Sreda, 15. januar 2020
Moderna galerija, Ljubljana

Večina akademskega in političnega diskurza o družbi brez dela se osredotoča na odnos med avtomatizacijo in prostim časom. Predpostavlja, da ima avtomatizacija emancipacijski potencial, da nas vse osvobodi dela: da zaradi nje zmanjšamo nujne delovne ure ali vsaj da se posvetimo bolj intelektualno zadovoljujočim službam (nematerialnemu delu). To, kar pri tem pristopu ni povsem prepričljivo, je njegova utemeljenost na hierarhični ločitvi med stroji in ljudmi. Manjka priznanje človeške infrastrukture, ki vzdržuje avtomatizacijo in umetno inteligenco. Neizbežne, prekarne, odtujene, slabo plačane in offshore delovne sile, ki jo avtomatizacija potrebuje, da bi ustrezno delovala. Predavanje se osredotoča na te delavce in njihove naloge.