Carola Bonfili
Realnost drugega reda
Kuratorki
Daniela Cotimbo in Ilaria Gianni
Razstava
18. januar–16. februar 2024
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana
Z delom Realnost drugega reda (Second Order Reality) Carola Bonfili raziskuje tista stanja zaznavanja, ki so lastna »magičnemu mišljenju« otrok in zaznamujejo denimo izkušnjo navigiranja po virtualnih svetovih.
Zmožnost vstopanja v različne subjektivnosti in izstopanja iz njih ter zanimanje za mejne prostore, časovne luknje in pragove sta nam blizu v otroštvu, kasneje pa ju nekako odrinemo na obrobje izkustva. V odrasli dobi se ta stanja ohranijo v obliki majhnih premikov v zaznavanju, nepozornosti ter meditativnih ali nefunkcijskih trenutkov, ko se potopimo v prostor, ki nam je znan, a ga še nikdar nismo občutili.
»Cele dni živimo znotraj naših teles, a se tega zavemo šele takrat, ko nas nekaj moti,« pravi Bonfili, in nekaj podobnega občutimo, ko smo potopljeni v svetove navidezne resničnosti, kjer še vedno uporabljamo svoje čute, a naseljujemo telesa, ki niso naša. Ta drugost je utelešena tudi v nadgrajenih prostorih, teh opustošenih mestih, ki vzbujajo neosebne spomine in sledijo logiki videoiger – ta nas žene v vnaprej sprogramirana in v ugodje usmerjena dejanja, a obenem razkriva tudi druge možnosti. Ko to pot zapustimo, izkusimo prag.
Bonfili to spremembo v zaznavi prepozna v besedilih, kot sta Skušnjava svetega Antona Gustava Flauberta in Skrivnostni otok dr. Moreauja H. G. Wellsa. V tem pogledu velja izpostaviti zlasti Flaubertov opis ponavljajočih se halucinacij, ki jih protagonist doživlja v koči. Podobe, ki jih vidi sv. Anton, so žareča videnja, ki izhajajo iz poželenja, a pridobijo trdno konsistentnost, podobno učinku privida. Prav ti prehodi iz scenarijev blizu realnosti, po katerih se pogled razširi na brezmejno prostranstvo, Flaubertovo delo približajo logiki videoiger.
Na osnovi teh vtisov Carola Bonfili razvije pripoved, katero nato z namenom, da bi videoigri vdahnila življenje, dekonstruira in variira skozi različne medije – računalniško animacijo, zasnovano kot napovednik, potopitveno okolje navidezne resničnosti in serijo kipov.
Protagonistka zgodbe je M’ling, majhna opica, ki nenadoma opazi, da se nekateri deli njenega telesa spreminjajo v kamen, in se zato v iskanju ozdravljenja odpravi na iniciacijsko potovanje. Na njem sreča več skrivnostnih objektov, katerim se posveti z vsemi svojimi čuti: govori z vodo, sreča robota in se preda skrivnostni melodiji. S tem, ko se prepusti toku nadrealističnih dogodkov, najde pot do dobrobiti.
V videu Okamenela opica in VR instalaciji 1. nivo: iluzije, ki bi jih morali imeti, a jih nimamo, se dinamika pripovedi razvije skozi zaporedje skrivnostnih dogodkov, ki nenehno premeščajo točko stika z realnostjo. Tu še celo zvoki igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju dejanskih »zvočnih objektov« in stopnjevanju pretresljivosti celotnega izkustva.
Namenoma razdrobljeno naravo projekta poudarjajo kipi, ki se navezujejo na nekatere teme in podobe v zgodbi ter jih prevajajo v fizične elemente. Če sta M’ling in Tanky Pear konkretni upodobitvi glavnih junakov in spominjata na akcijske figure s področja videoiger, pa The Stone Monkey PBR sestoji iz serije okroglih kipov, ki so nastali iz upodobitev PBR (physically based rendering), tj. digitalnih objektov, ki se v 3D modeliranju uporabljajo za prikazovanje vzorcev tekstur. Nazadnje je tu še The Multicrane, ki se poslužuje tehnike, uporabljene pri prvih animacijah Walt Disneyja. Gre za poklon mojstrstvu, ki se kot metoda ohranja v svojem pristopu k digitalnemu.
Vsak vidik zgodbe je rezultat skrbnega konstruiranja, ki združuje različne jezike in obdobja: od literature 19. stoletja do brutalistične arhitekture, od sodobnih stripov do generativne umetne inteligence. V tem projektu Bonfili pokaže, da je ena sama zgodba potencialno neskončna in da so njene posebnosti odvisne od izbranih izraznih sredstev v nenehnem in vedno fragmentarnem medsebojnem navezovanju, ki pusti veliko prostora domišljiji.
AVTORICA

Carola Bonfili ustvarja dela, ki se navdihujejo pri naravnih oblikah in kognitivni mehaniki ter se strukturirana v večplastne naracije, ki se razvijajo v smeri multimedijskih tekstov. Glavna orodja njenega nedavnega raziskovanja so načela UI, računalniška grafika, avdiovizualna okolja navidezne resničnosti in avtomatizirano pisanje. V produkcijskih procesih njenih skulptur in okoljskih instalacij, ki so imerzivne in težijo k oblikam transmedijskega pripovedovanja, pogosto najdemo performativno matrico. Po študiju zgodovine sodobne umetnosti na Univerzi La Sapienza v Rimu je svoje izobraževanje nadaljevala na Chelsea College of Art and Design v Londonu. Njeno delo je bilo predstavljeno na različnih pomembnih prizoriščih, kot so MAXXI v Rimu, Milanski trienale, Italijanski kulturni inštitut v Los Angelesu, National Gallery of Modern and Contemporary Art v Rimu, Ludwig Museum v Budimpešti, Centre d’Art Contemporain v Ženevi, MAMbo Museo d’Arte Moderna di Bologna in MACRO v Rimu. Prejela je različne nagrade in priznanja, med drugim nagrado 11. edicije Italian Councila leta 2022, nagrado Re:Humanism leta 2020, nagrado LUM leta 2011, nagrado Rome Prize 2008–2009 in nagrado Strozzina leta 2009, sodelovala pa je tudi na rezidencah v American Academy in Rome (2009) in muzeju MACRO (2012). Njena dela so vključena v javne zbirke, kot so zbirka italijanskega ministrstva za zunanje zadeve Farnesina, umetniška zbirka muzeja MAXXI in zbirka muzeja MACRO. Od leta 2004 sodeluje z založniško hišo Nero Editions, s katero je leta 2011 začela objavljati serijo monografij o risanju Names of Numbers.
KURATORKI

Daniela Cotimbo je umetnostna zgodovinarka in neodvisna kuratorka, ki živi in dela v Rimu. V svojem raziskovanju se osredotoča na problematična vprašanja sedanjosti, katera preučuje prek različnih načinov izražanja, posebej novih tehnologij. Nedavno je ustanovila kulturni program Re:Humanism, ki se osredotoča na odnos med sodobno umetnostjo in visoko razvitimi tehnologijami. Daniela je kurirala razstave za več galerij, muzejev in festivalov, kot so MAXXI, Cosmo Venezia, AlbumArte, Colli Independent, Operativa Arte Contemporanea in festival Romaeuropa. Piše za številne revije o sodobni umetnosti, kot denimo Inside Art, Flash Art in NERO, poleg tega pa je za različne ustanove kurirala okrogle mize ali na njih sodelovala. Leta 2021 je soustanovila kuratorski kolektiv Erinni, ki povezuje transfeminizem in jezike medijev. Od leta 2022 predava teorijo in metodo množičnih medijev na Rome University of Fine Arts.

Ilaria Gianni je neodvisna kuratorka, umetnostna kritičarka in predavateljica. Je soustanoviteljica rimskega raziskovalnega centra za sodobno umetnost IUNO in potujočega filmskega festivala Magic Lantern Film Festival, ki tematsko raziskuje vmesni prostor med vizualno umetnostjo in filmom. Od leta 2023 je gostujoča kustosinja pri Villa Medici – Académie de France à Rome, poleg tega pa je v obdobju 2022–2023 skupaj z Lorenzom Giustijem sokurirala Radio GAMeC 30. Kurirala je razstave in neodvisne raziskovalne projekte v muzejih, ustanovah, projektnih prostorih in na sejmih, kot so Palazzo delle Esposizioni, MACRO, MAXXI in National Gallery of Modern and Contemporary Art v Rimu, Matadero v Madridu, MOA in Loop v Seulu, Villa Croce v Genovi, John Hansard Gallery v Southamptonu, Kadist v Parizu in Radio GAMeC v Bergamu. Med letoma 2016 in 2023 je bila gostujoča kuratorka na American Academy in Rome. Med letoma 2009 in 2016 je bila sodirektorica in kuratorka fundacije Nomas Foundation, kjer je bila odgovorna za umetniško programiranje. Sodelovala je s sejmi sodobne umetnosti, kot so ARCOmadrid (sekcija »Opening«, 2018–2019) in Artissima (sekcija »Present Future«, 2019–2021), leta 2015 pa je soustanovila neodvisni umetniški sejem Granpalazzo, katerega je sokurirala do leta 2017. Predava na John Cabot University, IED (Rim), NABA (Milan), RUFA (Rim). Redno piše za revijo Flash Art, njena besedila pa so bila vključena tudi v različne kataloge in revije, kot so Artforum, Domus, Mousse, NERO, Cura in Arte e Critica.
KOLOFON
Realnost drugega reda
Avtorica: Carola Bonfili
Kuratorki: Daniela Cotimbo in Ilaria Gianni
Oblikovanje zvoka: Lorem
Celostna grafična podoba: Bahut
Tehnični partner: HTC Vive Arts
Finančna podpora: Italian Council (2022), Generalni direktorat za sodobno ustvarjalnost pri Kulturnem ministrstvu Republike Italije
Produkcija: Fondazione smART – polo per l’arte, Rome
V sodelovanju z: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana
Pridruženi partnerji: MNAD Museo Nazionale dell’Arte Digitale, Milano; Centre d’Art Contemporain Genève, Ženeva; SODA – School of Digital Arts (del Univerze Manchester Metropolitan), Manchester; Hypermaremma, Maremma; The Green Parrot, Barcelona; La Capella, Barcelona
Delo bo v svojo zbirko sprejel: MAXXI – Državni muzej umetnosti 21. stoletja, Rim
Založnik kataloga: Nero Editions
—–
Produkcija razstave:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2024
Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Zahvala:
Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji