Projekt je povezan z vprašanjem, kaj je odpadek in kaj je smet. Nekaj za kar mislimo, da je varen odpadek, ki smo ga dali v reciklažo, bo šele v tretjem svetu, kjer bo po vsej verjetnosti končalo, postalo prava smet. Luka Omladič v “Eseju o smeteh, Wiki smetarstvo” v Dnevnikovem Objektivu pravi, da so smeti stvari, ki nas motijo, tiste, ki ne bi smele biti tam. Kot tujek izstopajo iz okolice in zoprno opozarjajo, da jih je nekdo odvrgel in da bodo še dolgo tam. Ampak vse smeti niso odpadki, pravi Omladič, vsaj ne v smislu, da bi nas prav močno motile. In odpadni televizorji nas pač ne motijo. V resnici so prav migracije odpadkov največje skrito onesnaženje, in to največkrat daleč od razvitih držav, kjer so odpadki proizvedeni. Šele tam postanejo smeti. Tam njihova značilnost znova postane neprijetna in izstopa iz okolice.

Sedlaček razmerje med odpadkom in smetjo napravi vidno.
Iz stare analogne tehnologije, ki jo izpodriva nova digitalna, naredi smeti tukaj in zdaj. Namesto, da televizijsko tehnologijo, ki zaradi nove tehnološke paradigme, uvajanja digitalnega signala in posledično množične menjave analognih televizorjev za LCD-je in plazme postaja zastarela, »varno« zrecikliramo, jo raje javno razbijmo. Storimo to, kar bomo storili tako ali drugače, prej ali slej, skupaj in javno.
Zaradi uvedbe digitalnega signala v letu 2011, ki nadomešča analognega, se v zahodnem svetu že množično uničuje stare tehnologije. Katodni televizorji, televizorji brez digitalnega pretvornika, VHS in DVD predvajalniki so stvar preteklosti, saj ne podpirajo nove tehnologije. Prej ali slej bomo morali vsi zamenjati staro za novo. Že danes nam prodajalci sodobne elektronike kar naprej ponujajo tovrstne zamenjave. Vendar pa se zgodba stare tehnologije ne konča, ko jih zamenjamo za novo. In tudi na odlagališču za odpadno elektroniko ne. Tam se pravzaprav njihova pot šele začne. Stara elektronika se izvaža v dežele tretjega sveta, a to je že povsem druga zgodba...

O AVTORJU
Sašo Sedlaček je brez dvoma eno izmed osrednjih imen sodobne umetnosti na Slovenskem. Za svoje delo je prejel več nagrad (OHO, Vida 11, Spaport, Zogo Toy, itd.), udeležil se je treh umetniških rezidenc (v Nemčiji, na Japonskem in v ZDA), razstavljal je po Sloveniji, na Japonskem, Tajvanu, v ZDA, Avstriji, Franciji, Belgiji, Italiji, Srbiji, Rusiji, Estoniji, itd. - tudi v tako uveljavljenih razstaviščih, kot sta dunajska Seccesion in Lentos Museum v Linzu - ter sodeloval na velikih mednarodnih bienalih (Tajpej, Tajvan, 2008 in Ogaki, Japonska, 2006) in festivalih.
V Sloveniji je nedavno problematiziral razprodajo frekvenčnega prostora (Manifest, 2009 in Infokalipsa zdaj!, 2007) in bil še posebej prepoznaven s svojimi posegi v potrošniške Meke. Z zidaki, izdelanimi iz reklamnih tiskovin, je zapiral vhode ljubljanskih veleblagovnic (Just do it!, 2003), z njimi zgradil prisluškovalno-bivalni paviljon v BTC Cityju (Zanka, 2004); leta 2006 je po Cityparku in po ulicah Tokia ter Tajpeja sprehodil Žicarja – robota za socialno ogrožene, in ga leto kasneje dal na izposojo ljubljanskim brezdomcem, ipd.