Samra Buljić
Asimilacija dovršena: Avtokatalitična replikacija oblike 

Kuratorka
Ema Ograjenšek

Razstava
17. september–24. oktober 2025
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Prvi pojav jezikovne oblike ostaja v veliki meri neznan. Ker izviri jezika (1) segajo onkraj zanesljivih sledi ali dokumentacije in ker sta njihova preglednost – oziroma dostopnost analizi – neločljivo povezana s pojavom samih besed, z jezikom, ki je dovolj podoben našemu, da omogoča smiselno primerjavo, se vsak poskus oblikovanja dokončne časovnice ali razlage njegovega razvoja onkraj tega pogoja primerljivosti nujno šteje za spekulativen. Zgodovinski jezikoslovci so se tega vprašanja lotili na več načinov:

• anatomski – s predpostavko o nujnem razvoju možganskih zmožnosti, potrebnih za jezik (Homo erectus, pred okvirno 1,5 mil. let),
• tehnološki – s predpostavko o ključnih inovacijah, kot je izdelava orodij (od zgodnjih kamnitih orodij pred okvirno 1,5 mil. let do prvih plovil pred okvirno 40.000 leti), izdelava in uporaba katerih bi lahko zahtevala vsaj rudimentarno obliko verbalne komunikacije, in
• kulturni – s predpostavko o znakih simbolnega izražanja (kroglice iz nojevih jajčnih lupin pred okvirno 40.000 leti in kasnejše poslikave v jamah) kot o pojavu izraznega, simbolnega mišljenja.

Berljivost oblike ter razumevanje njene geneze sta odvisna od podobnosti; od prenosljivosti elementov, ki omogočajo primerjavo. Prostorska instalacija Asimilacija dovršena: Avtokatalitična replikacija oblike se posveča strukturnim točkam tovrstne geneze oblike – ne jezikovne oblike, temveč oblike nasploh, v svoji nedoločljivi tujosti. Pri tem artikulira in mapira razvoj, ki ni več zavezan elementom uspešnega partikularnega stanja, ki bi se ohranilo in preneslo v nadaljnjo izražanje, pač pa neuspešnim elementom – razvojnim slepim ulicam, zavezanim lastnemu izginotju. S tem prestopa meje vednosti (temelječe na transparentnosti in berljivosti) v viskozno osrčje spekulacije.

Instalacijo sestavlja večji odtis risbe in prostorski konstrukt z zaplatami umetnega usnja, ki tvori njegovo okolje. Odtis (2) kot tehnika reprodukcije služi destabilizaciji odnosa med matrico in kopijo. Namesto jasne razlike med izvirnikom in ponovitvijo vzpostavlja polje negotovosti, v katerem je vsaka sled hkrati potrditev in izbris matrice. Oblika v tem polju preneha obstajati kot vsebina ali izraz. V prostor se postavi kot anahronistična sled: v stik z realnim stopa skozi enigmatično odsotnost (odsotnost matrice), s katero se risba odpira vdoru ontološke kontingence.

Rezultat ni golo ponavljanje, temveč odpiranje novih trajektorij, od katerih ima vsaka svojo notranjo nujnost. Zato Asimilacija dovršena: Avtokatalitična replikacija oblike ni le prostor geneze in tehnične reprodukcije, temveč nosi tudi svojo lastno teleologijo. Oddaljuje se od konvencionalnih koordinat risbe, povezanih z načeli artikulacije ali zajetja, ter sledi logiki spekulativne prognoze in abstraktne asignifikacije, skozi katero se grafični prenos razpira v svoj lasten inherentni razvoj in beg.

(1) Glej: Guy Deutscher, The Unfolding of Language: An Evolutionary Tour of Mankind’s Greatest Invention (London: Arrow, 2006).

(2) Glej: Georges Didi-Huberman, Podobnost prek stika : arheologija, anahronizem in modernost odtisa (Ljubljana : Studia humanitatis, 2013).