Taktike & praksa #4: Črni kabinet

Taktike & Praksa #4:
Črni kabinet

Nadzor, paranoja, nevidnost in internet

Konferenca
9.–10. marec 2016
Kino Šiška, Ljubljana

Razstava
10. marec–1. april 2016
Galerija ŠKUC, Ljubljana

Kuratorji
Eva & Franco Mattes, Bani Brusadin

V okviru serije konferenc Taktike & praksa in programa Masters & Servers


Kako se je internet iz utopičnega, za vse brezplačnega odprtokodnega raja in zadnje libertarne trdnjave izrodil v sedanje stanje stalnega nadzora, ekshibicionizma in paranoje?

Ta dvojnost je rdeča nit, ki povezuje umetnike, aktiviste in raziskovalce, ki bodo sodelovali pri razstavi in konferenci Črni kabinet [1] kustosov festivala The Influencers (Barcelona).

Črni kabinet, ki so ga ob dolgoletnem raziskovanju teh tematik razvili priznani umetniški dvojec Eva & Franco Mattes ter raziskovalec in kustos Bani Brusadin, je namenjen razpravi o delikatni in pogosto kočljivi vlogi umetnosti in domišljije v dobi množičnega nadzora, pri čemer bodo izpostavljene številne povezave s poststudijsko umetnostjo in neodvisnimi raziskavami, aktivističnim obratnim inženirstvom in novimi oblikami političnega aktivizma v dobi omrežij.

[1] Narodi po vsem svetu so stoletja uporabljali črne kabinete, skrivne sobe, v katerih so poskušali dešifrirati sporočila svojih nasprotnikov; to so bili predhodniki današnjih obveščevalnih agencij. Ta projekt je poskus vpogleda v Črni kabinet.


PREDAVANJA

Prvo srečanje: Neodvisne milice v nadzorovanih omrežjih in zunaj njih
S prispevki Marka Peljhana, Simone Levi in Evana Rotha

To, kar so prinesli Wikileaks, Edward Snowden in številni drugi ljudje in iniciative po vsem svetu, je bilo v osnovi dvojno: po eni strani zavedanje, da vlade na skrivaj upravljajo z ogromnimi količinami javnih ali zaupnih podatkov, po drugi strani pa obstoj učinkovitih metod odpora in velike osebne grožnje za vse, ki poskušajo nasprotovati nevidnemu jemanju podatkov o ljudeh iz javne sfere. Med drugim je bil razkrit tajni program nadzora, imenovan PRISM, v okviru katerega ameriška agencija za nacionalno varnost NSA pri največjih ameriških spletnih podjetjih zbira podatke o spletni komunikaciji. Obseg, globina in razširjenost informacijskega nadzora, ne samo nad tujimi vladami temveč tudi nad zasebnimi državljani in podjetji, so bili osupljivi in so postavili pod vprašaj samo naravo sodobne države.
Toda na kocki sta tudi koncepta družbe in javne sfere. V ospredje je prišlo obveščanje javnosti o nezakonitih dejavnostih, pa tudi druge oblike ljudskega delovanja po celotnem spektru omrežne strukture, med drugim šifriranje, raziskovanje t.i. darkneta ter nove in bolj sofisticirane oblike obratnega inženirstva in taktičnih medijev. Nestandardni komunikacijski protokoli in neobičajna raba obstoječih kanalov so postali učinkovita, čeprav na trenutke distopična, alternativa odprtemu (in nadzorovanemu) medmrežju.


Drugo srečanje: Prostovoljni ujetniki oblaka
S prispevki Émilie Brout & Maxima Mariona in Zacha Blasa ter zaključki vseh gostov, ki jih bo moderiral kustos konference Bani Brusadin.

Za številne uporabnike medmrežja je opolnomočenje utvara. Morda se jim zdi, da imajo brezplačen dostop do krasnih storitev, a v resnici za ta dostop plačujejo s svojo zasebnostjo. Velik del deljenih podatkov se zdi trivialen – mar je res pomembno, ali neko podjetje ve, kakšna glasba nam je všeč? Če lahko izvedo, kaj poslušate, lahko izvedo, kaj berete, kaj kupujete in kako ste s kom povezani. Iz tega ni težko predvideti vaših političnih nazorov in z vami manipulirati. Kot pravi raziskovalec in novinar Evgenij Morozov, »drvimo proti prihodnosti, v kateri bo zasebnost zelo draga dobrina.«
Tudi narava starih informacijskih avtocest ali virtualnih skupnosti je v post-snowdenovski dobi na kocki. Namenoma smo omenili ta zastarela izraza, da bi vzbudili dvom tudi o nekoliko novejših, kot sta “splet 2.0” ali “družbeni mediji”, ki sta poudarjala navidezno “družbeno” naravo medmrežja, njegovo moč opolnomočenja: omrežja, kakršnega smo mislili, da poznamo.

RAZSTAVA

Umetniki: Jacob Appelbaum & Ai Weiwei, Zach Blas, James Bridle, Émilie Brout & Maxime Marion, Simon Denny, Jill Magid, !Mediengruppe Bitnik, Metahaven, Laura Poitras, Evan Roth

Razstava Črni kabinet prinaša izbor nekaterih izmed najpomembnejših del generacije umetnikov in aktivistov, ki ustvarjajo tako tehnološke kot družbene taktike za odstiranje sodobnih fenomenov nadzora in paranoje, vključno z dvoumnostjo množičnega voajerizma in dejanskimi sistemi korporativnega in državnega nadzora nad državljani.

Včasih v središču, še pogosteje pa na obrobjih tega ogromnega, skrivnostnega in vedno spolzkega ter venomer spreminjajočega se stičišča sil najdemo postudijske umetnike in tudi politične disidente, neukrotljive tehnologe ali nekonvencionalne novinarje. Ta strastna mešanica ljudi si prizadeva predlagati alternativne in vedno zgolj kratkotrajne načine razširjanja informacij ter delovati proti avtomatskim procesom nadzora nad telesi in kolektivnimi fantazijami. Vedo namreč, da nobenim zemljevidom ni mogoče povsem zaupati.

Na kocki je tako vloga tehnologije pri oblikovanju globalne kulture kot tudi priložnost za tehnološko, družbeno in celo estetsko opolnomočenje ljudi. Z natančnostjo preiskovalnih novinarjev ali hekerjev in strastjo raziskovalcev ali najnaprednejših uporabnikov umetniki in aktivisti, povabljeni k sodelovanju pri Črnem kabinetu, prevajajo problematične zgodovine, povezane z upravljanjem infrastrukture in nadzorom nad domišljijo ljudi, v tankočutne vizualne forme.

Leta 2005 je Jill Magid od nizozemske tajne službe (AIVD) dobila naročilo za umetniško delo, ki naj bi bilo postavljeno v novi osrednji zgradbi AIVD in naj bi izboljšalo njeno javno podobo, da bi torej »AIVD dala človeški obraz«. Naslednja tri leta se je Magidova z uslužbenci, ki so bili temu naklonjeni, srečevala na neizrazitih javnih krajih, in ker ni smela uporabljati nobenih snemalnih naprav, je osebne podatke uslužbencev tajne službe zbirala v na roko napisanih beležkah. Na podlagi teh beležk je kasneje nastal projekt Article 12 (12. člen), a ga je tajna služba sama kljub predhodnemu pregledu takoj cenzurirala, vsebino počrnila in omejila dostop do njega.

Serija zastav Citizen Ex (Državljan iks) Jamesa Bridla je sestavljena iz zastav v naravni velikosti, ki temeljijo na podatkih projekta Citizen Ex. »Vsakič, ko se povežeš na internet, potuješ skozi čas, prostor in zakon,« navaja Bridle. Podatki se shranjujejo in beležijo na več lokacijah, uporabljajo pa se za odločitve o tebi ter določajo tvoje pravice. Te odločitve sprejemajo ljudje, podjetja, države in stroji, in to v številnih državah in sodnih pristojnostih. Citizen Ex prikaže, katera so ta mesta, in oblikuje začasno novo obliko »algoritemskega državljanstva«. Ta se vzpostavlja s svetlobno hitrostjo in je nomadska, toda hkrati razkriva naravo temeljne strukture podatkov, protokolov in pravil.

V dobi množične in vsenavzoče povezanosti se tako intimnost kot možnost resničnega političnega delovanja paradoksalno uresničuje z »osebnimi« tehnologijami. Ravno zato so razkritja Edwarda Snowdna pokazala, kako so se nam vlade izneverile, in hkrati v temelju spremenila naš odnos do omrežja, njegovih naprav in njegovih podob. Home (Dom), projekt, razvit v sodelovanju med pevko in umetnico Holly Herndon in kolektivom Metahaven, se močno opira na »podatkovno tančico«, izdelano iz logotipov in simbolov iz dokumentov, ki jih je razkril Snowden. Kot pravijo Metahaven: »Wikileaks in Snowden so ‘informacijo’ uporabili kot surovino za politične spremembe, zdaj je na potezi ‘domišljija’.«

Satoshi Nakamoto je avtor Bitcoina, revolucionarnega plačilnega sistema za anonimne spletne transakcije, ki jih je nemogoče poneveriti. To virtualno valuto se na veliko uporablja na darknetih, omrežjih, ki zagotavljajo anonimnost in so na slabem glasu predvsem zaradi kibernetskega kriminala, ki ga omogočajo (trgovina z drogami, ponaredki itd.). Od svojega prvega javnega obvestila do izginotja 12. decembra 2010 se je Nakamoto na vse kriplje trudil, da bi skril svojo resnično identiteto. Émilie Brout & Maxime Marion sta se odločila poiskati dokaze o obstoju Satoshija Nakamota z uporabo tehnologije, ki jo je sam ustvaril.

The Personal Effects of Kim Dotcom (Osebni predmeti Kima DotcomaSimona Dennyja je zbirka kopij, ponaredkov in imitacij »resničnih« zaseženih stvari. To ustvari oprijemljivo središčno točko za trenutno verjetno eno najpomembnejših pravnih razprav, ki je prepletena z mejami, pravom, zabavo in vprašanji o tem, kaj pomeni krasti, biti nadziran in kaj je čigava last.

Neonsko roza »Pedrska maska« je ena izmed petih mask iz zbirke Zacha Blasa, poimenovane Facial Weaponization Suite (Orodje za pretvorbo obraza v orožje). Blas je združil biometrične obrazne fotografije številnih queer moških in tako dobil enoten kompoziten obraz ter ga obdelal tako, da je ustvaril nekaj ekscesnega in brezobličnega. Če je za to, da v družbi postaneš viden, treba prispevati v nepregledno in zasebno podatkovno bazo obveščevalcev oziroma se preprosto podvreči državnemu nadzoru, je »Pedrska maska« po Blasovih besedah primer »queer tehnologije«. Gre za eksperimentalno obliko aktivističnega obratnega inženirstva, ki izhaja iz ljudi in se upira pojmovanju tehnologije kot objektivne, še posebno kadar se uporablja kot instrument avtomatiziranega nadzora nad ljudmi.

Panda-to-Panda (Panda pandi), skupni projekt kitajskega aktivista Ai Weiweija in političnega disidenta Jacoba Appelbauma, ne tematizira nadzora, ampak skrivnostnost. Za vse, ki izvajajo javna pooblastila, bi morala veljati popolna transparentnost, za vse druge zasebnost. Na žalost pa resničnost oblasti in korporacij, ki upravljajo omrežja, razkriva, da velja ravno nasprotno. Panda pandi se zdi nič drugega kot prikupen plišasti panda, v resnici pa gre za kondenzirano različico kolektivne strategije upora, ki jo uporablja na milijone ljudi na Kitajskem (»panda« kot popularna koda za pogovore o cenzuriranju in načinih, kako ga obiti) ali kjerkoli drugje (na primer kriptografija ali decentralizirane P2P-tehnologije). Z oskarjem nagrajena filmarka Laura Poitras je ustvarjanje projekta Panda pandi posnela s kamero in Art of Dissent (Umetnost oporečništva) je kratek film, ki prikazuje osebno in politično empatijo treh oseb, ki so morale pobegniti iz svojih držav in so bile oziroma so zaradi svojega delovanja še vedno žrtve nenehnega in prikritega nadzora. Internetne krajine: Švedska, nov projekt Evana Rotha, ki ga je pred kratkim razvil po naročilu Masters & Servers, je serija spletnih umetniških del, ki gledalcem omogoča, da izkusijo fizično, digitalno in kulturno infrastrukturo interneta kot krajine, upodobljene z vsekakor nenavadnim sistemom infrardečih fotografij, radijskih frekvenc in podatkovnih paketov. Fizični obisk interneta je poskus ponovne vzpostavitve razmerja, ki se je dramatično spremenilo s tem, ko internet postaja vse bolj centraliziran in monetiziran ter tudi mehanizem globalnega državnega vohunjenja.

Biografije sodelujočih umetnikov: TUKAJ
Biografije kustosov: TUKAJ
Vodič po razstavi: TUKAJ

AKCIJA V JAVNEM PROSTORU

!Mediengruppe Bitnik
Chelsea’s Wall
(Chelseajin zid)
10. marec 2016
Zborno mesto: Galerija Škuc

Chelsea Manning je specialistka za informacijske tehnologije in bivša pripadnica ameriške vojske. Leta 2013 jo je vojaško sodišče obsodilo na 35 let zapora zaradi razkritja zaupnih vojaških dokumentov WikiLeaksu. Aprila 2015 je Chelsea Manning iz vojaškega zapora objavila svoj prvi tvit, in čeprav ji je dostop do interneta onemogočen, ji uspeva redno tvitati s pomočjo odvetnika. Chelseajin zid izpostavi in okrepi glas Manningove v tok tvitov, ki govorijo o žvižgaštvu in njegovih posledicah za osebno življenje, življenju v zaporu in njeni fizični tranziciji v ženski spol. Projekcija na fasade daje breztelesnim tvitom fizično prisotnost, jih lokalizira in jim ustvarja prostor zunaj virtualnega. Izčrpavajoč tempo družbenih medijev se naenkrat ustavi, deformira in dobesedno poveča, s tem pa se Chelseajini tviti spremenijo v minljivega velikana iz luči, ki okupira ulice mesta. Iztrgani iz burnega in neskončnega toka informacij na internetu se lahko končno berejo kot to, kar v resnici so: politična misel, izbruh čustev, poziv k angažiranju in apel, da se ne smeš nikoli predati.

KNJIGA

The Black Chamber
Razstavni katalog
Jezik: angleščina

eKNJIGA (PDF)
TISK NA ZAHTEVO

POVEZANI DOGODEK

Janez Janša

!Mediengruppe Bitnik
Random Darknet Shopper

Razstava
24. februar–25. marec 2016
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

KOLOFON

Kustosi: Eva & Franco Mattes, Bani Brusadin
Umetniški vodji: Janez Janša (Aksioma), Vladimir Vidmar (Škuc)
Vodja produkcije: Marcela Okretič
Pridruženi producent: Joško Pajer
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Asistenta: Boris Beja, Katra Petriček
Tehnika: Atila Boštjančič, Valter Udovičić
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart

Produkcija: 
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana in Drugo more, Reka, 2016

Koprodukcija:
d-i-n-a/The Influencers, Galerija Škuc, Kino Šiška

Partner:
Link Art Center

Projekt Črni kabinet je izveden v okviru projekta Masters & Servers, ki ga izvajajo Aksioma (SI), Drugo more (HR), AND (VB), Link Art Center (IT) in d-i-n-a / The Influencers (ŠP).

Finančna podpora:
Program Evropske unije Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji.

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Medijska pokrovitelja: Mladina, Radio Študent

Posebna zahvala: Tatiana Bazzichelli, NOME, Berlin; Galerie Buchholz, Cologne/Berlin/New York; RaebervonStenglin, Zürich; GALERIE 22,48 m2, Paris.

To top