Od nekdaj imamo brainrot

Imena so vse, kar je mogoče poznati

Med kratkim odmorom od dela pomislim, da bi začela pogovor s sodelavko, ki je videti zaposlena. Ker je nočem motiti, odprem TikTok in vse, kar mi ostane od odmora, je gosta megla napol prebavljenih vsebin, od katerih si nekatere shranim za kasneje, a jih nikdar več ne odprem, in nekaj nemudoma pozabljenih misli. Vrnem se k delu.

Beseda brainrot se je prvič pojavila na spletu konec leta 2023 kot posmehljivo zaničujoč izraz za naše navade spletnega konzumiranja, ki jih v veliki meri narekujejo vsebine kratkega formata – označuje učinek, ki ga ima brezkončno skrolanje skozi brezumne, uporabniško generirane vsebine nizke kakovosti in vrednosti na naše kognitivne zmožnosti. Izbira besede ni naključna: vse od svojega nastanka zavzema jasno določeno pozicijo tako glede vsebin kot tudi glede posledic njihovega konzumiranja. Položaj gledalke je tako že vnaprej zelo jasno določen – brainrot je neustavljiv imperativ, ki vlada z vrha družbenomedijskega imperija ter svoje subjekte poneumlja in jih sili v podložnost.

Leta 2024 je Oxford University Press izraz izbral za besedo leta, kar je te implikacije povzdignilo v zimzeleno moralno paniko glede navad konzumiranja spletnih vsebin med mladimi. Toda kot je mogoče opaziti, se pomen besede ne navezuje izključno na njene negativne posledice, temveč vse pogosteje definira tudi vsebine, ki ta učinek proizvajajo – gre za ohlapno oznako za vsebine kratkega formata, ki jih uporabnice dojemajo kot brezpomenske in v svojem bistvu neproduktivne.

Menimo, da bi bilo brainrot treba skrbno preučiti, saj ga ne moremo reducirati na žanr vsebine – deluje namreč kot zaznavna tekstura novega kulturnega režima, ki se je počasi in emergentno oblikoval v zadnjih treh desetletjih, pognal iz infrastruktur algoritemskih priporočil, pretočnih vsebin in njihove avtomatske reprodukcije ter jih hkrati oblikoval. Kar se danes kaže kot izbruh z UI generiranega slopa, je zgolj pena na gladini veliko starejšega procesa. S tem ko poimenuje izkušnjo pretirane stimuliranosti in ironičnega samozavedanja, ki sta značilna za digitalno življenje, brainrot označuje celotno algoritemsko ekonomijo, ki takšno izkušnjo proizvaja.

Ko želim na hitro preveriti recept, ki mi ga je predlagal Instagram, se nenadoma zavem, da sem pozabila, kaj sem počela, da nisem odgovorila na nobenega izmed DM-ov in da je moj obrok še vedno nedokončan. Iz shrambe sem prinesla nekaj stvari in v liminalnem stanju sedela med rezalno desko in sestavinami. V želodcu mi zakruli.

Ko poskušamo definirati nov kulturni fenomen, še posebej tak, ki ga je prinesel nagel tehnološki razvoj, pogosto začutimo močan vzgib, da bi o njem mislili na enega izmed dveh načinov: bodisi ta specifični del kulture in tehnologija, ki ga je proizvedla, predstavljata kvalitativni prelom z našim razumevanjem človeštva ali pa ta nova dogajanja sploh ne spremenijo trenutnih dinamik kapitala in oblasti. V pričujočem besedilu brainrota ne poskušamo razumeti z nobene izmed opisanih perspektiv, saj verjamemo, da se resnica nahaja nekje vmes. Čeprav nas naslov zagotovo umešča bližje drugemu razumevanju, saj nothing ever happens, bi morale o brainrotu misliti kot o dolgotrajnem kulturnem procesu, ki se je šele zdaj zmožen izraziti v širše vidni obliki; konkretno, da se skozi algoritemsko propagacijo periferni mediji znajdejo v središču.

Odgovor je tako dvodelen: gre za uvedbo relativno marginalnih, dolgoživih kulturnih praks, ki so zlahka prezrte, in hkrati njihovo izjemno učinkovito propagacijo v obsegu, kakršnega še nismo videli. Kot je trdil Mark Fisher, so nove tehnologije spremenile le načine konzumiranja in distribuiranja kulture, produkcija pa je ostala bolj ali manj nedotaknjena: »Ni nam treba posebej poudarjati, da ne gre za to, da se je tehnologija nehala razvijati. Zgodila pa se je dekalibracija tehnologije od kulturnih form. Sedanji trenutek tako morda najbolje opredeljuje prav neskladje med nenehnim pohodom tehnologije ter zastojem, stagnacijo in zaostalostjo kulture«.¹

Digitalna luknja

Sodelavka želi primerjati feeda najinih družbenih medijev. Med strmenjem v moj feed ugotovi, da ne razume jezika, ki ga ta govori. Skušam ji pojasniti vse reference, ki so bile prisotne v zgolj enem videu, a mi odgovora ne uspe dokončati zaradi navidez neskončne luknje vzvratne nanašalnosti, od six seven, tralalero tralala in skibidi toilet do TikTok rizz party.

Formalno brainrot opisuje medijske prakse, ki uspevajo, ker opuščajo reprezentacijski pomen, saj ne zahtevajo interpretacije ali ne izpričujejo kakršnekoli narativne koherentnosti. V njihovem ponavljanju in brezkončnosti simbolna globina (ali njen manko) izvira iz njihove nenehne nanašalnosti. 

Najjasnejši primer tega je izumljanje novih spletnih dialektov: nove besede so, kot ilustrira Adam Aleksic, način lovljenja človeške pozornosti, ki jih producirajo algoritmični motivi za zadrževanje uporabnic.² Morda zvenijo novo in se njihov pomen res nenehno spreminja, vendar se v svojem bistvu funkcija nikoli ne spremeni. Besedi lowkenuinely in lowkirkenuinely imata sicer enak pomen, vendar slednja dodaja impliciten humor in nanašalnost.³ Človeški jezik se je od nekdaj hitro in neprestano spreminjal, le da temu še nikoli nismo bili priča v tako velikanskem obsegu. To se dobro ujema s konceptualizacijo animalizacije podatkovnih baz Hirokija Azume, uporabniško ustvarjenih vsebin, ki delujejo kot predelave že uveljavljenih. 

Unikatnost in inovativnost sta redki, večinoma smo v interakciji s kulturo konstantnih in odvečnih rebootov brez kakršnekoli narativne strukture. Brezpomenskost brainrota izvira iz njegove zavrnitve, da bi na pomenljiv način sodeloval s prikazanimi vsebinami, pomen je rekonsturiran skozi verigo zunanjih referenc – je nekakšna digitalna (črna) luknja.

Brainrot hkrati zgošča čas (neštete ure skrolanja, ki serijsko proizvajajo interakcijo uporabnic) in prostor (fizično v shrambah v oblaku in metaforično v mislih uporabnic). Če argument o digitalni luknji razširimo v navezavi na pomen: »Snov ni znotraj luknje. Absurdno bi bilo reči, da je: nihče ne želi reči, da so luknje znotraj samih sebe. Snov obdaja luknjo«.⁴ Še več, luknja je hkrati materialna in del komplementarne topologije objekta⁵ – pomen je tako izpeljan iz tega, na kar se medijski objekt ne nanaša ali česar diskurz ne priklicuje. 

Če to metaforo še bolj razširimo, je – po Eszter Polónyi in Sašu Grozdanovu – ena izmed perspektiv, ki povezuje črne skrinjice in črne luknje, način, na katerega fotografije oziroma operativne podobe črnih lukenj »ponazarjajo, kako je proces opazovanja lahko konstitutiven za opazovani pojav – kako opazovalka, umeščena zunaj črne skrinjice oziroma dogodkovnega obzorja, kljub temu postane del sistema, ki poraja pomen«.⁶ Četudi smo umeščeni zunaj digitalne luknje, ki determinira kontekstualnost ter naše zmožnosti delovanja in razumevanja.

Konkretno gre pri brainrotu za cikel propagacije in konzumiranja vertikalnih videovsebin kratkega formata, namenjenih maksimiziranju uporabničine vpletenosti in časa, preživetega pred zaslonom, promovirajo pa ga družbenomedijske platforme, kot so TikTok, Instagram in Youtube, ki se začenjajo širiti v druge donosne medijske sektorje, na primer v pornografsko industrijo ali športne stave. Brainrot je medij, ki je popolnoma prilagojen pozornosti, v povprečju skrajšani na osem sekund: je visoko personaliziran, afektiven, privlačen in zasnovan za mobilne naprave.⁷ Gre za občutek, ko mimogrede vzamemo v roke telefon in se nenadoma zavemo, da je minilo 20 minut; konzumirane vsebine predstavljajo zgolj nekaj barvnih madežev in zvočnih drobcev v našem spominu; edina otipljiva sled pa so prepolni virtualni nabiralniki naših znancev. Brainrot se večinoma zanaša na ponavljanje derivativnih vizualnih elementov in pospešenih zvočnih remiksov, ki se zlivajo v absurdno plastenje dražljajev in referenc, kar kulturni model podatkovne baze⁸ vse bolj in bolj približuje absolutni algoritmični optimizaciji.

Operirati

Odidem na stranišče in sežem po telefonu. Algoritem mojih YouTube shortsov ne deluje, saj mu manjka zgodovina nedavno gledanih vsebin. Gledam tri ene in iste shortse o obskurnem loru igre Dark Souls, ki bi jih lahko zdrdrala v spanju. Naslednji teden moj feed deluje kot običajno, neuporabno znanje o tem, kateri trije predmeti imajo najnižji drop rate, pa še naprej vztraja v moji glavi.

Pojem periferno v tem kontekstu nosi veliko težo, saj se nanaša tako na položaj nečesa, kar je zunaj središča, kot tudi na sekundarni značaj naprav, kot so tipkovnice in računalniške miške. V tem primeru sta oba pomena prepletena. Če se osredotočimo na prvega, pojem periferni mediji poskuša opisati medijske oblike, ki živijo v kotičkih in gubah običajnih medijskih praks. Večinoma služijo sproščanju uporabnice – njeno pozornost odvračajo od glavnega sporočila, da se lahko prepusti brezpomenski digresiji.⁹ Drugi pomen označuje, kako so takšne medijske prakse hitro lahko prezrte ali odpravljene kot nepomembne. Ne zavzemajo središčnega položaja, saj medijski obliki, na katero se prilepijo, ne dodajo nobenega pomena. Kljub temu pa premorejo svojo funkcijo, kajti »občinstvo je […] nezbran izpraševalec«.¹⁰

Če pogledamo nekaj primerov, si lahko zamislimo, kako popačena iluminacija podobe mačke, ki sedi ob srednjeveškem rokopisu, bralki ali prepisovalki predstavlja vir zabave. Na podoben način lahko brez obsojanja dekorativnosti opredelimo arhitekturne ornamente – delujejo kot zgoščevalec pozornosti ali simbolni kazalec, čeprav ne nosijo nobene ključne strukturne funkcije.

Z napredkom algoritemske kulture periferne medijske oblike vzniknejo kot osrednje v sferi družbenih medijev in interneta na splošno ter hkrati kot periferne v odnosu do drugih medijev – skozi brainrot lahko doomskrolamo, medtem ko gledamo filme, poslušamo glasbo, podkaste in zvočne knjige ali se pogovarjamo s prijateljicami. Nič več kratkih in sladkih radijskih napevkov nekajkrat na uro med oglasnimi premori, temveč neskončen program kratkih dovtipov in močno obrezanih šal. Če o računalniku govorimo kot o metamediju, je brainrot njegov kulturni ustreznik, saj mora vse teči skozenj. Prav skozi instrumentalizacijo svoje perifernosti tako zavzame najbolj osrednje mesto. 

Imam mlajšega brata, ki se šele začenja zavedati načinov, na katere je strukturiran naš svet. Daljše spogledovanje z zasloni mu je prepovedano; največ, kar mu je dovoljeno, je gledanje risank – popustljiva babica je tako njegova največja zaveznica. Pogosto se sprašujem, kakšne bodo njegove interakcije s tehnologijo, ko bo starejši. Ali bo kadarkoli zmožen razločiti umetno generirane podobe? Ali se zaveda, da so nekatere risanke, ki jih rad gleda na YouTubu, nizko kvaliteten slop? Morda je edina pomembna stvar to, da rdeči gasilski tovornjak poleti dlje od zelenega dirkalnika …

Operativna podoba je podoba, narejena za merjenje, sledenje in nadzor; namenjena je strojem, človeški vid pa postavlja ob stran.¹¹ Pri kroženju takšnih podob kot »vajbov«, ko so prerazporejene, ponovno uporabljene in pomensko ojačane skozi kuriranje, smo priča kvalitativnemu premiku od operacij k ornamentu. Prenosi nadzornih kamer, vojaški vmesniki, rentgenske slike in toplotni zemljevidi drsijo skozi kulturo oblikovanja kot estetski motivi. Njihova hladna učinkovitost, naš okusni ambient; njihov zatiralski nadzor, naš skrbno kuriran stil.¹² Površina brainrota je prav nasprotna. Ko estetizirani podobi odvzame njen pomen in jo naredi operativno, estetske iztočnice delujejo kot fasada za algoritmično optimizacijo. 

Če nadzorne kamere, ki same po sebi ne proizvajajo pomenov, večinoma prepisujejo stare posnetke z novimi in se te pregleduje le po potrebi, lahko posnetki postanejo del določene estetike ravno zaradi svojih neosebnih in nepraktičnih konotacij. Brainrot ta kulturni proces obrne na glavo, ko ugrabi primerke splošno znane kulturne intelektualne lastnine in jih izprazni vsega izvirnega pomena in konteksta ter jih predela v podobo, katere edini namen je, da jo učinkovito proizvede en stroj in propagira drugi. Poleg tega so ornamenti in periferni mediji ključno območje pretvorbe med dvema kulturnima formama. Ko naletimo na operativne podobe, te vidimo kot ornamente, medtem ko brainrot ornamente pretvarja nazaj v operativne podobe ter jih hkrati ponovno postavlja v središče. 

Običajno sem hitro kritična do kakršnekoli personalizacije ali antropomorfizacije algoritmov, še posebej do takšne, ki to kompleksno vzajemno delovanje različnih organov kode imenuje »algoritem«. Kljub temu se včasih zalotim, da o svojem feedu igrivo razmišljam kot o nečem, za kar skrbim. Če nekdo reče, da je njegova domača stran na Soundcloudu zanič, si na skrivaj mislim, da je tako zato, ker je nima dovolj rad. Tudi neizoblikovani feedi so odsevi realnosti – nekateri ljudje pač ne vložijo dovolj časa, saj imajo za početi pametnejše reči. Sprašujem se, ali obstaja zavetišče za zapuščene feede.

S tem ko se odmikamo od pogleda na brainrot kot na kulturno nazadovanje, ga lahko nadvse elegantno kartiramo kot manifestacijo nečesa, kar Alexander R. Galloway imenuje algoritemska kultura. Ta ni opredeljena s tem, kar producira ali kakšna je videti, temveč kako operacionalizira in strukturira lasten kulturni output skozi svoje produktivno območje – vmesnik. Paradigmo algoritemske kulture, ki je neposredno povezana s tehnološkim razvojem, definira prav infrastruktura, ki to kulturo omogoča. Brainrot je neposreden produkt mehanik sodobnih družbenomedijskih platform;¹³ je emergentna kulturna forma, ki jo proizvaja in legitimira infrastrukturna zasnova; interakcija statističnega obračuna (kot so na primer mehanizmi like,share,save in repost) in regalij (kot na primer verifikacijske oznake in število sledilcev).¹⁴ Vse skupaj je daleč od naključja, ravno obratno, je neposredna posledica medijskega okolja, ki nagrajuje vpletenost, rast in viralnost.

Na nekoliko podoben način so tudi videoigre jasen primer kulture, ki jo poganjajo koda in pravila ter jo organizirajo izvedljivi postopki, kot so vnosi, stanja in protokoli.¹⁵ Brainrot lahko očitno opredelimo kot najbolj igrificirano obliko družbenomedijskih vsebin, ki napeljuje k igrivi interakciji in uporablja njihov jezik. Gledalko eksplicitno poziva k všečkanju ali komentiranju, k interakciji z vsebino ali pozicioniranju prsta na določeno točko ekrana – video kratkega formata, ki nosi althusserijansko policijsko uniformo. 

Klik na ikono »Naročite se« pod videom kanala MrBeast ni zgolj izraz podpore, temveč predstavlja aktivno sodelovanje v financiranju njegovih dobrodelnih dejanj.¹⁶ Digitalna luknja tako nikoli ni pasivna, temveč deluje bolj kot črna luknja; infrastrukturne elemente vsrka vase, da jih dodatno instrumentalizira v prid lastne igrifikacije ter absorbira kot vsebine. Brainrot zamegljuje meje med oblikovanjem, protokoli in mediji; statistični obračun služi kot metanarativ, ki strukturira interakcije med neštetimi referencami na fiktivne in resnične like. 

MORAŠ LAJKATI ta reel ali pa pojoči piščančji medaljonček nikoli ne bo mogel rešiti Minecraft Alex. MORAŠ DELITI ta short, če misliš, da bo LeBronu Jamesu uspelo na slepo zadeti prosti met in ne bo razočaral sina Bronnyja. PROSIM KOMENTIRAJ, če želiš prejeti recept za to nizkokalorično makroprijazno vegansko šavarmo iz cvrtnika na vroč zrak.

Razcvet algoritma

Med tistimi redkimi konci tedna, ki jih ne zaznamujejo grozeči roki za oddajo besedil, radi spiva dlje. Potem ko se punca zbudi in svojo roko ovije okoli mene, si skupaj ogledava vse Instagram reele, ki sva si jih poslali čez teden, a nanje nisva odgovorili. Dan začneva s skupnim gnitjem v postelji in gnitjem možganov, s smehom in komentarji kot »midve« ali »ti«. Včasih je uživanje v dejavnostih, ki otopijo misli, lahko tudi čudovito.

Kot namiguje ime algoritemska kultura, so algoritmi material, ki oblikuje in narekuje današnjo kulturno produkcijo. Algoritemsko urejanje je ključno za gradnjo platformnih ekonomij, družbenih medijev in strgalnikov, na katerih se učijo UI modeli. Od iskanja in personalizacije do predlogov in rangiranja je sodobni splet zgrajen na urejanju informacij. Ti procesi dinamičnega urejanja predstavljajo informacijsko abstrakcijo in oblikujejo vidnost, relevantnost in delovanje institucij. Gre za močna orodja, katerih uporaba ni omejena le na en pristop, saj glede na parametre, ki jih uporabimo, iz enega skupka podatkov lahko pridobimo povsem različne rezultate.¹⁷ Namesto ključa, ki vijake privija le v eno smer, ti algoritmi predstavljajo širok nabor strojne opreme, ki lahko razreši skoraj vsak statistični problem, na katerega naleti. Vprašanje, ki se zmeraj znova poraja, je zgolj, kako želimo, da naš končni izdelek deluje glede na uporabnico. 

To je pomembno, saj pokaže, da različne perspektive analiziranja podatkov o uporabnicah lahko generirajo neskončno število izsledkov. Po drugi strani pa napredna orodja razvrščanja in priporočanja lahko resnično spoznajo uporabnice in predvidijo njihov okus na nečloveški ravni, s čimer maksimizirajo tako interes za neko medijsko obliko kot tudi povezavo z njo.

Brainrot se ne pojavi nenadoma, temveč se postopoma poraja skozi tehnološke procese, ki generirajo neomejene, izjemno relevantne vsebine. To doseže tako, da uporabnice preizkuša z različnimi vsebinami, da bi ugotovil, katere ustvarjajo najučinkovitejši odziv, pri čemer ostaja dejstvo, da se na družbenih omrežjih bes širi hitreje od veselja.¹⁸ Bodi ragebaited ali pa se odjavi.

Model programske opreme kot storitve je vrhunec današnjih platformnih ekonomij, ki se zanašajo na abstrahiranje določenih delov storitev, katere nudijo – zakaj ne bi naredili aplikacije, ki deluje kot posrednik med dvema sistemoma, če to lahko proizvede še več profita? Programska oprema sama po sebi ni nagnjena k monopolizaciji; ogromne korporacije namesto tega vlagajo druga v drugo in združujejo svoje sklade, s čimer proizvajajo pospešujočo se povratno zanko.¹⁹ Brainrot, ki tovrstno logiko uteleša na kulturni ravni, se vstavi med različne narative in posreduje med intelektualnimi lastninami ter spaja različne oblike med seboj konkurenčnih vsebin, da bi postal eno z njimi.

Če kapitalizem ustvarja nove abstrakcije in odpira prostor za še več posredovanj, je brainrot sluzasta kulturna substanca, ki lahko absorbira karkoli in se prilega vsem razpokam. Brainrot je fraktal, ki modulira na različnih ravneh in deluje rekurzivno na način, ki ga Manovich pripisuje novim medijem.²⁰ Sočasno se, ko se ljudje poskušajo umestiti v te visoko abstraktne procese, zaradi njihovih okornih človeških oblik pojavljajo trenja, ki jih kapitalistični sistem lahko uporabi za generiranje še več storitev in še več vpletenosti. Ravno zato je ragebait lahko tako produktiven, saj kapitalizira močna čustva ali ekspresivno trenje v vseh oblikah – nekatere so infrastrukturne, kot na primer Instagramova uvedba funkcije za poobjavo na mestu, kjer se je prej nahajal gumb za deljenje, druge pa vsebinsko usmerjene, na primer nezaslišane politične trditve ali bizarne podobe. 

Dno luknje

Včasih, ko moram delati od doma in se res ne počutim motivirano, je edini način, da svoje delo opravim, to, da uporabim aplikacijo, ki mi onemogoči dostop do mojih feedov. Sila privlačnosti digitalne luknje je tako močna, da se pogosto zalotim, kako preverjam, ali je čas omejitve že potekel. Ko si končno prislužim petminutni odmor, mi ta ne prinese toliko ugodja, kot sem pričakovala. Ker mine v hipu, se sprašujem, zakaj sem se ga sploh veselila. Ko končam z delom, se odpravim v posteljo. Morala bi zaspati, a kljub temu skrolam še dve uri.

Če pustimo, da nas pot pripelje do konca, se brainrot ustali kot kulturno stanje, sestavljeno iz številnih zgodovinskih, infrastrukturnih in estetskih gibljivih delov, ki naglo mutirajo v različne smeri. Vznika kot neskončno reproducirajoča se digitalna luknja, ki pomen sestavlja iz vsrkavanja nanašalnosti in strukturnih elementov ter ustvarja svoj informacijski paradoks črne luknje – kako se lahko pomen kadarkoli resnično zreducira na nič? 

Brainrot predstavlja algoritemsko kulturo v najčistejši obliki ter zapolnjuje estetske vrzeli visoko abstrahirane in nematerialne ekonomije. To stanje pomaga vzpostaviti zgodovinska vztrajnost perifernih medijev, saj se medijske oblike, nekdaj omejene na obrobja, ornamente, premore ali prelome, širijo, dokler ne strukturirajo celote. Kar je nekdaj nudilo oddih od nenehnega vzdrževanja pozornosti, zdaj predstavlja osnovo. 

Od nekdaj imamo brainrot v smislu, da so nam takšne medijske prakse že dobro znane in ukoreninjene v naši percepciji, le da so nam sedaj vsiljene in pospešene do nerazpoznavnosti. Računalniško ustvarjene podobe, ki si jih prisvojijo ljudje, a so nato znova dekonstruirane in rekonstruirane za algoritmično propagacijo – kultura deluje v povsem drugačnih merilih kot kadarkoli doslej.

Če predolgo strmimo v luknjo, se morda zdi, kot da tam ni ničesar, toda če samo nekoliko spremenimo zorni kot, lahko za trenutek ugledamo strukturo prostora-časa algoritemske kulture.

KOLOFON

Od nekdaj imamo brainrot  (We Have Always Been Brainrotted) je transkripcija videoeseja, ki ga je THE VOID+ Band izvedel v živo in predvajal prek spleta 10. in 11. februarja 2026 v Ljubljani, in sicer v Aksiomi in v Kinu Šiška. 

THE VOID+ Band sestavljajo člani amsterdamskega Institute of Network Cultures — Tommaso Campagna, Jordi Viader Guerrero in Giulia Timis — ter intermedijska umetnica in VJ-ka Neža Knez, DJ-ka in producentka Tisa Troha (alias msn gf), vizualni umetnik Oskar Kandare in raziskovalka Lea Sande; kolektiv koordinira Aksioma. 

Lea Sande: raziskovanje, besedilo, glas
Tisa Troha: raziskovanje, urejanje besedila, glasbeni performans
Jordi Viader Guerrero: raziskovanje, urejanje besedila, vizualni performans, urejanje videa
Tommaso Campagna: direktor fotografije, spletni prenos v živo, urejanje videa
Giulia Timis: 3D vizualije, kamera, procesiranje slike v živo
Neža Knez: kamera, urejanje videa, grafično oblikovanje
Oskar Kandare: upravljanje navpičnega videa, razhroščevalec
Janez F. Janša: format in scenografija
Marcela Okretič: koordinacija in produkcija

Prevod v slovenščino: Lara Rubin in Jaka Vrščaj
Urejanje prevoda: Marko Bauer in Lea Sande
Lektura: Miha Šuštar