Obdobje tiskanih zemljevidov je končano. Pri razumevanju geografskega okolja se čedalje bolj zanašamo na omrežne naprave. Ko se izgubimo v neznanem mestu, verjememo temu, kar nam povedo googlovi zemljevidi. Z njihovo pomočjo iščemo restavracije in kavarne v bližini svoje lokacije in uporabljamo geo-lokalizacijo najljubšega socialnega omrežja, da izvemo, kje bo večer preživel najboljši prijatelj.
Projekt Packetbrücke se poigrava z idejo simuliranja celotnih omrežnih situacij s pomočjo premestitve elektromagnetne infrastrukture/arhitekture v drug prostor. Brezžični omrežni paketi se zajemajo neposredno s specifičnih lokacij in usmerjajo skozi internet na neko oddaljeno lokacijo. Povedano drugače, geo-pozicijski podatki se zrcalijo v prostoru. Projekt Packetbrücke dobesedno vbrizga geografski prostor v neki drug prostor in tako ustvari novo, imaginarno topografijo, s pomočjo tega izboljšanja pa “nemogočo resničnost”, kot je to poimenoval umetnik Julian Oliver. Vse to zveni, kot bi znova odkrili situacionizem – in kot da je to uspelo ročnim napravam in ne ljudem. Zemljevid je apliciran na neki drug teritorij in prostorska navigacija se je nenadoma in neizbežno spremenila v dérive.
Toda, Packetbrücke ni predvsem naprava za goljufanje geolokacijskih storitev (čeprav v pravih okoliščinah omogoča tudi to), temveč bolj naprava za manifestiranje navzočnosti oddaljene lokacije. Projekt demonstrira, da so sistemi pozicioniranja, ki temeljijo na omrežjih WLAN, prostor za intervencije, hkrati pa so tudi ranljivi za napade, ki vključujejo lokacijske prevare. Ta učinek je posebno zanimiv, če pomislimo, da je v naši družbi čedalje več naprav, ki za lokalizacijo, navigacijo in časovno sinhronizacijo potrebujejo brezžične signale.
Formalno je naprava podobna nekakšnemu performansu, katerega spektakel se nahaja v njegovi skriti arhitekturni manifestaciji. Pri tem je paradoksalno, da njegova manifestacija skozi skulpturo (ki je nastala iz prekomerne uporabe ethernet kablov) poudarja njegovo topološko odvisnost od žične omrežne topologije.
V času razstave se bosta pošiljatelj in prejemnik nahajala na dveh različnih lokacijah v Ljubljani. V Projektnem prostoru Aksioma bodo mobilni telefoni, ki običajno uporabljajo bližnja brezžična omrežja za določanje lastne lokacije, »geo-ugrabljeni« tako, da bodo prisiljeni »misliti«, da se nahajajo na neki drugi lokaciji. Posledično bo nekdo, ki bo iskal bližnja brezžična omrežja, videl imena omrežij, ki pripadajo geografsko oddaljeni lokaciji. In če bo uporabil svoj telefon ali katero koli drugo omrežno napravo, da bi z njeno pomočjo našel najbližje avtobusno postajališče, restavracijo ali kavarno, mu bo naprava posredovala napačne informacije.
|
Gordan Savičić je diplomiral iz digitalne umetnosti in novih medijev na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju in magistriral na Inštitutu Piet Zwart. Pri umetniških projektih pogosto sodeluje z drugimi umetniki, kar je spodbudilo njegovo delo v številnih državah Avstrija, Hrvaška, Nemčija, Srbija, Švica, Francija in VB.
PRESS KIT
