aksioma, Author at Aksioma

Ulični duhovi

Paolo Cirio

Ulična akcija

Spremljevalni program razstave Večni september.

Večni september – Vzpon ljubiteljske kulture

VEČNI SEPTEMBER
Vzpon ljubiteljske kulture

Razstava
2.–26. september 2014
Galerija ŠKUC, Ljubljana

Kuratorka
Valentina Tanni

Sodelujoči: Anonymous (The Game Pro), Tymek Borowski & Pawel Sysiak, Mauro Ceolin, Paolo Cirio, Paul Destieu, Electroboutique, Matthias Fritsch, Colin Guillemet, David Horvitz, Maskull Lasserre, Aled Lewis, Dennis Logan (Spatula007), Valeria Mancinelli & Roberto Fassone, Mark McEvoy, Casey Pugh et al., Steve Roggenbuck,Smetnjak Collective, Helmut Smits, Phil Thompson and Wendy Vainity (madcatlady) (*)

Večni september je skupinska razstava, ki si prizadeva raziskati odnos med profesionalnim umetniškim ustvarjanjem in vzponom amaterskih oziroma ljubiteljskih kulturnih gibanj s pomočjo spleta, kar je zgodovinski dogodek, ki je sprožil ogromen in fascinanten kulturni premik na vseh področjih kulture, zlasti v vizualni kulturi. Razstava vključuje dela petnajstih avtorjev in avtorskih skupin (profesionalcev in ljubiteljev) ter vrsto posebnih projektov in stranskih dogodkov, ki se bodo odvijali tako na spletu kakor tudi izven njega.

»Nič ni boljšega od manjše katastrofe, da se stvari uredijo.«
Blow-Up (1966)

»Večni september« je slengovski izraz, ki ga je leta 1994 skoval David Fischer v komentarju, ki ga je poslal uporabniškemu omrežju alt.folkore.computers (»September 1993 si bomo v spletni zgodovini zapomnili kot september, ki se ni nikoli končal.«) Izjava se nanaša na september 1993, torej na leto, ko so veliki ponudniki začeli ponujati dostop vsem svojim strankam. Pred tem so omrežno populacijo v veliki meri sestavljali člani univerze; ta skupina se je vsako leto septembra s prihodom novih študentov, ki so dobili dostop do interneta, nekoliko povečala. Vsakokrat ko so se omrežju pridružili novinci, se je skupnost morala spopasti z njihovo »spletno nepismenostjo« in splošnim pomanjkanjem spletne etikete; njihovo vedenje se jim je zdelo zoprno in morda celo nevarno za kakovost vsebine in razprav.
Po letu 1993 je pritok novih uporabnikov postal stalnica in »večni september« se z eksponentno naraščajočo hitrostjo dogaja še danes. Dostop do interneta, ki je sedaj globalen, nenehno raste kljub dobro znanim problemom tako imenovanega digitalnega razkoraka (digital divide). Pojav, ki se je iz plime prelevil v neustavljiv cunami, je povzročil ogromen kulturni premik.

Temo »dostopa« je treba zastaviti v zelo širokem smislu: kot možnost dostopa do informacij, pa tudi kot možnost uporabe produkcijskih sredstev in distribucijskih kanalov. Sleherni sistem, ki so ga že uporabili za upravljanje in nadzor kulturne produkcije, sedaj doživlja globoko krizo, ki povzroča tudi neogibni propad vseh s tem povezanih poslovnih modelov.
Končna posledica tega scenarija je tudi njegova najradikalnejša posledica: dvom v »profesionalizem«, ki ga mnogi opazovalci napovedujejo že od sedemdesetih let naprej. Gene Youngblood, na primer, je o tem pisal v Siggraphovem katalogu leta 1982: »Orodje je ›zrelo‹ v kolikor ga je enostavno uporabljati, je dostopno vsakomur, nudi visoko kakovost za nizko ceno in zanj ni značilna posamezna, temveč pluralistična praksa, s čimer zadovoljuje mnogo vrednot. Profesionalizem je arhaični model, ki izginja v somraku industrijske dobe.«

Razstava Večni september si prizadeva osvetlili še eno temeljno potezo porajajočega se kulturnega scenarija: hitrost, ki zaznamuje produkcijo in distribucijo ustvarjalnih vsebin. To divje in neustavljivo kroženje idej in digitalnih artefaktov je mnogo kritikov in novinarjev napeljalo na to, da za njegovo opisovanje uporabljajo besede, izposojene iz žargona biologov: viralne vsebine, miselni virusi, kužni mediji. Nekateri navajajo celo kontroverzno znanstveno teorijo, ki se je izoblikovala v sedemdesetih letih v kontekstu razcveta genskih raziskav: tako imenovano memetiko. Ta teorija predvideva obstoj »memov«, enot človeškega kulturnega prenosa, ki so analogni genom, in trdi, da se reprodukcija odvija tudi v kulturi. V hitrem in tekočem okolju, kakršen je internet, v katerem je sleherno vsebino – podobe, zvoke, besedila – mogoče urejati v resničnem času in vrniti v komunikacijski obtok, se metamorfna narava slehernega kulturnega proizvoda krepi eksponentno.
V dobi, kakršna je naša, v kateri je produkcija podob tako razvita in prefinjena, da jo je zlahka mogoče razumeti kot znanstveno zadevo, se zdi, da amaterski »videz in vtis« mnogih sodobnih kulturnih proizvodov delujeta tudi kot dokaz avtentičnosti, strastnosti in navdušenja. Ta odnos nas spominja na to, kar se je zgodilo v zgodnjem dvajsetem stoletju, ko so preprostost in spontanost arhaičnih in eksotičnih artefaktov razumeli kot protistrup za izčrpanost zahodne kulture, ki so jo imeli za dekadentno in izumetničeno. Dandanes pa novi »primitivizem« sovpada z »ljubiteljstvom«.

Miha Fras | More

Razstava združuje profesionalne in »neprofesionalne« umetnike ter primerja podobe, estetike in jezike. Pravzaprav se številni sodobni umetniki aktivno in neustrašno soočajo z novim scenarijem, v katerem so meje med profesionalnim umetniškim ustvarjanjem in ljubiteljskimi izdelki čedalje bolj zamegljene in prepletene. Projekt si prizadeva tudi pokazati, kako je nekatere estetske in slogovne strategije, ki jih običajno povezujemo z najnaprednejšo sodobno umetnostjo, privzela popularna kultura, ki se poraja in dogaja na spletu.Naša opredelitev umetnosti se spet radikalno spreminja in pomeni izziv tako za umetnike kakor tudi za gledalce, kategoriji, ki sta čedalje manj stabilni in čedalje bolj prepleteni. Večni september je poskus priznati revolucijo, ki izpodjeda sodobno vizualno kulturo, to barvito in neurejeno katastrofo, zaradi katere hitro izginjajo vsi mejniki v naši umetnostni krajini. Toda razstava ne ponuja nikakršne nove gotovosti. Namesto tega nas vabi, da se v to stanje poženemo skupaj in začnemo ugotavljati, kako stojijo stvari.

UMETNIŠKA DELA

Skupinska razstava obsega širok spekter umetniških del; izbor zajema skoraj vse umetnostne medije: slikarstvo, fotografijo, videoumetnost, programsko umetnost, instalacije, performanse in spletne projekte. Phil Thompson (Velika Britanija, 1988) se ukvarja s kompleksno problematiko avtorskih pravic v seriji oljnih slik, ki so jih izdelali anonimni kitajski delavci. Te podobe so kopije zamegljenih umetniških del (prikritih iz razlogov, povezanih z avtorskimi pravicami), ki jih lahko najdemo, če pobrskamo po virtualnih dvoranah mednarodnih muzejev s pomočjo Googlovega umetnostnega projekta (Google Art Project). Humorističen komentar o intelektualni lastnini je navzoč tudi v delu Aleda Lewisa (Velika Britanija, 1982), v ilustraciji, ki s pomočjo mema »Not Sure If« (»Nisem prepričan, če«) bistroumno komentira naravo prisvajanja in avtorskih pravic v dobi interneta.
Instalacija Paula Destieuja (Francija, 1982) My Favourite Landscape (Moja najljubša krajina) je prilagoditev znane slike za namizje v okolju Windows XP, ene najbolj popularnih podob naše dobe, ki je tu predstavljena v klasični konfiguraciji programskega hrošča, ki je nastala po naključju zaradi računalniške napake. Druga pomembna razstavljena instalacija je delo Maura Ceolina (Italija, 1963). Njegov projekt Memezoology (Memozoologija) se osredotoča na nenavadno, nalezljivo in zelo razširjeno zgodovino memov v fascinantnem poskusu ustvariti taksonomijo kolektivne domišljije iz sodobnih ljudskih podob. Memi so tudi tema anonimnega dela Nyan Cat 10 Hours Reaction Video (Deseturni posnetek odzivov na mačko Nyan), norega performansa, ki ga je izvedel uporabnik interneta, znan po imenom TheGamePro, ki se je posnel med deseturnim neprekinjenim gledanjem slavnega mem-videa mačke Nyan.
Nekje med razširjenim performansom in delom spletne umetnosti se nahaja projekt Davida Horvitza (ZDA, 1982) Public Access (Javni Dostop); umetnikov vdor v Wikipedijo je zelo poetična raziskava problematike kroženja podob na spletu. V podobnem duhu, čeprav v drugačni obliki, delo Marka McEvoya (Velika Britanija, 1973) analizira naravo izdelovanja podob in avtorstva v današnji dobi; to je še potekajoča vizualna raziskava, ki kot temeljni raziskovalni sredstvi uporablja prisvajanje in remiksanje. Remiksanje je seveda vplivna praksa, ki jo opazimo v številnih razstavljenih umetniških delih, tako na osrednji razstavi kakor tudi v stranskih projektih in projekcijah. Artomat, programsko umetniško delo tandema Electroboutique (Rusija; leta 2005 sta ga ustanovila Alexei Shulgin, 1963, in Aristarkh Chernyshev, 1968), raziskuje to problematiko s pomočjo sistema avtomatizirane produkcije umetnosti, ki uporablja algoritme, ki so sposobni proizvajati podobe. »Gledalec postane uporabnik-umetnik, ki ustvarja umetniška dela, ki ustrezajo njegovemu oziroma njenemu okusu.«
Drug sijajen primer prihaja s področja ljubiteljskega videa. Cat Slap Joy Division, ki ga je ustvaril uporabnik YouTuba Dennis Logan (Spatula007), kontrastira nenavadne najdene posnetke nekega moškega, ki na likalni deski klofuta svoje mačke, s pesmijo Atmosphere skupine Joy Division; rezultat je nenavadno očarljiv kratek film. Tudi Wendy Vainity (znana tudi kot matcatlady) je izjemno ustvarjalna uporabnica YouTuba. Tridimenzionalna animacija, ki jo je izdelala ta zelo produktivna avstralska samoukinja, je groteskna in vznemirljiva, hkrati pa jo prežema tudi očiten smisel za humor. Zvezda YouTuba je tudi Steve Roggenbuck (ZDA, 1987), pesnik, bloger in igralec. Njegovo raziskovanje se osredotoča na ustvarjanje nove vrste poezije, ki temelji na jeziku, slogih in estetiki interneta, pri čemer starodavno literarno umetnost povezuje z družbenim potencialom spletnih skupnosti.
Zelo pomemben del razstave so tudi kiparska dela. Izbrali smo skupino del, ki s svojo mogočno navzočnostjo dokazujejo, da je materialnost še vedno zelo pomembna, in to tudi v svetu, za katerega se zdi, da v njem zmagujejo nematerialni artefakti. Around the World (Okoli sveta) je delo francoskega umetnika Colina Guillemeta (Francija, 1979), ki je kiparsko delo v tradicionalnem smislu in hkrati prepričljiva in poetična vizualna izjava o raznolikosti, iznajdljivosti, konstrukciji jaza in nekonvencionalnem vedenju v internetni dobi. Delo Maskulla Lasserra (Kanada, 1978) Incarnate (Utelešeno) je kip človeške lobanje, ročno izdelan iz starih računalniških priročnikov; to je še ena mogočna vizualna alegorija, pristna sodobna vanitas. Delo Helmuta Smitsa (Nizozemska, 1974), ki zaokroža to kiparsko trojico, je minimalističen in igriv poseg na zidu, ki ga sestavlja osem žebljičkov, ki so podobni zelo znani, običajno neoprijemljivi podobi: kolescu, ki na YouTubu oznanja nalaganje vsebine, statični, negibni ikoni, v katero lahko le strmiš.In končno je na vrsti še video Tymeka Borowskega in Pawla Sysiaka (Poljska, 1984) z naslovom How Art Works? A serious movie about problems and solutions(Kako deluje umetnost? Resen film o problemih in rešitvah), domišljen in zanimiv vizualni esej, ki zastavlja pomembna vprašanja o kakovosti sveta umetnosti in o (davno izgubljeni) pristnosti in srčnosti umetnikov.

KURATORKA

Valentina Tanni (1976, Rim, Italija) je kritičarka sodobne umetnosti in kustosinja. Njeno raziskovalno delo se osredotoča na odnos med umetnostjo in novimi mediji, pri čemer posebno pozornost namenja internetni kulturi. Leta 2002 je na univerzi La Sapienza v Rimu z disertacijo o spletni umetnosti (Net Art.1994–2001) končala magistrski študij umetnostne zgodovine, v naslednjih letih pa je objavila več člankov, recenzij in esejev o novomedijski umetnosti, spletni kulturi in sodobni umetnosti na splošno. Je ustanoviteljica Random Magazine, ene od prvih spletnih kolumn, ki so v celoti posvečene spletni umetnosti (iz tega je leta 2011 nastala tudi knjiga Random, Link Editions), in soustanoviteljica pomembnih italijanskih umetnostnih revij Exibart in Artribune. Uredila je tudi spletno izdajo revije FMR (FMR Online).
Kot kustosinja je pripravila spletni del umetnostne razstave Media Connection (Rim in Milano, 2001), razstave Netizens (Rim, 2002), L’oading. Genetically Modified Videogames (Sirakuze, 2003), Maps and Legends. When Photography Met the Web (Rim, 2010), Datascapes (Rim, 2011), Hit the Crowd. Photography in the Age of Crowdsourcing (Rim, 2012), Nothing to See Here (Milano, 2013) in številne samostojne razstave. Sodeluje tudi s številnimi festivali digitalne umetnosti, kot gostujoča kustosinja pa je od leta 2010 do leta 2012 sodelovala tudi pri rimskem festivalu FotoGrafia. International Photography Festival. Piše članke za italijanske in mednarodne revije ter dela kot učiteljica in predavateljica na univerzah in v zasebnih ustanovah.

KNJIGA

SPREMLJEVALNI PROGRAM

Casey Pugh et al.
Star Wars Uncut
Projekcija
20.–29. avgust 2014
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Star Wars Uncut (Vojna zvezd, brez montaže) je nora oboževalsko predelana mešanica izvirnih filmov Vojne zvezd. Je domislica Caseyja Pugha, razvijalca, ki se posveča ustvarjanju interaktivnih spletnih doživetij. Leta 2009 je Casey dobil navdih, da bi internet in vedno pripravljene kroge strastnih oboževalcev Vojne zvezd uporabil za množicanje klasičnega filma Star Wars IV: A New Hope, 1977 (Vojna zvezd IV: Novo upanje). Projekt, ki je bil Caseyju zelo pri srcu, se je navsezadnje spremenil v obsežen podvig, poln ljubezni in ustvarjalnosti, pri katerem je sodelovalo skoraj tisoč oboževalcev, ki so ustvarili zabaven, nevsakdanji in očarljivo nostalgičen film.

Paolo Cirio
Street Ghosts
Ulični projekt
30.–31. avgust 2014
Ljubljana

Slike ljudi, ki jih najdemo v Googlovem uličnem pogledu, so natisnili v naravni velikosti in jih nalepili na prav tistih mestih, kjer so bile posnete. Izrezane posterje, natisnjene v barvah na tanek papir, so s pšeničnim lepilom pritrdili na zidove javnih zgradb prav tam, kjer se pojavljajo v Googlovem uličnem pogledu. Projekt StreetGhosts razkriva problematiko, povezano z estetiko, biopolitiko, zasebnostjo in pravom, ki jo je mogoče raziskovati skozi umetnikove izjave in teoretska razmišljanja. Umetniško delo postane performans, ki postavlja v nov kontekst ne le že obstoječa informacijska gradiva, ampak tudi konflikt. Pošastna človeška telesa so videti kot žrtve informacijske vojne v mestu, kot bežen zapis kolateralne škode v bitki med korporacijami, vladami, civilisti in algoritmi.

Matthias Fitsch
The Story of Technoviking
Projekcija in predstavitev avtorja
2. September 2014, ob 18. uri
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

The Story of Technoviking je filmski projekt nemškega umetnika in filmskega ustvarjalca Matthiasa Fritscha. Medtem ko je eden od njegovih videov postal svetovno znan internetni mem »Tehnoviking«, ki ga pozna na desetine milijonov uporabnikov, se Fritsch popolnoma sam spopada s pravno bitko v Nemčiji. Deset let po javni objavi njegovega videa na spletu se je pojavil protagonist posnetka, proti avtorju vložil tožbo zaradi neurejene pravice do zasebnosti in terjal denarno odškodnino ter odstranitev mema vključno z odzivi uporabnikov. Matthias je posnel film o tem primeru, da bi povedal zgodbo o ozadju mema Tehnoviking in omogočil, da spregovorijo oboževalci, odvetniki in strokovnjaki, ki lahko pomagajo drugim dejavnim uporabnikom in umetnikom, da se zaščitijo pred starimi zakoni, ki še niso dohiteli sodobne memske kulture.

V okviru cikla filmskih projekcij Akcija!

Valeria Mancinelli, Roberto Fassone
The Importance Of Being Context
Spletni projet
2.–26. september 2014
Link Cabinet

The Importance of Being Context je spletni projekt, ki namerava razviti nekaj refleksij o uprizoritvenih praksah. Spletišče je arhiv najslavnejših predstav in performansov iz zgodovine sodobne umetnosti. Dela Marine Abramović, Vita Acconcija, Brucea Naumana in drugih umetnikov nadomeščajo videoposnetki z YouTuba, v katerih različni posamezniki nevede izvajajo dejanja, podobna tistim, ki so jih v umetnostnih kontekstih izvedli umetniki.

Link Cabinet je kuratorski projekt Mattea Cremonesija za Link Art Center.

Smetnjak
Sprožili smo mem, ki je v jok spravil ves svet
Predavanje
9. september 2014, ob 18. uri
Galerija ŠKUC, Ljubljana

Je bilo kritično teorijo sploh kdaj mogoče prakticirati prek memov? Problem ni le v tem, da si je koncept mema izmislil evolucijski biolog ter da se LOL mačke ne nehajo režati, kar sproža najrazličnejše dvome o informatiki, komunikaciji, izbiri med všeč mi je/ni mi všeč, merljivosti, valorizaciji, problem je tudi v tem, da kritična teorija doživlja lastno krizo, oziroma kot se izrazijo Tiqqun: »Ne potrebujemo še več kritične teorije. Ne potrebujemo še več profesorjev. Zdaj kritika deluje v službi dominacije. Celo kritika dominacije.« Na kratko, se je subverzivnost skrčila na šalo ali je šalo treba jemati zares?

Vladimir Vidmar
Večni september
Vodeni ogled po razstavi
17. september 2014, ob 18. uri
Galerija ŠKUC Ljubljana

Več avtorjev (uredila Valentina Tanni)
The Great Wall of Memes
Spletni projet

The Great Wall of Memes je raziskovalni projekt v obliki vizualnega arhiva. Začel se je leta 2012 kot zbirka z umetnostjo povezanih internetnih memov (Contemporary Art People: y u no have irony? / Ljudje sodobne umetnosti: ne poznate ironije?, dostopno na Facebooku in Pinterestu), v fizičnem prostoru pa se je prvič pojavil naslednje leto v Milanu v obliki ogromnega zidu, prekritega z najdenimi podobami (Nothing to See Here / Tu ni kaj videti, Švicarski inštitut, Milano, junij 2013). V Ljubljani bo ta projekt dosegel popolnoma novo raven, tako na spletu (s posebnim blogom na Tumblru) kakor tudi v razstavnem prostoru (z novo, po meri izdelano instalacijo). Projekt v obrisih temelji na delu Abyja Warburga Mnemosyne Atlas (Mnemozinin atlas) in posodablja njegove ideje v luči sodobnega (participativnega in nalezljivega) kulturnega konteksta. Njegov namen je vnovič orisati pot nekaterih podob skozi prostor in čas ter pri tem poudariti različne načine uporabe, mešanja in vnovičnega izumljanja teh podob.

KOLOFON

Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2014

Koprodukcija:
Galerija Škuc, Ljubljana

Partner:
LINK Center for the Arts of the Information Age, Brescia

Kustosinja: Valentina Tanni
Asistenta kustosinje: Serena Silvestrini e Anna Simone
Umetniški vodji: Janez Janša (Aksioma), Vladimir Vidmar (Škuc)
Svetovalec: Domenico Quaranta
Producenta: Marcela Okretič, Joško Pajer
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Tehnika: Atila Boštjančič, Valter Udovičić
Odnosi z javnostjo: Mojca Zupanič
Dokumentiranje: Miha Fras, Adriana Aleksić, Tatjana Cankar

Zahvale: Ultrasonic audio technologies
Media sponzor: Neural magazine

Večni september je zasnovan kot del projekta Masters & Servers, ki se izvaja v partnerstvu ustanov Aksioma (SI), Drugo more (HR), AND (VB), Link Art Center (IT) in d-i-n-a / The Influencers (ŠP).

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Finančna podpora:
Ustvarjalna Evropa – podprogram Kultura, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji in Francoski inštitut v Sloveniji.

Projekt Street Ghosts bo izveden v okviru vsemestnega praznovanja EMONA 2000.

Star Wars Uncut

Casey Pugh et al.

Otvoritvena projekcija (124 min): sreda, 20. avgust 2014, ob 20. uri

Vstop prost

Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija

BioBASE: risky ZOOgraphies

Maja Smrekar

Predstavitev procesa sodelovanja z Univerzo Humboldt, Inštitutom za biologijo, Oddelkom za komparativistično zoologijo.

V okviru skupinske razstave [macro]biologies II: organisms

Prinzenallee 34, Berlin, Nemčija

Mister Nahtingal

Neven Korda

Performans

V okviru Mednarodnega gledališkega festivala PUF.

Sv. Ivana 1, Pulj, Hrvaška

Začasni objekti in hibridni prostori

Marko Batista

Performans Marka Batiste in vodeni ogled s kustosinjo razstave Andrejo Hribernik

V okviru poletne muzejske noči 2014.

Vstop prost

Trg francoske revolucije 7, Ljubljana, Slovenija

Alter Faust

Neven Korda

Mono spektakel

Vstop prost

Škrlovec 2, Kranj, Slovenija

NAME Readymade

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša

Performans/Predavanje

Predavanju je sledila projekcija filma Jaz sem Janez Janša.

Karađorđeva 59, Beograd, Srbija

BIOBASE: 45° 53′ 28.20″N, 15° 36′ 9.18″E

Maja Smrekar

Sodelovanje na skupinski razstavi [macro]biologies II: organisms

Prinzenallee 34, Berlin, Nemčija

Dolce far niente

Sašo Sedlaček

Samostojna razstava

Odprtje razstave: sreda, 18. junij 2014, ob 20. uri

Vstop prost

Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija

Alter Faust

Neven Korda

Mono spektakel

Povezani dogodek
Delavnica postavitve videa na oder: torek, 27. maj 2014, ob 13. uri v DDT

V okviru festivala scenskih umetnosti Rdeči Revirji

Vstop prost

Trg svobode 11a, Trbovlje, Slovenija

Troika

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša

Sodelovanje na skupinski razstavi My Fiction is Real.

Odprtje razstave: četrtek, 8. maj, ob 18. uri

Wivenhoe Park Colchester, University of Essex, CO4 3SQ, Essex, Velika Britanija

Začasni objekti in hibridni prostori

Marko Batista

Samostojna razstava

Odprtje razstave: torek, 27. maj 2014, ob 19. uri

Vstop prost

Trg francoske revolucije 7, Ljubljana, Slovenija

Masaža ega (Ceci n’est pas de l’art)

Igor Štromajer

Samostojna razstava

Odprtje razstave in predavanje Constanta Dullaarta: sreda, 14. maj 2014, ob 20. uri

Vstop prost

Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija

BIOBAZA: 45° 53′ 28.20″N, 15° 36′ 9.18″E

Maja Smrekar

Multimedijska predstavitev projekta

Vstop prost

Kidričeva 43, Koper, Slovenija

F.U.C.K. & QR kode za digitalne nomade

Golan Levin

Novomedijska razstava

Odprtje razstave: sreda, 23. april 2014, ob 20. uri

Vstop prost

Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija

Zgodovina prihodnosti

Maja Smrekar

Novomedijska instalacija

Odprtje razstave: četrtek, 10. april 2014, ob 19. uri
Predstavitev projekta in pogovor z umetnico: petek, 11. april 2014, ob 20. uri

Organizatorji: Udruženje za razvoj kulture “URK” / Klub Močvara, KONTEJNER | biro suvremene umjetničke prakse, Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana

Trnjanski nasip bb, Zagreb, Hrvaška

Taktike & praksa #2: Onkraj novomedijske umetnosti

Taktike & Praksa #2:
Onkraj novomedijske umetnosti

Seminar
22.–23. april 2014
Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana

Janez Janša, Adriana Aleksić| Več

Kaj je umetnost novih medijev oziroma novomedijska umetnost? Kaj v resnici opisuje ta izraz? Kaj je povzročilo razkol med tem izrazom in umetnostno sceno, ki naj bi jo opisoval? In končno, kaj lahko pojasni omejeno navzočnost te umetniške prakse – za katero se zdi, da ima vse, kar je potrebno, da bi veljala za reprezentativno prakso obdobja, v katerem digitalni mediji odločno spreminjajo politično, ekonomsko, družbeno in kulturno organiziranost sveta, v katerem živimo – v kritiških razpravah? Vseh teh in še mnogih drugih vprašanj se loteva italijanski umetnostni kritik Domenico Quaranta v svoji novi knjigi Onkraj novomedijske umetnosti (Beyond New Media Art, Link Editions 2013).

Onkraj novomedijske umetnosti je poskus analize trenutnega umeščanja tako imenovane novomedijske umetnosti v širše polje sodobnih umetnosti in poskus raziskave zgodovinskih, socioloških in konceptualnih razlogov za njen obroben položaj in omejeno prepoznavnost v sodobni umetnostni zgodovini. Po drugi strani je ta knjiga tudi poskus uvedbe novih kritiških in kuratorskih strategij, ki bi to marginalizacijo potisnile v preteklost, in osvetlitve aktualnosti umetnosti, ki se loteva medijev in problematike informacijske dobe.

Domenico Quaranta bo knjigo predstavil na tiskovni konferenci, namenjeni novinarjem in strokovnjakom, in na dvodnevnem brezplačnem seminarju, ki je namenjen predvsem študentom in umetnikom, obenem pa odprt tudi za splošno občinstvo.

Ob tej priložnosti je zavod Aksioma izdal slovenski prevod knjige, ki je na voljo preko spletne platforme za tisk na zahtevo in kot brezplačna e-knjiga (epub in pdf).

PROGRAM

1. dan

Tiskovna konferenca / predstavitev knjige (pregled v knjigi obravnavanih tem): namenjena zlasti novinarjem, kustosem, teoretikom, profesorjem, umetnostnim zgodovinarjem, producentom, članom strokovnih komisij itd.

1. srečanje: Novomedijska umetnost
Prvo srečanje se bo osredotočilo na pomen etikete »novomedijska umetnost« in na širok nabor literature, ki uporablja bodisi to frazo bodisi njene splošno razširjene nadomestke, kot sta »medijska umetnost« in »digitalna umetnost«; razprava se bo dotaknila terminoloških vprašanj, ki jih zastavlja to poimenovanje. Je to opredelitev, ki temelji na mediju, kot se zdi na prvi pogled?

2. srečanje: Kratka zgodovina sveta novomedijske umetnosti
Drugo srečanje bo orisalo zgodovino novomedijske umetnosti od začetkov v šestdesetih letih dvajsetega stoletja do zgodnjih devetdesetih let in se osredotočilo na tiste elemente te zgodovine, ki lahko podprejo tezo, da se je ta praksa razvila v samostojen umetnostni svet, in na razloge za to neodvisnost/ločitev od sveta umetnosti.

3. srečanje: Primerjava obeh svetov
Tretje srečanje bo ponudilo analizo razlik med svetom novomedijske umetnosti in svetom sodobne umetnosti s primerjavo njunih sistemov produkcije, distribucije in reflektiranja. Oba svetova bosta obravnavana glede na predstavo o umetnosti, na kateri temeljita, glede na tip umetnika, ki ga podpirata, glede na meje, ki ju opredeljujejo, in glede na sisteme produkcije in distribucije, ki sta jih razvila.

Pogovor Domenico Quaranta in Vuk Ćosić: vlogainterneta in spletnih praks pri opozarjanju širšega občinstva sodobne umetnosti na novomedijsko umetnost

2. dan

4. srečanje: Boemski ples: Novomedijska in sodobna umetnost
Četrto srečanje bo razpravljalo o zgodovini novomedijske umetnosti v skladu z modelom vedenja avantgarde, kot ga je v Naslikani besedi (The Painted Word, 1975) opisal Tom Wolfe. Avtor se bo osredotočil na to, kako se novomedijsko umetnost predstavlja na platformi sodobne umetnosti od sredine devetdesetih let do danes; razpravljal bo o prezentacijskih načinih in retoriki, ki jo uporabljajo muzeji in trgovci z umetnostjo.

5. srečanje: Postmedijska perspektiva
Peto srečanje bo skušalo odgovoriti na dve temeljni vprašanji. Če se čedalje več umetnikov, ki so bili prej znani kot novomedijski umetniki, seli v svet sodobne umetnosti, kaj se bo zgodilo s svetom novomedijske umetnost? Se mora obnoviti ali odmreti? In kaj lahko po drugi strani naredijo kritiki in kustosi sodobne umetnosti, da bi omogočili vključitev teh umetnikov in umetniških del v svet umetnosti in da bi dosegli boljše razumevanje teh ustvarjalcev in njihovih del?

Heath Bunting (predavanje): Sodobni britanski umetnik Heath Bunting bo predstavil izčrpen pregled svojega dela od korenin v umetnosti v javnem prostoru prek obdobja spletne umetnosti do sedanjosti.

Slovenska scena novomedijske umetnosti (predstavitev):
Ljudmila, Zavod Projekt Atol, Zavod K6/4 – galerija Kapelica, KID Kibla, Zavod Cona, KUD MoTA, Zavod Aksioma

POST-SEMINARSKI FORUM:
Zagon spletne »bralne skupine«: Forum, kjer bodo objavljeni izbrani citati, ki jih bo lahko komentiral vsakdo, ki ga bo zanimalo sodelovanje v razpravi. Spletišče bo začelo delovati med seminarjem in bo nudilo tudi aktualne informacije o tem dogodku, dokumentacijo in povezave. Avtor bo za spletno razpravo z občinstvom na voljo še dva tedna po seminarju.

AVTOR

Domenico Quaranta e umetnostni kritik in kurator. Njegovo delo se osredotoča na vpliv sodobnega tehno-družbenega razvoja na umetnost. Njegovi prispevki se redno pojavljajo v revijah Flash Art in Artpulse. Leta 2006 je (skupaj z M. Bittantijem) uredil knjigo Prizorišča iger: Umetnost v obdobju video igric (GameScenes. Art in the Age of Videogames); leta 2010 je objavil delo Mediji, novi mediji, postmediji (Media, New Media, Postmedia). Kot kurator je organiziral različne razstave in dogodke tako v Italiji kakor tudi na mednarodnih prizoriščih, vključno z naslednjimi: »Holy Fire. Art of the Digital Age« (Bruselj 2008, skupaj z Y. Bernardom); »Pixxelpoint« (Nova Gorica 2008 in 2009); »RE:akt! | reconstruction, re-enactment, re-reporting« (Bukarešta – Ljubljana – Rijeka – Maribor 2009–2010); »Playlist« (Gijon 2009 in Bruselj 2010) in »Collect the WWWorld. The Artist as Archivist in the Internet Age« (Brescia 2011, Basel in New York 2012). Leta 2010 je sodeloval v seminarju »Taktike in prakse: Gonilniki novih medijev« v Ljubljani. Je umetniški direktor Centra Link za umetnosti informacijske dobe in predavatelj na Akademiji di Brera v Milanu ter na več drugih univerzah v Italiji.