Torek, 10. maj 2016, od 11. do 18. ure Družbeni aktivizem z manipulacijo medijev DELAVNICA Center urbane kulture Kino Šiška, dvorana Komuna POTREBNA JE REZERVACIJA! Pošljite e-mail na: sonjagrdina@gmail.com
Odprtje razstavve: petek, 29 April 2016, ob 19. uri
Pohlstraße 75, Berlin, Nemčija
Črni kabinet
Jacob Appelbaum & Ai Weiwei, Zach Blas, James Bridle, Émilie Brout & Maxime Marion, Simon Denny, Jill Magid, !Mediengruppe Bitnik, Metahaven, Laura Poitras, Evan Roth
Skupinska razstava
Odprtje razstave: četrtek, 7. april 2016, ob 20. uri
Sodelujejo: Jacob Appelbaum & Ai Weiwei, Zach Blas, James Bridle, Émilie Brout & Maxime Marion, Simon Denny, Jill Magid, !Mediengruppe Bitnik, Metahaven, Laura Poitras, Evan Roth.
Preživetveni komplet za Antropocenega – Napovednik
Maja Smrekar
Samostojna razstava
Odprtje razstave: petek, 22. april 2016, ob 19. uri
Trg Leona Štuklja 2, Maribor, Slovenija
Internetne krajine: Švedska
Evan Roth
Evan Roth Internetne krajine: Švedska PREDSTAVITEV PROJEKTA
10. marec – 1. april 2016 Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
7. – 30. april 2016 Mali Salon / MMSU, Reka, Hrvaška V sklopu skupinske razstave Črni kabinet
»Zame je ta projekt v enaki meri iskanje interneta in iskanje novih načinov ustvarjanja umetnosti znotraj bistveno spremenjene mrežne krajine.«
Evan Roth, umetnik
»Partnerji Masters and Servers z veseljem naročamo to novo umetniško delo Evana Rotha. To je prvo delo v pomembni novi seriji umetnika, ki naredi vidno okolje interneta in njegovih zlorab.«
Ruth McCullough, višja producentka za Abandon Normal Devices
Internetne krajine je serija spletnih umetniških del Evana Rotha, ki gledalcem omogoča, da izkusijo fizično, digitalno in kulturno krajino interneta, in sicer prek serije video del, ki združujejo avdio in video posnetke, ki kartirajo umetnikovo obsesijo z iskanjem fizičnega interneta in njegovo pot do slednjega. V okviru poziva Masters & Servers to serijo razvija naprej z novim delom Internetne pokrajine: Švedska, ki temelji na umetnikovem nedavnem raziskovanju in dokumentaciji glavnih obalnih postaj podmorskih internetnih optičnih kablov. Te obalne postaje so prehodne točke, v katerih se optični kabli pridružijo podmorski komunikacijski mreži, kar omogoča medkontinentalno digitalno komunikacijo – pošiljanje e-pošte, pogovarjanje po Skypu in telefoniranje.
Na začetku leta 2016 se je Roth podal na popotovanje do številnih obalnih postaj na Švedskem med Kungsbacko na jugovzhodni obali in Väddöjem, ki se nahaja severno od Stockholma, kjer je dokumentiral okolico teh postaj z uporabo infrardečih video in stereofonskih avdio posnetkov. Uporaba infrardečega valovanja je deloma referenca na arhitekturo interneta, v kateri se infrardeča laserska svetloba prenaša po optičnih kablih. Poleg tega Roth zvočno zajema in beleži svoj srčni utrip, okolico in radijske valove FM. Rezultat je spletna izkušnja, ki združi vse te posnetke in omogoča razmislek o krajini in internetu, medtem ko se video datoteka prenaša prek mreže od svojega gostitelja na Švedskem do vašega ekrana. Za Rotha je fizični obisk interneta poskus, da bi popravil odnos, ki se je dramatično spremenil, ko je internet postajal bolj centraliziran in monetiziran ter vedno pogosteje tudi sredstvo globalnega državnega vohunjenja. Jasna podoba izginjanja infrastrukture pod zemljo in vodo namiguje tudi na počasno razkrajanje optimističnih in egalitarnih vrednot, ki smo jih mnogi pripisovali zgodnejšim utelešenjem interneta. Prek razumevanja in doživljanja fizičnosti interneta začnemo mrežo razumevati ne kot mitični oblak, pač pa kot sistem žic in računalnikov, ki ga je izdelal in ga nadzoruje človek.
Projekt bo objavljen na spletu v sredo, 2. marca 2016. Za tiste, ki bi se radi še bolj poglobili, spletni naslov in izvorna koda vsebujeta namige na izvore in različna branja dela.
Datum objave sovpada s prvim prikazom dela v okviru razstave Črni kabinet, ki bo na ogled v Galeriji Škuc od 10. marca do 1. aprila 2016, potem pa se bo preselila v Mali Salon/Muzej moderne in sodobne umetnosti v Reki, kjer bo na ogled med 7. in 30. aprilom 2016.
PREDAVANJE
Evan Roth
konferenca Črni kabinet Kino Šiška, Ljubljana, 2016
UMETNIK
Evan Roth (1978) je ameriški umetnik, ki deluje v Parizu. S svojim delom prikazuje in arhivira kulturo s pomočjo nenamenske uporabe tehnologije. Z natisi, kipi, videi in spletnimi stranmi raziskuje odnos med zlorabo in opolnomočenjem ter učinkom, ki ga lahko imajo filozofije hekerjev, ko se jih uporabi v digitalnih in nedigitalnih sistemih. Rothovo delo je predstavljeno v stalni zbirki Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku in Izraelskem muzeju. Zadnje razstave vključujejo Biennale of Sydney 2016, Electronic Superhighway (2016-1966) v galeriji Whitechapel v Londonu, in This Is for Everyone v Museum of Modern Art, New York. Roth je soustanovitelj umetniških organizacij Graffiti Research Lab in Free Art & Technology Lab (F. A. T.). Prejel je številne nagrade, med drugim nagrado Golden Nica Prix Ars Electronice, Rhizome/The New Museum in nagrado Smithsonian’s Cooper-Hewitt National Design Award. V letu 2016 bo njegovo delo financiral Creative Capital. VEČ
Prelom knjige je bil spremenjen za digitalno različico, ki omogoča boljšo berljivost na zaslonu. Nespremenjeno različico prvotne tiskane knjige lahko prenesete TUKAJ.
KOLOFON
Projekt je bil naročen prek poziva Masters&Servers, ki je bil objavljen poleti leta 2015.
Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
Finančna podpora: Program Evropske unije Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana.
Koordinacija produkcije: Marcela Okretič, Aksioma in Ruth McCullough, Abandon Normal Devices
Predstavitev knjige The Pirate Book
Nicolas Maigret & Maria Roszkowska
Predstavitev knjige
1854 W. North Ave, Chicago, Illinois, ZDA
Taktike & praksa #4: Črni kabinet
Taktike & Praksa #4: Črni kabinet
Nadzor, paranoja, nevidnost in internet
Pogovorov | Razstava | Akcija v javnem prostoru | Publikacija 9. marec–1. april 2016 Kino Šiška, Ljubljana Galerija ŠKUC, Ljubljana
Kako se je internet iz utopičnega, za vse brezplačnega odprtokodnega raja in zadnje libertarne trdnjave izrodil v sedanje stanje stalnega nadzora, ekshibicionizma in paranoje?
Ta dvojnost je rdeča nit, ki povezuje umetnike, aktiviste in raziskovalce, ki bodo sodelovali pri razstavi in konferenci Črni kabinet[1] kustosov festivala The Influencers (Barcelona).
Črni kabinet, ki so ga ob dolgoletnem raziskovanju teh tematik razvili priznani umetniški dvojec Eva & Franco Mattes ter raziskovalec in kustos Bani Brusadin, je namenjen razpravi o delikatni in pogosto kočljivi vlogi umetnosti in domišljije v dobi množičnega nadzora, pri čemer bodo izpostavljene številne povezave s poststudijsko umetnostjo in neodvisnimi raziskavami, aktivističnim obratnim inženirstvom in novimi oblikami političnega aktivizma v dobi omrežij.
[1] Narodi po vsem svetu so stoletja uporabljali črne kabinete, skrivne sobe, v katerih so poskušali dešifrirati sporočila svojih nasprotnikov; to so bili predhodniki današnjih obveščevalnih agencij. Ta projekt je poskus vpogleda v Črni kabinet.
PREDAVANJA
Prvo srečanje: Neodvisne milice v nadzorovanih omrežjih in zunaj njih S prispevki Marka Peljhana, Simone Levi in Evana Rotha
To, kar so prinesli Wikileaks, Edward Snowden in številni drugi ljudje in iniciative po vsem svetu, je bilo v osnovi dvojno: po eni strani zavedanje, da vlade na skrivaj upravljajo z ogromnimi količinami javnih ali zaupnih podatkov, po drugi strani pa obstoj učinkovitih metod odpora in velike osebne grožnje za vse, ki poskušajo nasprotovati nevidnemu jemanju podatkov o ljudeh iz javne sfere. Med drugim je bil razkrit tajni program nadzora, imenovan PRISM, v okviru katerega ameriška agencija za nacionalno varnost NSA pri največjih ameriških spletnih podjetjih zbira podatke o spletni komunikaciji. Obseg, globina in razširjenost informacijskega nadzora, ne samo nad tujimi vladami temveč tudi nad zasebnimi državljani in podjetji, so bili osupljivi in so postavili pod vprašaj samo naravo sodobne države. Toda na kocki sta tudi koncepta družbe in javne sfere. V ospredje je prišlo obveščanje javnosti o nezakonitih dejavnostih, pa tudi druge oblike ljudskega delovanja po celotnem spektru omrežne strukture, med drugim šifriranje, raziskovanje t.i. darkneta ter nove in bolj sofisticirane oblike obratnega inženirstva in taktičnih medijev. Nestandardni komunikacijski protokoli in neobičajna raba obstoječih kanalov so postali učinkovita, čeprav na trenutke distopična, alternativa odprtemu (in nadzorovanemu) medmrežju.
Drugo srečanje: Prostovoljni ujetniki oblaka S prispevki Émilie Brout & Maxima Mariona in Zacha Blasa ter zaključki vseh gostov, ki jih bo moderiral kustos konference Bani Brusadin.
Za številne uporabnike medmrežja je opolnomočenje utvara. Morda se jim zdi, da imajo brezplačen dostop do krasnih storitev, a v resnici za ta dostop plačujejo s svojo zasebnostjo. Velik del deljenih podatkov se zdi trivialen – mar je res pomembno, ali neko podjetje ve, kakšna glasba nam je všeč? Če lahko izvedo, kaj poslušate, lahko izvedo, kaj berete, kaj kupujete in kako ste s kom povezani. Iz tega ni težko predvideti vaših političnih nazorov in z vami manipulirati. Kot pravi raziskovalec in novinar Evgenij Morozov, »drvimo proti prihodnosti, v kateri bo zasebnost zelo draga dobrina.« Tudi narava starih informacijskih avtocest ali virtualnih skupnosti je v post-snowdenovski dobi na kocki. Namenoma smo omenili ta zastarela izraza, da bi vzbudili dvom tudi o nekoliko novejših, kot sta “splet 2.0” ali “družbeni mediji”, ki sta poudarjala navidezno “družbeno” naravo medmrežja, njegovo moč opolnomočenja: omrežja, kakršnega smo mislili, da poznamo.
RAZSTAVA
10. marec–1. april 2016 Galerija ŠKUC, Ljubljana
Umetniki: Jacob Appelbaum & Ai Weiwei, Zach Blas, James Bridle, Émilie Brout & Maxime Marion, Simon Denny, Jill Magid, !Mediengruppe Bitnik, Metahaven, Laura Poitras, Evan Roth
Razstava Črni kabinet prinaša izbor nekaterih izmed najpomembnejših del generacije umetnikov in aktivistov, ki ustvarjajo tako tehnološke kot družbene taktike za odstiranje sodobnih fenomenov nadzora in paranoje, vključno z dvoumnostjo množičnega voajerizma in dejanskimi sistemi korporativnega in državnega nadzora nad državljani.
Včasih v središču, še pogosteje pa na obrobjih tega ogromnega, skrivnostnega in vedno spolzkega ter venomer spreminjajočega se stičišča sil najdemo postudijske umetnike in tudi politične disidente, neukrotljive tehnologe ali nekonvencionalne novinarje. Ta strastna mešanica ljudi si prizadeva predlagati alternativne in vedno zgolj kratkotrajne načine razširjanja informacij ter delovati proti avtomatskim procesom nadzora nad telesi in kolektivnimi fantazijami. Vedo namreč, da nobenim zemljevidom ni mogoče povsem zaupati.
Na kocki je tako vloga tehnologije pri oblikovanju globalne kulture kot tudi priložnost za tehnološko, družbeno in celo estetsko opolnomočenje ljudi. Z natančnostjo preiskovalnih novinarjev ali hekerjev in strastjo raziskovalcev ali najnaprednejših uporabnikov umetniki in aktivisti, povabljeni k sodelovanju pri Črnem kabinetu, prevajajo problematične zgodovine, povezane z upravljanjem infrastrukture in nadzorom nad domišljijo ljudi, v tankočutne vizualne forme.
Leta 2005 je Jill Magid od nizozemske tajne službe (AIVD) dobila naročilo za umetniško delo, ki naj bi bilo postavljeno v novi osrednji zgradbi AIVD in naj bi izboljšalo njeno javno podobo, da bi torej »AIVD dala človeški obraz«. Naslednja tri leta se je Magidova z uslužbenci, ki so bili temu naklonjeni, srečevala na neizrazitih javnih krajih, in ker ni smela uporabljati nobenih snemalnih naprav, je osebne podatke uslužbencev tajne službe zbirala v na roko napisanih beležkah. Na podlagi teh beležk je kasneje nastal projekt Article 12 (12. člen), a ga je tajna služba sama kljub predhodnemu pregledu takoj cenzurirala, vsebino počrnila in omejila dostop do njega.
Serija zastav Citizen Ex (Državljan iks) Jamesa Bridla je sestavljena iz zastav v naravni velikosti, ki temeljijo na podatkih projekta Citizen Ex. »Vsakič, ko se povežeš na internet, potuješ skozi čas, prostor in zakon,« navaja Bridle. Podatki se shranjujejo in beležijo na več lokacijah, uporabljajo pa se za odločitve o tebi ter določajo tvoje pravice. Te odločitve sprejemajo ljudje, podjetja, države in stroji, in to v številnih državah in sodnih pristojnostih. Citizen Ex prikaže, katera so ta mesta, in oblikuje začasno novo obliko »algoritemskega državljanstva«. Ta se vzpostavlja s svetlobno hitrostjo in je nomadska, toda hkrati razkriva naravo temeljne strukture podatkov, protokolov in pravil.
V dobi množične in vsenavzoče povezanosti se tako intimnost kot možnost resničnega političnega delovanja paradoksalno uresničuje z »osebnimi« tehnologijami. Ravno zato so razkritja Edwarda Snowdna pokazala, kako so se nam vlade izneverile, in hkrati v temelju spremenila naš odnos do omrežja, njegovih naprav in njegovih podob. Home (Dom), projekt, razvit v sodelovanju med pevko in umetnico Holly Herndon in kolektivom Metahaven, se močno opira na »podatkovno tančico«, izdelano iz logotipov in simbolov iz dokumentov, ki jih je razkril Snowden. Kot pravijo Metahaven: »Wikileaks in Snowden so ‘informacijo’ uporabili kot surovino za politične spremembe, zdaj je na potezi ‘domišljija’.«
Satoshi Nakamoto je avtor Bitcoina, revolucionarnega plačilnega sistema za anonimne spletne transakcije, ki jih je nemogoče poneveriti. To virtualno valuto se na veliko uporablja na darknetih, omrežjih, ki zagotavljajo anonimnost in so na slabem glasu predvsem zaradi kibernetskega kriminala, ki ga omogočajo (trgovina z drogami, ponaredki itd.). Od svojega prvega javnega obvestila do izginotja 12. decembra 2010 se je Nakamoto na vse kriplje trudil, da bi skril svojo resnično identiteto. Émilie Brout & Maxime Marion sta se odločila poiskati dokaze o obstoju Satoshija Nakamota z uporabo tehnologije, ki jo je sam ustvaril.
The Personal Effects of Kim Dotcom (Osebni predmeti Kima Dotcoma) Simona Dennyja je zbirka kopij, ponaredkov in imitacij »resničnih« zaseženih stvari. To ustvari oprijemljivo središčno točko za trenutno verjetno eno najpomembnejših pravnih razprav, ki je prepletena z mejami, pravom, zabavo in vprašanji o tem, kaj pomeni krasti, biti nadziran in kaj je čigava last.
Neonsko roza »Pedrska maska« je ena izmed petih mask iz zbirke Zacha Blasa, poimenovane Facial Weaponization Suite (Orodje za pretvorbo obraza v orožje). Blas je združil biometrične obrazne fotografije številnih queer moških in tako dobil enoten kompoziten obraz ter ga obdelal tako, da je ustvaril nekaj ekscesnega in brezobličnega. Če je za to, da v družbi postaneš viden, treba prispevati v nepregledno in zasebno podatkovno bazo obveščevalcev oziroma se preprosto podvreči državnemu nadzoru, je »Pedrska maska« po Blasovih besedah primer »queer tehnologije«. Gre za eksperimentalno obliko aktivističnega obratnega inženirstva, ki izhaja iz ljudi in se upira pojmovanju tehnologije kot objektivne, še posebno kadar se uporablja kot instrument avtomatiziranega nadzora nad ljudmi.
Panda-to-Panda (Panda pandi), skupni projekt kitajskega aktivista Ai Weiweija in političnega disidenta Jacoba Appelbauma, ne tematizira nadzora, ampak skrivnostnost. Za vse, ki izvajajo javna pooblastila, bi morala veljati popolna transparentnost, za vse druge zasebnost. Na žalost pa resničnost oblasti in korporacij, ki upravljajo omrežja, razkriva, da velja ravno nasprotno. Panda pandi se zdi nič drugega kot prikupen plišasti panda, v resnici pa gre za kondenzirano različico kolektivne strategije upora, ki jo uporablja na milijone ljudi na Kitajskem (»panda« kot popularna koda za pogovore o cenzuriranju in načinih, kako ga obiti) ali kjerkoli drugje (na primer kriptografija ali decentralizirane P2P-tehnologije). Z oskarjem nagrajena filmarka Laura Poitras je ustvarjanje projekta Panda pandi posnela s kamero in Art of Dissent (Umetnost oporečništva) je kratek film, ki prikazuje osebno in politično empatijo treh oseb, ki so morale pobegniti iz svojih držav in so bile oziroma so zaradi svojega delovanja še vedno žrtve nenehnega in prikritega nadzora. Internetne krajine: Švedska, nov projekt Evana Rotha, ki ga je pred kratkim razvil po naročilu Masters & Servers, je serija spletnih umetniških del, ki gledalcem omogoča, da izkusijo fizično, digitalno in kulturno infrastrukturo interneta kot krajine, upodobljene z vsekakor nenavadnim sistemom infrardečih fotografij, radijskih frekvenc in podatkovnih paketov. Fizični obisk interneta je poskus ponovne vzpostavitve razmerja, ki se je dramatično spremenilo s tem, ko internet postaja vse bolj centraliziran in monetiziran ter tudi mehanizem globalnega državnega vohunjenja.
Chelsea Manning je specialistka za informacijske tehnologije in bivša pripadnica ameriške vojske. Leta 2013 jo je vojaško sodišče obsodilo na 35 let zapora zaradi razkritja zaupnih vojaških dokumentov WikiLeaksu. Aprila 2015 je Chelsea Manning iz vojaškega zapora objavila svoj prvi tvit, in čeprav ji je dostop do interneta onemogočen, ji uspeva redno tvitati s pomočjo odvetnika. Chelseajin zid izpostavi in okrepi glas Manningove v tok tvitov, ki govorijo o žvižgaštvu in njegovih posledicah za osebno življenje, življenju v zaporu in njeni fizični tranziciji v ženski spol. Projekcija na fasade daje breztelesnim tvitom fizično prisotnost, jih lokalizira in jim ustvarja prostor zunaj virtualnega. Izčrpavajoč tempo družbenih medijev se naenkrat ustavi, deformira in dobesedno poveča, s tem pa se Chelseajini tviti spremenijo v minljivega velikana iz luči, ki okupira ulice mesta. Iztrgani iz burnega in neskončnega toka informacij na internetu se lahko končno berejo kot to, kar v resnici so: politična misel, izbruh čustev, poziv k angažiranju in apel, da se ne smeš nikoli predati.
Kustosi: Eva & Franco Mattes, Bani Brusadin Umetniški vodji: Janez Janša (Aksioma), Vladimir Vidmar (Škuc) Vodja produkcije: Marcela Okretič Pridruženi producent: Joško Pajer Izvršna producentka: Sonja Grdina Asistenta: Boris Beja, Katra Petriček Tehnika: Atila Boštjančič, Valter Udovičić Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana in Drugo more, Reka, 2016
Koprodukcija: d-i-n-a/The Influencers, Galerija Škuc, Kino Šiška
Partner: Link Art Center
Projekt Črni kabinet je izveden v okviru projekta Masters & Servers, ki ga izvajajo Aksioma (SI), Drugo more (HR), AND (VB), Link Art Center (IT) in d-i-n-a / The Influencers (ŠP).
Finančna podpora: Program Evropske unije Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji.
Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
Medmrežje, ki je nastalo kot divji in odprt prostor, v katerem je komunikacija tekoča, prosta izmenjava vsebin lahka, identiteto uporabnikov pa je za netransparentnimi IP-naslovi in vzdevki težko ugotoviti, se je v zadnjih letih sprevrglo v prostor, v katerem si državne vlade, mednarodne organizacije in podjetja na vse načine prizadevajo, da bi to anarhistično utopijo spravili pod svoj nadzor. Seveda pa je pri tem konflikt neizogiben – aktivisti, državljani, druge organizacije in podjetja se trudijo zaščititi »svobodo medmrežja« na infrastrukturni ravni, saj se zavedajo, da bomo s spremembo infrastrukture – iz katerega koli plemenitega razloga že (zaščite avtorskih pravic in patentov, boja proti terorizmu itd.) – izgubili veliko več, kot bomo dobili. Tega konflikta se ne da več omejiti zgolj na tehnologijo – zavedati bi se ga morali vsi, saj je pomemben del sedanje svetovne politike in ekonomije. Vzpon tako imenovanih darknetov je del tega procesa. Tehnično je darknet (temna mreža) »prekrivno omrežje, do katerega lahko dostopaš le s posebno programsko opremo, konfiguracijo ali avtorizacijo, pogosto z uporabo nestandardnih komunikacijskih protokolov in vrat. Dve značilni vrsti darkneta sta omrežje »prijatelj s prijateljem« (navadno se uporablja za izmenjavo datotek s povezavo peer-to-peer) in anonimno omrežje, kakršno je Tor, z anonimiziranim nizom povezav« (Wikipedia). Tako kot omrežja peer-to-peer (enak z enakim) ali forumi, ki omogočajo anonimnost, tudi darkneti sami po sebi niso nezakoniti – oziroma se ne uporabljajo za nezakonite namene –, toda kot svobodni, nenadzorovani prostori so lahko hitro tarča demoniziranja, da so nevarni, neprijetni prostori, leglo zla, kjer cvetijo terorizem, vohunjenje, pedopornografija in črni trg. Kako lahko dobimo nepristransko sliko kraja, katerega videz se močno spreminja glede na izkušnje, kulturo, predstave in okus osebe, ki ga obišče? Ena od možnosti je, da izdelamo robota, ki ga obišče namesto nas, in sicer v skladu s preprostimi, vnaprej določenimi pravili. Naključni nakupovalec po darknetu švicarskih umetnikov Carmen Weisskopf in Domagoja Smolja oziroma !Mediengruppe Bitnik je takšen robot. S sto dolarji v bitcoinih tedenskega proračuna in nalogo, da naključno kupi, kar koli ustreza njegovemu proračunu, in potem to pošlje tja, kjer je delo razstavljeno, se Naključni nakupovalec po darknetuodpravi po nakupih na AlphaBay, spletno tržnico, dostopno z brskalnikom Tor, na kateri je 96.132 artiklov, ki niso vsi nezakoniti. Program je bil prvič nameščen in aktiviran v Kunst Halle v Sankt Gallnu v Švici za razstavo The Darknet: From Memes to Onionland, ki jo je kurirala dvojica !Mediengruppe Bitnik. Takrat je kupil in poslal v muzej različne predmete, med drugim ponaredek hlač znamke Diesel, posodo za skrite zaloge, telovadne copate znamke Nike, pismo za vabo (z njim preveriš, ali nadzirajo tvoj naslov), dvesto cigaret znamke Chesterfield, komplet gasilskih glavnih ključev, ponaredek ročne torbice znamke Louis Vuitton in deset tablet ekstazija. Tako kot vsako performativno delo z odprtimi pravili tudi Naključni nakupovalec po darknetusprejema tveganje za nepredvidljive dogodke, ki se med razstavo lahko zgodijo ali pa tudi ne. Ko so tablete ekstazija prispele, jih je švicarsko tožilstvo zaseglo – skupaj z Naključnim nakupovalcem po darknetu in vsemi kupljenimi predmeti – in dalo v forenzično analizo. Ta je pokazala, da gre res za drogo. Tri mesece pozneje so oblasti umetniško delo in vse predmete vrnile, le ekstazi so uničile. Umetnika sta v svojem blogu pojasnila: »V odločbi o odstopu od pregona je tožilstvo zapisalo, da je bila posest ekstazija razumno sredstvo za sprožitev javne razprave o vprašanjih, ki jih je obravnavala razstava. Tožilstvo tudi meni, da veliko zanimanje za vprašanja, ki jih zastavlja umetniško delo Naključni nakupovalec po darknetu, upravičuje razstavitev drog kot artefaktov, čeprav pri razstavljanju drog obstaja manjše tveganje, da bodo ogrožene tretje osebe.« Dvojica !Mediengruppe Bitnik je časopisu The Guardian pojasnila: »Umetnost bi morala biti sposobna odražati nekaj, kar se dogaja v sodobni družbi, na sodoben način. Res želiva ponuditi nove prostore za razmišljanje o blagu, s katerim se trguje na teh tržnicah. Zakaj se z njim trguje? Kako se kot družba odzivamo na te prostore? Trenutno je le veliko pritiska, ne pa tudi veliko razmišljanja o stvareh, le takojšnji odziv.« Naključni nakupovalec po darknetu je bil tako učinkovit, da so o njegovi dejavnosti poročali časopisi in revije po vsem svetu, med drugim The Guardian, The Washington Times, Time Magazine, Ars Technica, Daily Mail, Vice, Boing Boing, Wired, Gawker, Der Spiegel, Dazed and Confused, Artnews.Projekt bo predstavljen v Projektnem prostoru Aksioma v okviru evropskega projekta Masters and Servers; ob tej priložnosti bo izšla tudi brošura z besedilom novinarja in umetnostnega zgodovinarja Jona Lackmana (http://jonlackman.com).
PREDAVANJE
!Mediengruppe Bitnik OperaCalling / Delivery for Mr. Assange / Random Darknet Shopper
UMETNIKA
!Mediengruppe Bitnik oziroma Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo živita in delata v Zürichu/Londonu. Sta sodobna umetnika, ki ustvarjata na medmrežju in z njim. V svoji praksi segata onkraj digitalnega in vplivata na fizične prostore; pogosto namenoma uporabita izgubo nadzora, da bi izzvala ustaljene strukture in mehanizme. Delo !Mediengruppe Bitnik zastavlja temeljna vprašanja v zvezi s sodobnimi problemi, predstavljeno pa je bilo na številnih mednarodnih prizoriščih, kot so Minsheng 21st Century Museum v Šanghaju, Kunsthaus v Zürichu, NiMk v Amsterdamu, Space Gallery v Londonu, Cabaret Voltaire v Zürichu, Beton7 v Atenah, Museum Folkwang v Essnu, Contemporary Art Center v Vilni, bienale sodobne umetnosti Get it louder v Pekingu, La Gaîté Lyrique v Parizu, galerija EDEN 343 v São Paulu in Roaming Biennale v Teheranu. Prejela sta številne nagrade, med drugim Swiss Art Award, Migros New Media Jubilee Award, Honorary Mention Prix Ars Electronica. VEČ
PUBLIKACIJA
Jon Lackman Naključni nakupovalec po darknetu PostScriptUM #23
Umetnostni zgodovinar in pisec Jon Lackman pripoveduje zgodbo naključnega nakupovalca po darknetu (Random Darknet Shopper), ki na spletnem črnem trgu s svojim bitcoin računom na slepo izbere izdelek in naroči dostavo v galerijo ali muzej, kjer se trenutno nahaja.
Umetniški vodja: Janez Janša Producentka: Marcela Okretič Izvršna producentka: Sonja Grdina Asistentka produkcije: Katra Petriček Odnosi z javnostjo: Urša Purkart Tehnični vodja: Valter Udovičić Tehnična podpora: Jon Žagar
Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
Odprtje sejma: petek, 5. februar 2016, ob 17. uri in sobota, 6. Februar 2016, ob 10. uri
Vstop prost
Korzo 28/1, Reka, Hrvaška
The Pirate Book na festivalu transmediale 2016
Christopher Kirkley, Alessandro Ludovico, Nicolas Maigret, Clément Renaud, Maria Roszkowska
Predstavitev knjige in izdaja USB različice na festivalu transmediale 2016
Sodelujejo: Christopher Kirkley, Alessandro Ludovico, Nicolas Maigret, Clément Renaud, Maria Roszkowska
Vstop prost
John-Foster-Dulles-Allee 10, Berlin, Nemčija
Dostop do orodij
Cirkulacija 2 in drugi
Performativni sejem: od 16. do 23. ure
Vstop prost
Tobačna 5, Ljubljana, Slovenija
Začasni objekti in hibridni prostori
Marko Batista
Samostojna razstava
Odprtje razstave: četrtek, 21. january 2016, ob 19. uri
Vstop prost
Korzo 28/1, Reka, Hrvaška
Freud in jaz, sama
Žiga Kariž
Samostojna razstava
Odprtje razstave: petek, 8. januar 2016, ob 19. uri
Vstop prost
Trg Edvarda Kardelja 5, Nova Gorica
SAMIZDATA: Dokaz zarote
Jacob Appelbaum
Samostojna razstava
Odprtje razstave sreda, 20. januar 2016, ob 19. uri
Vstop prost
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
Time Displacement: Chemobrionic Garden
Robertina Šebjanič in Aleš Hieng – Zergon
Vztrajnostni performans / zvočna instalacija / odprti laboratorij
Odprtje razstave in predavanje Ide Hiršenfelder: četrtek, 17. december 2015, ob 19. uri
Odprti laboratorij: 18. in 19. december 2015, od 13. do 20. ure
Vstop prost
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
* Gostujoč dogodek, ki ni del produkcijskega programa Zavoda Aksioma.
Razmeščena komunikacija (SpreadKOM)
BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica
Multimedijska instalacija
Odprtje razstave: sreda, 25. november 2015, ob 19. uri
Vstop prost
Komenskega 18, Ljubljana, Slovenija
Umakni se, Lady Gaga!!
Helena Velena
Četrtek, 8. oktober 2015
17:00 — Javni intervju Transspolnost kot čudovito orožje družbenega upora Aksioma | Projektni prostor, Komenskega 18, Ljubljana
—
Petek, 9. oktober 2015
19:00 — Predavanje/performans Umakni se, Lady Gaga!! Prihodnost naših teles in japonska paradigma Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Slomškova ul. 18, Ljubljana
23:00 — Helena Velena DJ set Pritličje, Mestni trg 2, Ljubljana
Avtoportret
Boštjan Čadež
Odprtje razstave: četrtek, 24. september 2015, ob 20. uri
