Taktike & Praksa #5:
Proper and Improper Names
Identiteta v informacijski družbi
Serija pogovorov | Performans | Projekcija filma | Publikacija
17.–18. oktober 2017
Center urbane kulutre Kino Šiška, Ljubljana
Kurator
Marco Deseriis
V okviru serije konferenc Taktike & praksa in programa State Machines
Katere estetske in politične strategije se lahko zoperstavijo prizadevanjem za zbiranje podatkov in merjenje ter predvidevanje človekovega obnašanja, značilnim za informacijski kapitalizem?
Konferenca to vprašanje naslavlja z združevanjem teoretikov, umetnikov, pisateljev in performerjev, ki so izoblikovali koncepte, estetske funkcije in strategije avtorstva, ki se izogibajo merjenju in atribuciji.
Konferenca, ki nadaljuje Aksiomino dolgotrajno raziskovanje problematik identitete in avtorstva v informacijski dobi, preiskuje načine intervencije, ki jih ni možno reducirati na individualne ali kolektivne identitete. S prehajanjem med Jaz in Mi ter več dimenzijami sebstva, ti eksperimenti presežejo poskuse države in trga, da bi izmerila in proizvedla subjekt kot stabilno politično, biološko in epistemološko enoto.
PREDAVANJA
Marco Deseriis
Neprava imena, kondividualne subjektivitete
Konferenco je navdihnila knjiga Marca Deseriisa Neprava imena: Kolektivni psevdonimi od Ludistov do Anonymousa. Deseriis bo konferenco uvedel s predstavitvijo genealogije “nepravega imena”, ki ga opredeljuje kot privzetje istega psevdonima v organiziranih kolektivih, afinitetnih skupinah in pri posameznih avtorjih. Med primere kolektivnih psevdonimov sodijo Ned Ludd, fiktivni vodja angleških ludistov, Alan Smithee, skupni podpis hollywoodskih režiserjev, s katerim so se odrekli filmom, ki so jih zmontirali v nasprotju z njihovimi željami, Luther Blissett, fiktivni izvajalec medijskih potegavščin, kolektivni avtor in aktivist proti avtorskim pravicam, ter hektivistična skupina Anonymous. Deseriisova osrednja trditev je, da je nepravo ime oblika simbolne moči, ki destabilizira ločnice med Mi in Jaz, ko izvorni avtorji privzetega imena izgubijo nadzor nad njegovo predvideno funkcijo, ime pa se uporablja na svojevrstne in nepredvidene načine. Da bi izrazil to trenje med praksami, ki niso ne kolektivne ne individualne, Deseriis uporablja pojem “kondividualnosti”, oblike združevanja, ki ne predpostavlja skupnosti ali celo skupne intencionalnosti, temveč le združevanje delov.
Gerald Raunig
Vsak začetek je dividuum
Koncept kondividualnosti je prav tako v središču nedavnega dela avstrijskega filozofa Geralda Rauniga, avtorja dela Dividuum. Strojni kapitalizem in molekularna revolucija (Dividuum. Machinic Capitalism and Molecular Revolution, Semiotext(e) / MIT Press, 2016). Po Raunigovem mnenju je “dividuum” singularnost, ki je deljiva in jo vodi načelo podobnosti. V primerjavi z individuumom, ki ga vodi načelo različnosti in razlikovanja, se dividuum zlahka kombinira z drugimi dividuumi, s katerimi ga druži nekaj skupnih lastnosti. Raunig trdi, da je “kondividualne zbirke”, ki nastajajo iz združevanja več dividuumov, mogoče najti povsod v spletnem svetu, od ogromnih naborov podatkov, ki jih poznamo kot “masovne podatke”, prek finančnih transakcij do omrežij okuženih računalnikov, ki si delijo svojo procesno moč, ne da bi njihovi uporabniki to vedeli. Pogovor Deseriisa in Rauniga bo udeležence nagovoril k razpravljanju o tem, kako nam lahko pojma nepravega in kondividualnosti koristita pri vnovičnem razmisleku o identiteti in kolektivni akciji v dobi, v kateri so številne oblike združevanja in povezovanja avtomatizirane, neprostovoljne in upravljane s strani algoritmov.
Wu Ming
Skupno avtorstvo in kondividualnost v Fundaciji Wu Ming
Wu Ming 1, član italijanskega kolektiva romanopiscev Wu Ming, bo udeležencem konference omogočil raziskovanje vprašanja avtorstva z neobičajne perspektive. Wu Ming je eden glavnih odvodov Luthra Blissetta – “imena za večkratno uporabo”, ki si ga je v devetdesetih letih izposojalo na ducate umetnikov in aktivistov – in literarna delavnica, ki eksperimentira s hibridnimi pripovedovalnimi žanri, kot sta zgodovinski roman in neleposlovje, napisano z literarnimi tehnikami. Wu Ming (“brez imena” v mandarinskem jeziku) je razvil koncept avtorstva, ki je hkrati kolektiven in individualen, saj je povezan s kolektivno napisanimi romani in tudi z deli, ki jih je ustvarilo pet avtorjev z individualnimi psevdonimi (Wu Ming 1, Wu Ming 2 itd.). Namesto da bi individualno in kolektivno avtorstvo razumeli kot medsebojno izključujoča se pojma, bo Wu Ming 1 pojasnil, kako so jim sodelovanja znotraj skupine in omrežij z drugimi avtorji, prijatelji in bralci na različnih medijskih kanalih omogočila razvitje kondividualnega in transmedijskega načina pripovedovanja zgodb.
Natalie Bookchin
Prospektivni kolektivi: Animiranje skupnega sebstva
Natalie Bookchin bo v svoji predstavitvi raziskovala pojem kondividualnosti skozi estetsko analizo trenutnega statusa podobe v omrežju. V zadnjih letih se Bookchinova v svojem delu osredotoča na ustvarjanje video instalacij za splet in izven spleta, v katerih kombinira na stotine videoposnetkov z YouTubea, v katerih se običajni ljudje predstavljajo občinstvu. Od najstnic, ki same plešejo v svojih sobah, do manjšin, ki komentirajo rasno segregacijo in revščino; ti posamezniki so izolirani drug od drugega in hkrati povezani drug z drugim. A šele ko Bookchinova te osebne video dnevnike razvrsti v matrico, ki poudarja ponavljanje telesnih in jezikovnih izrazov, stopi v ospredje njihova povezanost. V tem pogledu bo predstavitev Natalie Bookchin udeležencem omogočila razpravljanje o kondividualnosti kot obliki povezovanja in združevanja, ki poteka od posameznika do posameznika, ne da bi pri tem nujno šla skozi skupno pripoved ali skupnostno mitologijo.
PERFORMANS
Kristin Sue Lucas
Refresh
V New Yorku prebivajoča umetnica Lucas je najsodobnejša verzija same sebe postala oktobra 2007, ko je na kalifornijskem višjem sodišču uspela zakonsko spremeniti svoje ime iz Kristin Sue Lucas v Kristin Sue Lucas. Na zahtevku za spremembo imena je kot razlog navedla “Refresh” (“osveži”) in se tako navezala na osvežitev spletne strani.Od takrat je umetnica ustvarila arhiv Refresh (2013-), zbirko časopisnih izrezkov, sodnih risb, uradnih dokumentov, dokumentacije performansa in portretov umetnice pred ter po osvežitvi, iz prepisov sodnih obravnav pa razvila trajajoč niz performansov, Refresh Cold Reads (2007-), v katerih gostujoči bralci na podlagi osebnega ozadja nastopijo v vlogah Kristin in Sodnika. V Ljubljani bo performans izjemoma izveden s Kristin Sue Lucas v vlogi Kristin Sue Lucas in igralcem Draženom Dragojevićem v vlogi Sodnika. Dražen Dragojević je med drugim imel glavno vlogo in glas pripovedovalca v dokumentarnem filmu Jaz sem Janez Janša (2012).
PREDVANJANJE FILMA
Ryan Trecartin
I-Be Area (2007)
Vsi liki v filmu so žive manifestacije različnih spletnih osebnosti enega samega posameznika, s čimer je ostro vizualiziran vpliv družbenih omrežij na individualno in kolektivno identiteto. Kot pojasni umetnik: “Osnovna premisa filma je, da to, kar identificira ljudi, ni več nujno njihovo telo, temveč vsi odnosi, ki jih vzdržujejo z drugimi. Ti si svoje območje, bolj kot svoje sebstvo. Če te nekdo opiše, ta opis postane del tvojega območja, naj ti bo to všeč ali ne.”
BROCHURE
Daniël de Zeeuw
Notes from the Excluded Middle
PostScriptUM #30
Jezik: angleščina
► eBROŠURA (PDF)
► TISK NA ZAHTEVO
► LISTAJ NA ISSUU
SODELUJOČI
Marco Deseriis je prejemnik štipendije Marie Curie na firenški Scuola Normale Superiore in docent v programu za medijske študije na Univerzi Northeastern v Bostonu. Je avtor dela Neprava imena: Kolektivni psevdonimi od Ludistov do Anonymousa (Improper Names: Collective Pseudonyms from the Luddites to Anonymous, 2015), ki obravnava sporno politiko in boje za nadzor nad skupnim privzetim imenom od zgodnjega devetnajstega stoletja do dobe omrežij. Njegov najnovejši raziskovalni projekt, financiran s štipendijo Evropske komisije, obravnava vznik internetnih oblik participativne demokracije v Evropi. Deseriis je tudi soavtor dela Spletna umetnosti: umetnost povezovanja (Net.Art: L’arte della connessione, 2008), prve italijanske knjige o internetni umetnosti. Njegova dela so dostopna na https://neu.academia.edu/MarcoDeseriis
Gerald Raunig je filozof in teoretik umetnosti. Deluje na Univerzi za umetnost v Zürichu in na Evropskem inštitutu za progresivno kulturno politiko (eipcp – European Institute for Progressive Cultural Policies) na Dunaju. Je sourednik večjezikovne založniške platforme Transversal Texts in avstrijske revije Kamion. Je avtor del Dividuum, Umetnost in revolucija (Art and Revolution), Tisoč strojev (A Thousand Machines) in Tovarne znanja, industrije ustvarjalnosti (Factories of Knowledge, Industries of Creativity), ki so vsa izšla pri založbi Semiotext[e]/MIT Press. Je tudi sourednik del Kritika kreativnosti (Critique of Creativity) ter Umetnost in sodobna kritiška praksa (Art and Contemporary Critical Practice), ki sta bili izdani pri mayflybooks. Njegove knjige so bile prevedene v srbščino, španščino, slovenščino, ruščino, italijanščino, nizozemščino in turščino. Številna njegova dela so dostopna na http://transversal.at
Wu Ming je psevdonim skupine petih italijanskih avtorjev, ki je nastala leta 2000 kot odvod projekta Luther Blissett. V nasprotju z odprtim imenom “Luther Blissett” je “Wu Ming” poimenovanje za določeno, a variabilno skupino avtorjev (od treh do petih, odvisno od obdobja), ki delujejo na različnih področjih literature in kulturnega aktivizma. Od leta 2000 so člani Wu Ming napisali več prodajnih uspešnic, kot so Q (pod imenom Luther Blissett), 54, Manituana, Altai in The Army of Sleepwalkers, ki so bile prevedene v več jezikov. Najnovejše delo avtorja Wu Ming 1, No Promise This Trip Will Be Short,je obširna preiskava gibanja No Tav proti železnici visoke hitrosti v italijanski dolini Val di Susa. Dela Wu Minga so dostopna na http://wumingfoundation.tumblr.com
Natalie Bookchin je umetnica, ki deluje v Brooklynu v New Yorku, profesorica medijev in pomočnica predstojnika oddelka za vizualno umetnost na Šoli Masona Grossa za umetnost na Univerzi Rutgers. Njeno delo je na ogled v institucijah, kot so MoMA, LACMA, PS1, Muzej sodobne umetnosti v Massachusettsu, Pompidou Centre, MOCA Los Angeles, Walkerjev umetnostni center, Whitneyjev muzej ameriške umetnosti, Tate in Creative Time. Prejele je številne štipendije in priznanja, tudi od Creative Capital, Kalifornijskega sveta za umetnost in fundacij Guggenheim, Durfee, Rockefeller, Daniel Langlois ter MacArthur. Njeno najnovejše delo Now he’s out in public and everyone can see je bilo marca 2017 premierno predstavljeno na Cinema du Reel v pariškem Pompidouju. Njeno prejšnje delo Long Story Short je bilo premierno predstavljeno v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku in prejelo glavno nagrado na pariškem Cinema du Reel leta 2016.
Kristin Lucas je dejavna na področjih digitalne umetnosti, videa, performansa, intervencij, kiparstva in instalacij. Njena dela so bila razstavljena na Whitneyjevem bienalu leta 1997 v New Yorku in na skupinskih razstavah v MoMA, Artists Space, San Jose Museum of Art, ZKM ter na festivalih v Amsterdamu, Berlinu, Mexico Cityju, Montrealu, Torontu, New Yorku in San Franciscu. Samostojne razstave je imela v Postmasters Gallery, Or Gallery, JEMA, Windows, O.K Center for Contemporary Art, Foundation for Art and Creative Technologies, [Plug in] Basel ter na filadelfijskem Inštitutu za sodobno umetnost. Prejela je številne nagrade in štipendije, vključno s Colbert Foundation Award for Media Arts, Rema Hort Mann Foundation Grant for Video and Performance ter Urban Visionaries Award for Emerging Talent. Njene enokanalne videe distribuira newyorški Electronic Arts Intermix. Lucas živi v Oaklandu in New Yorku.
Ryan Trecartin je bil rojen leta 1981 v Websterju v Teksasu, odraščal pa je na podeželju Ohia, kjer je v gimnaziji oblikoval gledališke kostume in scenografijo. Znan je po videih, kot so A Family Finds Entertainment (2004), I-Be Area (2007) in Sibling Topics (Section A) (2009), od leta 2000 pa sodeluje z umetnico Lizzie Firtch. Trecartin je prejel številne nagrade, njegova dela pa so bila predstavljena v muzeju Solomona R. Guggenheima, muzeju New Museum, na filadelfijskem Inštitutu za sodobno umetnost, ZKM, Whitneyjevem bienalu in drugod. Nekaj njegovih filmov in videov je dostopnih na http://www.ubu.com/film/trecartin.html
CREDITS
Kurator: Marko Deseriis
Organizator: Janez Janša
Vodja produkcije: Marcela Okretič
Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2017
Koprodukcija:
CUK Kino Šiška
Dogodek je izveden v okviru projekta State Machines, ki ga izvajajo Aksioma (SI), Drugo more (HR), Furtherfield (VB), the Institute of Network Cultures (NL) and NeMe (CY).
Finančna podpora:
Program Evropske unije Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji.
Izvedbo tega projekta financira Evropska komisija. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
Medijska pokrovitelja: Radio Študent, TAM-TAM
POVEZANI DOGODEK
Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša
Janez Janša®
Kurator: Domenico Quaranta
Exhibition
18. oktober 2017–18. Februar 2018
+MSUM – Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana