Sodobna orodja za produkcijo podob so vsakogar spremenila v proizvajalca, distributerja in potrošnika podob. Trenutno stanje informacijske preobremenjenosti je v podobah našlo eno svojih najbolj iskanih vsebin, ki se izmenjuje prek instantnih sporočil, platform za družbeno mreženje, kot sta Facebook in Twitter, orodij za mikro-spletnikovanje, kot je Tumblr, in drugih storitev, kot sta Instagram in Snapchat. Kot je opozoril umetnostni kritik David Joselit, »obseg širjenja podob in hitrost njihovega potovanja še nikoli nista bila večja«.[1]

Vpliv tega stanja na profesionalno vizualno produkcijo in likovno umetnost je treba še prepoznati, toda o tem že razglabljajo številni raziskovalci in umetniki. Že leta 2002 je umetnik Seth Price razpravljal o spletni »razpršitvi« kot močni alternativi uradnim sistemom cirkulacije umetnosti.[2] Kasneje je umetnica Hito Steyerl pisala o potencialu »revne podobe«, nizkokakovostne različice artefakta, ki obstaja izven spleta, revna podoba pa brezplačno kroži na internetu, kjer jo uporabniki lahko dajejo v souporabo, jo skrčijo, premešajo in pogosto oklestijo povezav z izvornim avtorjem;[3] umetnik Brad Troemel pa je govoril o »atletski estetiki«, kakor je opisal hiter in kvantitativen pristop k produkciji umetnosti, ki ga umetniki privzamejo za ohranjanje navzočnosti na spletu, kjer se soočajo s skrčenimi razponi pozornosti in z načini realizacije, ki se popolnoma razlikujejo od tistih v prostorih, namenjenih umetnosti.[4]

Tega ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o delu mlajših generacij umetnikov, ki so bili uporabniki digitalnih naprav in udeleženci v ekonomiji družbenega mreženja, še preden so postali umetniki. »Digitalna domorodka« Dorotea Škrabo, ki je študirala umetnost in oblikovanje, je odrasla v takšnem okolju. Še preden je postala vizualna umetnica, je bila uporabnica računalnikov in pametnih telefonov. Zanjo je produkcija spletnih podob performativna gesta: umetnin ni mogoče razumeti kot avtonomne artefakte, temveč kot sledove umetnika, »gledalci« pa niso potrošniki dovršenega artefakta, temveč so aktiven del še potekajočega procesa.

V svoji novi instalaciji Prepovedano fotografiranje, ki jo je zasnovala za Projektni prostor Aksioma, se Škrabova opira na ta izhodišča. Razstavo sestavljata dve osrednji deli. V Naj jedo potico (Let them eat cake) so podobe natisnjene na poticah. Ti priboljški, ki jih je mogoče pojesti, predstavljajo »posnetke« (snap), objavljene na Snapchatu, telefonski aplikaciji, ki uporabniku omogoča, da z drugimi uporabniki razvije intenziven dialog s pomočjo podob. Vse objave so po 12 urah izbrisane iz uporabnikove Snapchatove »zgodbe«. Začasna narava teh podob zato spodbuja lahkomiselnost in poudarja naravnejši tok interakcije. Obiskovalci razstave so vabljeni, da pojedo kos potice, kar pomeni metaforičen, a igriv in angažiran komentar o bežni naravi spletnih podob.







Drugo delo, Muzej Lowres (Musée du Lowres), je replika tistega dela muzeja Louvre, kjer je razstavljena Mona Lisa. Osrednji del je zaslon v baročnem okvirju, ki obdaja umetnico, ki oponaša Leonardovo umetnino. Mobilne naprave, na katerih so naložene številne podobe, besedila in emotikoni, so pritrjene na površino zaslona in spodbujajo obiskovalce, naj nekoliko spremenijo umetnino s pomikanjem skozi njihovo vsebino. Ob osrednjem delu je na mobilnih telefonih razstavljena vrsta videoposnetkov, ob njih pa zlato uokvirjeni ogromni podpisi k posnetkom, kar ironično sprevrača tradicionalni odnos med likovno umetnino in podatki o kontekstu.