Marco Deseriis
Neprava imena, kondividualne subjektivitete

Konferenco je navdihnila knjiga Marca Deseriisa Neprava imena: Kolektivni psevdonimi od Ludistov do Anonymousa. Deseriis bo konferenco uvedel s predstavitvijo genealogije “nepravega imena”, ki ga opredeljuje kot privzetje istega psevdonima v organiziranih kolektivih, afinitetnih skupinah in pri posameznih avtorjih. Med primere kolektivnih psevdonimov sodijo Ned Ludd, fiktivni vodja angleških ludistov, Alan Smithee, skupni podpis hollywoodskih režiserjev, s katerim so se odrekli filmom, ki so jih zmontirali v nasprotju z njihovimi željami, Luther Blissett, fiktivni izvajalec medijskih potegavščin, kolektivni avtor in aktivist proti avtorskim pravicam, ter hektivistična skupina Anonymous. Deseriisova osrednja trditev je, da je nepravo ime oblika simbolne moči, ki destabilizira ločnice med Mi in Jaz, ko izvorni avtorji privzetega imena izgubijo nadzor nad njegovo predvideno funkcijo, ime pa se uporablja na svojevrstne in nepredvidene načine. Da bi izrazil to trenje med praksami, ki niso ne kolektivne ne individualne, Deseriis uporablja pojem “kondividualnosti”, oblike združevanja, ki ne predpostavlja skupnosti ali celo skupne intencionalnosti, temveč le združevanje delov.

Gerald Raunig
Vsak začetek je dividuum

Koncept kondividualnosti je prav tako v središču nedavnega dela avstrijskega filozofa Geralda Rauniga, avtorja dela Dividuum. Strojni kapitalizem in molekularna revolucija (Dividuum. Machinic Capitalism and Molecular Revolution, Semiotext(e) / MIT Press, 2016). Po Raunigovem mnenju je “dividuum” singularnost, ki je deljiva in jo vodi načelo podobnosti. V primerjavi z individuumom, ki ga vodi načelo različnosti in razlikovanja, se dividuum zlahka kombinira z drugimi dividuumi, s katerimi ga druži nekaj skupnih lastnosti. Raunig trdi, da je “kondividualne zbirke”, ki nastajajo iz združevanja več dividuumov, mogoče najti povsod v spletnem svetu, od ogromnih naborov podatkov, ki jih poznamo kot “masovne podatke”, prek finančnih transakcij do omrežij okuženih računalnikov, ki si delijo svojo procesno moč, ne da bi njihovi uporabniki to vedeli. Pogovor Deseriisa in Rauniga bo udeležence nagovoril k razpravljanju o tem, kako nam lahko pojma nepravega in kondividualnosti koristita pri vnovičnem razmisleku o identiteti in kolektivni akciji v dobi, v kateri so številne oblike združevanja in povezovanja avtomatizirane, neprostovoljne in upravljane s strani algoritmov.

Wu Ming
Skupno avtorstvo in kondividualnost v Fundaciji Wu Ming

Wu Ming 1, član italijanskega kolektiva romanopiscev Wu Ming, bo udeležencem konference omogočil raziskovanje vprašanja avtorstva z neobičajne perspektive. Wu Ming je eden glavnih odvodov Luthra Blissetta – “imena za večkratno uporabo”, ki si ga je v devetdesetih letih izposojalo na ducate umetnikov in aktivistov – in literarna delavnica, ki eksperimentira s hibridnimi pripovedovalnimi žanri, kot sta zgodovinski roman in neleposlovje, napisano z literarnimi tehnikami. Wu Ming (“brez imena” v mandarinskem jeziku) je razvil koncept avtorstva, ki je hkrati kolektiven in individualen, saj je povezan s kolektivno napisanimi romani in tudi z deli, ki jih je ustvarilo pet avtorjev z individualnimi psevdonimi (Wu Ming 1, Wu Ming 2 itd.). Namesto da bi individualno in kolektivno avtorstvo razumeli kot medsebojno izključujoča se pojma, bo Wu Ming 1 pojasnil, kako so jim sodelovanja znotraj skupine in omrežij z drugimi avtorji, prijatelji in bralci na različnih medijskih kanalih omogočila razvitje kondividualnega in transmedijskega načina pripovedovanja zgodb.

Natalie Bookchin
Prospektivni kolektivi: Animiranje skupnega sebstva

Natalie Bookchin bo v svoji predstavitvi raziskovala pojem kondividualnosti skozi estetsko analizo trenutnega statusa podobe v omrežju. V zadnjih letih se Bookchinova v svojem delu osredotoča na ustvarjanje video instalacij za splet in izven spleta, v katerih kombinira na stotine videoposnetkov z YouTubea, v katerih se običajni ljudje predstavljajo občinstvu. Od najstnic, ki same plešejo v svojih sobah, do manjšin, ki komentirajo rasno segregacijo in revščino; ti posamezniki so izolirani drug od drugega in hkrati povezani drug z drugim. A šele ko Bookchinova te osebne video dnevnike razvrsti v matrico, ki poudarja ponavljanje telesnih in jezikovnih izrazov, stopi v ospredje njihova povezanost. V tem pogledu bo predstavitev Natalie Bookchin udeležencem omogočila razpravljanje o kondividualnosti kot obliki povezovanja in združevanja, ki poteka od posameznika do posameznika, ne da bi pri tem nujno šla skozi skupno pripoved ali skupnostno mitologijo.

Kristin Sue Lucas
Refresh

V New Yorku prebivajoča umetnica Lucas je najsodobnejša verzija same sebe postala oktobra 2007, ko je na kalifornijskem višjem sodišču uspela zakonsko spremeniti svoje ime iz Kristin Sue Lucas v Kristin Sue Lucas. Na zahtevku za spremembo imena je kot razlog navedla  “Refresh” (“osveži”) in se tako navezala na osvežitev spletne strani.Od takrat je umetnica ustvarila arhiv Refresh (2013-), zbirko časopisnih izrezkov, sodnih risb, uradnih dokumentov, dokumentacije performansa in portretov umetnice pred ter po osvežitvi, iz prepisov sodnih obravnav pa razvila trajajoč niz performansov, Refresh Cold Reads (2007-), v katerih gostujoči bralci na podlagi osebnega ozadja nastopijo v vlogah Kristin in Sodnika. V Ljubljani bo performans izjemoma izveden s Kristin Sue Lucas v vlogi Kristin Sue Lucas in igralcem Draženom Dragojevićem v vlogi Sodnika. Dražen Dragojević je med drugim imel glavno vlogo in glas pripovedovalca v dokumentarnem filmu Jaz sem Janez Janša (2012).

Ryan Trecartin
I-Be Area (2007)

Vsi liki v filmu so žive manifestacije različnih spletnih osebnosti enega samega posameznika, s čimer je ostro vizualiziran vpliv družbenih omrežij na individualno in kolektivno identiteto. Kot pojasni umetnik: “Osnovna premisa filma je, da to, kar identificira ljudi, ni več nujno njihovo telo, temveč vsi odnosi, ki jih vzdržujejo z drugimi. Ti si svoje območje, bolj kot svoje sebstvo. Če te nekdo opiše, ta opis postane del tvojega območja, naj ti bo to všeč ali ne.”