Anna Ridler
Abstrakcija narave

Razstava
19. februar–18. marec 2020

Aksioma | Projektni prostor, Ljubljana

V okviru programa
Hiperzaposlovanje – Družba brez dela, spletno delo in avtomatizacija

»Tulipanomanija je pomenila, da je bil red delniškega trga vnesen v red narave. Tulipan je začel izgubljati lastnosti in čare rože: zbledel je, izgubil je barve in oblike, postal je abstrakcija, ime, simbol, ki ga je mogoče zamenjati z določeno količino denarja.«

– Zbigniew Herbert

»Tulipanomanija je ime za obdobje v času nizozemske zlate dobe, v katerem so pogodbene cene nekaterih čebulic novega, modnega tulipana izjemno narasle, nato pa februarja 1637 strmoglavo padle. Na splošno velja za prvi zabeleženi špekulativni balon […] Izraz ‘tulipanomanija’ se zdaj večkrat metaforično uporablja za označevanje katerega koli velikega gospodarskega balona, v katerem cene sredstev odstopajo od njihovih vrednosti.« [1]
Pred odkritjem »mozaičnega virusa« leta 1920 ni nihče vedel, zakaj se cvetni listi nekaterih tulipanov progasto razbarvajo. Tulipani s barvnimi progami so tako postali dragocenejši, saj ni bilo mogoče napovedati, kateri cvetovi se bodo obarvali. S cvetjem se je trgovalo  še v stanju čebulic, njihova lepota pa je bila izjemno efemerna in nepredvidljiva, tako da ne preseneča, da se tulipanomanija pogosto ne primerja le s terminskimi trgi, ampak tudi z različnimi špekulativnimi trgi od sodobne umetnosti do kriptovalut.
Mozaični virus je trokanalna video instalacija, ki temelji na naštetih analogijah. V njih umetna inteligenca, ki jo je umetnica izurila s pomočjo podatkovnega nabora 10.000 slik, ustvarja animirane tulipane s črtami na cvetnih listih, ki jih v realnem času nadzirajo nihanja na trgu z Bitcoini.
V Londonu živeča umetnica Anna Ridler si je instalacijo zamislila kot posodobljeno in nadgrajeno različico nizozemskega tihožitja s tulipani. Po umetničinih besedah so bila ta slikarska tihožitja kljub svojemu realizmu »botanično nemogoča« in izmišljena, saj vse upodobljene rože ne bi mogle cveteti sočasno. To nasprotje med »naravo« in »domišljijo« je ponovila in izboljšala z uporabo UI, ki si izmišlja nemogoče cvetove na podlagi resničnih. Ob tem se moralni pomen tihožitja, memento mori, ki nas spominja na kratkotrajnost in minljivost življenja, lepote in dobrin, osveži s sklicevanjem na nihanje finančnega trga.
Delo Mozaični virus je prejelo častno omembo Prix Ars Electronica 2019 v kategoriji AI & Life Art in je posebno tudi zato, ker je Anna Ridler fotografirala in ročno označila vsako posamično sliko tulipanov, ki jo je uporabila za učenje umetne inteligence. Ta nabor slik je postal še ena instalacija, Množica (Tulipani) (2018), ki razkriva človeški vidik, ki se skriva za strojnim učenjem. Za zanesljivo delovanje zahteva strojno učenje veliko količino podatkov (običajno več tisoč primerov) o posamezni kategoriji. Te nabore podatkov je večinoma treba ročno ustvariti in označiti, zaradi česar so v današnjem gospodarstvu zelo iskana dobrina.Na ta način tako Mozaični virus kot tudi Množica (Tulipani) tematizirata potenciale in meje kategorizacije, strojnega učenja in prilagajanja odtenkov resničnosti binarnemu razmišljanju strojev. Kot je v svoji recenziji zapisala Elaine Ayers, se je »urejeno razlikovanje med različnimi odtenki – belim in bledo roza, temno roza in rdečim izkazalo za nemogoče, tako za umetnico kot za njen algoritem. Mozaični virus in Množica (Tulipani) trdita, da umetnika in algoritma ni mogoče ločiti, ter da so rože neločljivo povezane s sistemi socialne in ekonomske valute.« [2]

[1] https://en.wikipedia.org/wiki/Tulip_mania. (16. 8. 2019).
[2] Elaine Ayers, “Using AI to Produce ‘Impossible’ Tulips”, Hyperallergic, 1 March 2019, https://hyperallergic.com/487261/anna-ridler-tulipmania/ (16. 8. 2019).

PREDSTAVITEV

AVTORICA

Anna Ridler (r. 1985, Združeno kraljestvo) je umetnica in raziskovalka. Razstavljala je v ustanovah, kot so muzej V&A, Ars Electronica, HeK Basel, IMPAKT in Barbican Center ter diplomirala na Royal College of Art, Univerzi v Oxfordu in na University of the Arts London. Bila je sodelavka programa EMAP / EMARE za leto 2018, Artnet pa jo je imenoval za eno od  devetih »pionirjev v umetnosti«, ki raziskujejo ustvarjalni potencial umetne inteligence. Zanima jo sodelovanje z zbirkami informacij, zlasti s samoustvarjenimi podatkovnimi nizi, v želji, da bi ustvarila nove in nenavadne pripovedi v različnih medijih. Zanima jo tudi, kaj se zgodi, ko stvari ne morejo uvrstiti v določene kategorije. Trenutno jo zanima stičišče strojnega učenja in narave ter kaj se lahko naučimo iz zgodovine. Je prejemnica štipendije UAL Creative Computing Institute Fellowship 2019 in umetniške nagrade DARE 2018–2019, ki umetnike in znanstvenike izziva, da skupaj sodelujejo pri novih pristopih k ustvarjalnemu procesu.