Mario Santamaría
Netrdne infrastrukture in zajčje luknje

Razstava
15. april – 7. maj 2021

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Srna tava po podatkovnem centru. Zdi se, da se žival boji zvoka, ki ga proizvaja s hojo po tehničnih tleh, raztresenih kablov in utripajočih luči strežnika. Kako je prišla tja, pod te umetne luči, v ta prostor, ki naj bi bil hermetično izoliran od zunanjosti? Posnetki v nizki resoluciji, ki jih je verjetno posnela nadzorna kamera, dajo pridih realnosti sicer čarobni in nerealni sliki živega bitja, ki preiskuje tokove podatkov.

Ta video, prikazan na vertikalnem ekranu, je osrednje delo multimedijske instalacije Netrdne infrastrukture in zajčje luknje španskega umetnika Maria Santamarie. Zajčje luknje tradicionalno veljajo za stranska vrata med različnima dimenzijama: Alica prav preko zajčje luknje prvič vstopi v čudežno deželo. Vendar – ali je omrežni prostor res drugačen od fizičnega prostora? Mu manjka materialnosti? Se zanaša na drugačno idejo prostora in časa? Od leta 2010 Santamaria raziskuje fizične manifestacije podatkov in informacij in prevprašuje metaforo oblaka, ki so jo, preden je postala »obča vera«, na široko uporabljali vsi, ki so registrirali patente, povezane z internetom in katerokoli omrežno napravo, kot to lahko vidimo v delu Cloudplexity (2019), zbirki internetnih reprezentacij, vzetih iz baze podatkov patentov ZDA. Leta 2016 je Santamaria z ukazom »traceroute« sledil gibanju podatkov svoje spletne strani od svojega strežnika (v italijanskem Bergamu) do svojega računalniškega ekrana; potem je sledil tej poti in potoval iz Barcelone v Bergamo prek Švice, Stockholma, Milana in Perugie. Za potovanje, ki ga podatki opravijo v 50 milisekundah, je potreboval štirinajst dni: absurdno, nelogično potovanje, če ga gledamo v človeških okvirih, saj je daleč od linearnega, a to vizualizira infrastrukturo, po kateri se podatki premikajo. S podobnim namenom Santamaria od leta 2018 organizira »oglede interneta« na različnih lokacijah in skupine ljudi vodi po mestu v iskanju vozlišč lokalnega omrežja.   

V Netrdnih infrastrukturah in zajčjih luknjah (2020) tla razstavnega prostora deloma pokrivajo tehnična tla, ki se v podatkovnih centrih običajno uporabljajo za skrivanje kablov. Ožičene črne cevi, razpršene po tleh, tvorijo usmerjevalnik, ki ga je oblikoval umetnik, in generirajo odprto omrežje, identificirano z ikono 🕳️. Omrežje »zajčja luknja« je bilo sprogramirano, da pošlje signal na različne geografske lokacije, iskajoč največjo možno razdaljo, ki jo dovoljujejo omrežni protokoli, preden prispe na razstavno mesto, s čimer nabere določeno zamudo, ki postane vidna prek drugega video dela: dva ekrana (en, povezan z galerijskim wifijem, drugi pa z omrežjem »zajčja luknja«) prikazujeta živo sliko Foucaultovega nihala. Prek eksplicitne reference na delo Felixa Gonzalez-Torresa Perfect Lovers (1991) to delo pokaže materialnost digitalnega časa, ki je običajno ne opazimo, ker se zdi, da podatki pripotujejo v hipu.   

Ker nam omogočajo, da spregledamo »konsenzualno halucinacijo« (William Gibson) oblaka (ki je bil nekoč znan kot kiberprostor), nam ti trije glavni elementi instalacije (delno nameščena tehnična tla, srna v podatkovnem centru in nepopolna ljubimca) pomagajo, da se zavemo fizičnega, telesnega odnosa, ki ga imamo z določenimi infrastrukturami, ki naj bi bile trdne in nevidne, a se lahko enostavno na novo skonstruirajo.

AVTOR

Mario Santamaría (Španija, 1985) dela na širokem področju različnih medijev, pri čemer pogosto uporablja fotografijo, video, performans, spletne strani in spletne intervencije. Njegovo raziskovanje se osredotoča na pojav sodobnega opazovalca in posveča pozornost tako reprezentacijam sveta kot napravam vida in mediacije. Njegovo delo vključuje teme, kot so digitalizacija, omrežja, infrastrukture, domišljija, algoritmi in telo.
Njegovo delo je bilo med drugim prikazano v MACBA in Fundació Antoni Tàpies v Barceloni, ZKM Karlsruhe, WKV Stuttgart, Edith-Russ-Haus Oldenburg, CENART Mexico, Arebyte London, Münchner Stadtmuseum, Das Weisse Haus Vienna in na bienalih v Solunu, Havani in Lyonu.Nedavno je bil finalist za nagrado Post-Photography Prototyping Prize, ki jo podeljuje Fotomuseum Winterthur, in vključen v Watched! Surveillance, Art and Photography fundacije Hasselblad Foundation.

BROŠURA

Bani Brusadin
Megla sistemov
Umetnost kot preorientacija in odpor v sistemu planetarnega obsega
PostScriptUM #37

► eBROŠURA (PDF)
► TISK NA ZAHTEVO
► PRELISTAJ NA ISSUU