Christoph Wachter & Mathias Jud
»…« arheologija tišine v digitalni dobi

Razstava
30. avgust–29. september 2017
Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

Kuratorka
Daphne Dragona

V okviru programa State Machines

»Nisem hotel napisati zgodovine te govorice, šlo mi je bolj za arheologijo tega molka.«

M. Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma (Histoire de la folie à l’âge classique – Folie et déraison, 1961)

V dobi, v kateri povezljivost jemljemo ko samoumevno, se komunikacija pogosto zdi svobodna in neomejena. Ko se omrežne infrastrukture čedalje bolj stapljajo z okoljem in izginjajo v njem, postaja občutek, da si vselej v stiku, nekaj naravnega. Objave, klepeti, komentarji in številne instantne reakcije oblikujejo podobo prostora, v katerem je komunikacija neposredna, živa in pogosto hrupna. A kako dostopen, vključevalen in demokratičen je ta prostor? Zaradi dušeče živahnosti in hitrosti sodobnih okolij le redko razglabljamo o ponavljajočih se oblikah izključenosti in odsotnosti: Kaj pa glasovi, ki jih ni mogoče slišati v »virih« in tokovih informacij? Kdo sme govoriti? Kdo posluša in kdo ostane utišan?

Umetnika Christoph Wachter in Mathias Jud že nekaj časa posvečata posebno pozornost različnim oblikam tišine, ki prevladujejo na internetu. S svojim delom skušata spodkopati strukture moči, hkrati pa tudi razviti komunikacijsko orodje in sisteme za ljudi, ki to potrebujejo. Razkrivata omrežne mehanizme, primere cenzure in nadzora ter sprejemata infrastrukturno pismenost kot odziv na dominantnost sodobnih omrežnih infrastruktur. Manjšine, prikrajšane za povezljivost, populacije, ki bežijo v strahu pred tem, da jim sledijo, državljani, ki doživljajo nasilne prekinitve dostopa do interneta, pa tudi uporabniki, ki bi radi reagirali na nenehno zajemanje njihovih podatkov, so različne skupine ljudi, h katerim umetnika usmerjata pozornost. V krajih, kot so pariška predmestja, otok Lezbos, mesta arabske pomladi, pa tudi središče Berlina, sta skupaj z različnimi skupnostmi in aktivisti vzpostavila neodvisne komunikacijske cone, ki jih uporabniki lahko sami nadzorujejo in vzdržujejo. S tem, ko vnovič postavljata v ospredje to, kar so pionirji omrežnih skupnosti v devetdesetih letih imenovali »svoboda povezovanja«, Wachter in Jud oblikujeta možnosti komunikacije, ki se zoperstavlja tišini in izključenosti.Za razstavo »…« arheologija tišine v digitalni dobi sta umetnika vzpostavila komunikacijsko omrežje, podobno tistim, ki jih vzpostavljata v odprtih prostorih. V postavitvi kot neodvisni internetni gostitelji delujejo dva omrežna terminala in ena mobilna omrežna enota. Njihove posebne, s pločevino ojačane antene, nameščene na drobnih lesenih strukturah, omogočajo signalu, da doseže velike razdalje povezanosti. Mobilna omrežna enota – imenovana »Edicija Gezi Park« – daje državljanom in uporabnikom možnost, da kjer koli in kadar koli vzpostavijo lokalno komunikacijsko omrežje. Vidnost, materialnost in otipljivost teh infrastruktur nas vabijo, da izkusimo estetske, tehnološke in socialne elemente, ki jih vključujejo. Z ogledovanjem teh kontra-infrastruktur, dostopanjem do njih in njihovim preskušanjem se priključimo različnim conam povezljivosti, ki nas spominjajo na asimetrije moči pa tudi na našo lastno vlogo in tišino v povezanem svetu.