Swamp_Matter
Kamni so le navidez neživi

Kuratorka
Maja Burja

Razstava
27. november–20. december 2024
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Neizmerno mnogo kapljic vrezuje podzemne votline v gmoto apnenca – obredi, grobišča, zavetišča na vratih v podtalje – spust raziskovalca v mračno ustje jame – vlažne gladke površine se vijejo neznano v globino – blisk magnezijevega traku – sedimenti, siga, zavese, stebri, ponvice – klini, karbidovke, elektrika, beton – ultrazvočni klici netopirjev – poplave, naplavine, dihalniki – Reka izgine v podzemlje v glušečem šumu.

Duo Swamp_Matter v projektu Kamni so le navidez neživi kraški sistem vodnih jam obravnava kot časovno in materialno mnogotero odložišče podnebne zgodovine. Potopitvena instalacija je nastala na podlagi situirane in utelešene raziskave Škocijanskih jam in gradi spekulativno in večplastno prizorišče preobrazb ter razsežnosti onkraj človeškega, ki dejavno proizvaja nove načine odprtosti v svet.

Navidez večna, atmosfersko stabilna in okamenela jama je v okvirih globokega geološkega časa okolje nestalnosti. Kot prvinska heterotopija, ki v sebi združuje nasprotja živega in neživega, znanega in neznanega, stalnosti in prehodov, davne preteklosti in oddaljene prihodnosti, v zgodovini apropriacije naravnih okolij predstavlja motnjo, glitch – nerazpoznavno, neenovito in nestanovitno področje, ki se upira jasnim mejam in ločnicam, tudi od površja.

Območje nenehnega pronicanja v globine, ki odpira vedno nova nedostopna območja, in obenem stalnega nalaganja usedlin sige in materiala iz nadzemlja, oblikuje reka Reka, ki v instalaciji postane nosilka heterokronične pripovedi podtalja. Prehajanje med različnimi razsežnostmi reke – od kaplljic do ponora – posreduje zvok, ki telesa razkraja in jih usmerja v podzemlje.

Kot vpleteni raziskovalki, k poskusu izgradnje vmesnika za interakcijo s podzemnim svetom, ki je onkraj opazovanja ali branja, pristopita z mnogoterimi – nezadostnimi, delnimi, spodletelimi in kontradiktornimi – sredstvi posredovanja. Tako artikulirata novo območje, ki glitch v popolnosti sprejema in vzpostavlja kanal za izraz mnoštva možnih razsežnosti okolja, ki se aktivno zoperstavlja vidnosti, jasnosti, produktivnosti in  pomenljivosti. 

V razvoju novih procesov lokalizacije združujeta organske, tehnološke in zemeljske elemente – diskretne nize podatkovnih točk, površinske zajeme s fotogrametrijo, procesualne (človeške in avtomatizirane) rekonstrukcije sedimentov globokega časa, odlitke nekoč ukradenih jamskih formacij, modele med fizičnim in digitalnim ter projekcije algoritmov rasti. 

Hiperlokalizirani in fragmentirani artefakti razjedajo podobo nežive in stalne kriajine ter orisujejo nov, neznan in onto-epistemološko odprt teren. Odpirajo novo območje občutljivosti, ki poudarja nestabilnost lastnih tal vsled globin zemeljske skorje iz katerih uhaja grozečnost Planeta kot indiferentnega, neupodobljivega in neobvladljivega sveta-brez-nas.