Valerie Wolf Gang
Wet Dreams

Exhibition
14. december 2016 – 6. januar 2017

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

»Letimo nad svetom, spremljamo ga od zunaj, vidimo morja podatkov, ki se širijo in vrtinčijo zaradi nenadnega, a prehodnega cunamija družbenih trendov, ki zaseda ves razpoložljiv prostor, preden ga zavzame naslednji. Odnose množic lahko analiziramo; z anketami in podatkovnim rudarjenjem je enostavno pridobiti skupno mnenje. Mi, tarče, smo navdušene in voljne žrtve – radi smo ‘svobodne’ stranke. Splošno, vseobsegajoče zapisovanje vsega pa je cena, ki jo moramo plačati, če želimo biti resnično ‘svobodni’ v svoji izbiri.«

– Ippolita, In the Facebook Aquarium: The Resistible Rise of Anarcho-Capitalism, 2015

Prisluškovanje pogovorom tujcev in skrivno opazovanje drugih sta od nekdaj del človeške narave. Nenehno opazujemo druge, se z njimi primerjamo ter ustvarjamo nove zgodbe in domneve. V 21. stoletju, v obdobju tehnologije in virtualnih komunikacij, tehnologijo vse bolj uporabljamo oziroma zlorabljamo za zakrivanje lastne identitete in za vohunjenje za drugimi. Vdiramo v intimne prostore in v zasebnost drugih, pogovarjamo se z anonimnimi ljudmi in si izmišljamo lastne alter ege. Z instalacijo Mokre sanje mlada slovenska umetnica Valerie Wolf Gang ustvari okoliščine za družbeni intervencionizem, ki opazovalce skrije za anonimno identiteto in jim daje možnost »vdiranja« v intimno življenje drugih – če si upamo opazovati in kršiti družbene norme. Opazovalec postane nevidni človek, ujet v akvarij lastne domišljije.

Poglavitni del instalacije je akvarij, v katerem obiskovalec vidi dva delujoča monitorja, potopljena v tekočino. Na obeh zaslonih je v brskalniku odprta Omegle, pogovorna spletna stran, ki povezuje naključne ljudi za pogovor prek spletnih kamer. Obiskovalec spletne strani začne pogovor z drugim uporabnikom. Vsak sogovornik lahko trenutni pogovor kadarkoli prekine in začne novega z drugim naključnim obiskovalcem strani. Te naključne povezave v »realnem času« ustvarjajo nepredvidene pogovore in trenutke v času. Ljudje na Omegle ne vedo, da jih opazujejo obiskovalci galerije – zaslona sta obrnjena drug proti drugemu, spletne kamere pa ju snemajo, s čimer kažejo digitalno podobo naključnih ljudi, ki jih izberejo algoritmi v »digitalnem akvariju«.

Signal obeh zaslonov je razdeljen, tako da se lahko oba projicira na stene galerije. Ljudje, ki vstopijo v galerijo, vstopijo v »digitalni pogovor« in postanejo del akvarija. Lahko sledijo pogovoru in krožijo po akvariju, lahko so tihi vohuni, kot delavci ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA), lahko pa se vključijo v pogovor in zmotijo »realnost«. Instalacija postane medij spontane predstave in sožitja med virtualnim in fizičnim svetom, ki je ustvarjen iz algoritmov in realnočasovnih interakcij.

“Za razumevanje zunanjosti akvarija je bolje, če nisi riba.”

– André Malraux