Elisa Giardina Papa
Čiščenje čustvenih podatkov

Razstava
15. janaur–7. februar 2020

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru programa
Hiperzaposlovanje – Družba brez dela, spletno delo in avtomatizacija

Elisa Giardina Papa bo na razstavi , predstavila tretji del serije, ki raziskuje, kako digitalne ekonomije in avtomatizacija preoblikujejo delo in oskrbo. Po delih Technologies of Care (Tehnologije oskrbe, 2016) in Labor of Sleep (Delo spanja, 2017) se nova video instalacija z naslovom The Cleaning of Emotional Data (Čiščenje čustvenih podatkov) osredotoča na človeško delo pri kategorizaciji ogromnih količin vizualnih podatkov, ki se uporabljajo za učenje algoritmov prepoznavanja čustev. Razstava vključuje tudi serijo velikih del iz tekstila, razvitih v sodelovanju z Michaelom Grahamom iz Savant Studios (Brooklyn, NY), ki prevprašujejo in spodkopavajo normativna in zgodovinska razumevanja čustev.

V video instalaciji Giardina Papa naslovi nove oblike prekernega dela, ki se pojavlja v ekonomijah umetne inteligence. Preučuje globalno infrastrukturo mikrodelavcev, ki »čistijo« podatke za učenje algoritmov strojnega vida. Ti delavci označujejo, kategorizirajo, opremijo z opombami in potrjujejo velike količine podatkov, s čimer umetni inteligenci omogočijo delovanje. Pozimi leta 2019, ko je umetnica živela v Palermu in raziskovala emotivne računalniške sisteme, je pristala pri delu na daljavo za nekaj severnoameriških podjetij s človekovim posredovanjem (human-in-the-loop ali HITL), ki nudijo »čiste« podatkovne množice za učenje algoritmov umetne inteligence za prepoznavanje čustev. Med nalogami, ki jih je opravljala, so bile taksonomiranje čustev, pisanje opomb k obrazni mimiki in snemanje lastne podobe za animacijo tridimenzionalnih figur. Med izvajanjem tega dela so bili nekateri videi njenih čustvenih izrazov zavrnjeni, ker se njena obrazna mimika ni popolnoma skladala s »standardiziranimi« emotivnimi kategorijami. Nemogoče je bilo vedeti, ali je ta zavrnitev izvirala iz algoritma ali je prišla od drugega delavca na daljavo, denimo, ki je njeno obrazno mimiko mogoče drugače interpretiral zaradi kulturnega konteksta. Čiščenje čustvenih podatkov dokumentira te mikronaloge, in hkrati očrta zgodovino čustev, ki postavi pod vprašaj metode in psihološke teorije, na katerih temelji analiziranje obrazne mimike. Algoritmi številnih sistemov umetne inteligence, ki naj bi prepoznali in simulirali človeška čustva, temeljijo na pomanjkljivih razumevanjih čustev kot univerzalnih, pristnih in transparentnih. Tehnološka podjetja in vladne agencije vse pogosteje uporabljajo to predpisano transparentnost, da bi razvili programsko opremo, ki identificira razpoloženje potrošnikov na eni strani in potencialno nevarne državljane, ki predstavljajo grožnjo državi, na drugi. Umetnica raziskuje zgodovinske in sodobne implikacije te zahteve po čustveni čitljivosti v seriji velikih del iz tekstila Amiss Motifs (Nepravilni motivi). Tekstilna dela sopostavijo abstraktne črte obrazne mikromimike, ki jih zaznajo algoritmi, in neprevedljiv ljudski jezik tako sicilijanskega dialekta kot ameriške angleščine. Ta skupna »fabrikacija« računalniškega in človeškega jezika pokaže, kako čustvena senzibilnost presega reduktivno kategorizacijo. Blago, uporabljeno v tem delu, je izbrano iz ostankov bal, ki se prodajajo na trgu in jih običajno zavržejo, ker so vzorci postali popačeni, neenakomerni ali pretrgani. Našite vezenine z delom znotraj vrzeli teh »nepravilnih motivov« ustvarijo novo platno za neukrotljiva in »neizračunljiva« čustva.

PREDSTAVITEV

Večina akademskega in političnega diskurza o družbi brez dela se osredotoča na odnos med avtomatizacijo in prostim časom. Predpostavlja, da ima avtomatizacija emancipacijski potencial, da nas vse osvobodi dela: da zaradi nje zmanjšamo nujne delovne ure ali vsaj da se posvetimo bolj intelektualno zadovoljujočim službam (nematerialnemu delu). To, kar pri tem pristopu ni povsem prepričljivo, je njegova utemeljenost na hierarhični ločitvi med stroji in ljudmi. Manjka priznanje človeške infrastrukture, ki vzdržuje avtomatizacijo in umetno inteligenco. Neizbežne, prekarne, odtujene, slabo plačane in offshore delovne sile, ki jo avtomatizacija potrebuje, da bi ustrezno delovala. Predavanje se osredotoča na te delavce in njihove naloge.

AVTORICA

Elisa Giardina Papa je italijanska umetnica, katere delo raziskuje spol, spolnost in delo v odnosu do neoliberalnega kapitalizma in globalnega juga. Med drugim je bilo razstavljeno in prikazano v newyorški MoMi, muzeju Whitney [naročilo Sunrise/Sunset], na bienalu Seoul Mediacity Biennale 2018, v neuradnem internetnem paviljonu 54. beneškega bienala, na XVI Quadriennale di Roma, rhizome.org [naročilo za serijo Download] in v newyorškem The Flaherty. Elisa Giardina Papa je magistrirala iz likovne umetnosti na RISD in diplomirala na Politecnico di Milano, trenutno pa pripravlja doktorat iz medijskih in spolnih študij na Univerzi Berkeley. Živi in dela v New Yorku in Sant’Ignaziu (Sicilija).

POVEZANI DOGODKI

Hiperzaposlovanje
Razstava
7. november 2019–19. januar 2020
MGLC – Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana

Kurator: Domenico Quaranta
Umetniki: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni

Avtomatiziraj vse živo!
Simpozij
14.–15. januar 2020
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
Moderna galerija

Sodelujoči: Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Michael Mandiberg, Domenico Quaranta, Sašo Sedlaček, Sebastian Schmieg