BPM
Digitalni stroji so pri svojem delovanju presenetljivo togi. Neizprosni so kot metronomi, njihov obstoj pa je vezan na natančno odmerjene ritme in zanke, katerim ne morejo ubežati. Nikoli se ne sprašujejo o svoji vlogi v procesu ustvarjanja vrednosti, nimajo sindikatov in ne stavkajo. Hkrati pa jih kot neločljiv del njihovega obstoja določajo napake. Redno se kvarijo in vztrajno delujejo drugače kot predvideno. Kakšen kritični potencial se skriva v ohromljenem boju algoritemskih entitet? Je »glitch« zgled za upor in stavke v času igrificiranega digitalnega kapitalizma?
Ob preučevanju teh vprašanj BPM kritično sopostavlja koncepta »dela« in, kot protipol, »prostega časa« na primeru računalniško vodenih likov v videoigrah. S humorjem preučuje subverzivni potencial prostorov v videoigrah ter tako postavi temelje za posodobljeno kritiko kapitalizma, ki se osredotoča na človeške in nečloveške delovne pogoje. Dve večkanalni videoinstalaciji, etnografski esej Hardly Working in diskoinstalacija Klub Stahlbad, naslavljata ritmičnost in zazankanost življenja v kapitalizmu. Prva se osredotoča na sizifovsko delovno življenje in možen pobeg likov iz njega, druga pa obravnava področje prostega časa kot protiutež in podaljšek režima dela z natančno odmerjenim delovnikom.