Ljubljanski intermedijski umetnik Marko Batista v svojih delih analitično tematizira DIY-elektroakustične procese na preseku med elektronskim zvokom, tehnologijo in sodobno umetnostjo. Razstava Zvočna geometrija prostora je oblikovana kot prototip hiperakustične kapsule. Ambientalna postavitev, ki jo oblikuje Marko, izhaja iz dolgoletnih zvočnih eksperimentov, saj njegovo delo temelji na raziskovanju dinamičnih samogenerativnih sistemov ter fenomenologije zvočnih resonanc v prostoru. Pojavnost zvoka črpa iz časovno determiniranih procesov znotraj intermedijskih performativnih praks ter skuša oblikovati nove načine distribucije akustičnih resonanc v prostoru. Zgodovina elektroakustične umetnosti nam razkriva kompleksno pojavnost zvoka in relacije v odnosu do časa in arhitekture, v kateri je. Zvočno valovanje lahko dojemamo kot niz fizikalnih pojavov ali kot nematerialno gestualnost objektivnosti, ki ga obdaja. Vprašanje, ki se vedno znova zastavlja, je, ali elektroakustična umetnost v svojem bistvu lahko ubeži svoji metapoziciji poslušanja? Markove »site-specific« instalacije so bile v preteklih letih predstavljene v različnih galerijah in ponujajo gledalcu prostor zaznave ter senzorične percepcije sočasno. Svoj značilni prostorski zvok tokrat oblikuje s pomočjo estetsko oblikovanih modularnih vmesnikov in posebej za razstavo narejenih prototipnih akustičnih resonatorjev. Snov za postavitev črpa iz izumov prejšnjega tisočletja in problematizira procese produkcije elektroakustičnega artefakta in procesualnosti. S pomočjo v ateljeju narejenih zvočnih objektov napeljuje gledalca k vprašanjem o zvočni realnosti in pojavnosti fenomenologije zvoka znotraj sodobnih umetniških praks.