Medmrežje, ki je nastalo kot divji in odprt prostor, v katerem je komunikacija tekoča, prosta izmenjava vsebin lahka, identiteto uporabnikov pa je za netransparentnimi IP-naslovi in vzdevki težko ugotoviti, se je v zadnjih letih sprevrglo v prostor, v katerem si državne vlade, mednarodne organizacije in podjetja na vse načine prizadevajo, da bi to anarhistično utopijo spravili pod svoj nadzor. Seveda pa je pri tem konflikt neizogiben – aktivisti, državljani, druge organizacije in podjetja se trudijo zaščititi »svobodo medmrežja« na infrastrukturni ravni, saj se zavedajo, da bomo s spremembo infrastrukture – iz katerega koli plemenitega razloga že (zaščite avtorskih pravic in patentov, boja proti terorizmu itd.) – izgubili veliko več, kot bomo dobili. Tega konflikta se ne da več omejiti zgolj na tehnologijo – zavedati bi se ga morali vsi, saj je pomemben del sedanje svetovne politike in ekonomije.
Vzpon tako imenovanih darknetov je del tega procesa. Tehnično je darknet (temna mreža) »prekrivno omrežje, do katerega lahko dostopaš le s posebno programsko opremo, konfiguracijo ali avtorizacijo, pogosto z uporabo nestandardnih komunikacijskih protokolov in vrat. Dve značilni vrsti darkneta sta omrežje »prijatelj s prijateljem« (navadno se uporablja za izmenjavo datotek s povezavo peer-to-peer) in anonimno omrežje, kakršno je Tor, z anonimiziranim nizom povezav« (Wikipedia). Tako kot omrežja peer-to-peer (enak z enakim) ali forumi, ki omogočajo anonimnost, tudi darkneti sami po sebi niso nezakoniti – oziroma se ne uporabljajo za nezakonite namene –, toda kot svobodni, nenadzorovani prostori so lahko hitro tarča demoniziranja, da so nevarni, neprijetni prostori, leglo zla, kjer cvetijo terorizem, vohunjenje, pedopornografija in črni trg.
Kako lahko dobimo nepristransko sliko kraja, katerega videz se močno spreminja glede na izkušnje, kulturo, predstave in okus osebe, ki ga obišče? Ena od možnosti je, da izdelamo robota, ki ga obišče namesto nas, in sicer v skladu s preprostimi, vnaprej določenimi pravili. Naključni nakupovalec po darknetu švicarskih umetnikov Carmen Weisskopf in Domagoja Smolja oziroma !Mediengruppe Bitnik je takšen robot. S sto dolarji v bitcoinih tedenskega proračuna in nalogo, da naključno kupi, kar koli ustreza njegovemu proračunu, in potem to pošlje tja, kjer je delo razstavljeno, se Naključni nakupovalec po darknetuodpravi po nakupih na AlphaBay, spletno tržnico, dostopno z brskalnikom Tor, na kateri je 96.132 artiklov, ki niso vsi nezakoniti. Program je bil prvič nameščen in aktiviran v Kunst Halle v Sankt Gallnu v Švici za razstavo The Darknet: From Memes to Onionland, ki jo je kurirala dvojica !Mediengruppe Bitnik. Takrat je kupil in poslal v muzej različne predmete, med drugim ponaredek hlač znamke Diesel, posodo za skrite zaloge, telovadne copate znamke Nike, pismo za vabo (z njim preveriš, ali nadzirajo tvoj naslov), dvesto cigaret znamke Chesterfield, komplet gasilskih glavnih ključev, ponaredek ročne torbice znamke Louis Vuitton in deset tablet ekstazija. Tako kot vsako performativno delo z odprtimi pravili tudi Naključni nakupovalec po darknetusprejema tveganje za nepredvidljive dogodke, ki se med razstavo lahko zgodijo ali pa tudi ne.
Ko so tablete ekstazija prispele, jih je švicarsko tožilstvo zaseglo – skupaj z Naključnim nakupovalcem po darknetu in vsemi kupljenimi predmeti – in dalo v forenzično analizo. Ta je pokazala, da gre res za drogo. Tri mesece pozneje so oblasti umetniško delo in vse predmete vrnile, le ekstazi so uničile. Umetnika sta v svojem blogu pojasnila: »V odločbi o odstopu od pregona je tožilstvo zapisalo, da je bila posest ekstazija razumno sredstvo za sprožitev javne razprave o vprašanjih, ki jih je obravnavala razstava. Tožilstvo tudi meni, da veliko zanimanje za vprašanja, ki jih zastavlja umetniško delo Naključni nakupovalec po darknetu, upravičuje razstavitev drog kot artefaktov, čeprav pri razstavljanju drog obstaja manjše tveganje, da bodo ogrožene tretje osebe.«
Dvojica !Mediengruppe Bitnik je časopisu The Guardian pojasnila: »Umetnost bi morala biti sposobna odražati nekaj, kar se dogaja v sodobni družbi, na sodoben način. Res želiva ponuditi nove prostore za razmišljanje o blagu, s katerim se trguje na teh tržnicah. Zakaj se z njim trguje? Kako se kot družba odzivamo na te prostore? Trenutno je le veliko pritiska, ne pa tudi veliko razmišljanja o stvareh, le takojšnji odziv.« Naključni nakupovalec po darknetu je bil tako učinkovit, da so o njegovi dejavnosti poročali časopisi in revije po vsem svetu, med drugim The Guardian, The Washington Times, Time Magazine, Ars Technica, Daily Mail, Vice, Boing Boing, Wired, Gawker, Der Spiegel, Dazed and Confused, Artnews.
Projekt bo predstavljen v Projektnem prostoru Aksioma v okviru evropskega projekta Masters and Servers; ob tej priložnosti bo izšla tudi brošura z besedilom novinarja in umetnostnega zgodovinarja Jona Lackmana (http://jonlackman.com).
|
!Mediengruppe Bitnik
