Skvot

Nika Ham
Nika Ham
Skvot

Spletni projekt
September–december 2017

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

This image has an empty alt attribute; its file name is U30_logo_event_small.png

Squatting (skvotanje) ima v sodobni umetnosti dolgo tradicijo. Umetniki kot strategijo pogosto uporabljajo okupacijo, zlorabljajo stvari ter predmete in dejanja vnašajo v prostore, kamor ne sodijo. Takšen pristop je povezan s potrebo po raziskovanju nepričakovanega, vzpostavljanju drugačnega gledišča, zamišljanju novih načinov uporabe za staro orodje. Od sedemdesetih let naprej pa vse do danes je veliko umetnikov občutilo tudi nujo, da umetnost osvobodijo iz institucionalnih prostorov, zato so svoja dela razstavljali na nekonvencionalnih prizoriščih, kot so trgovine, knjižnice, šole, restavracije in seveda ulice.
Delo Nike Ham se uvršča v to tradicijo, a jo postavi na glavo. V njenem primeru je prizorišče pravzaprav konvencionalno (muzej), toda njena dejanja niso avtorizirana in tudi ne predvidljiva. Nika dela kot čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji, in ko je nihče ne opazuje, nastopa in uporablja prostor, kot bi bil to njen atelje. Njena dejanja so preprosta, repetitivna in humorna, vsa pa se osredotočajo na idejo uporabe telesa za interakcijo z javnim prostorom: »Moderna galerija mi je tako znana kot moja lastna soba, saj v obeh preživim enako količino časa,« pravi umetnica, s čimer osvetljuje enega od najzanimivejših vidikov projekta: stapljanje zasebnih in javnih sfer. »Ko v prostoru ni nikogar, si ga prisvojim, zato da lahko uprizarjam vizualne kompozicije, orišem arhitekturo, vpeljem novo logiko gibanja in gledanja zgolj z lastnim telesom.«
Takšno uprizarjanje, ki se pri vzpostavljanju odnosa s prostorom in gledalcem opira na umetnikovo telo, spominja na številna dela iz šestdesetih in sedemdesetih let. Pomislimo zlasti na zgodnje videoposnetke Bruca Naumana, v katerih ameriški umetnik meri prostor ateljeja s svojimi koraki, se ves čas odbija od sten in vrti na eni nogi v različne smeri. Vsa ta dejanja je posnel na statično kamero v realnem času. Tudi v delu Nike Ham je kamera statična, kajti umetnica izkorišča navzočnost muzejskega nadzornega sistema. Posnetke nato zmontira in spremeni v kratke videe ali animirane GIF-e, da jih lahko objavi na različnih platformah spletnih družbenih medijev: Giphy, Instagram, Facebook and Tumblr.
Umetnica tu deluje kot parazit: izkorišča lokacijo in njeno infrastrukturo za gradnjo povsem nove pripovedi. Zgodbe, ki jo sestavljajo neprimerne oblike vedenja: leži ne tleh, teka naokrog po sobi s stolom na koleščkih, skače gor in dol, nosi maske in se skriva v kartonastih škatlah. Dejanja so kratka in repetitivna, kar umetnico naredi podobno pikseliranemu liku iz stare videoigrice.
Razširjanje drobnih subverzivnih dejanj Nike Ham s pomočjo spleta je logični zaključek projekta: nekaj, kar je bilo odigrano v popolni samoti, daleč od človeških oči, se nato prelije nazaj v prostor vidnosti par excellence, kar sklene krog. Iz javnega v zasebno in nazaj.

– Valentina Tanni

AVTORICA

Urška Boljkovac/Arhiv MGLC in Aksioma

Nika Ham (1991) je diplomirana slikarka, ki trenutno zaključuje magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjevala na Winchester School of Art v Veliki Britaniji in je sodelovala na več skupinskih in samostojnih razstavah. Od leta 2016 dela kot art direktor pri filmskem festivalu LET’S CEE na Dunaju. Dela tudi v ljubljanski Moderni galeriji in na oddelku Laibach Kunst. V zadnjih letih se je usmerila v video in digitalno umetnost.

KOLOFON

Avtorica: Nika Ham
Mentorji: Janez Janša, Teja Reba, Andreja Kopač

Produkcija:
Aksioma – Institute for Contemporary Art, Ljubljana, 2017

Koprodukcija:
The Association for the Promotion of Women in Culture – City of Women

Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana

To top