Dan Adlešič
Furniture Pets

Razstava
10. oktober–2. november 2018

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Danes, zahvaljujoč platformam za množično financiranje, kot je Kickstarter, in preprostemu dostopu do sredstev za industrijsko proizvodnjo, ki ga je uvedla mejkerska kultura, je potrošništvo doseglo novo fazo, ki je našla svojo pot v distribucijo zahvaljujoč spletnim trgovinam kot je Etsy in dejavnosti influencerjev z družabnih omrežij. »Dolgi rep« [1] internetnih trgovin, nam omogoča, da iščemo bizarne, izvirne predmete, ki bi zadostili potrebam majhne, a mednarodne niše; majhni proizvajalci za svoje nenavadne predmete najdejo majhen in strasten trg, potrošniki pa najdejo način, da v svoji nenavadnosti uživajo, namesto da bi jo zatirali. Kot pravi Seth Godin: »Epski boj naše generacije se bije med statusom quo množice in neprekinjenim plimovanjem čudaškega.« [2]

Posledično se danes uspeh izdelka ne meri po njegovi kakovosti, temveč po tem kako se prodaja. Videti, kako veliko bizarnih predmetov se proizvaja je žalostno a hkrati fascinantno. Večinoma prihajajo ti predmeti iz izboljšanja ali pa kombinacije že obstoječih objektov, ki so običajno neuporabni, a hkrati privlačni ravno zaradi svoje absurdnosti, prikupnosti, lepote in nenavadnosti. Pravi kvalitetni izdelki se ne morejo spopasti s tem trgom, zato so prisiljeni sprejeti podobne ukrepe. Čeprav se porabniki zavedamo absurdnosti takega razvoja, pa to ne nujno pomeni, da smo imuni na bolezen, ki si jo na različne načine delimo vsi: fascinacijo nad nenavadnimi, neuporabnimi predmeti.

Projekt Dana Adlešiča, Furniture Pets, obravnava to situacijo. Mlad slovenski umetnik in produktni oblikovalec, izbran preko razpisa U30+, je zasnoval serijo predmetov, ki potiskajo logiko umetnih potreb in retorike »prikupne luškanosti« do skrajnosti in jo tako spreminja v orodje za parodijo in kritiko. Adlešič, ki ga je navdihnila filmska klasika Jacquesa Tatija Mon Oncle (1958), kjer so pripomočki prikazani kot nepotrebni, nerodni in neumni, a hkrati zapeljivi, gradi in oglašuje dejanske, večinoma neuporabne, občasno »inteligentne« predmete. Kot namiguje že ime projekta, imajo vsi predmeti prikupne živalske značilnosti in so jih pogosto navdihnili domači ljubljenčki v samem načinu, kako delujejo. Tako je na primer Cat Broom narejena iz rožnatega, lepljivega silikona in zbira prah na podoben način kot grob mačji jezik čisti mehko mačjo dlako, medtem ko Squirrel Shelf – katere edina sposobnost je, da se čisti sama – uporablja robotsko omelo, ki ga je navdihnil veveričji rep. Drug samočistilni predmet je Jelly Fish Table, opremljena s silikonskim prtom, ki ga je navdihnila meduza in med vrtenjem dvigne svoje lovke in potisne drobtine stran. Končno še Antisect Spider Lamp, ki je struktura v obliki pajka, prekrita z materialom, ki privablja insekte z modro neonsko svetlobo in jih ubije

Na instalaciji v Projektnem prostoru Aksioma, so ti predmeti predstavljeni na tipični sejemski postavitvi s stojnicami in opremljeni z video reklamami, ki se igrajo s konfliktom med zelo profesionalnim snemanjem in pretirano pozitivno, absurdno glasbeno spremljavo, ki spominja na način, kako so Furniture Pets oglaševane na družabnih omrežjih:

»INTELIGENTNI POHIŠTVENI LJUBLJENČKI SAMODEJNO OBRATUJEJO, VAM NI TREBA NIČ / POHIŠTVENI KOSI V PROSTORU KAR ZAŽIVIJO, 100% AKCIJA, EKSTREMNO / OPREMLJENO Z Advanced Self-Cleaning Technology™ / HALAL, SUPER / SESTAVLJENO IZ IZBRANIH IN NEGOVANIH MATERIALOV, VRHUNSKA KVALITETA / LANSIRANO PRVIČ V SLOVENIJI IN TUDI JE NAJBOLJŠE / VABLJENI NA PROMOCIJSKO OTVORITEV 10.10.2018 VABLJENI«

Furniture Pets Dana Adlešiča prikazujejo, kako mlada generacija slovenskih umetnikov poskuša shajati z naraščajočim trgom prikupnih a neuporabnih »inteligentnih« predmetov in se nanj kritično odzivati. Adlešič ne le nadgrajuje dolge umetniške tradicije machines célibataires in se ironično igra z neudobno bližino med medijsko umetnostjo in medijskim oblikovanjem, ki pogosto uporabljata isti jezik in zelo podobne forme. Prav tako projekt ponuja kritiko nedavnega razvoja v sistemih skupinskega financiranja, ki so se iz platforme namenjene zbiranju sredstev za eksperimentalne ideje, ki bi jih bilo sicer težko izvesti, razvile v darvinistično areno, kjer prepogosto zmaga neumnejši.

[1] Chris ANDRESON, Dolgi rep, Cankarjeva Založba 2009
[2] Seth GODIN, We Are All Weird. The Rise of Tribes and the End of Normal, The Domino Project 2011