V zadnjih letih smo se zaradi zgodbe o Wikileaksu in kasneje afere Snowden dodobra spoznali z likom žvižgača – osebe, ki običajno dela v državnem aparatu in se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odloči zapustiti organizacijo in razširiti informacije, ki bi morale biti po pravilih tega aparata tajne. Čeprav so bili žvižgači v zgodovini povezani z vohuni, osebe, kot sta Chelsea Manning in Edward Snowden, izstopajo zaradi etičnih razlogov: ker so prepričani, da lahko tajnost informacij ogrozi sodobno demokracijo, hkrati pa verjamejo tudi v pomen še enega ključnega igralca v moderni demokraciji – medijev.
Žvižgači – demonizirani, predstavljeni kot kriminalci, zaprti in pogosto prisiljeni v iskanje azila v drugih državah – so del majhne a izjemno močne skupine ljudi – raziskovalnih novinarjev, aktivistov, hekerjev, ustvarjalcev videov in umetnikov – ki se borijo za družbeno pravičnost in državljanske svoboščine ter proti omejitvam svobode zaradi množičnega nadziranja in cenzure.
Raziskovalec računalniške varnosti, neodvisni novinar in heker Jacob Appelbaum pozna številne izmed teh ljudi in je z njimi pogosto sodeloval.
|
Razstava SAMIZDATA: Dokaz zarote se osredotoča na serijo portretov nekaterih izmed zgoraj opisanih ljudi: Billa Binneyja, Laure Poitras, Glenna Greenwalda (z Davidom Mirando), Juliana Assanga, Sarah Harrison in Ai Weiweija. Šest pobarvanih infrardečih fotografij je razstavljenih v tehniki cibakroma. Applebaum je za portretiranje ljudi, ki razkrivajo nadzor, uporabil analogni film, prvotno namenjen nadzornemu snemanju. Kot je umetnik razložil v pogovoru s Tatiano Bazzichelli, je »pobarvan infrardeči film … neke vrste zastarelega filma za nadzor iz zraka, iz katerega se s posebnim postopkom ustvarijo diapozitivi, ki prikazujejo več informacij, kot bi jih dobili sicer, čeprav po drugi strani vsebuje manj informacij. […] Z vidika predmeta, se pravi ljudi, ter njihove kritike nadzora in izgube svobode, se mi zdi uporaba filmov za nadzor prikladen način za kritiko kulture nadzora. V svetu digitalnega nadzora se mi je zdela uporaba analognega filma, ki se je sicer uporabljal za zračni nadzor v kmetijstvu, primeren medij za portretiranje ljudi, ki so podvrženi nadzoru. […] Kodak je ta film prenehal izdelovati že pred leti. Obstaja pa oseba, ki kupuje stare zaloge tega filma, jih razreže na manjše kose in jih nato proda naprej. Kupil sem kar precej tega filma, vendar je redek, zato ga uporabljam zgolj za občasno fotografiranje nekaterih ljudi in z njim ne razmetavam.«
Izbira zastarelega, a izjemno pomenljivega medija za fotografiranje odlično sovpada z uporabo cibakroma – procesa izdelave fotografij, ki je skoraj popolnoma izginil, fotografiji pa da fizično globino in dimenzije, ki jih z drugimi tehnikami ni mogoče doseči.
Kot pravilno ugotavlja Kate Young, je ta izbira tehnike povezna s tradicijo samizdata, na kar namiguje že sam naslov: samizdat so bili »naredi sam« dokumenti in publikacije, ki so v Sovjetski zvezi v 50. letih minulega stoletja in kasneje zaradi izogibanja cenzuri krožili od rok do rok – in to ob grožnji hudih kazni. Izraz »samizdata«, ki aktualizira samizdat z referenco na podatke (ang. data), »govori o informacijah, ki lahko ljudi zaradi širjenja, govorjenja in poročanja o njih spravi v težave, grozijo pa jim tudi kazenski postopki.« (Appelbaum) Zaradi širjenja teh informacij so portretiranci za nekatere državni sovražniki, za druge pa sodobni junaki. S portreti, ki so predvsem zasebni in intimni pokloni skupini prijateljev ter sprva niso bili namenjeni za razstave ali prikazovanje, Appelbaum poskuša med drugim posredovati sporočilo, da niso ne kriminalci ne heroji, ampak »navadni ljudje, ki delajo njim ljube stvari in izjemno pozitivno vplivajo na svet.« (Appelbaum)
Na razstavi, ki jo je kurirala Tatiana Bazzichelli in bo postavljena v sodelovanju z berlinsko galerijo NOME, bo predstavljena tudi skulptura Panda pandi (Panda to Panda, 2015). Appelbaum jo je ustvaril v sodelovanju s kitajskim vizualnim umetnikom in disidentom Ai Weiweijem, naročila pa sta jo newyorški muzej New Museum in organizacija Rhizome. Umetnika sta se srečala v Aijevem studiju v Pekingu, kjer sta plišaste pande napolnila z razcefranimi javnosti poznanimi dokumenti ameriške Agencije za državno varnost (NSA), ki jih je žvižgač Edward Snowden v Hongkongu predal Lauri Poitras in Glennu Greenwaldu. V vsako pando sta namestila še mikro SD spominsko kartico z digitalno varnostno kopijo objavljenih dokumentov. Naslov projekta, Panda pandi, je sinteza dveh terminov disidentskih kultur. Kitajski slengovski izraz za tajno policijo je »panda«, ki je v mandarinščini enakozvočnica v službi izogibanja cenzuri – »državna varnost« zveni enako kot »državni zaklad«, se pravi panda. Kot rdeče svetilke, ki jih je Ai obesil pod vse nadzorne kamere, ki so jih oblasti namestile pred njegov studio, tudi Panda pandi igrivo pripoznava in hkrati zavrača državno oblast.
|