Maja Smrekar
Rekviem za prihodnost

Hibridni performans
14.-15. oktober 2016
Lutkovno gledališče Ljubljana

Maja Smrekar je projekt Rekviem za prihodnost zastavila kot eksperiment/predstavo, v kateri bodo človeško telo nadomestile živali in stroji. Avtorica že več let na empirični ravni raziskuje delo s psi in pri tem uporablja prvine, ki izhajajo iz področij sodobne tehnologije. Zanima jo snovanje prostorske koreografije, pri kateri so osrednji akterji psi in roboti. Gre za sinergična prehajanja med antropomorfnim, tehnomorfnim in zoomorfnim – asociacijami, ki jo navsezadnje vzbuja tudi lutka.

»Kot intermedijska umetnica, ki združuje humanistične in naravoslovne znanosti v meddisciplinarne projekte, kompleksno področje lutkarstva razumem skozi meddisciplinarno perspektivo, ki sega od srednjeveškega španskega gledališča, s t. i. slogom máquina real, pa vse do sodobnih Stelarcovih tehnoperformansov.«

Maja Smrekar

Izhodiščni navdih za predstavo izhaja iz koncepta Das Triadische Ballett (1922) Oskarja Schlemmerja, ki je zeitgeist z začetka 20. stoletja razumel kot dva ključna sodobna tokova: mehaničnega (človek kot stroj in telo kot mehanizem) in kot primarne impulze (nenadnost vznika kreativne potrebe, ki je divje, živalsko gonilo), pri čemer je menil, da je v koreografijah dosegel sinergijo dionizičnega in apoliničnega ustvarjalnega principa. Schlemmer je dojemal gib lutke in marionete kot estetsko superiornega v primerjavi s človeškim, s čimer je želel poudariti, da je vsak umetniški medij umeten, kar je dosegel s stiliziranim gibom, ki ga je poenostavljal, vse dokler ni spominjal na abstrakcijo giba lutke ali marionete. Podobno Smrekarjevo zanimata asociativna paradigma giba živali in giba stroja. Tudi pri formalnem delu učenja psov je v nenehnem ponavljanju vselej prisotna geometrija, ki spominja na mehanične gibe. Hkrati je človekovo usmerjanje dronov možno razumeti kot obratno parafrazo Kantovega razmišljanja o vzgoji in izobrazbi: človek je žival, ki potrebuje učitelja/vodjo. Zato umetnica na tej točki še posebej naslavlja pogled drugega: ne samo kaj živali pomeni obstoj človeka, ampak tudi kako »monstruozen« se človek zdi umetni inteligenci?

Grški matematik Pitagora je s teorijo o harmoniji sfer vzpostavil tezo, da Sonce, Luna in drugi planeti v našem osončju oddajajo vsak svojo edinstveno orbitalno resonanco, ki temelji na njihovi orbitalni revoluciji, pri čemer kvaliteta življenja na Zemlji odraža smisel kozmičnih zvokov, ki so človeku sicer neslišni. Izhajajoč iz njegove teze, eno ključnih plasti poleg glasu vzpostavi glasba, ki oblikuje časovno dramaturški lok predstave. Ta se, začenši z granulacijami zvokov iz narave in oblikovanjem organskega vzdušja v prvem delu (»PES«), nadaljuje s presekom v techno-steam-punk, pospremljen z robustnimi zvoki letečih dronov v drugem delu (»DRON«). Kontrast obema se zgodi s preskokom v zborovsko petje v tretjem delu (odsoten »ČLOVEK«), z začetkom taktov bolgarske narodne pesmi Dragana in slavček, ki govori o antropocentričnem razmerju v tekmi med naravo in kulturo, a se kmalu razblini skozi kontrapunkt pulziranja v intervalih, temelječih na nekaterih koeficientih razmerij med orbitalnimi frekvencami planetov, najbližjih Zemlji (trinajst Venerinih orbit za osem Zemljinih, tri Venerine orbite za eno Marsovo, dve Zemljini orbiti za eno Marsovo). Koncept glasbe sfer zajema metafizični princip, v katerem matematični odnosi izražajo tonalne kvalitete energije, ki se manifestira v številkah, oblikah in zvokih – povezanih v proporcionalnih vzorcih, s katerimi na koncu predstave sklenemo paradoksalni krog človekovega obstoja v brezmejnosti vesolja.

Človekovo dojemanje živalskega stroja kot tudi stroja, ki ga poganja umetna inteligenca, kaj hitro zdrsne v identifikacijo demoniziranja drugega, saj se v začaranem krogu dialektike vselej ustavimo pri diskurzu o čustvovanju in subjektivizaciji (človekove) duše.

Pri vzpostavljanju povezav med tehnologijo, naravo, hibridno antropo-zoo-tehnomorfnostjo robotov in živali gre za preizpraševanje sodobne družbene paradigme, v kateri človek s čezmernim povzdigovanjem lastne kulture skoraj povsem uniči naravo; ta pa kljub temu preživi in polnokrvneje zaživi v sožitju s tehnologijo šele potem, ko se človek samouniči.

Glasba iz predstave je na voljo pri spletni založbi Kamizdat pod pogoji licence Creative Commons.