Kyriaki Goni
Štetje kraterjev na Luni

Razstava
2.–25. oktober 2019

Kuratorka
Daphne Dragona

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Na naše razumevanje sveta danes v veliki meri vplivajo stroji. Algoritmi globokega učenja določajo, kaj vidimo ali slišimo ter vplivajo na to, kaj sprejemamo kot resnično ali mogoče. Na osnovi uporabe umetnih nevronskih mrež, modeliranih na podlagi človeških možganov, se stroji zdaj samostojno učijo in delujejo, s čimer presegajo človeško sposobnost pomnjenja in obdelave informacij. Usposobljeni za razvrščanje informacij, napovedovanje rezultatov in gručenje podatkov, nas osvobodijo delovno intenzivnih dejavnosti in nam pomagajo pri odločanju. Kakšne izzive pa globoko učenje prinaša človeškemu znanju? Kaj se spremeni, ko se stroji samostojno učijo? Kaj vidijo in delajo drugače kot ljudje? Kako lahko umetna inteligenca izboljša nove oblike izkušanja in razumevanja?

Da bi se lotila teh vprašanj, je Kyriaki Goni svoj pogled načrtno usmerila proti daljnemu in nenavadnemu ozemlju: Luni in njenemu površju. Umetnica pravi, da Luna predstavlja osupljiv primer in ponuja zanimivo analogijo, saj nima atmosfere ter posledično deluje kot podatkovno središče, ki na svojem telesu hrani spomine našega sončnega sistema in nam omogoča napovedi za prihodnost. Indikatorji te kronologije in evolucije so bili njeni kraterji, ki so jih ravno zaradi tega astronomi natančno pregledovali od 17. stoletja do danes na podlagi tehnoloških prednosti vsakega obdobja.

V svojem jedru projekt Štetje kraterjev na Luni predstavlja namišljeno srečanje med astronomom in sistemom umetne inteligence. Johann Friedrich Julius Schmidt (1825–1884), ki je svoje življenje posvetil preučevanju Lune s svojim teleskopom in narisal najnatančnejši lunarni zemljevid svojega časa, se sreča z DeepMoon-om, konvolucijsko nevronsko mrežo (CNN), ki je bila leta 2018 razvita za prepoznavanje luninih kraterjev. Njun dialog je predstavljen kot dvokanalni video, ki prikazuje odnos med človekom in strojem in se igrivo spoprijema z upi in strahovi, možnostmi in omejitvami, dosežki in napakami, različnimi načini učenja in vedenja, ki jih imata obe strani. Deli pogovora so v razstavnem prostoru prikazani v obliki risb, predmetov in arhivskega gradiva, ki osvetljujejo resnična dejstva za tem izmišljenim srečanjem. Vidimo portret astronoma, ki ga je narisala umetnica, in stare časopisne članke, ki razkrivajo njegovo osamljeno življenje, posvečeno znanosti. Seznam kraterjev z navedenimi imeni namiguje na naloge, ki jih lahko opravljajo le ljudje, ne pa stroji. Vzorci podatkovne zbirke s slikami kraterjev kažejo, kako se človeški in strojni vid razlikujeta. Marmorna skulptura kraterja s svojo materialnostjo kaže posledice možnih napak umetne inteligence in potencial, ki ga ima za nadaljnje učenje in izboljšanje. Schmidtov velik, na roke narisan lunin zemljevid razkriva natančno in strastno opazovanje človeka, medtem ko zaznavne ikone prepoznavanja vzorcev prikazujejo natančnost, učinkovitost in hitrost sistemov umetne inteligence. Nazadnje pa še risba luninega kraterja, ki ga je Goni narisala na podlagi Schmidtovega zemljevida, kaže njen lastni položaj in metodologijo.
Za realizacijo projekta je Goni postala opazovalka in »strojna učenka« [1]. Po eni strani se je postavila v čevlje natančnega astronoma, po drugi pa je poskušala naseliti in oponašati sistem umetne inteligence. Študirala je zgodovinske in sodobne znanstvene vire, se posvetovala z znanstveno skupino, ki stoji za DeepMoon-om, in uspela premostiti razdaljo med človeškim in strojnim znanjem. Kot v svojih prejšnjih delih, v katerih je preučevala zaplete in odnose med uporabniki in vmesniki, tehnološkimi in živimi omrežji, človeškimi in več kot človeškimi svetovi, si tudi v Štetje kraterjev na Luni Goni strastno prizadeva razkriti sinergije med človeško in umetno inteligenco in poudariti njihovo soodvisnost. Zanimajo jo novi jeziki, metafore in estetika, ki se pojavljajo znotraj teh sinergij, pa tudi presenetljiva kontinuiteta, ki jo lahko najdemo od preteklosti do danes. S špekulacijami o tem, kar je bilo opisano kot »razširjena« [2] ali »generativna« [3] inteligenca, nas vabi, naj si predstavljamo, kako se lahko učimo od in s stroji, da bi zgradili različna, večkratna in po možnosti kolektivna razumevanja sveta, ki nas obdaja, in njegovega kozmosa.

– Daphne Dragona

[1] Mackenzie izraz »strojni učenec« uporablja tako za ljudi, kot tudi za stroje ter za razmerja med njimi, s čimer nas opominja na neprestani napor ljudi, da bi razumeli kako se stroji učijo. Adrian Mackenzie, Machine Learners: Archaeology of a Data Practice, (Cambridge, MA: The MIT Press, 2017), str. 6.
[2] Pasquinelli poudarja, da stroji ne kažejo znakov »avtonomne inteligence«. Kakršna koli inteligenca »super človeških meril«, bi lahko nastala le na podlagi človeškega opazovalca, zaradi česar predlaga izraz »razširjena  inteligenca«. Matteo Pasquinelli, »Machines that Morph Logic: Neural Networks and the Distorted Automation of Intelligence as Statistical Inference«, v Glass Bead, Site 1, november 2017, str. 15, https://www.glass-bead.org/article/machines-that-morph-logic/?lang=enview.
[3] Bratton pravi, da bi umetna inteligenca lahko razširila vsako inteligenco, ki že obstaja na svetu. Benjamin Bratton, »Strelka Talks. Benjamin Bratton ‘Alternative Models of AI (at Urban Scale)’«, YouTube, 26. junij 2019, https://www.youtube.com/watch?v=A3C31DhoPQ4.

PREDSTAVITEV

Kyriaki Goni bo v predavanju govorila o svoji umetniški in raziskovalni praksi, v kateri preučuje sinergije in interakcije med ljudmi in algoritmi. Podatkovljenje, spomin, pozaba in napovedovanje so osrednji elementi tega preučevanja. Na kakšen način algoritem vpliva na to, kako dojemamo ne le svet, pač pa tudi sebe? Kako lahko ustvarimo nove metafore, da bi doumeli te procese in se z njimi spopadli?

AVTORICA

V Atenah živeča grška umetnica Kyriaki Goni, ustvarja obsežne multimedijske instalacije, ki se osredotočajo na odnose med tehnologijo in družbo. Skozi fikcijo in raziskovanje preiskuje teme, kot so človeška, nečloveška in strojna interakcija, podatki in zasebnost, konstrukcija in dojemanje digitalnega jaza. Njena dela so bila razstavljena v galerijah in novomedijskih festivalih po vsem svetu: Muzej sodobne umetnosti Skopje, transmediale19, IMPAKT, atenski bienale, melbournski trienale, Tomorrows, ADAF, ISEA21, SIGGRAPH2016 in drugi. Pred kratkim so njeno delo naročili na the New Networked Normal (theNNN.eu). V okviru svoje prakse tudi oblikuje in vodi delavnice za mlade in odrasle ter predstavlja svoje raziskave na konferencah in digitalnih platformah. Njen članek Deletion Process_Only you can see my history  je bil objavljen v Leonardo, Journal of Art, Science and Technology, MIT (avgust 2016). Diplomirala je na oddelku za vizualne umetnosti in magistrirala iz digitalne umetnosti na atenski šoli za likovno umetnost (Athens School of Fine Arts) hkrati pa je tudi zaključila diplomski študij socialne antropologije na univerzi Panteion (GR) in podiplomski študij vizualne antropologije na univerzi Leiden (NL).

KURATORKA

Daphne Dragona je kustosinja in pisateljica, ki živi in dela v Berlinu. V svojem delu se ukvarja z umetniškimi praksami, metodologijami in pedagogiko, ki izzivajo sodobne oblike moči. Od leta 2015 sodeluje s festivalom transmediale. Njena besedila so v različnih knjigah, časopisih, revijah in katalogih razstav objavili Springer, Sternberg Press, Leonardo Electronic Almanac in drugi. Njena predavanja so gostili na festivalu Mapping (Ženeva), v MoMi (New York), Hek-u (Basel), Arts in Society (London), Univerzi Leuphana (Lueneburg) in Univerzi Goethe (Frankfurt). Med projekte in razstave, ki jih je pripravila kot kustosinja bodisi samostojno bodisi v sodelovanju z drugimi, sodijo Tomorrows, Fictions spéculatives pour l’avenir méditerranéen (Le Lieu Unique, Nantes, 2019), »…« arheologija tišine v digitalni dobi (Aksioma, 2017), New Babylon Revisited (Goethe-Institut Atene, 2014), Afresh, a new generation of Greek artists (ΕΜSΤ, 2013), Mapping the Commons Athens (EMST, 2010), Homo Ludens Ludens (Laboral, 2008). Doktorirala je na Univerzi v Atenah na Fakulteti za komunikologijo in medijske študije (Faculty of Communication & Media Studies).