► eBROŠURA (PDF)

Kmalu po invaziji Iraka leta 2003 se je izkazalo, da improvizirana eksplozivna sredstva (IES) predstavljajo pomembno tveganje, saj bi lahko povzročila hude izgube kopenskih enot ameriške vojske in zavezniških sil. To je vodilo v še neviden obseg investicij v brezpilotne letalske sisteme in posledično v prevlado sistemov neprekinjenega nadzora na širšem območju, ki so se razširili po vsej regiji. Te prototipe hipernadzora in ciljenja so neizbežno omogočale in poganjale izboljšave na področju umetne inteligence (UI). Prizadevanja teh tehnoloških in logističnih zavezništev napovedovalne logike UI in vojaškega utemeljevanja preventivnih napadov niso usmerjena zgolj v izračunavanje tveganj in groženj, temveč v njihovo odpravljanje, še preden bi se materializirale. Na kratko, gre za okupiranje prihodnosti v imenu teritorialne in eksteritorialne nadvlade. Anthony Downey, profesor vizualne kulture Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, v tem besedilu preuči zgodovinski kontekst in trenutno uporabo takšnih sistemov ter razišče, kako se neokolonialne projekcije oblasti vpletajo v vojaško in politično voljo okupiranja prihodnosti. Zastavi vprašanje, kaj se zgodi, ko odločitve o življenju in smrti prenesemo na mehansko izračunavanje verjetnosti, ki je zavezano vojaškim napravam preventivnega delovanja, političnim smotrom in neokolonialni logiki nadomestljivosti.

Povezani dogodek: Taktike & praksa #14: Merilo