S6 [Postajanje podoba] E2: Brainrot kot teorija [z Dian Joy]

Kako sta videti mišljenje in ustvarjanje podob, ko sta optimizirana za drsenje, ponavljanje in afekt? Ko mišljenje samo postane “poskrolano”, kako ponavljanje, optimizacija in afekt preoblikujejo domišljijo, krčijo pozornost ter ustvarjanje podob spreminjajo v nekaj, kar se nenehno osvežuje, ponavlja v zankah in oblikuje po meri platform?

V tej epizodi Dian Joy, britansko-nigerijska interdisciplinarna umetnica in filmska ustvarjalka iz Londona, spregovori o svoji raziskovalno usmerjeni praksi, v kateri raziskuje subjektiviteto v dobi omreženih medijev ter načine, kako podobe krožijo in oblikujejo identiteto, željo in percepcijo. Izhajajoč iz filmske teorije in razmišljanj Alexandra Gallowaya o filmski izkušnji se sprašujemo, kaj se spremeni, ko podobe iz singularnih filmskih dogodkov preidejo v vseprisoten algoritemski plaz.

Pogovarjamo se o raziskavi, na kateri temelji Dianino novo filmsko delo Krumville, vključno z modelom LoRA (Low-Rank Adaptation), naučenim na posnetkih zaslona z njenih profilov na družbenih omrežjih, ter z večletnimi, v dnevnikih zabeleženimi afektivnimi izkušnjami, ki se preoblikujejo v fiktivno mesto, strukturirano po logiki hiperpovezav in zgoščenem jeziku kratkih medijskih formatov. Pogovor raziskuje umetno inteligenco kot orodje, ki omogoča, da implicitni kulturni vzorci in pristranskosti postanejo vidni v širšem merilu, obenem pa kritično obravnava avtorstvo, viralnost in spreminjajoče se pogoje medijske pismenosti v dobi pozornosti, razpete med dva zaslona.