk v Mehiki. »V tej pasterizirani družbi raje vzbujam gnus, sovraštvo, zavračanje, zmedo, naveličanost, tesnobo, sovraštvo, strah … zaradi nadaljnjega spodbujanja miselne aseptičnosti.«
Petr Pavlensky (Rusija)
Radical Artist In Court – Ukraine Today News Item / Radikalni umetnik na sodišču – Novica na kanalu Ukrajina danes, 2015
1’57”
Novica s kanala ukrajinske televizije iz novembra 2015 o aretaciji in procesu proti Petru Pavlenskyju zaradi uprizoritvene akcije, med katero je zažgal lesena vhodna vrata stavbe ruske obveščevalne službe FSB (nekdanji generalni štab KGB) na trgu Lubyanka v Moskvi, da bi opozoril na teroristične taktike, ki jih uporablja ruska obveščevalna služba.
Petr Pavlensky je ruski ustvarjalec performansov in politični aktivist. Njegova dela vključujejo: Seam / Šiv (2012), v katerem si je zašil usta v znak protesta proti zaprtju članic skupine Pussy Riot; Carcass / Truplo(2013), v katerem se je gol ovil z bodečo žico; in Fixation / Pritrditev(2013), v kateri je svoja moda pribil na Rdeči trg kot »metaforo za apatijo, politično indiferentnost in fatalizem sodobne ruske družbe«. Leta 2016 je prejel nagrado Václava Havla za ustvarjalni odpor.
Martin O’Brien (Velika Britanija)
Taste of Flesh / Okus mesenosti, 2015
2’59”
Dolga predstava, v kateri je O’Brien pozornost posvetil tematiki okuženosti, ki zajema tudi strah pred okužbo, povezan tako z bolnim telesom kakor tudi z našimi virtualnimi spletnimi (projiciranimi) identitetami. S tem ko navaja izbruh upodobitev zombijev v popularni kulturi, O’Brien osvetljuje nedavno akutno stanje javne tesnobe, povezane s tveganjem infekcije in invazije, tako v resničnem življenju kakor tudi na spletu. Tradicionalen znanstvenofantastični lik okuženosti – zombi – pogosto odraža okoljske, politične ali družbene skrbi, na katere namiguje to delo.
Nastalo po naročilu Arts Catalyst za evropski projekt Trust me, I’m an Artist: towards an ethics of art/science collaboration / Zaupajte mi, sem umetnik: etiki umetniško-znanstvenega sodelovanja naproti.
Praksa Martina O’Briena uporablja fizično vzdržljivost, gnus in prakse, ki temeljijo na bolečini, za raziskovanje pomena življenja s smrtno nevarno boleznijo (cistična fibroza), tako da se sooča z odzivi drugih na bolezen.
http://www.martinobrienperformance.com
Franko B (Velika Britanija/Italija)
Don’t Leave Me This Way / Ne zapusti me takega, 2009
5’03”
Ne zapusti me takega zaznamuje premik v uprizoritveni praksi Franka B, saj formalizira njegov odmik od del na osnovi krvi. Tu avtor gledalcu dovoli, da si ogleda njegovo golo telo in se mu približa kot skulpturni formi, s številnimi tetovažami in brazgotinami ter bujnih oblik in velikosti. Performansi Franka B že od nekdaj puščajo metaforične sledi na psihah ranljivih gledalcev, sočutne gledalce pa ganejo s čustveno nabitostjo telesa. Možnosti za doseganje tega učinka s krvavenjem so izčrpane, Ne zapusti me takega pa nadaljuje prizor prizadevanja ran v sferi metaforičnosti z vpisom svoje forme v bolečo vizijo.
Frank B ustvarja risbe, instalacije, kiparska in uprizoritvena dela, deluje pa tudi v številnih drugih medijih in disciplinah. Živi in dela v Londonu. Je profesor kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Macerati.
http://www.franko-b.com/
Marcel.li Antunez Roca (Španija)
Epizoo, 1994
8’29”
Epizoo je videoigra v resničnem življenju, v kateri gledalec nadzoruje Marcel.lijevo telo s pomočjo mehatroničnega sistema, ki ga sestavljajo računalnik, miška, robotski zunanji skelet in niz pnevmatskih mehanizmov. Pnevmatske naprave premikajo umetnikov nos, zadnjico, oprsje, usta in ušesa, medtem ko njegovo telo stoji pokončno na vrteči se krožni platformi in sprejema vso bolečino, ki mu jo to prizadeva. Epizooje eden od prvih primerov umetniške aplikacije računalniške tehnologije na človeško telo. Delo je v 90. letih povzročilo senzacijo, ker je reflektiralo, kaj se lahko zgodi, če ljudje dobijo dovoljenje za nadzor nad drugim telesom, in ironični, celo kruti paradoks, ki izvira iz soobstoja virtualne digitalne sprijenosti in izvajalčeve fizične ranljivosti.
Marcel.li Antunez Roca slovi kot ustanovitelj skupine La Fura dels Baus in ustvarjalec mehatroničnih performansov in robotskih instalacij. Od 80. let naprej Antúnezovo delo temelji na nenehnem opazovanju izražanja človeških želja in specifičnih situacij, v katerih se te pojavljajo. Leta 2014 sta njegovo dramaturgijo, ki temelji na računalniških sistemih, obravnavali razstava in publikacija z naslovom Sistematurgija: Dejanja, naprave in risbe (Systematurgy. Actions, Devices and Drawings).
http://marceliantunez.com
Regina Jose Galindo (Gvatemala)
Lucha, 2002
3’37”
Performans, v katerem se Galindova spoprime s profesionalno rokoborko.
Regina José Galindo je gvatemalska ustvarjalka performansov, ki slovi po političnih temah svojih del. V delu Kdo lahko izbriše sledove (Who Can Erase the Traces, 2003) se je sprehodila od poslopja gvatemalskega kongresa do narodne palače in pri tem občasno namočila svoja bosa stopala v belo posodo, polno človeške krvi, v znak protesta proti predsedniški kandidaturi nekdanjega gvatemalskega diktatorja Joséja Efraína Ríosa Montta. Na beneškem bienalu leta 2005 je prejela zlatega leva za umetnike, mlajše od 30 let, za svoj video Himenoplastia, ki prikazuje kirurško rekonstrukcijo njene deviške kožice.
http://www.reginajosegalindo.com
Ernst Fisher in Nicola Hunter (Velika Britanija/Nemčija)
Passion/Flower / Strast/cvet, 2012
4’02”
Moški in ženska, sedeča na kovčkih, ritualno bičata sama sebe, to dogajanje pa je večkrat prekinjeno, zato nikoli ne doseže ravni strastne intenzivnosti, ki naj bi jo sprožilo. Po določenem času najprej prva in nato še druga figura pokrije svoje telo, pobere svoje stvari in odide, skrivnostni cvet njunega neuspeha pa žari na njuni koži.
Izvirni posnetek: Daniel Marner, montaža: Nicola Hunter.
Nicola Hunter zadnjih deset let razvija feministično prakso, ki temelji na akcijskih performansih in obsega dela v živo, dokumentacijo teh del in njihovih sledov ter re-prezentacijo le-teh v drugih oblikah. S performansom kot osrednjim elementom Hunterjeva raziskuje teme, ki se tičejo abjekcije in rituala, pri čemer se osredotoča na tolmačenje ali ustvarjenje izkustev v lastnem telesu.
http://www.nicolahunter.com
Ernst Fisher se je rodil v Nemčiji in se preselil v Veliko Britanijo leta 1979. Od leta 1986 do 1997 je svoje performanse uprizarjal na svojem domu v Južnem Londonu, ki ga je preimenoval v Brixton heArt Room. Posebno zanimanje kaže za problematiko pripadnosti, udomačenosti in domačnosti; v svojem delu skuša raziskovati načine, kako bivamo v vrsti prostorov in v njih hkrati vnašamo »grozljivo domačno« zmedo – od naših teles do družbenih konvencij in političnih/ideoloških sistemov.
http://www.ernstfischer.com
Kira O’Reilly (Velika Britanija/Irska)
Wet Cup / Puščanje krvi, 2000
2’29”
Performans, ki se opira na starodavno zdravilsko tehniko puščanja krvi za zdravljenje histeričnih žensk. Segrete steklene »skodelice« so nameščene na drobne ureznine na telesu Kire O’Reilly; med ohlajanjem ustvarjajo vakuum, ki počasi izvleče umetničino kri.
Praksa Kire O’Reilly, ki je zavestno interdisciplinarna in hkrati povsem nedisciplinirana, izvira iz vizualne umetnosti; s pomočjo performansa, biotehničnih praks in pisanja se ukvarja s spekulativnimi rekonfiguracijami Telesa. V novejših delih se je njena praksa razvila v več kontekstih, od umetnosti, znanosti in tehnologije do performansa, žive umetnosti, borilnih športov in borilnih veščin ter gibalnih del.
http://www.kiraoreilly.com
jamie lewis hadley
this rose made of leather / ta vrtnica iz usnja, 2012
4’57”
lewis hadley, ki se kosa s kupom keramičnih ploščic – točno njegove višine – in skuša spodkopati njihovo uporabo, raziskuje politiko krvi in moškosti s pomočjo strategij ponavljanja in razkazovanja fizične vzdržljivosti. Performans skuša osvetliti tudi funkcionalnost telesa, pri čemer vsaka ploščica dokumentira sposobnost telesa, da se zaceli.
jamie lewis hadley izrablja svojo kariero nekdanjega profesionalnega rokoborca kot izhodišče za ustvarjanje performansov, akcij in instalacij, ki raziskujejo – estetsko in tematsko – vprašanja propadanja, vzdržljivosti, bolečine in nasilja. Njegove nedavne raziskave in ustvarjalni rezultati se ukvarjajo z medicinsko prakso in zgodovino puščanja krvi kot zdravilske prakse. Umetnik ceni kri kot komunikacijsko orodje in jo skuša uporabljati za ustvarjanje podob, ki so čustveno nabite, izzivalne in lepe.
http://jamielewishadley.com
Video: SPILL TV.
KOLOFON
Zasnova: Live Art Development Agency, London
Produkcija dogodka: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2017
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Dokumentiranje: Jure Goršič
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Sonoseizmična Zemlja
Saša Spačal in Ida Hiršenfelder
Sonoseizmična Zemlja
ODZIVNA INSTALACIJA
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana
22. februar – 10. marec 2017
Sonoseizmična Zemlja predstavlja Zemljo v dobi antropocena, geološke dobe industrijskih družb. Dobe, v kateri so se dogodile motnje v sistemu Zemlje na planetarni ravni. Klimatske spremembe, izguba biodiverzitete, onesnaženost morja, kopnega in zraka, izkoriščanje naravnih virov, močno osiromašenje zemeljskih tal zaznamujejo krizo planeta. Globalni kapitalistični ustroj sveta človeškemu bitju ne dopušča, da bi deloval planetarno, niti da bi se zoperstavil planetarni krizi, ki jo proizvaja z neizogibno potrošnjo. Zastaranje in posledično kopičenje smeti je vpisano v vsak izdelek. Motor globalizma so neobnovljivi energetski viri. Vsi povzročajo seizmične premike: izčrpavanje fosilnih goriv ustvarja prazen prostor v litosferi, akumulacijska jezera nanjo pritiskajo, nesreče v atomskih reaktorjih povzročajo tektonske razpoke.
Sonoseizmična Zemlja omogoča vstop v planetarno perspektivo, v čutno in haptično razmerje med človekom in planetom. Izčrpavanje fosilnih goriv iz zemeljske skorje povzroča tektonske razpoke, zato se v instalaciji v globus zarisujejo raze. Izrisovanje seizmografskih premikov se stopnjuje z bližino človeškega bitja, ki jo merijo senzorji za zaznavanje bližine. Planet oddaja infrasonični zvok potresov, človeka potaplja v vseprisotno akustično območje brez razpoznavnega izvora. Infrasonični zvok je svarilna frekvenca, ki jo občutljivejša živa bitja prepoznajo kot znak nevarnosti. Človek je s sonoseizmičnim instrumentom aktivno in izkustveno ujet v dramo neskončnega kroženja kapitala. Kriza planeta je kriza sistema.
Sonoseizmična Zemlja poskuša strniti učinke industrije s fosilnimi gorivi v izkušnjo ogljikove vojne, ki se bojuje proti vsem življenju na planetu. Takšno nasilje se kaže v nenadnih in nepredvidljivih izbruhih. Na prvih bojnih črtah te vojne je globalna distribucija vode, ki so jo močno zaznamovale podnebne spremembe, globalno segrevanje, invazivni in strupeni načini črpanja fosilnih goriv, kot je na primer fracking. Enakopravno razdelitev vode nadalje krši privatizacija vodnih virov, ki številne žive organizme prikrajša za dostop do njihove najbolj osnovne življenjske potrebe.Mehanizem v instalaciji vsebuje raztopino vode in fosilnih goriv, iztisnjeno iz zemeljske oble. Raztopina proizvaja jedek smrad v prostoru in naredi onesnaženje otipljivo za čute. Voda se ne bo očistila, kajti onesnažena voda je del planetarnega presnovnega razkola. To pomeni, da se stvari, ki jih ljudje potrošimo, ne osvežijo niti obnovijo z Zemljinimi presnovnimi procesi. Produkte zavržemo kot strupene odpadke, ki končajo v telesih organskih bitij, se kopičijo na odlagališčih in onesnažujejo oceane. Presnovni razkol se bo zaključil šele v dolgem obdobju, ki bo trajalo več milijonov let. Eden od kandidatov za obnovitev izčrpanih Zemljinih rezerv s fosilnimi gorivi je živi proizvod: industrijski piščanec. Zaradi masovne proizvodnje se predvideva, da bo industrijski piščanec najbolj značilen vzorčni fosilizirani organizem iz dobe antropocena. V instalaciji kosti industrijskega piščanca v onesnaženi raztopini vode in olja napovedujejo obnovitev fosilnih goriv v oddaljeni prihodnosti. Ne more pa napovedati nadaljnjega obstoja človeške vrste.
AVTORICI
Saša Spačal je postmedijska umetnica, ki izhaja s področja humanistike in trenutno deluje na presečišču raziskovanja živih sistemov in medijske umetnosti. Njeno delo je osredotočeno na postčloveško okolje, kjer človeška bitja obstajajo in delujejo kot eden izmed elementov v ekosistemu in ne kot suveren. Razstavljala in nastopala je na prizoriščih in festivalih kot so Ars Electronica festival, razstava Prix Cube Exhibition, Eyebeam, Onassis Cultural Center Athens, Pixelache festival, Cynetart festival, ThingWorld trienale – National Art Museum of China, Device_art festival, galerija Eastern Bloc, Art Laboratory Berlin, Muzej sodobne umetnosti Vojvodina, galerija Kapelica, Kiblix festival, Sonica festival, Galerija sodobne umetnosti Celje, Enter festival, Amber festival in drugje. Samostojna razstava Simbiom – ekonomija simbioze s pregledom njenih del je bila predstavljena v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v letu 2016. Za svoje delo je prejela Častno omembo na festivalu Ars Electronica Prix 2015 in nominacijo Prix Cube 2016. VEČ
Ida Hiršenfelder je kuratorka, ki živi in dela v Ljubljani. Kot avtorica deluje tudi v polju zvočne in intermedijske umetnosti. Zanima jo zgodovina medijev, arhivi, njihovo izginevanje in medijska arheologija. Pri projektih, ki so vezani na digitalne arhive sodeluje z Muzejem za sodobno umetnost Metelkova, +MSUM. Od leta 2011 je članica DIY zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra, s katerim ustvarja hrupne zvočne pokrajine. Z intermedijsko umetnico Sašo Spačal dela serijo sonoseizmičnih instalacij (Skorja, 2014, Zemlja, 2015) in zvočne eksperimente. Skupaj sta tudi soustanoviteljici Iniciative za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost, ČIPke (RAMPA Laboratorija / Zavod Kersnikova). Z delom Časovni zamik: Kemobrionični vrt, v soavtorstvu z intermedijsko umetnico Robertino Šebjanič in eksperimentalnim glasbenikom Alešem Hiengom – Zergonom, ki je bil premierno predstavljen v Projektnem prostoru Aksioma, so se predstavili na festivalu Ars Electronica (2016) v osrednji razstave Radical Atoms and the Alchemists of Our Time in razstavi Device_art 5.016 v Montrealu. VEČ
KOLOFON
Zasnova: Saša Spačal in Ida Hiršenfelder
Strokovna sodelaveca: Mirjan Švagelj, Anil Podgornik
Produkcija in razvoj projekta: KID Kibla, Maribor, 2015 in Aksioma, Ljubljana, 2017
Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2017
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Dokumentiranje: Jure Goršič
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Preživetveni komplet za Antropocenega – Napovednik
Samostojna razstava
Odprtje razstave: torek, 17. januar 2017, ob 19. uri
Škrabčev trg 21, Ribnica, Slovenija
Mokre sanje
Valerie Wolf Gang
Wet Dreams
Exhibition
14. december 2016 – 6. januar 2017
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
»Letimo nad svetom, spremljamo ga od zunaj, vidimo morja podatkov, ki se širijo in vrtinčijo zaradi nenadnega, a prehodnega cunamija družbenih trendov, ki zaseda ves razpoložljiv prostor, preden ga zavzame naslednji. Odnose množic lahko analiziramo; z anketami in podatkovnim rudarjenjem je enostavno pridobiti skupno mnenje. Mi, tarče, smo navdušene in voljne žrtve – radi smo ‘svobodne’ stranke. Splošno, vseobsegajoče zapisovanje vsega pa je cena, ki jo moramo plačati, če želimo biti resnično ‘svobodni’ v svoji izbiri.«
– Ippolita, In the Facebook Aquarium: The Resistible Rise of Anarcho-Capitalism, 2015
Prisluškovanje pogovorom tujcev in skrivno opazovanje drugih sta od nekdaj del človeške narave. Nenehno opazujemo druge, se z njimi primerjamo ter ustvarjamo nove zgodbe in domneve. V 21. stoletju, v obdobju tehnologije in virtualnih komunikacij, tehnologijo vse bolj uporabljamo oziroma zlorabljamo za zakrivanje lastne identitete in za vohunjenje za drugimi. Vdiramo v intimne prostore in v zasebnost drugih, pogovarjamo se z anonimnimi ljudmi in si izmišljamo lastne alter ege. Z instalacijo Mokre sanje mlada slovenska umetnica Valerie Wolf Gang ustvari okoliščine za družbeni intervencionizem, ki opazovalce skrije za anonimno identiteto in jim daje možnost »vdiranja« v intimno življenje drugih – če si upamo opazovati in kršiti družbene norme. Opazovalec postane nevidni človek, ujet v akvarij lastne domišljije.
Poglavitni del instalacije je akvarij, v katerem obiskovalec vidi dva delujoča monitorja, potopljena v tekočino. Na obeh zaslonih je v brskalniku odprta Omegle, pogovorna spletna stran, ki povezuje naključne ljudi za pogovor prek spletnih kamer. Obiskovalec spletne strani začne pogovor z drugim uporabnikom. Vsak sogovornik lahko trenutni pogovor kadarkoli prekine in začne novega z drugim naključnim obiskovalcem strani. Te naključne povezave v »realnem času« ustvarjajo nepredvidene pogovore in trenutke v času. Ljudje na Omegle ne vedo, da jih opazujejo obiskovalci galerije – zaslona sta obrnjena drug proti drugemu, spletne kamere pa ju snemajo, s čimer kažejo digitalno podobo naključnih ljudi, ki jih izberejo algoritmi v »digitalnem akvariju«.
Signal obeh zaslonov je razdeljen, tako da se lahko oba projicira na stene galerije. Ljudje, ki vstopijo v galerijo, vstopijo v »digitalni pogovor« in postanejo del akvarija. Lahko sledijo pogovoru in krožijo po akvariju, lahko so tihi vohuni, kot delavci ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA), lahko pa se vključijo v pogovor in zmotijo »realnost«. Instalacija postane medij spontane predstave in sožitja med virtualnim in fizičnim svetom, ki je ustvarjen iz algoritmov in realnočasovnih interakcij.
“Za razumevanje zunanjosti akvarija je bolje, če nisi riba.”
– André Malraux
AVTORICA
Slovenska vizualna umetnica Valerie Wolf Gang, magistrica medijskih umetnosti in praks, je aktivna na področju filma, umetniškega videa in sodobnih umetniških praks. Njeno delo reflektira družbene in socialne konflikte, ki izhajajo iz političnih uredb in omejitev, še posebno kadar potuje in ustvarja v tujini. Redno dela z različnimi mediji in snuje multimedijske instalacije ter jih razstavlja v številnih mednarodnih galerijah, njeni videi in kratki filmi pa so prikazani na festivalih in v kinodvoranah. Dejavno je vključena v različna področja sodobne umetnosti in produkcije, video in filmske projekte, mednarodne razstavne selekcije, umetniške rezidence ter vodi delavnice filmske vzgoje.
KOLOFON
Avtorica: Valerie Wolf Gang
Mentorja: Janez Janša (production and development), Domenico Quaranta (text editing)
Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2016
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Minimalna razlika med tem in onim
Samostojna razstava
Odprtje razstave: sreda, 19. oktober 2016, ob 19. uri
Vodeni ogled s Petrom Rauchom: sreda, 26. oktober 2016, ob 17. uri
Vodeni ogled s Petrom Rauchom in Miho Colnerjem: sreda, 9. november 2016, ob 19. uri
Vstop prost
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
Zvočna geometrija prostora
Marko Batista
Zvočna geometrija prostora
SAMOSTOJNA RAZSTAVA
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana
16 November – 9 December 2016
Ljubljanski intermedijski umetnik Marko Batista v svojih delih analitično tematizira DIY-elektroakustične procese na preseku med elektronskim zvokom, tehnologijo in sodobno umetnostjo. Razstava Zvočna geometrija prostora je oblikovana kot prototip hiperakustične kapsule. Ambientalna postavitev, ki jo oblikuje Marko, izhaja iz dolgoletnih zvočnih eksperimentov, saj njegovo delo temelji na raziskovanju dinamičnih samogenerativnih sistemov ter fenomenologije zvočnih resonanc v prostoru. Pojavnost zvoka črpa iz časovno determiniranih procesov znotraj intermedijskih performativnih praks ter skuša oblikovati nove načine distribucije akustičnih resonanc v prostoru. Zgodovina elektroakustične umetnosti nam razkriva kompleksno pojavnost zvoka in relacije v odnosu do časa in arhitekture, v kateri je. Zvočno valovanje lahko dojemamo kot niz fizikalnih pojavov ali kot nematerialno gestualnost objektivnosti, ki ga obdaja. Vprašanje, ki se vedno znova zastavlja, je, ali elektroakustična umetnost v svojem bistvu lahko ubeži svoji metapoziciji poslušanja? Markove »site-specific« instalacije so bile v preteklih letih predstavljene v različnih galerijah in ponujajo gledalcu prostor zaznave ter senzorične percepcije sočasno. Svoj značilni prostorski zvok tokrat oblikuje s pomočjo estetsko oblikovanih modularnih vmesnikov in posebej za razstavo narejenih prototipnih akustičnih resonatorjev. Snov za postavitev črpa iz izumov prejšnjega tisočletja in problematizira procese produkcije elektroakustičnega artefakta in procesualnosti. S pomočjo v ateljeju narejenih zvočnih objektov napeljuje gledalca k vprašanjem o zvočni realnosti in pojavnosti fenomenologije zvoka znotraj sodobnih umetniških praks.
UMETNIK
Marko Batista je v Ljubljani živeči raziskovalec zvoka, digitalne video slike, več-medijski umetnik, ki je magistriral na University of the Arts London / Central Saint Martins v Londonu (2006-2007). Je so-ustanovitelj multimedijske skupine KLON:ART:RESISTANCE. Z AV performansi in video deli se je udeležil preko štirideset festivalov in skupinskih razstav, kot so 10. Istanbul bienale, Ars Electronica 2008, Cellsbutton#3 Jogjakarta, Zero Gallery/Transmediale Berlin, festival NetAudio London, razstava Device Art Praga, Spajalica/MMSUM Rijeka, Začasni objekti in hibridni prostori v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec.
KATALOG
Uredinka: Andreja Hribernik in Janez Janša
Jurij Krpan
Slikanje z zvokom
Andreja Hribernik
Fluidno mesto vpisa umetniškega dela, posprodukcija in asemblaži
Ida Hiršenfelder
Mikrorobotske mašine
Luka Zagoričnik
Transparentna netransparenca zvoka
ISBN: 978-1-312-68473-7
TISK NA ZAHTEVO
eKNJIGA (PDF) FREE!
KOLOFON
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2016
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Dokumentiranje: Jure Goršič
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Rekviem za prihodnost
Maja Smrekar
Rekviem za prihodnost
Hibridni performans
14.-15. oktober 2016
Lutkovno gledališče Ljubljana
Maja Smrekar je projekt Rekviem za prihodnost zastavila kot eksperiment/predstavo, v kateri bodo človeško telo nadomestile živali in stroji. Avtorica že več let na empirični ravni raziskuje delo s psi in pri tem uporablja prvine, ki izhajajo iz področij sodobne tehnologije. Zanima jo snovanje prostorske koreografije, pri kateri so osrednji akterji psi in roboti. Gre za sinergična prehajanja med antropomorfnim, tehnomorfnim in zoomorfnim – asociacijami, ki jo navsezadnje vzbuja tudi lutka.
»Kot intermedijska umetnica, ki združuje humanistične in naravoslovne znanosti v meddisciplinarne projekte, kompleksno področje lutkarstva razumem skozi meddisciplinarno perspektivo, ki sega od srednjeveškega španskega gledališča, s t. i. slogom máquina real, pa vse do sodobnih Stelarcovih tehnoperformansov.«
Maja Smrekar
Izhodiščni navdih za predstavo izhaja iz koncepta Das Triadische Ballett (1922) Oskarja Schlemmerja, ki je zeitgeist z začetka 20. stoletja razumel kot dva ključna sodobna tokova: mehaničnega (človek kot stroj in telo kot mehanizem) in kot primarne impulze (nenadnost vznika kreativne potrebe, ki je divje, živalsko gonilo), pri čemer je menil, da je v koreografijah dosegel sinergijo dionizičnega in apoliničnega ustvarjalnega principa. Schlemmer je dojemal gib lutke in marionete kot estetsko superiornega v primerjavi s človeškim, s čimer je želel poudariti, da je vsak umetniški medij umeten, kar je dosegel s stiliziranim gibom, ki ga je poenostavljal, vse dokler ni spominjal na abstrakcijo giba lutke ali marionete. Podobno Smrekarjevo zanimata asociativna paradigma giba živali in giba stroja. Tudi pri formalnem delu učenja psov je v nenehnem ponavljanju vselej prisotna geometrija, ki spominja na mehanične gibe. Hkrati je človekovo usmerjanje dronov možno razumeti kot obratno parafrazo Kantovega razmišljanja o vzgoji in izobrazbi: človek je žival, ki potrebuje učitelja/vodjo. Zato umetnica na tej točki še posebej naslavlja pogled drugega: ne samo kaj živali pomeni obstoj človeka, ampak tudi kako »monstruozen« se človek zdi umetni inteligenci?
Grški matematik Pitagora je s teorijo o harmoniji sfer vzpostavil tezo, da Sonce, Luna in drugi planeti v našem osončju oddajajo vsak svojo edinstveno orbitalno resonanco, ki temelji na njihovi orbitalni revoluciji, pri čemer kvaliteta življenja na Zemlji odraža smisel kozmičnih zvokov, ki so človeku sicer neslišni. Izhajajoč iz njegove teze, eno ključnih plasti poleg glasu vzpostavi glasba, ki oblikuje časovno dramaturški lok predstave. Ta se, začenši z granulacijami zvokov iz narave in oblikovanjem organskega vzdušja v prvem delu (»PES«), nadaljuje s presekom v techno-steam-punk, pospremljen z robustnimi zvoki letečih dronov v drugem delu (»DRON«). Kontrast obema se zgodi s preskokom v zborovsko petje v tretjem delu (odsoten »ČLOVEK«), z začetkom taktov bolgarske narodne pesmi Dragana in slavček, ki govori o antropocentričnem razmerju v tekmi med naravo in kulturo, a se kmalu razblini skozi kontrapunkt pulziranja v intervalih, temelječih na nekaterih koeficientih razmerij med orbitalnimi frekvencami planetov, najbližjih Zemlji (trinajst Venerinih orbit za osem Zemljinih, tri Venerine orbite za eno Marsovo, dve Zemljini orbiti za eno Marsovo). Koncept glasbe sfer zajema metafizični princip, v katerem matematični odnosi izražajo tonalne kvalitete energije, ki se manifestira v številkah, oblikah in zvokih – povezanih v proporcionalnih vzorcih, s katerimi na koncu predstave sklenemo paradoksalni krog človekovega obstoja v brezmejnosti vesolja.
Človekovo dojemanje živalskega stroja kot tudi stroja, ki ga poganja umetna inteligenca, kaj hitro zdrsne v identifikacijo demoniziranja drugega, saj se v začaranem krogu dialektike vselej ustavimo pri diskurzu o čustvovanju in subjektivizaciji (človekove) duše.
Pri vzpostavljanju povezav med tehnologijo, naravo, hibridno antropo-zoo-tehnomorfnostjo robotov in živali gre za preizpraševanje sodobne družbene paradigme, v kateri človek s čezmernim povzdigovanjem lastne kulture skoraj povsem uniči naravo; ta pa kljub temu preživi in polnokrvneje zaživi v sožitju s tehnologijo šele potem, ko se človek samouniči.
Glasba iz predstave je na voljo pri spletni založbi Kamizdat pod pogoji licence Creative Commons.
AVTORICA
Maja Smrekar je uveljavljena intermedijska umetnica, ki že vrsto let ustvarja nakrižišču znanosti, tehnologije in umetnosti. Projektov se loteva izjemno analitično in zveliko mero družbene senzibilnosti. Zanimajo jo različni fenomeni medijskih okolij, sistemi percepcije in antropologija strahu. Diplomirala je na Oddelku za kiparstvo in magistrirala na Oddelku za video in nove medije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri snovanju in izvedbi intermedijskih umetniških projektov jo zanimajo: koncept življenja, povezovanje humanističnih in naravoslovnih znanosti, raziskovanje preteklosti in sodobnosti ter vzpostavljanje diskurzov o možnih realnostih bližnjih prihodnosti. Na mednarodnem festivalu Cynetart 2012 v Dresdnu (Nemčija) je prejela 1. nagrado Evropskega centra za umetnost Hellerau, na mednarodnem festivalu Ars Electronica 2013 v Linzu (Avstrija) častno omembo v kategoriji Hibridne umetnosti in istega leta nagrado Liberalne akademije zlata ptica za področje vizualnih umetnosti. V letošnjem letu je na mednarodnem umetniškem tekmovanju Fundacije Liedts-Meesenv Ghentu (Belgija) nominirana za nagrado New Technological Art Award.
KOLOFON
Avtorica: Maja Smrekar
Koprodukcija:
Lutkovno gledališče Ljubljana in Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2016
v partnerstvu s festivalom Mesto žensk
Producentki: Pija Bodlaj in Marcela Okretič
Treniranje psov: Mia Zahariaš
Vodnici psov: Mia Zahariaš, Tina Šolar
Psi: Atiya Maiara in Express O Magic of Michéles Garden; Nuria del Somni Catala in Tails of Magic Fang
Tehnologija dronov: Alen in Mia Balja
Upravljanje z droni: Alen Balja, Blaž Kovačič, Urša Purkart, Bojan Vlah, Maja Smrekar
Igralka: Alenka Marinič
Glasba: Luka Prinčič
Svetlobno oblikovanje: Miloš Vujković
Scenografija: Andrej Strehovec
Izdelava scenografije: ScenArt
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Luka Bernetič
Asistentka: Urša Purkart
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Digitalni KupleRaj
Olja Grubić & Živa Petrič
Digitalni KupleRaj
Digitalni performans
10–13. oktober 2016
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+
Digitalni KupleRaj je digitalizirana performativna instalacija seksualnega chatrooma, v katerem performerka svojo_ega gledalko_ca pelje skozi (pre)izkušnjo, v kateri prepleta prostor intimnega in polje javnega ter (prek vmesnika) preizprašuje vse vmes.
Umetniško delo v osišče zanimanja postavlja intimni odnos gledalke_ca kot aktivne_ga komunikatorke_ja do performerke (izvajalke) ob performativnem vstopu v eno od vsebin seksualnih portalov.
V ospredju je individualna interakcija performerke z obiskovalko_cem, ki na kocko postavlja meje komunikacije, ravni percepcije, stopnjevanje fantazije – posledica nove ere digitalne resničnosti kot fantazma, ki zabriše mejo med javnim in zasebnim prostorom.Digitalni KupleRaj je uporabniška izkušnja prostora človekove intime, ki vključuje oboje hkrati, realnega in fikcijskega Drugega in različne performativne strategije, ki ta odnos generirajo in transformirajo. Gre za spoj digitalne komunikacije v performativno situacijo, ki bo ustvarjena v interakciji med željo uporabnika in njeno (ne)uresničitvijo; osebni podatki so cenjeno blago … Meje mojega vmesnika so meje mojega sveta … Kar boš kliknil, to boš dobil … Svoboda je vse okoli nas …
THE AUTHORS
Olja Grubić (1990) je performerka in vizualna umetnica mlajše generacije. Diplomirala je na Akademiji za Vizualne Umetnosti v Ljubljani, smer konceptualizacija prostora. Deluje na prodročju različlih medijev: performans, kabare, video, instalacija, ter se ukvarja s sodobno in angažirano tematiko. Njeno delo reflektira širok spekter občutij in socialnega stanja današnje družbe. V zadnjem obdobju je sodelovala s številnimi umetniki, kot so: Bojan Jablanovec (Via Negativa), Janez Janša (Maska), Julia Bardsley, Ursula Martinez, Kate Mcintosh in La Pocha Nostra.
Živa Petrič (1981) je 2015 diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti, smer konceptualizacija prostora. Skozi študij se je usmerila v raziskovanje odnosov med različnimi mediji (prostor, gib, tekst), znotraj katerih se ukvarja s konceptom fizične omejenosti, intimno in kolektivno svobodo ter vprašanjem identitete. Deluje tudi na področju gledališke in filmske scenografije; je avtorica kratkih filmov: Omejenost razsežnosti in Fuck machine, ki je bil 2013 izbran na tekmovalnem natečaju ESEL Award v MSUM. V svojem zadnjem video projektu Sistem suicide (aka Eta Carinae), v katerem sodeluje z glasbenikom Kristjanom Kropa in koreografinjo Kristino Aleksovo, skozi vprašanje telesnega raziskuje osnovne principe sistema in delovanja sodobne družbe znotraj njega.
KOLOFON
Avtorici: Olja Grubić & Živa Petrič
Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2020
Koprodukcija:
Mesto žensk
V okviru:
22. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk
Mentorji: Teja Reba, Andreja Kopač, Janez Janša
Hostesa: Kristina Aleksova
Reditelj: Franci Kokalj
Zahvala: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Vse o tebi
V okviru razstave Srečno, arheologi!.
Odprtje skupinske razstave: petek, 9. september 2016, ob 19. uri
Strossmayerjeva 6, Maribor, Slovenija
Druga zvočna okolja
razstava / In-time, in-situ performans RoadMusic (vožnja z avtomobilom)
Odprtje razstave: sreda, 14. september 2016, ob 20. uri
Vožnje:
• 14. september 2016, od 18:00 do 21:30
• 15. september 2016, od 17:00 do 19:30
• 16. september 2016, od 17:00 do 19:30
Produkcija: CONA zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2016
Vstop prost
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
* Gostujoč dogodek, ki ni del produkcijskega programa Zavoda Aksioma.
Koliko je vreden vaš obraz?
Emil Kozole
Koliko je vreden vaš obraz?
SAMOSTOJNA RAZSTAVA
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
6. – 22. julij 2016
Leta 2014 je Facebook lansiral najmočnejše orodje za ciljanje uporabnikov doslej z imenom Detailed targeting [1], informacijski sistem, ob katerem se zdi Orwellov 1984 kot pravljica. Ljudi razdeli glede na njihovo etnično pripadnost, spolno in politično usmerjenost, družbeni položaj, avto, ki ga vozijo, in celo hrano, ki jo jejo. Kako Facebook vse to ve?
Facebook svoje uporabnike kategorizira prek algoritmov, ki vašo spolno usmerjenost, denimo, izračunajo s pomočjo ocene vaših interakcij z drugimi uporabniki Facebooka. Vašo etnično pripadnost pa po drugi strani predvideva glede na kombinacijo vašega lastnega imena in priimka: če vam je ime Hans Mueller, ste zagotovo belec. No, vsaj za Facebook. Soseska, v kateri živite, nudi relevantne informacije o vašem družbenem položaju. To in še veliko več se potem sešteje v vedno bolj točne profile, ki jih Facebook nato proda oglaševalcem.
Kot da že to ne bi bilo dovolj strašljivo, je Facebook razvil tudi najučinkovitejšo programsko opremo za prepoznavanje obraza doslej: DeepFace [2]. V tem trenutku ima zadevni družbeni medij več kot 1,5 milijarde uporabnikov, ki so naložili več kot 250 milijard fotografij, in je zmožen prepoznati katerokoli osebo, prikazano na določeni sliki, s 97-odstotno natančnostjo. Ko združimo ti dve dejstvi, je razumno predvidevati, da bo naš obraz kmalu postal pomembna spremenljivka pri »targetiranju«. Zato se postavlja prašanje: Koliko je vreden vaš obraz?
V distopičnem scenariju, ki raziskuje vrednost ljudi za oglaševalce izključno na osnovi podatkov, vzetih z njihovih Facebookovih profilov, nov projekt slovenskega oblikovalca Emila Kozoleta z naslovom Koliko je vreden vaš obraz? preiskuje povezave med osebnimi podatki, obraznimi potezami in spletnim ciljanjem, pri tem pa postavlja pod vprašaj vzpon novih marketinških orodij, ki so šla še korak dlje od personaliziranega oglaševanja in se ukoreninjajo v naša življenja. Razstava bo predstavila več kot dva tisoč profilov, razporejenih glede na to, kaj Facebook ve in predvideva o njih, s potencialno vrednostjo, ki jo predstavljajo.
UMETNIK
Emil Kozole (1991) je grafični oblikovalec in tipograf, ki zadnja leta deluje predvsem na področju povezovanja obeh svojih ustvarjalnih izrazov z novimi mediji in različnimi sociološko-kulturnimi fenomeni, ki se pojavljajo v kontekstu socialnih omrežij, internetne identitete in nadzora spletnih omrežij. Za raziskovanje svojih idej uporablja predvsem kodo in tipografijo, ki se manifestirata skozi številne fizične inštalacije in performanse. Njegova dela so bila razstavljena na različnih skupinskih razstavah doma in v tujini in predstavljena v številnih publikacijah, kot so Wired, Der Spiegel in Le Monde. Magistriral je na londonski šoli Central Saint Martins. Leta 2015 je prejel veliko Brumnovo nagrado na Bienalu vidnih sporočil Slovenije. Več
KOLOFON
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2016
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Asistentka produkcije: Katra Petriček
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Projekt je nastal v okviru U30+ – iniciative za podporo mladih umetnikov.
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Vse o tebi
Samostojna razstava
Odprtje razstave in predavanje dr. Leva Krefta: torek, 28. junij 2016, ob 20. uri
Vstop prost
Tobačna 1, Ljubljana, Slovenija
En evro
Oliver Walker
En evro
SAMOSTOJNA RAZSTAVA
Aksioma | Project Space, Ljubljana
8. junij–1. julij 2016
Pri vrednosti dela so vedno obstajale velike neenakosti, ki so jih v zlati dobi kapitalizma leve stranke in sindikati poskušali – delno uspešno, vsaj na Zahodu – izravnati, a so se v zadnjih desetletjih z globalizacijo, informacijsko revolucijo in nastopom postfordističnih oblik dela spet močno povečale. Zakonito in nezakonito priseljevanje iz revnih držav je priskrbelo poceni delovno silo za poljedelstvo in industrijo, zaradi konkurence držav v razvoju so podjetja začela proizvajati cenejše blago in zniževati plačo delavcem, najemati priložnostne delavce in seliti proizvodnjo v države tretjega sveta, z nastopom tako imenovanega “kognitariata” v terciarnem sektorju pa so morali številni visoko izobraženi ljudje s področja kulture, informacijske tehnologije itd. sprejeti začasne zaposlitve, v katerih zaslužijo manj kot kmetje. Brezposelnost mladih se povečuje, in če osemurni delavnik še obstaja na nekaterih področjih in za določene generacije delavcev, pa je za večino mladih zgolj privid. Kot so zapisali v predstavitvi razstave Time & Motion: Redefining Working Life(FACT, Liverpool, december 2013 – marec 2014): “v novi realnosti globalizirane ekonomije doživetij in delovnega okolja, ki je vse bolj razpršeno, virtualizirano in digitalizirano, postajajo naše definicije proizvodnje in potrošnje, dela in rekreacije vse bolj nejasne.”
Na tej prelomni razstavi je bila predstavljena tudi šestkanalna videoinstalacija En evro Oliverja Walkerja, pri kateri je na vsakem od kanalov prikazana ena oseba pri delu. Vsak video traja toliko, kolikor prikazana oseba potrebuje, da zasluži en evro. Dolžina filmov je različna in od dobre ure pri slabo plačanih kmetijskih delavcih nato postopoma upada prek malce bolje plačanih delavcev v industriji in ljudi s srednjimi dohodki vse do ene minute, najkrajši film pa je dolg le dobro sekundo.
Filmi ne podajajo zgodbe, ampak dokaj odmaknjen prikaz ljudi pri delu. Instalacija ni mišljena kot poučen esej o plačni neenakosti. Seveda lahko spodbuja razmišljanja o teh osupljivih neenakostih in to politično stališče na koncu ni dvoumno. Toda razmerje med delom in denarjem je prestavljeno v bolj subjektiven medij – čas. Časovna obdobja med sabo niso tako lahko primerljiva kot na primer podatki v grafični obliki. Pri videu je časovni razpon že vgrajen v medij (za razliko od fotografije ali besedila). Navsezadnje ljudje na zaslonih preprosto živijo svoje vsakdanje življenje in tako vidimo šest teles na šestih zaslonih, eno ob drugem.
Drugi način podajanja kompleksnosti je, da spodbuja “navzkrižne” primerjave neenakosti – na primer med kmetijskimi delavci in tovarniškimi delavci na globalnem jugu ali med dobro plačanimi direktorji in astronomsko bogatimi bankirji na globalnem severu.V Enem evru sam čas postane izrazni medij in izpostavi razmerje časa do denarja in vrednosti, obenem pa izpostavi tudi dvoumnost te vrednosti. Instalacija je namreč zasnovana tako, da so bogati ljudje na zaslonu le nekaj minut ali celo sekund; preostali čas, kolikor ga kmetijski delavec potrebuje, da zasluži evro, so zasloni ljudi, katerih čas je vreden več, prazni. Njihov čas je morda drag, toda ali res pripada njim? Ali še vidijo razliko med delovnim in zasebnim časom? Ali še imajo prosti čas?
UMETNIK
Oliver Walker(Liverpool, 1980) uporablja performativno umetnost, intervencije in nove medije za raziskovanje družbenih in političnih sistemov in za iskanje svojega mesta v teh večjih sistemih in v razmerju do njih.
Ideje prihajajo v njegovo umetniško prakso iz vsakdanjega življenja, ob prizadevanju, da bi bil politično ozaveščen in kritičen. Največkrat se loteva velikih tem, kot so svetovna trgovina, demokracija in celo ljubezen. S kritičnostjo, humorjem in inovativnostjo jih nato analizira in delno preoblikuje; tako je na primer Kitajski kot zunanjemu izvajalcu naročil izdelavo pisne ustave za Veliko Britanijo (Mr Democracy, G. Demokracija, 2008), ali uporabil ceno afriškega finančnega indeksa za nadzor vsakdanjih predmetov v zahodnem mestu v realnem času (Bringing the Market Home, Vračanje trga domov, 2009).Oliver Walker je leta 2004 diplomiral iz likovne umetnosti v Bristolu in leta 2009 magistriral iz umetnosti v kontekstu na UdK v Berlinu (berlinska umetnostna univerza). Živi v Berlinu in Liverpoolu. Več
KOLOFON
Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2016
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Asistentka produkcije: Katra Petriček
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Zahvale: Umetnostna galerija Maribor
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Preživetveni komplet za antropocenega – Napovednik
Samostojna razstava
Odprtje razstave: sreda, 8. junij 2016, ob 19. uri
Grajska pot 13, Škofja Loka, Slovenija
Incident v avtopralnici
Jack in Leigh Ruby
Incident v avtopralnici (Car Wash Incident)
SAMOSTOJNA RAZSTAVA
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
4. maj–3. junij 2016
Čeprav je le malo razlik med prevarantom in umetnikom in čeprav zadnji pogosto poskuša posnemati strategije, vedenje in prakse prvega, je vseeno še vedno redkost, da prevarant postane umetnik. Jack in Leigh Ruby sta izjema. Kot je rekel umetnik in producent Simon Lee: »Že prej sta se ukvarjala s prevarami in zdaj to počneta tudi v svetu umetnosti.« Od začetka 70. do konca 90. let prejšnjega stoletja sta bila Jack in Leigh Ruby poklicna prevaranta, ki sta delovala v Ameriki in Avstraliji. Specializirala sta se za zavarovalniške goljufije in ustvarjala portfelje sofisticirano ponarejenih dokazov, pri čemer sta pogosto uporabljala fotografijo, film in posnetke nadzornih kamer. Nazadnje so ju aretirali zaradi goljufije, pri kateri sta izvedla tatvino v lastni hiši, in ju zaprli za več kot desetletje. V zaporu sta obžalovala in obsodila svoje nezakonito vedenje. Ob tem pa sta na novo ovrednotila svojo prejšnjo kariero z estetskega vidika, saj sta vmes študirala sodobno umetnost.
Med drugim sta najbrž opazila sorodnost med ponarejenimi medijskimi objekti (fotografije, videi, dokumenti), ki sta jih izdelala za svoje goljufije, in velikim zanimanjem umetnikov, ki od 70. let delajo z medijskimi podobami, za odnos med resničnostjo in fikcijo, dokumentiranjem in ponarejanjem, živim in posredovanim izkušanjem dogodka. Kot sta pojasnila: »Če drugega ne, sva resnico toliko zameglila, da so bile lahko alternativne pripovedi predlagane in sprejete kot verjetne. Spremenljive vzporedne resničnosti, ki zbujajo dvom o tem, kaj se je zgodilo in kaj verjamemo, da je res, medtem ko sočasno mežikajo prisotnosti režiserjev malo stran od odra, so podlaga za najino sedanje umetniško delo. Insinuacije, implikacije, nabite geste, pomenljivi premolki, navzkrižni pogovori in dvojniki, vse to je v najinem novejšem delu.«
Dialog z umetnikoma in producentoma Eve Sussman in Simonom Leejem, ki se je začel v zaporu, ju je privedel do tega, da sta se še bolj poglobila v te teme in se odločila, da nadgradita najzanimivejše delo iz svojih zgodnjih dni, tako da uporabita ponarejene fotografije in videe kot material za novo delo. Po odpustu iz zapora leta 2012 sta se vrnila v ZDA in naredila film Incident v avtopralnici, ki sta ga načrtovala že več let in je prvi v nizu filmov, za katere so navdih goljufije iz njunega nekdanjega življenja.
Incident v avtopralnici je videoinstalacija iz 25-minutne dvokanalne videozanke z osemkanalnim avdiosistemom. Filmsko instalacijo je navdihnila dejanska goljufija, ki sta jo Rubyjeva izvedla leta 1975. Ne gre za kopijo dogodka, temveč za gibljivo sliko, ki je ponovna uprizoritev izdelave dela gradiva, ki sta ga Rubyjeva uporabljala pri svojih kaznivih dejanjih, in sicer ponarejene fotografije iz goljufije v avtopralnici. V videu, ki je sestavljen iz enega in istega prizora, večkrat posnetega iz različnih zornih kotov, nastopata dve identični zasedbi štirih oseb (skupno osem igralcev), ki sočasno uprizarjajo koreografiran dogodek; ena zasedba uprizarja dogodek »v smeri urnega kazalca«, druga pa »v nasprotni smeri urnega kazalca«.Video sodi v žanr »rekonstrukcije/ponovne uprizoritve«, za katerega se Aksioma že dolgo zanima, vse od priprave razstave Re:Akt! Reconstruction, Reenactment, Re-reporting (2009), in je primerljiv z deli, kot sta The Third Memory (1999) Pierra Huygha in The Eternal Frame skupin Ant Farm in T.R. Uthco – zadnje je bilo predstavljeno tudi v Aksiomi 2013. Od leta 2013 je bilo delo prikazano na številnih prizoriščih, med katerimi so Old School, New York; Monkeytown, New York; Mednarodni filmski festival v Moskvi; The Parlour, Brooklyn, NY; B3-Bienale, Frankfurt, Nemčija; Michael Jon Gallery, Detroit.
PREDAVANJE
Eve Sussman and Simon Lee
Dvojniki, sodelovanja in druga namigovanja
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana
Umetnika Eve Sussman in Simon Lee bosta govorila o njunem delu, med drugim o produciranju za Jacka in Leigh Ruby pri delu Incident v avtopralnici, Simonovem delu MOTHER IS PASSING. COME AT ONCE., Evinem filmu whiteonwhite:algorithmicnoir in njunem najnovejšem sodelovanju No food No money No jewels.
Predavanje bo izvedeno v okviru dogodkov ALUO uho.
UMETNIKA
Jack in Leigh Ruby sta delovala kot »pospeševalca zavarovalnih zahtevkov« od srede 70. let do leta 1998, ko so ju aretirali zaradi tatvine v lastni hiši (in ponareditve dokazov o tatvini). Po 13 letih v zaporu sta se vrnila v New York in začela umetniško kariero. Poleg Incidenta v avtopralnici, svojega prvega umetniškega filma instalacije, Rubyjeva ustvarjata tudi fotografije, lentikularne slike, televizijske monotipe, ektagrafske diaprojekcije in kolaže o svojem življenju na begu.
Simon Lee je britanski umetnik, ki dela na področju fotografije, videa in instalacij. Za njegovo delo pravijo, da je pogosto »močna metafora za naključni tok zgodovine in nizkotehnološka formalna mojstrovina« (Holland Cotter, New York Times). Njegovo filmsko sodelovanje z Algisom Kizysom, Where is the Black Beast? (2010), je bilo prikazano v okviru zbirke Sagamore v Miamiju, na berlinskem festivalu pesniškega filma Zebra in v IFC Center v New Yorku, leta 2011 pa je bilo uvrščeno v uradni program Mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu. Leejeva dela so bila razstavljena v Brooklynskem muzeju; Berkshirskem muzeju v Massachusettsu; Roebling Hallu v New Yorku; na moskovskem mednarodnem filmskem festivalu; v Musée d’Art Contemporain de Montreal; na bienalu v Poznanju; v galeriji Rotunda v Brooklynu; baselskem muzeju Tinguely; Espace Paul Ricard v Parizu in Muzeju ameriške umetnosti Whitney v New Yorku. Leejevo delo so podprle razne organizacije, med njimi Newyorški svet za umetnost, Newyorška fundacija za umetnost, British Council in Fundacija Pollock Krasner. VEČ…
Eve Sussman je umetnica in filmarka iz Brooklyna, ki dela neodvisno in v sodelovanju z drugimi, včasih pri Rufus Corporation. Njeno delo vključuje filme, videe, instalacije, kipe in fotografije. Poleg Rape of the Sabine Women (2006) in 89 Seconds at Alcázar (2004), ki je bil prvič prikazan na Bienalu Whitney, je podjetje sodelovalo pri Yuri’s Office(2009) in whiteonwhite:algorithmicnoir (2011). Dela Rufus Corporation so bila razstavljena in prikazana v mednarodnem prostoru in so del zbirk Muzeja ameriške umetnosti Smithsonian, Muzeja moderne umetnosti MoMA; Muzeja ameriške umetnosti Whitney; Philadelphijskega muzeja umetnosti, Fundación La Caixa v Barceloni in Centro Galego de Arte Contemporáneo v Santiagu de Composteli. Eve Sussman je prejemnica štipendij Guggenheim Fellowship, Creative Capital in Rome Prize, njeno delo pa sta med drugim podprla Newyorška fundacija za umetnost in Newyorški svet za umetnost.
Kot sodelavca sta Simon Lee in Eve Sussman soustanovila Wallabout Oyster Theatre – mikro gledališki prostor, ki ga vodita iz svojih studiev v Brooklynu. Njun zadnji projekt No Food No Money No Jewels je naročil Experimental Media and Performing Art Center (EMPAC) iz Troya in ga je koproducirala Fundacija Roberta D Bieleckega. Premiero je doživel kot večkanalska instalacija v galeriji Locks v Philadelphii februarja 2016. VEČ…
KOLOFON
Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2016
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Asistentka produkcije: Katra Petriček
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Predavanje organizirano v sodelovanju z: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani
Zahvale: Zavod Cona, Zavod Projekt Atol
Dogodek je izveden v okviru projekta Masters & Servers, ki ga izvajajo Aksioma (SI), Drugo more (HR), AND (VB), Link Art Center (IT) in d-i-n-a / The Influencers (ŠP).
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Preživetveni komplet za Antropocenega – Napovednik
Razstava
Odprtje festivala: torek, 24. maj 2016, ob 19. uri
V okviru festivala MusraraMix, Jeruzalem, Izrael.
Jeruzalem, Izrael