Intermedijski umetnik Marko Batista je v zadnjih letih zasnoval niz eksperimentalnih performansov ter inštalacij, katerih skupni imenovalec se v prvi vrsti razkriva v analitičnem preučevanju ter razvijanju abstraktnih zvočnih in video struktur, običajno vzpostavljenih v razmerju do različnih elektrokemičnih oziroma improviziranih, tako rekoč naredi-si-sam elektronskih procesov. Pri svojih projektih Batista tovrstne procese praviloma izrablja v smislu vhodnih spremenljivk, torej kot neke vrste nesnovno in obenem nepredvidljivo, a kljub temu še kako gnetljivo materijo, ki preko različnih modularnih vmesnikov in povratnih zank na izhodu iz sistema poraja dinamične frekvenčne kompozicije, ki do gledalčevih čutil potujejo v obliki slišnih oziroma vidnih signalov. Z oblikovanjem kompleksno zasnovanih postavitev, ki se gibljejo na presečišču tehnologije in umetnosti, avtor tako raziskuje fenomenologijo zvoka in podobe v razmerju do njune soodvisnosti, ter jima na ta način tlakuje pot k novim izkustvenim ter estetskim potencialom v kontekstu sodobne tehno stvarnosti. Značilno za Batistove intermedijske projekte je tudi gibanje po prostorih mejnih situacij, nastalih znotraj kaotičnih, nestabilnih sistemov; spremembe fizikalnih količin snovi, motnje in mutacije, ki jih ustvarjajo njegovi audiovizualni »stroji«, avtor s pridom izkorišča in oblikuje v okolje rizomatičnih entitet, s čimer porajajočo se avdio-vizualno krajino naseljuje z momenti nepredvidljivega in neponovljivega.
Srčiko performansa z naslovom Optolit, s katerim Batista dosledno nadaljuje začrtano linijo svojega ustvarjalnega raziskovanja, predstavljajo visokonapetostni generatorji, ki pri svojem delovanju sproščajo veliko energije oziroma toplote ter na ta način vplivajo na snovne lastnosti za ta namen uporabljenih materialov. Tovrstno učinkovanje visokonapetostnih generatorjev omogoča nastanek specifične arhitektonike signalov, katerih mapiranje, manipulacija in distribucija znotraj sistema rezultira v vidnem in slušnem polju gledalca, soočenega s projekcijami v realnem času ter njim sinhrono zvočno kuliso. Repetitivne, mutirajoče strukture avdio in video elementov sprožajo nepredvidljive učinke na različnih psihosenzoričnih nivojih gledalčevega zaznavanja.
Pomemben element, ki je vse pogosteje prisoten pri umetnikovem delu, predstavlja navezavo na konkretno arhitekturo prostora z ozirom na akustične danosti le-tega. Premišljena prostorska postavitev zvočnih teles, ki izkorišča obstoječe elemente industrijske dediščine Stare elektrarne, tudi tokrat izpostavlja avtorjevo raziskovanje spreminjajočega se zaznavanja zvoka ter njegove haptičnosti znotraj specifične izoblikovanosti prostora. Izkustveni in estetski potenciali Optolita tako niso pogojeni zgolj z uporabljeno tehnologijo in audiovizualnimi dražljaji, ki jih slednja proizvaja, temveč tudi s samo arhitekturo, kjer se performativno dejanje izvaja, oziroma s samim položajem gledalca znotraj prostorskega konglomerata.
|
Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2013
Umetniški vodja: Janez Janša
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Mojca Zupanič
Tehnična podpora: Primož Juvan, Urška Batista, Brane Ždralo, Miljenko Kadič, Matija Praznik, Dejan Kastelic
Partner: Zavod Bunker
Program zavoda Aksioma podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL- Oddelek za kulturo.
Sponzor: Datacenter d.o.o.
Zahvala: Zavod K6/4 - Galerija Kapelica
KONTAKTI
Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana |
MARKO BATISTA:
PRESS KIT
